#ŽALMIJE

Jasmin B. Frelih

Težko je. Težko je … spet … vtaknit prst.

Pokazat jezik.

Saj smo šele začeli.

Kajne?

Saj smo na začetku.

Kajne?

 

Medijski mojstri, klanjam se vam. Da še vedno upate, čeprav je vse že.

 

A ste, recimo, vedeli, da postaja Shia LaBeouf čisto pravi umetnik?

 

Vem, da vas je veliko, ki nimate pojma, kdo Shia LaBeouf sploh je.

 

In da je to – meni, ki že vse življenje gledam filme, in sem se, davno pred Wikipedijo, iz Microsoftove Encarte na pamet učil vse dobitnike oskarjev (sosed Janko, nekaj let starejši, je bil genij in alkimist, in kolikor je on vedel o kemiji, sem jaz hotel vedeti o filmu – bil, na žalost, bil, ker iz svinca ni naredil zlata, temveč bombo, bombo v pločevinki Coca-Cole, ki mu jo je med poskusom, globoko v bitenjškem gozdu, daleč stran od drugih ljudi, razgnalo v rokah, in jaz sem, med igro s prijatelji, ta pok slišal in me je streslo po kosteh) – nekako čudno.

 

Ampak kaj je zares čudno – da jaz po imenu poznam podobo nekega bitja, ki se preko vseobsegajočih lovk medijskih kanalov vsakodnevno žarči v zavesti ljudi, ali to, da je nekdo drug ne? Včasih vam zavidam. Moj vizualni spomin me ne pusti pri miru. Vsak obraz nosi okrog sebe vse aluzije, ki jih imam nakopičene okrog njega. Tako sem, na primer, poznal Željka Ivaneka dolgo preden sem sploh vedel, kdo je. Večni stranski igralec, rojen v Ljubljani, je igral povsod. V skoraj vseh ameriških kriminalnih nanizankah, v ogromno serijah, in poleg tega nabral še vloge v filmih, kot so Argo, Hannibal, Donnie Brasco, Umri pokončno, In Bruges, in Dogville. Dogville, ljudje.

 

No, kakorkoli, tudi Shia LaBeouf je igralec. Igral je v zadnjem Indiana Jonesu in vseh Transformerjih. Zdaj vas bo veliko reklo – aja! Tisti mladenič s faco, ki kar kliče po klofuti ali dveh. Napihnjeni zoprnež. (Meni je bil v Holes (Luknjah) sicer všeč.) Te dni ga je z Bradom Pittom moč videti v Besu. Menda se med snemanjem štiri mesece ni stuširal. Menda se je dal krstiti in hodil na ture v Afganistan z vojaškim kaplanom. Menda si je sam izvlekel zob in si nalašč porezal obraz. Menda postaja umetnik.

 

Leta 2011 je napisal Metamodernistični Manifest. No, ni ga napisal on, napisal ga je Luke Turner, toda v meta-modernem (ali post-pomo) performansu se je Shia LaBeouf nekaj let kasneje podenj podpisal. Tako to gre, danes, v umetnosti. Manifest gre takole.

 

  1. Prepoznavamo, da je nihanje naravni red stvari.
  2. Osvoboditi se moramo inercije, ki izhaja iz stoletja modernistične ideološke naivnosti in cinične neiskrenosti njenega protipomenskega nezakonskega otroka.
  3. Gibanje bo od zdaj naprej omogočeno na način nihanja med tema položajema, z diametralno nasprotujočimi si idejami, ki bodo delovale kot pulzirajoče polarnosti gromozanske električne mašine, ki svet poganja v akcijo.
  4. Priznavamo omejitve, ki so inherentne vsakemu gibanju in izkušnji, in nesmiselnost vsakega poskusa, ki bi jih hotel preseči. Bistvena nepopolnost sistema bi nas morala pripraviti do tega, da se ga oprimemo, toda ne zato, da bi dosegli določen cilj ali postali sužnji njegovega delovanja, temveč zato, da bi morda lahko uzrli, preko namestnika, neko skrito vnanjost. Obstoj je obogaten, če se spravimo k nalogi kot da bi bilo možno te omejitve preseči, saj takšno delovanje razvija svet.
  5. Vse stvari so ujete v nepovraten zdrs k stanju maksimalne entropične neistovetnosti. Umetniško ustvarjanje je odvisno od izumljanja ali razkrivanja razlike znotraj tega stanja. Afekt je, v svojem zenitu, neposredovana izkušnja razlike same po sebi. Naloga umetnosti mora biti, da raziskuje možnosti svoje lastne paradoksalne ambicije, z nežno prisilo presežka v prisotnost.
  6. Sodobnost je simptom dvojnega rojstva takojšnjosti in zastarelosti. Danes smo nostalgiki toliko kot smo futuristi. Nova tehnologija nam omogoča simultano izkušnjo in izvajanje dogodkov iz mnoštva različnih stališč. Daleč od tega, da bi zakoličile njen konec, te vznikajoče mreže dogodkov pospešujejo demokratizacijo zgodovine in osvetljujejo razpotja, vzdolž katerih bodo njene velike zgodbe lahko krmarile po tukaj in zdaj.
  7. Kot znanost stremi za poetično eleganco, tako bi lahko umetniki predpostavili zasledovanje resnice. Vsaka informacija je lahko podlaga znanja, bodisi empiričnega bodisi aforističnega, brez ozira na njegovo objektivno vrednost. Sprejeti bi morali znanstveno-poetično sintezo in ozaveščeno naivnost magičnega realizma. Napaka rojeva smisel.
  8. Predlagamo pragmatični romanticizem, ki ga ne omejuje ideološka zasidranost. Tako naj bo metamodernizem definiran kot muhasto stanje izmed in onkraj ironije in iskrenosti, naivnosti in vednosti, relativizma in resnice, optimizma in dvoma, na sledi pluralnosti raznoterih in izmikajočih se obzorij. Torej pojdimo in zanihajmo!

 

Težko je reči, ali je njegov podpis pod manifest iskrena umetniška poteza ali ironičen odziv na plaz obtožb o plagiatorstvu. Shia apropriira, re-miksa in pravne dopise prizadetih avtorjev objavlja na Twitterju. Iz doktrine copyrighta ustvarja performativno umetnost. Ali pač brezsramno krade dela drugih avtorjev in svojo posvetno slavo zlorablja kot ščit pred posledicami. Nihamo.

 

Tako se mu na tiskovni konferenci za von Trierjevo Nimfomanko v usta naseli Eric Cantona. »Ko galebi sledijo ribiški ladji, je to zato, ker mislijo, da bodo ven padale sardine.« Tiskovko zapusti, na rdečo preprogo pa pride z rjavo papirnato vrečko, poveznjeno čez glavo, na kateri piše – Nisem več slaven.

Kar je seveda smešno. Zahtevam dehumanizirajoče kulturne mašinerije se nova generacija zvezdnikov ne uklanja. Nočejo biti samo čiste estetske podobe, brez presežne vsebine, na katero se po potrebi morda nalepi kakšen humanitaren cilj ali karitativna dejavnost. Videli so, kaj se je zgodilo z Britney (niso je namreč pustili pri miru, legalno je zdaj neopravilna oseba, nad katero vršita popoln nadzor njen oče in njen odvetnik). Taylor Swift (ki je, to naj bo jasno, absolutna kraljica sodobne glasbene industrije – v terminih prodaje in prezence so vsi ostali daleč, daleč zadaj) prosti čas zabija na 4Chanu. Miley Cyrus v enem samem večeru z nihajočima ritjo in jezikom povsem raztrga puritansko plastiko Disney podobe, v katero so jo vzgojili. Justin Bieber se pijan in zadet vozi po Miamiju in razbija avte v rodnem Ontariu.

Zdaj, seveda si lahko mislimo, da je to vse pač še en nivo medijske provokacije, s katero ti jari slavohlepneži ohranjajo svoj prostor pod lučjo javnega pogleda. In morda je to povsem res – kar pa ne spremeni dejstva, da je ta nivo danes okrutnejši, kot je bil kdajkoli prej. Lindsay Lohan je med služenjem roka v zaporu kokaina odslužila nekaj mesecev tudi v čisto pravem zaporu. Amanda Bynes, še ena Disneyevka, je sredi psihotične epizode tvitala o spolnih zlorabah njenega očeta, kar je kasneje zanikala, iz norišnice pa prišla konec letošnjega oktobra. In Jason Russell, ki je hotel pred Mednarodno kazensko sodišče spraviti ugandskega krvoloka Josepha Konya, je viralnost svojega Kony 2012 dokumentarčiča ponovil z javnim masturbacijskim živčnim zlomom na ulicah San Diega. Nihanje in pol, bi se reklo.

 

Shia se, zaenkrat, kot kaže, ne da. Takoj po premieri Nimfomanke je v Los Angelesu uprizoril šestdnevni performans z naslovom #IAMSORRY (#ŽALMIJE). V smokingu in s papirnato vrečko čez glavo se je tiho cmeril pred obiskovalci. Ti so na soočenje vstopali posamično in s seboj lahko vzeli igračo Transformerja, bič Indiane Jonesa, steklenico Jacka, klešče, ukulele, ali skledo sovražnih tvitov. Marina Abramović, jasen vzor performansa, je najprej poudarila, da to ni isto umetniško delo kot njena Umetnica je prisotna ali Ritem 0, da pa se ji cela reč zdi dokaj zanimiva (sploh v okviru Hollywooda – neposredna vez med »igralcem« in občinstvom je antitetična sami zasnovi filmske umetnosti), čeravno precej manipulativna.

Marino je v Ritmu 0 nekdo skoraj ustrelil, preden je interveniralo občinstvo, Shia, ki je bil z obiskovalci soočen sam, je v intervjuju novembra priznal, da je bil med performansom posiljen. Žensko, ki ga je kot umetniški objekt tako zlorabila, sta med dejanjem prekinila so-avtorja performansa, že omenjeni Luke Turner in Nastja Rönkkö. Vest o tem, kaj se je zgodilo, je šinila vzdolž vrste čakajočih, kjer je stalo tudi Shievo dekle. Ko je prišla na vrsto, je od njega terjala pojasnilo. Umetnina je ostala tiha, le solze so postale za hip bolj iskrene.

Performativni splet norosti in bolečine je tako ponudil enega lepših trenutkov sodobne umetnosti. Konkurira mu lahko najbrž le ponovno snidenje Marine in Ulaya, ki pa je emotivno moč vendarle črpal predvsem iz nostalgičnega zamaha nad celotnim opusom in življenjem obeh umetnikov, medtem ko je Shia svojo krhkost (fizično, psihično, osebnostno in javno) ponudil povsem na začetku. In če je pri tem zlorabil zaupanje in čustveno celovitost svojega dekleta? Nihanje med zahtevami osebnosti in zahtevami umetnosti. Kaj naj umetnik stori drugega, kot prizna, da mu je žal?

 

Nato je Shia po Skypeu v živo preskakoval kolebnico (Meditacija za Narcise, v londonskem Auto Italia South East), pa po Skypeu predaval o Debordovi družbi spektakla (samo kot medklic: 30. novembra je minilo dvajset let, odkar se je francoski genij Situacionizma ustrelil v srce – kje so komemoracije, RŠ?), in 25. septembra letos, ob bok konferenci o Metamodernizmu v amsterdamskem muzeju sodobne umetnosti Stedelijk (kamor se je Francis Fukuyama prišel v uvodnem predavanju skesat za svojo bedarijo o koncu zgodovine), uprizoril (spet s Turnerjem in Rönkkövo) metamodernistični maraton in okrog muzeja trimčkal v vijoličnih pajkicah in kričeče zelenem wife-beaterju. Javnost je bila pozvana, naj se mu pridruži. Glede na to, da Ljubljana zadnje čase teče kot zmešana, je morda na mestu vprašanje, če je kdo šel? Hm?

 

Ah, ti igralci. Še vedno mi hodijo po glavi. Ne samo Shia LaBeouf. Tudi Leonardo DiCaprio. Pa Johnny Depp. In Tom Cruise.

 

Richard Burton.

 

Peter O’Toole.

 

Kdo ve, kaj imajo skupnega? Ni težko.

 

Kot zanimivost – Johnny Cash (Joaquin Phoenix) leta 2006 oskarja izgubi proti Trumanu Capoteju (Phillip Seymour Hoffman), kar privede do neverjetno eksplozivne dinamike med njima v Andersonovem filmu The Master (Gospodar), kjer si nominacijo za igro prislužita oba, toda Joaquin za glavno moško vlogo izgubi proti Lincolnu (Daniel Day-Lewis), zdaj že nesrečno pokojni Phillip pa za stransko moško vlogo izgubi proti Dr. Shultzu Christopha Waltza. Gospodar izgubi proti osvobojevalcem (Lincoln in Django brez okovov). Pomenljivo.

 

Pa saj tudi Hitchcock ni nikoli dobil oskarja. Robert Altman ni nikoli dobil oskarja. Dogville ni nikoli dobil oskarja. Dogville, ljudje.

 

Ampak to so filmi. Ne literatura.

 

Je važno?

 

Mi je žal?

 

Zanihajmo.

O avtorju. Jasmin B. Frelih, pisatelj, absolvent primerjalne književnosti, literarne teorije in zgodovine, se je rodil leta 1986. v Kranju. Pri Cankarjevi založbi je izšel njegov roman Na/pol, nagrajen kot najboljši prvenec leta 2013. Kratke zgodbe, eseje, prevode in teoretske tekste ima objavljene v revijah Literatura, Sodobnost, Dialogi, Pogledi in v reviji … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →