Vsak je sam

Arjan Pregl

Mešanica hropenja, hehetanja in melodije Lačnega Franza je prihajala iz njegovih preluknjanih pljuč, preden je dokončno obležal v krvi.

Ne le to, se je čudil, da so vse najlepše pesmi že napisane, kot je govorila popevka iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ampak so v njih očitno že vpisane prihodnosti ljudi, ki jih poslušajo. Rad je imel popevke iz osemdesetih, odraščal je v tistem času.

Leta mu tega še niso kazala, a kot bi slutil, da je to njegova zadnja priložnost, si je šel pred dnevi ogledat sosesko, v kateri je odraščal. V bližini je imel neke opravke in je pač naredil še tistih par korakov. Že prej je kdaj pomislil na to, a se nikoli ni povsem odločil. Tako prisiljeno se mu je zdelo. A pravi razlog je bil, da si ni povsem upal. Kot da ga tam čaka vpogled v temno skrivnost, za katero je slutil, da ždi pod lepimi spomini in samo čaka na pravi sprožilec, da se razkrije. Kot da ga bo to, da se nikoli ne vrne na ta kraj, obvarovalo pred jasnim uvidom, zakaj je v življenju tako zelo zelo zavozil. 

Vse je bilo zdaj mnogo manjše in bolj urejeno. Prenovili so bloke, dodali igrala, obrezali drevesa. Na tem dvorišču si je ničkolikokrat odrgnil kolena: ko se je spotaknil med zagnanim tekom ali padel s kolesa. Na tem igrišču je gledal starejše fante, ko so najprej na hribu steptali sneg, ga nato polivali z vodo, kasneje pa se po ledeni strmini spuščali z drsalkami, na koncu pa zavirali, da je ledene okruške nosilo po zraku. Kako so v snežne kepe vstavljali kamne. Kako je nekoč na tleh našel gole in povsem nebogljene ptičje mladičke, ki so popadali iz gnezda. Na tistem drevesu. Je bilo res tisto? Kako so sedeli na stopnicah tega bloka in več dni zapored vsak popoldan do večera premlevali zgodbo od nekod daleč, ko je majhni deček padel v odtočni jašek in se zagozdil z rokami ob telesu, da je lahko premikal le glavo in nemočno klical in so ga reševali in se ni nihče mogel spustiti do njega, saj je bilo preozko in se je voda počasi dvigovala … 

Na tem igrišču je gledal v zrak in delal načrte, kako bo kasneje v otroški sobi izdelal letalo, se spuščal in dvigoval, in na otroke iz drugega bloka, s katerimi so se igrali partizane in Nemce, metal vreče moke. Povsem živo si je to predstavljal, povsem mogoče se mu je zdelo. Takrat se mu je zdelo še vse mogoče. Imel je nejasne predstave o življenju, a verjel je, da je vse odvisno od njega samega. Da bo prej ali slej junak, kot je videl v filmih, da bo Bruce Lee ali Indiana Jones, ostalo pa bo le še zmagoslavna odjavna špica.

Od takrat je minilo že precej let, zdaj je bil ločen, brezposeln, sin ga je sovražil. Oziroma niti sovražil ga ni, imel ga je za slabiča, zgubo, kar se mu je zdelo še mnogo huje. Živel je na stari domačiji, ki jo je na osamelem zaselku podedoval po stari materi. Gojil je slive, jabolka, poskusil je celo s trto, a ker ni bil kaj prida vajen dela z zemljo, je prej ali slej vse propadlo, zgnilo … podobno kot njegova kariera, zakon in celo država, v kateri je živel.

Kasneje je poskusil še z gojenjem koz. Prvo leto so mu jih razmesarili volkovi, drugo leto medved. Posest je zato obdal z močno ograjo, a zadela ga je nova nadloga, živali so zbolele. Transmisivna spongiformna encefalopatija, so mu razložili, takrat je prvič slišal za to. Živčna bolezen, ki je nekaj zelo podobnega bolezni norih krav, so mu rekli. Živali je treba eliminirati, so še dodali. Eliminirati. Prav to besedo so uporabili. To se mu je zdelo tako prekleto neosebno. Nobenega stika. Pa tako osebna stvar je to, da nekomu vzameš življenje. Mogoče bolj osebne niti ni?

Torej, tistega dne, sedem minut prej, se je napotil v lopo po lovsko puško, ki je visela za lesenimi vrati. Sam bo zaključil s tem. To jim dolguje. Za trenutek je pomislil da bi cev na koncu usmeril tudi proti sebi, a se mu je zdel izhod prelahek. 

Ravno v tistem pa, ko je segel po puški, jo malo potežkal, saj je že dolgo ni držal v roki, oprijel kopito in nastavil roko na sprožilec, mu je med nogami stekla žival, kot bi slutila, kaj se pripravlja. Izgubil je ravnotežje in sprožil. Močan svetlobni in zvočni udar ga je tako presenetil, da se je spotaknil in padel direktno na vile, ki so bile malomarno odložene na tramu sredi lesene lope.

Lovil je sapo, popolnoma šokiran se je še uspel dvigniti na kolena in izpuliti železne špice iz prsnega koša, potem pa je s celim telesom omahnil na tla. Obraz je počival na ilovici. Hitro je izgubljal dih, kri pa je po blatnih tleh začela oblikovati velik rdeč madež. Čudil se je temu madežu. Kot da je popolnoma ločen od njega, kot da se ga ne tiče več, kot da je izgubil stik še z lastno krvjo. Iz te perspektive je bila videti kot širno tuje morje, poznana obala na drugi strani pa se je vse bolj oddaljevala. 

Do njega je prikopitljala žival, za trenutek postala, potem pa sklonila glavo. Začutil je ščemenje na zatilju. Iz njegovih preluknjanih pljuč je prihajalo nekaj med hropenjem, hehetanjem in besedami ne mi dihat za ovratnik, koza nora.

Edina misel, ki mu je še ostala pred smrtjo, je bila: kako butast konec, kako neizmerno butast konec!

 

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sinhroni plavalci

    Nina Kremžar

    Bedak me je imel zares rad. Ne vem, zakaj si je to zaslužil. Verjetno zato, ker so ga moje zlovešče skrivnosti nenavadno privlačile. Ker jih je hotel razsvetliti. In ker je bil tako otroško naiven, da je mislil, da jih lahko.

  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Sandra

    Clare Azzopardi

    Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

Izdelava: Pika vejica