Vaša umirajoča psica

Marcello Potocco

Pridi in odgrni zavese – naredi iz njih kaj,
česar nisi še nikoli videla. Naj ne ostane nič,
razen njihove niti: njihove dolge in tanke niti.
Še življenja se ne ustavijo sama od sebe,
če jih ne pretvoriš v lepoto odtekajočega snega.
Da so presojna kakor oblaki v kitajskih
pesmih, da vidiš skoznje. Sveča je prižgana.
Les se premika v drugo atmosfero. Nalagam
trsko za trsko. In sonce se prikaže šele
po dolgih ogljenjih. Ne veš, kam greva naprej,
veš, da se vidiva v tej tkanini zaves. Odmikaš
se na drugo stran, zmeraj je nečesa premalo,
da bi spregovorila … Gore se raztapljajo in ne
iztegnem roke, da bi jih zadržal. Oblaki te
pozdravljajo, nebesom počasi prikimaš, a preden
odvrneš pogled, počasi, počasi zajameš sapo.

O avtorju. Marcello Potocco je bil rojen leta 1974 v Ljubljani, v letu 2000 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter l. 2006 doktoriral s tezo “Kulturna identiteta in estetskost v angleški kanadski in slovenski poeziji.” Doslej je izdal štiri pesniške zbirke: Lila (Mondena, 2002), Pripovedi o ovcah, ljudeh in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Avtobus 668

    Ofelia Prodan

    Poldne, velika vročina, mi pa natlačeni / v avtobusu 668 brez klime.

  • Pod koprivo bova spali

    Nežka Struc

    delam, česar mi ne dovoli večina bogov, ki jim nikoli ni uspelo rešiti sveta.

  • Dušna oda

    Nathan Hoks

    Ne boš ji dolgoval denarja. Lepa jajca lahko obdržiš zase.