Včeraj sem ukradel rožo,

Andrej Tomažin

preprosto. 

Le da je bila sukulent in sem mislil, da si jo bom zgolj sposodil za nedoločen čas.

 

Na vsako izmed rož, ki jih ponoči nosim v naročju do najetega stanovanja,

si zapišem točen kraj, kje sem jo dobil, da jih lahko kasneje vrnem.

 

Sem vrtec za rastline, prevzgojni dom

s trdo disciplino, dam jim malo vode

in vse preveč sonca, da se utrdijo.

 

(If a man’s gonna make it, he’s gotta be tough, zakaj ne bi bile takšne tudi rože?)

 

A sukulent, skrit v dveh vrečkah, ima drugačno zgodbo.

Nosim ga po ulicah Alfame, vse od Rue do Barão, preko Rue de S. Miguel, potem zavijem

dol do Rue do Paraiso in se ustavim pred številko sto osem in odložim vrečko na tla.

 

Imena ulic bi si lahko izmislil, prebiraš jih in jih poskušaš v polomljenem jeziku izgovoriti,

zaman si jih poskušaš predstavljati. Odvzeta ti je vsakršna možnost vživljanja, ni Prešernove,

Čopove niti Metelkove ali bara Trenutek ali česarkoli, kar vsaj malo spominja na slovenski

sentiment, s čimer bi si prisvojil tvoje simpatije in bebav nasmeh.

 

Dvigam se po stopnicah, priti moram vse do petega nadstropja,

med nogami mi zleti ogromen ščurek in v rokah imam rožo,

pardon,

sukulent.

 

»Darilo imam za vas«, rečem poljskim prijateljem,

jo postavim na mizo in odvijem plastični ovoj.

Nasmejejo se,

vejo,

kako sem jo dobil,

ne vejo,

skupaj z mano,

pa nečesa drugega,

ne vemo,

da imamo pred sabo emigrantsko poezijo par excellence,

zato se zamotimo s tankanjem dobrega,

čeprav poceni rdečega vina,

medtem ko roža stoji na barski mizici,

medtem ko z nožem tremo različne tablete,

medtem ko gledamo umetniške porniče

in s telefonov predvajamo poceni house,

medtem ko plezamo na spolzko streho,

da bi prišli na sosedovo teraso,

med vsem tem roža izgublja spomin na mesto,

kjer sem jo vzel,

na njej ni listka z naslovom prebivališča,

ga tudi ne bo,

in ko se vrnemo polomljeni

v sobo z barsko mizico,

je sukulent še vedno tam,

a obenem ga tam ni več.

 

Bedasto jo božamo po polnih listih, če so to sploh listi

(saj nisem vrtnar, da bi vedel),

potem grem domov,

Nemec in Poljakinja pa ostaneta in nadaljujeta,

kjer so porniči končali, pri tretji bazi, bi rekel,

in zdaj, ko me ni več v sobi z rožo,

je tudi edina, povsem približna vednost o njenem izvoru izgubljena.

 

Tam bo postavljena do

zadnjega človeškega diha.

 

Tam bo,

ko bodo neki drugi ljudje

plezali na mokre strehe

in gledali novejše porniče

in poslušali še bolj ceneno

elektronsko glasbo

z novejših in zmogljivejših telefonov,

pa vseeno ne bo nihče

napisal njenega naslova prebivališča

na grozen lonec rjave barve.

 

Rua do Paraiso s hišno številko sto osem je ravno toliko zamišljen kraj kot švarcvaldski gozdovi ali Valhala.

 

Sedaj se vračam domov po drugačni poti, dol po Rua Museu da Artilharia,

po Rua Jardim do Tabaco, mimo Saramagovega muzeja, za njim takoj desno

in po stopnicah gor, odklenem vrata in padem v posteljo, s suhimi usti in

prekajeno čeljustjo.

 

Ukradel sem vam mesto,

preprosto,

in

babica brez vnukov bo zjutraj ugotovila, da ob vhodu v hišo ni več njene rože,

pardon,

sukulenta,

da ni več lonca,

so samo še betonske stopnice

in pes, ki bi skorajda preprečil krajo,

pa je bil tat preprosto

bolj prebrisan.

 

O avtorju. Andrej Tomažin (1988) je zaključil študij primerjalne književnosti in slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ukvarja se s pisanjem poezije in proze, oktobra 2014 je pri založbi Litera izšel njegov prvenec Stramorjevi koraki, svoje literarne izdelke pa je objavljal v revijah Dialogi, Mentor, Apokalipsa, Literatura ter v zbornikih Rukopisi in Lapis Histriae. Posveča se tudi glasbeni (Radio Študent, Odzven) in literarni … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

    Ivana Komel

    Včasih svet obstoji ob nekem čustvu, ki vedno znova ustvarja galaksije in mlečne poti do srca. Kot injekcija odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje in … →