Zakajčki

Tatjana Knapp

Oma ima na dvorišču psico in fuksije. Jaz se smejim, ker imajo fuksije smešno ime. Oma se spozna na fuksije. Psica jih voha in glasno kiha. Lani je imela mladičke in je jokala, ko smo jih dali stran. Oma je rekla, da psi ne jokajo. Oma se ne spozna na pse.

Pri omi imam svoj stol zelene barve. Stric Adam pravi, da je star in grd, ampak oma pravi, da se on spozna samo na pivo in nogomet. Moj stol ima mehko rožnato blazino in na njej so beli zajčki in spodaj piše Če nehaš hoteti, da bi bil boljši, nehaš biti dober in jaz znam to na pamet! Včasih se mi je zdelo pretežko. Ampak oma pravi, da tisti stavek pomeni, da se moraš vedno potruditi, da si boljši. Jaz sem boljša v črkah in v teku. Tečem hitro in daleč, ampak če se potrudim, lahko tečem še bolj hitro in še bolj daleč in to pomeni, da ne bom nehala biti dobra. In omina psica teče zraven in oma jo kliče nazaj in psica je ne uboga. In znam prebrati to, kar piše na blazini.

Oma ima brajdo. Na njej raste grozdje, ki se mu reče jurka. Jaz poznam sosedo Jurko in omo hecam, če je soseda grozdje. Oma reče, da na brajdi raste plava jurka, soseda pa je bela Jurka. Ampak saj ni sneg! Plavo jurko sprešamo, da dobimo sok in vino, in ko sem bila stara 3 leta in pol, sva se ga z dedkom napila. Oma pravi, da je bil dedek otrok. Ampak dedek je bil star in je umrl. Imel je slabo srce in oma je rekla, da ga ne smem videti, ko je bil mrtev. Včasih umrejo tudi otroci, v Afriki, ali pa če so zelo bolni. Oma mi včasih pove zgodbo o punčki, ki je umrla. Imela je hudo bolezen, zato je jokala in prosila svojo omo, da jo ziba. Jaz rada poslušam grozne zgodbe, zvečer pa ne morem zaspati. Oma mi pravi o škopjenku in jagi babi, o špicpobu in trontamori. To so samo zgodbe in ni res.

Stric Adam me pazi, ko gre oma k zdravnici. Ko sem bila majhna, me je dal na kolena in mi dal roke pod obleko. To ni zgodba in je res, ampak je rekel, da naj ne govorim omi. Rajši grem ven k psici, ko me pazi. Včasih prosim omo, da me vzame k zdravnici. V čakalnici imajo ribe, 7 malih in 2 veliki. Imeli so 11 malih, pa sta jih veliki požrli. Sestra je rekla, da velike ribe vedno požrejo majhne in da ni nič. Požrli sta 4 male ribe. Drugo leto grem v šolo in že bolje računam.

Oma je bolna. Večkrat kašlja, ampak nimajo takega sirupa, da ne bi. Včasih zjutraj bolj dolgo leži v postelji. Jaz potem vzamem knjige in grem v njeno sobo in se usedem na gugalni stol in čitam. Iz omare vzamem lisico in jo gugam na stolu in ji pravim Gospa lisica, zakaj se vam tako svetijo oči. Zavijem si jo okoli glave in sem fina gospa. Hodim po prstih. Oma pravi, da se lahko uležem k njej v posteljo, ampak gospa lisica se rajši guga, zato se še malo gugava naprej in nazaj in naprej in nazaj in naprej … Z gospo lisico potem pogrejeva čaj za omo in vse tri v postelji jemo bele žemlje. Ko bom velika, bom gospa rečem.

Včasih dobimo paket. Poštarju je ime Oto in ima dolge črne brke. V škatli sta dve pismi, eno za omo in eno za mene. Moje ima večje črke. Dobim čokoladne bombone in gumice za lase. Drugo leto piše mama. Drugo leto greš v šolo.

Oma ima vrt. Na vrtu imam jaz gredo s čebulčkom. Zraven je greda s korenčkom. Čebulne muhe ne marajo korenčka in korenčkove muhe ne marajo čebulčka. Oma ne mara muh. Jaz ji pravim Oma, muhe tudi rade živijo. Oma reče Ose tudi. Jaz ne maram os. Potem pospraviva past za voluharja nazaj v košaro, ker se mi voluhar smili in malo jokam. Vsakič. Gospod voluhar, zakajčki se vam tako dobro godi vpraša oma. Obe se smejiva. Reče se zakaj, oma.

Moja najboljša žival je sova. Samcu sove se reče skovir in ne čuk. Čuk je taka majhna sova. Tudi samici čuka se reče čuk. Čuk sedi na veji, tralala, tralala poje oma. Rečem ji, da je neumno, da se reče, da se čuk poroči s sovo, če sta oba sovi. Oma ne mara sov, ker se derejo in kličejo smrt. Vprašam jo, če bo umrla. Oma reče, da bomo vsi enkrat umrli.

Oma je bolna in leži v postelji. Noče piti čaja. Oma, moraš biti boljša jo kregam. Kašlja. Berem ji iz svojih knjig in si zraven malo izmislim. Gospa lisica gleda s svojimi svetlečimi očmi. Ti nič ne razumeš ji rečem in jo pospravim v omaro. Potem se uležem k omi in ji dam roko čez pas in ji rečem Oma, zakajčki bomo vsi umrli? In oma me tolaži, čeprav še vedno kašlja. In potem zaspiva in ko se zbudiva, je oma že malo boljša in mi pove zgodbo o sirotici in kravici. Zvečer je že dobra in speče palačinke in potem igrava človek, ne jezi se. Psica je notri, ker je zunaj hladno, in renči na gospo lisico, ki sedi na zelenem stolu. Ena palačinka ostane in omi rečem, da jo morava pojesti za otroke v Afriki in potem si jo razdeliva. Psici dam 3 čokoladne bombone.

Oma gre za malo časa v bolnico in me vpraša, če bi rajši, da me pazi soseda Jurka. Stric Adam reče, da nisva dojenčka in nikogar ne potrebujeva. Jaz rečem, da bi Jurko. Z omo spakirava torbo za bolnico in še torbo za k sosedi. Noter dam pižamo, zobno ščetko, pasto za zobe, moder pulover, rumen pulover, knjige. Oma da noter še spodnje hlačke, majice, nogavice, trenirko. Gospe lisice mi ne pusti vzeti s sabo. Veš, da ima Jurka zajčke reče. Lahko se boš igrala z zajčki. Andraž je Jurkin mož. Omo pelje v bolnico. Jaz in Jurka stojiva na njihovem dvorišču in mahava.

Pri Jurki in Andražu spim na velikem kavču in lahko dolgo gledam televizijo. Imata velikega črnega mačka z zvončkom. Uleže se zraven na kavč, iztegne tace in prede. Jurka sedi na stolu in plete nogavice. Zunaj dežuje, zato razmišljam, če je stric Adam dal psico v hišo.

Jurka ima 4 zajce in 2 zajklji. Zajklja ima mladiče in 2 požre, 1 pa ostane. Jurka reče, da je lahko moj. Je skoraj čisto bel, samo 1 tačko ima rjavo. Ime mu damo Tarik. Spi v gajbici zraven kavča. Maček hodi okoli gajbice in se oblizuje. Kregam ga.

Ko neha deževati, pripelje Andraž omo nazaj iz bolnice. Oma mi prinese čokolado in pomaranče. Preden greva domov, jo vprašam, če lahko vzameva Tarika s sabo. Oma pije kavo in se zmrduje, potem pa dovoli. Juhu, Tarik je naš! Pomaham Jurki, Andražu in mačku in se poslovim od zajcev. Jurka si briše oči v predpasnik. Andraž nama pomaga nesti torbe v našo hišo.

Doma ima oma pismo. Od tvoje mame reče. Dolgo bere in je tiho in jaz čakam, da mi pove, kaj piše. Hoče, da greš v šolo v Nemčiji reče in izgleda žalostna. Potem postane jezna in ropota z lonci in škropi z vodo, ko jih pomiva. Tarik sedi na prevleki z belimi zajčki in miga z brki. Jaz grem v omino sobo in vzamem iz omare gospo lisico in se gugava na stolu. Ne grem v Nemčijo ji pravim v špičasta ušesa.

Mama prinese vrečke z darili. Prinese kavo, bombone, plašč za omo, kocke, pobarvanke, barvice. Stiska me in boža, ampak mi ni preveč všeč, ker ima dolge rdeče pobarvane nohte in me malo opraska. Poboža Tarika in reče, da je lep. Z omo rečeta, naj ostanem na dvorišču, in gresta v trg in gledam, kako krilita z rokami in govorita. Psico naučim, da mi prinese omin natikač. Mečem ji palico. Tarik sedi v travi in grize deteljico. Zvečer mama spi v moji postelji, jaz pa zraven ome. Ziba me, ko mi pripoveduje zgodbe iz starih časov.

Čepim na zadnjem sedežu v avtomobilu. Stric Adam drži psico, Jurka drži omo in Andraž drži Tarika in Jurka si briše oči v rokav in oma zelo močno joka in mama spelje in vidim, kako gresta oma in Jurka v hišo in stric Adam in Andraž in psica so vedno manjši in Tarika ne vidim več in ni več brajde in ni več fuksij in sva že na glavni cesti in se peljeva mimo Jurkine hiše in vrta in že sva v trgu in se peljeva mimo šole in cerkve in lekarne in naprej proti koncu mesta in mama prižge radio in nekaj reče, ampak jaz je ne slišim in se uležem na sedež in zaprem oči in si pokrijem ušesa in štejem bele zajčke na roza podlagi in med njimi tekajo Tarik z zvončkom okoli vratu in omina psica in gospa lisica in v rožnati detelji sedi oma in mi da roko čez pas in reče Gospa, zakajčki jokate in jaz jo vprašam Oma, zakaj?

O avtorju. Rojena, vzgojena in ostalo. Študirala na Filozofski in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Piše predvsem kratke zgodbe in se počasi vrača k  poeziji. Včasih ima predolg jezik in prekratko tipkovnico, drugič se ji zdi, da je že predolgo pretiho. Verjame v moč periferije. Tudi literarne.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kovček iz Moskve

    Teja Močnik

    Prišla je samo s tem kovčkom. Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila … →

  • Terasa v Rimu štiri stoletja pozneje

    Teja Močnik

    (Kratka zgodba udeleženke Literaturine delavnice kreativnega pisanja.)

    Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.

  • Mara snahe ni marala

    Janez Grm

    Lepa in krepka Kusova Barbara je pri osemnajstih letih stopila v zakonski stan. Njen novi dom je postala Príbančeva domačija, njen ženin pa šest let … →