Vsega so krive mačke

Mateja Arnež

1.

 

Naj se sliši še tako banalno, a moj svet se je z Milinim rojstvom popolnoma spremenil. 12. Marec. Točno se spomnim tega dne in celega tedna pred njim, saj sva bila z Milanom že popolnoma neučakana. Hodila sem po stanovanju, nisem vedela, kaj bi sama s sabo, šest tednov sem bila že doma, brez kakršnega koli pametnega dela. Vse njene obleke sem že preprala, kupila sem voziček, pripravila previjalno mizo. Ko se je Milan vrnil z dela, vedno je delal do šeste ali sedme ure zvečer, si je nadel delavsko obleko, ki jo je hranil v omari za priložnosti, kot je ta, jaz pa sem oblekla raztrgane kratke hlače in njegovo majico, saj mi moje že dolgo niso bile več prav. Potem sva odšla v njeno sobico, v kateri je bil prej, ko sva še mislila, da sva del intelektualne elite in da si nikoli ne bova želela otrok, prostor za sproščanje, kot sem temu dejala. V njej sem, ko sem se želela umiriti, izvajala jogo in meditacijo, prižgala sem si dišeče palčke, ki sva jih prinesla iz Indije, v ozadju pa se je rahlo slišala glasba za sproščanje. Milan je prinesel stare časopise in jih razprostrl po tleh, v majhno vedro pa je namešal rumeno in belo barvo. Za rumeno sva se odločila, ker nisva želela vedeti, katerega spola bo, saj si je on želel fantka, jaz pa punčko. Ob popoldnevih, ko sem sama sedela doma in jedla solato brez kakršne koli majoneze, sem lahko dolge ure fantazirala o tem, kako jo bom, ko se bo rodila, vozila po trgovinah, v kakšne obleke jo bom oblačila, kako ji bom dolge ure brala Zlato mačjo prejo, ji, ko bo že večja, krtačila dolge zlate lase, jo peljala v živalski vrt … Upala sem, da bova, ko ne bo več dojenček, odšli v bližnje zavetišče, kjer bova smrti rešili kakšnega majhnega mucka, ga odpeljali domov, potem pa se bo Mila dolge ure igrala z njim, lizal jo bo po njenem majhnem, pegastem obrazku, ona pa bo nenehno božala njegovo svilnato dlako. Želela sem si, da bi imela brezskrbno otroštvo, daleč stran od stolpnic in zatohlega mesta, nekje na podeželju, kjer bi lahko brezskrbno tekala okoli hiše, se podila med grmovji, kjer bi lahko preganjala mačke, ki so se od kdo ve kod priteple k hiši, jaz pa bi bila ob tem brez skrbi, da bi se ji kaj zgodilo. Res sem si želela, da bi ji privzgojila ljubezen do živali, da bi lahko kanček brezskrbnega otroštva, kot sem ga poznala sama, lahko poustvarila tudi tukaj, v mestu. Odkar sva se pred dobrima dvema mesecema znebila najinega Maksa, tako je v otrokovo dobro pač moralo biti, je bilo stanovanje namreč srhljivo tiho, jaz pa sem pogrešala njegov moker smrček, ki bi se vsako jutro, ko bi odšla na stranišče, veselo podrgnil obme.

Med pleskanjem sem odšla v kopalnico, tistega dne me je spodaj že nekaj časa čudno rahlo zbadalo, in ko sem slekla spodnje hlačke, sem ugotovila, da krvavim. V paniki sem se primajala do otroške sobice in dejala: »Mislim, da je nekaj narobe. Morava v bolnišnico,« čisto panična sem bila, slutila sem, da je nekaj narobe, in le upala sem lahko, da sva se ga znebila pravočasno. Tistega dne se je potem vseeno rodila Mila in moje življenje se je popolnoma spremenilo.

 

 

2. 

 

Trgovina je nabito polna, čas razprodaj. Odidem v H&M, kot študentka sem delala tam in vem, kako lepa je otroška kolekcija in kako smešno nizke so cene. Oblačil na ženskem oddelku niti opazim ne, temveč odidem naravnost na otroškega. Ustavim se pri stojalu z oblačili za novorojenčke. Tako sem vznemirjena, da sploh ne vem, kje bi začela. Kaj bi ji bilo najbolj všeč? Roza, rumena, rdeča? S kotičkom očesa na spodnjem stojalu opazim obešenega belega pajacka, na katerem je z nežno roza barvo narisana muca z dolgimi brki, ki na stojnici pripravlja limonado. Z roko zdrsim čez tisk, a je ne vzamem v roke. Ne, ta mi ni všeč. Brskam naprej in ko zagledam majhno roza oblekico z belimi pikami, sem odločena, vzela jo bom, čudovita je, Mili bo všeč, a ko jo vzamem v roke, opazim, da ima na  zadnjem žepu s črno barvo narisano mačjo glavico. Morajo biti res povsod narisane mačke? Tudi to vrnem nazaj. Ko brskam še nekaj časa, končno najdem tisto, kar sem iskala. Popolno. Mala rumena oblekica, potiskana z majhnimi nekoliko temnejšimi rumenimi dežnički. Ko pogledam etiketo, opazim, da ji bo prevelika, saj je primerna za starost od enega leta do leta in pol. Vseeno. Jo bo imela za kasneje. Čudovita bo v njej, ko bo že pogumno koracala naokrog in s svojim rjavimi očki, na las podobnimi Milanovim, radovedno zrla v svet. 

Ko se znajdem na blagajni, imam v rokah kar naenkrat šest kosov oblačil, kar je malce potratno, saj imam doma cel kup stvari za novorojenčke, ki mi jih je podarila sestra. Za trenutek oklevam. Roza bodi s svetlo vijoličastimi rokavčki, rdeča oblekica z belo pentljo v pasu, dva para majhnih svetlo rumenih nogavic, roza hlače z bleščicami in rumena oblekica z dežnički. Ne. Na svojem otroku pač ne bom varčevala, si rečem in iz denarnice potegnem kreditno kartico.

 

 

3. 

 

Odidem do kuhinje in iz predala s priborom vzamem škarje. Odrežem etikete z vsega, kar sem nakupila, in odidem v otroško sobo. Še vedno je čutiti rahel vonj po barvi, vendar je sobica kljub temu čudovita. Vsa oblačila razen rožnatega bodija zložim v omarico, ki je sedaj že skoraj popolnoma zasedena. Odidem do posteljice in vidim Milo, kako mirno spi, majhen prsni koš pa se ji pri tem rahlo dviguje. Vsake toliko iz sebe spusti glasen vzdih, kot da bi sanjala, kaj res pomembnega. Recimo, kako bo, ko bo velika, reševala težke matematične enačbe in jih razlagala študentom kakor njen očka. Ali pa bo bolj po mamici in bo v varnem zavetju doma pisala recenzije knjig in zraven tarnala nad nizkim honorarjem. Ob tej misli začutim, kako moje oči postajajo vedno bolj vodene. Nežno jo pobožam po obrazku, nato jo dvignem in vzamem iz posteljice. Zajoka. Njeno glavico nežno naslonim na svojo ramo in jo trepljam toliko časa, dokler njen jok ne pojenja. Nato jo slečem, ji zamenjam plenico in jo oblečem v roza bodi z bleščicami. Odideva v dnevno sobo, kjer jo položim na kavč, rokav majice in nedrček pa si potisnem navzdol, da bi jo podojila. Ne vem, kaj je narobe, toda nimam mleka.

 

 

4. 

 

Mila že spi, ko Milan okoli osme končno stopi skozi vrata. Zazrem se vanj in opazim, da so njegove oči danes še bolj rdeče, kot po navadi. 

»Kako je bilo v službi?« ga vprašam in odidem do štedilnika, da bi pristavila vodo za testenine.

»V redu,« mi odgovori, pride do mene in me narahlo poljubi.

»Nekaj ti moram pokazati,« zašepetam in odidem v otroško sobo. Iz omare vzamem vse, kar sem kupila, pogledam Milo, kako še vedno spi, se ob pogledu nanjo nasmehnem, in odidem nazaj v kuhinjo.

Vse zložim na jedilno mizo, Milan pa izmenično pogleduje oblačila in mene. 

»So ti všeč? Tale z dežnički je sicer malo prevelika, ampak sem se odločila, da jo bom vseeno kupila, jo bo že kasneje ponosila. Videla sem jih tudi par z mački, toda niso mi bile všeč … Veš, kar naenkrat sem do njih dobila neki čuden odpor in pravzaprav ne vem, če bi sploh želela Maksa nazaj, mislim, ko bo Mila enkrat starejša, mogoče, čeprav se mi ne zdi več tako primerno, da bi se igrala z mački,« hitim, pri tem pa se mi roke rahlo tresejo.

Milan stopi do mene in me prime za roki: »Mirjana, dovolj. Pomiri se. Mačke niso ničesar krive,« reče in me pri tem poljubi na čelo. Zavoham, kako mu sapa smrdi po alkoholu. Ne pije velikokrat. Sem pa tja, zadnje tri mesece včasih odide na kakšno pivo ali dve, ko konča s predavanji. Ne morem mu zameriti, stvari se po rojstvu otroka pač spremenijo.

»Vem, Milan, vem. Vem, da mačke niso ničesar krive,« rečem tiho in se zazrem vanj.

Naredim špagete s tuno, nikoli nisem bila kaj pride kuharica, in postavim krožnike na mizo. Milan na xboxu igra Fifo. 

»Stišaj!« mu rečem rahlo naveličano, saj sem sita tega, da ga moram vsak dan opozarjati na ene in iste stvari. »Zbudil boš Milo.«

Nekaj časa okleva, nato stiša in reče: »Jutri grem v Loko. Greš z mano?«

Ne grem v Loko, saj točno vem, kaj to pomeni. Nisem neumna. Samo enkrat me je zvlekel tja, po enem mesecu. Stala sem tam kot kip in gledala v nekaj, kar z mano ni imelo nobene veze. Hotela sem oditi, pa mi ni pustil. »Ne. Doma bom. Mila ima jutri pregled pri pediatru, pa še patronažna pride zjutraj.« 

Milan zavzdihne.

Zvečer v otroški sobici brskam med Milinimi pravljicami, a nimam prav veliko izbire. Poleg Zlate mačje preje in Muce Copatarice nimam prav veliko kakovostnih del. Na koncu vzamem Rdečo kapico, mama mi jo je velikokrat brala, ko sem bila majhna, jo odprem in z umirjenim glasom začnem. Ne preberem je do konca, saj Mila hitro zaspi, jaz pa si, preden odidem iz sobice, še rahlo obrišem oči. 

V spalnici se počasi slečem in ležem v posteljo. Slišim, da Milan ne spi, temveč tiho ihti v blazino.

 

 

5. 

 

Sončen dan je. Nedelja. Sedimo v avtu. Milan vozi, jaz pa sedim zraven z Milo v naročju. V ozadju se tiho slišijo Avseniki. Pomislim, da smo tipična slovenska družina, ki v nedeljo po obvezni goveji juhi hiti k sorodnikom na obisk. Veselim se, da bo moja mama končno videla svojo vnukinjo. Nikoli še ni prišla na obisk, zaradi česar sem bila na začetku malo jezna, a sem se pomirila. Na kmetiji ima gotovo veliko dela. Pravzaprav je čisto vseeno. Važno, da imam jaz Milo. In Milana. Moje misli so danes mirne, čutim. Milo poljubim na njene svetle, rjave laske in pomislim, kako lepo nam je. Imamo vse, kar smo si vedno želeli.

Pri prvem križišču v Loki Milan ne zavije desno po poti, ki pelje do naše hiše. Pogledam ga. »Kaj počneš?« ga histerično vprašam.

»To, kar bi moral storiti že prej. Mirjana, enostavno mi je dovolj tega. Iti moraš tja, soočiti se moraš z resnico,« reče in pri tem privzdigne glas.

»Ne deri se, ker jo boš zbudil, pa ravno je zaspala,» se sedaj tudi jaz zaderem nazaj.

»Dovolj mi je tega! Slišiš?! Dovolj! Ne morem tako živeti. Ne morem! Ne morem se delati, kot da je vse v redu, ne morem te gledati take, ne morem prenašati več tega. Nisi ti kriva!« reče in zatrese se mu glas. »Nihče od naju ni kriv!« doda, pri tem pa avto rahlo zavijuga po cesti.

»Ne razumem, kaj mi govoriš,« mu rečem, »toda, če bi prej prihajal domov in ne bi ves čas pil, bi se veliko bolje počutila. Mar ne razumeš, da smo družina? Vse imava, kar sva si želela, tebi pa ni mar za čisto nič razen zase,« mu očitam.

»Mirjana, sprijazni se že. Ne morem živeti s tabo, če boš taka. Ne moreš si zatiskati oči. Zdravnik je rekel, naj te nekaj časa pustimo, toda to je preseglo vse meje. Razumeš, vse? Ne moreš klicati pediatrov in cel dan čakati patronažne. Ne moreš! Ljubim te, res te ljubim, toda tako ne bom več dolgo zmogel živeti,« reče v joku, pri čemer skoraj prevozi rdečo luč. Zavore zacvilijo in z Milo naju z vso silo sune naprej proti šipi.

Srepo ga pogledam in čutim, kako se mi, verjetno zaradi adrenalina, zopet tresejo roke in solzijo oči. Nekaj časa se voziva v tišini. Nočem, da se ubijemo. Ko parkira, stopim do njega in ga objamem. Čutim, da se nekaj v meni lomi … da nič več ni v redu.

Milan odrine težka, železna vhodna vrata in jih nekoliko pridrži, da me spusti mimo. Hodiva naravnost in potem čez dobrih dvesto metrov pri vodnjaku zavijeva desno. Točno vem. Dvanajsta vrsta. Desno. Tretji. Milo nosim v rokah, od nje ne slišim niti glasu. Devet, deset … bolj ko se približujeva, bolj čutim, kako mi klecajo noge, srce mi divje utripa. Ko sva pri enajsti vrsti, ga čutim v grlu. 

Takoj ko stopim v dvanajsto vrsto, začnem hlipati in Milan me objame čez ramena. Ustaviva se pred tretjim nagrobnikom. Nekaj časa brska za vžigalnikom, nato ga najde in z njim prižge svečo. Jaz medtem hlipam, k sebi stiskam ubogo tiho dete in topo strmim v spomenik. »Mila Javornik. 12. marec 2015.« 

Milan prime mojo drago, lepo toplo Milo in mi jo želi potegniti iz rok. Ne pustim, vlečem jo k sebi.  Nobenega glasu ni od mene, samo tiho ihtenje.

O avtorju. Mateja Arnež (1991), magistrska študentka pedagoške slovenistike in primerjalne književnosti. Navdušena bralka in ljubiteljica mačk, ki želi napisati roman. Ker se ji to ta trenutek zdi še malce pretežka naloga, piše kratke zgodbe. Ko ji zmanjka navdiha, lektorira, piše recenzije, hodi po kavah in na druge bolj ali manj produktivne načine zapravlja svoj čas. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Modrožametni princ

    Rok Vilčnik rokgre

    V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo.