Razgled

Robert Simonišek

Zdaj, ko smo prispeli na vrh,
nas motijo mravlje.
Beli fotelji lahko ponudijo več
in naši imeniki poznajo zaporedja,
ki stresejo pločnike.

Zabrisati sledi, ustaviti šušljanje papirja
in dati navodila stražarjem.
Kajti če bi sli prenesli sporočila čez reko,
bi se nadstropje zamajalo
in bencin v rezervoarjih bi se vnel.

Naši materiali dobro prenašajo tresljaje,
tudi kadar zdrobimo zapestje.
Veter, ki neslišno pobere prah,
prinese nova imena, ki ne sprašujejo.

Spustimo rolete niže od pogleda,
izurimo čuvaje in osvetlimo prepih.
Naši vijaki so dovolj natančni,
da privijejo mušico,
ki na ulicah brenči drugače
kot med stenami.

Varni smo pred spremembami
in v usnju shranjene pogodbe
so odporne na smrad.
Naslednje leto se bomo dvignili
in ustekleničili zrak.

Če bodo naši nasprotniki vztrajali,
bodo namesto naše vesti spregovorile
v sef zatlačene proteze.

O avtorju. Robert Simonišek (1977) se je sprva uveljavljal kot pesnik in kritik, kasneje tudi kot pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, kjer trenutno živi. Študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Med študijem je opravljal dela na kulturnem področju ter se začel intenzivneje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

    Ivana Komel

    Včasih svet obstoji ob nekem čustvu, ki vedno znova ustvarja galaksije in mlečne poti do srca. Kot injekcija odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje in … →