Zvok odrešitve

Tuuut. In potem tišina.

Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj z njo naredi korak. Čeprav ni šlo za korak. Bolj za plazenje.

Pogled je lezel po prostoru. V tišini.

Tuuuut. In tema. Vsake toliko jo je prekinil le oster sij neonskega znaka, ki je visel pred oknom: Burger King.

Kot bi hotelo bitje nekaj reči. Prebiti tišino. Iz ust je prihajalo le plitko dihanje in nekaj med stokom in zamolklim krikom, a z močjo, kot bi tisoč ljudi nemo klicalo. Zvok tišine se je razraščal kot rak.

Tuuut. Neonski znak je še vedno utripal, skoraj kot grožnja, a vendar se je telo tokrat premaknilo hitreje. Še vedno se je plazilo, a tokrat z novo voljo, kot bi sledilo besedam preroka, zapisanim na zid, se je premagovalo decimeter za decimetrom. Zvok ljudi ga bo odrešil! Poskušalo je zavpiti, a iz ust je zaradi bolečine prihajal le šepet.

Zahroplo je in se kot z zadnjimi močmi dvignilo na noge. Počasi. Ob steni. Vzdignilo je roko do gumba, pritisnilo in dahnilo: »Jja?«

Iz domofona se je zaslišalo: »Gospod, z urgence smo, je vas zagrabilo v križu?«