Ven od tod

Davorin Lenko

»Mislim, da sem splavila.«

Ni vedela, ali je to rekla a slovenščini ali v angleščini: »I think I’ve just had an abortion.« Vendar pa to ni bilo pomembno, saj je razumel oba jezika.

Noč je bila nenavadno tiha in tema gosta. Vendar pa so se nekatere stvari zgodile še prej.

 

Velike, velike oči na robu solz. Pijane, otožne predvsem pa izmučene, izžete, skoraj stare. Pod njimi dolg nos, pod njim pa razpokane ustnice in žejna usta in iz ust so prihajale besede, ki bi rade klokotale in se izlivale, vendar so predvsem grleno šušljale kot oglje, ki pada na granitne kocke: »Bi lahko nocoj spala s tabo? Ne seksala, res ne. Samo spala. Samo spala … Objela bi te, te grela in te vohala in spala … Tako utrujena sem … Bila je bomba. Eksplodirala je … In potem je bil jez, ki je puščal … In plavala sem, kot sem vedela in znala. Večino časa nisem. Znala. Najprej znala. Potem pa hotela. Ali je bilo ravno obratno? Ne vem. Vem le, da sem na smrt utrujena … Spala bi pri tebi … Imaš šotor? Kje je tvoj šotor? Jaz svojega ne najdem. Ne danes; ne nocoj. Danes bi spala s tabo. Ali vsaj pri tebi. Tako si želim spati. Res si želim spati. Pusti, prosim … Pusti mi, da spim pri tebi. V tvoji koži so zvezde. Prav drobcene zvezde. Majhna, neskončno majhna sonca … Res si jih želim imeti. Ali vsaj imeti blizu.«

 

Metal Camp 2009, Tolmin, Slovenija, sončni zahod, suha vročina, gneča, prah. Ljudje in telesa in govorice. Vse to se je kot kakšna reka driske pretakalo mimo nje, ko je stala pred dolgo vrsto plastičnih in pogrešljivih, od celodnevne pripeke, ki je mehčala blato in grela scanje, zasmrajenih sekretov in se ni mogla odločiti, v katerega bi se šla olajšat.

Nek glas: »Kaj je, baba? A si se izgubila?«

Marija se je obrnila naokoli, toda ženska, ki ji je namenila zlobno opazko, se je že oddaljevala, objemala je svojega modela okoli pasu, njeni črni lasje in črne najlonke in črni bulerji in črni tatuji so se lesketali v zadnjih sončnih žarkih nekega dne.

Seveda. Seveda sem se.

Ko si na kokainu, si vedno izgubljen. In vedno najden, vedno osredotočen. Vedno tu. Tam. Ter še nekje drugje.

Preštela je sekrete. Petindvajset.

Kaj zdaj? Trinajst? Petnajst? Enajst? Škoda, da jih ni vsaj petdeset …

»Make up your fucking mind already,« je/bi rekel Ted, ki jo je čakal pri šanku s še enim v dolgi vrsti čudnih cocktailov, katerih imen si ni mogla, niti hotela, zapomniti.

»Ok, ok,« si je dahnila, globoko zajela sapo, skoraj stopila v sekret številka šestnajst, si zadnji trenutek premislila in stopila v petnajstega. Hudič.

Za danes bo čisto v redu.

 

Ob dveh zjutraj je kot Lazar prispela do šotorišča v gozdičku. Pet, šest šotorov so osvetljevale nagrobne sveče, zraven je bila postavljena prenosna mizica in okoli nje nekaj majavih stolov. Na mizici je bil cel kup steklenic in piksen, prigrizkov, cigaretnih škatlic, pepelnikov, nekaj sveč. Na stolih so sedeli ljudje, ki jih je poznala in s katerimi je občasno pila. Slovenci. In en Anglež.

»Marija!« je kriknila Lea. »Kaj je s tabo?«

»Imate kaj šnopca?«

»Kaj pa je s tabo?«

»Kaj?«

»So te pretepli? Oropali?«

»Ne,« je dahnila in sedla na gozdna tla poleg neke punce, ki je ni poznala. Na polomljenem stolu je sedela vzravnano kot kakšna ponosno vzvišena viktorijanska sveča, lasje so ji padali na obraz, noge je imela prekrižane in z dvignjenim stopalom je neprestano krožila po zraku. Bila je bosa, neumita. Marija se ji je nasmehnila v pozdrav, nekam gor, pod krošnje v temi in noči, proti njenemu belemu, mlademu, nežnemu obrazu, sredi katerega sta se lesketali dve veliki krogli naivnih, temnih, sicer nekoliko preplašenih, a vendarle zvedavih oči.

»Ste kdaj slišali za ta bend … Kaj so že? Pizda, ne spomnim se imena. Všeč bi ti bil …«

»Marija, kaj je s tabo?«

»Ja, a imate kaj šnopca ali ne?«

»What’s the matter?« je vprašal Anglež ter se nagnil naprej.

»Have you ever had empty, meaningless sex?« je vprašala ter vzela kozarec viskija ali nečesa viskiju podobnega, ki ga ji je ponudila Lea.

»Ne,« je komaj slišno, z več kot zgolj odtenkom hrepenenja dahnila bejba smrdečih, neumitih in lesketajočih nog.

A si sploh polnoletna?

Marija jo je prijela za gleženj, da ga je nehala vrteti ter se spet zazrla v njen obraz: »Enkrat bom tudi jaz.«

 

Moj šotor ali tvoj?

»Moj šotor ali tvoj?«

To se sliši zelo narobe.

»That sounds odd.«

»Vem,« se je zarežal Ted in jo stisnil za ritnico.

Zdelo se ji je, da ji bosta ščemenje in njegov stisk razparali jebene kavbojke.

 

»Veš, kako molijo spermiji? In druge tekočine pohote?«

»Molijo?«

»Vse moli. Vse moli na svoj način. Spermiji … In druge tekočine pohot. Molijo: ‘Inject us out of here’. Spet in spet. Spet in spet. ‘Inject us out of here.’«

»Kaj ni ‘eject’?«

Marija je odkimala ter se široko nasmehnila, svečava pa je zarisala globoke gube na njen za nekaj trenutkov spačen obraz: »Saj ravno v tem je poanta. Stvari … Stvari nimajo vedno tako enoznačnih resnic. Včasih se posledica zgodi pred vzrokom. In ga definira. Ki ji je pogoj. In podobno. In tako dalje. Nazaj, naprej … V vse smeri vseh … Vsega.«

Inject us out of here.

 

It’s a nice day for a white wedding.

A wedding in white.

Ja … This will take a while.

Alkohol za šankom, kokain v sekretih na desni strani prizorišča – neznana zaporedna številka – hašiš v senci dreves na poti k reki.

»Res ne bi priporočal LSD-ja.«

»Pa ga imaš?«

Ted je bil tiho.

»Imaš ga, kajne?«

»Imam.«

»Zakaj imate Američani vedno vse droge?«

»I’m just half American.«

»American enough.«

Zasmejala sta se, a se tudi hitro zresnila. Sonce je bilo v zenitu in na nebu niti oblačka.

Hočem te rajcati do konca dni. Dne.

Zakaj?

Ker, bejbi, ker.

»Ted, ob enih popoldne je točno, absolutno pravi čas za to.«

Crimson fucking cosmos, baby.

»Polizala bom tvoj LSD znoj.«

Karkoli že to pomeni.

Oziroma bi naj.

 

»Ali veš, koliko oči imajo mucke, pika?«

»Dve.«

»Ne, ne. Vse. Vse učke imajo muce. Kaj pa veverice?«

»Eem … Vse?«

»No, vidiš. Vse učke – veveričke. Te kaj budijo, ko mečejo storže na šotore? Ponoči? Ne? Res ne? Jaz pa nič ne spim zaradi njih. Lačne so. Tako zelo lačne … Veveričke so vedno lačne. Vse je vedno lačno. Sploh v gozdu. Pa kaj je še lačno?«

»Ptički?«

»Ptički, ja. Kaj še?«

»Polhi … Miške …«

»Tudi ti so vedno lačni, kajne?«

»Aha.«

»Kaj še?«

»Mravlje, kače, črvi, gliste … Mucke.«

»Tako, tako.«

»Srne …«

»Srnice, ja. Pa Marija. Marija je vedno lačna. A ne hrane. Pa ti? Ti živiš v gozdu. Si tudi ti kaj lačna?«

 

Padec, trganje, tema; statika noči in slačenja.

Nato, mogoče pa tudi nekoliko prej …

 

Hotela mu je povedati, kako velikega ima. Pravzaprav ne ravno velikega, ampak debelega. Trgal jo je po širini, hkrati pa ni bil dovolj dolg, da bi jo nabijal v maternico. Večkrat se je ugriznila v jezik, da mu ni povedala tega, česar sta se povsem dobro zavedala oba.

Ko ji je prvič prišlo, je pozabila na širine, dolžine, številke, prostor-čas. Potem je bila le ona in njeno dihanje, njena čepeča postava, ki se čutno dviga, nato pa mirno udarja dol, dol, dol, nanj, vanj, medtem pa on nazaj vanjo, dol, dol in globlje, pokanje po šivih, razpoka v temi, smrt francoskih fraz, ki so z redno uporabo, včasih tudi izven konteksta, že prešle v medkulturni dialog, udarjanje, nabijanje, mokrota, njegov predizliv, gost in lepljiv, vonj po železu.

Brezno je bilo končno na dosegu.

Še malo. Še malo.

 

»Mucka, poslušaj me in si zapomni, kar ti govorim. Sedemdeset procentov je stopnjevanje. Petnajst orgazem. Pet – mogoče, mogoče – pa samo nabijanje. Telovadba. Kot fitnes. Ali štihanje vrta, cepljenje tresk.«

 

»Ich möchte dass du mich in dem Arsch fickst,« je rekla bolj trdo, kot bi bilo potrebno in bolj nerodno, kot bi si želela.

»Kaj? Was that German? Ne znam nemško.«

»Eight years of German in school … And it comes down to this,« se je zadrla v njegovo uho, nasmeh od ušesa do ušesa. Bend na odru je igral glasno in jezno, med kratkimi komadi je vokalist neumorno nagovarjal le na pol zainteresirano publiko. Bilo je fuck this in fuck that ter fucked up in fucked down; dovolj fuka, preveč fuka, da ne bi bilo očitno, da ga pravzaprav prav žalostno strada.

»Saj sploh ne ve, o čem govori.«

»Kdo?«

»Pomeni, da me srbi rit.«

»Seven miles long and it’s all in the end, baby.«

Njegov jezik v njenih ustih.

Črevesje, da. Ampak še prej …

 

Nohti.

Tisočero nohtov, ki grabijo, grebejo po koži. Stegna, prsi, jebene bradavičke. Hrbet. Deset tisoč stonog in majhne miške, prasica.

Udari me.

Udari me!

»Udari me!«

Nič.

Udarila je prva.

»Sranje!« je zatulila nekam v temo, v statiko, v streho šotora. Nad šotorom so bile krošnje dreves, na njih pa preplašene veverice. »Pofukano sranje, udari me!«

Kremplji, kremplji …

Končno je udaril.

In ona je udarila nazaj. Čepe in razbeljena. Kakor spodaj, tako znotraj.

»Še!«

 

»Spreminjati agregatna stanja … Se zavedaš? Žveplo in živo srebro in sol in …«

»Se greš alkimijo?« se je zarežal Ted.

»Včasih. Ko drkam. V globinah je, veš? Le s … Samo z natančnostjo boš našel. V.I.T.R.I.O.L. Išči in našel boš.«

 

Bil je četrtek, torej štiri. Bolje kot pet.

Bil je četrtek.

Nazadnje se je stuširala v ponedeljek. Je pa v sredo več kot eno uro stala do kolen v Soči in pila pivo.

»A to šteje?«

»Baby, a woman should smell like woman.«

»And not like some fucking watermelon … Metalci ste takšni srednjeveški bojevniki.«

»Nekateri. Redki.«

»Redki, da.«

Med nogama je bila vsa zlimana.

Menstruacija. Mogočna in kipeča kot Gregorčičeva Soča.

»Hej, kmalu bo sto let!«

»Sto let česa?«

Namrdnila se je: »Na to se pije!«

 

Uhan, velik in okrogel piercing v njegovi bradavički, jo je spominjal na rinko ročne bombe.

Kakšen je pravi izraz za to? Varovalka? Sprožilo?

Novi modeli nimajo več tistih rink.

Najbrž.

Že na prizorišču mu je slekla majico, jo zabrisala nekam na usrana, blatna tla, da so ljudje hodili po njej, in se igrala s tistim priveskom iz titana, ki je visel iz njegove bradavice.

»Koliko tatujev sploh imaš?«

»A lot.«

 

Ko se je poscala v sekret številka petnajst, je s sebe strgala cenene tangice, ki jih je kupila v Kiku za en evro in jih zabrisala v luknjo. Potem se je s hlačami ob gležnjih zagledala v tiste tangice, ki so se pogrezale – ugnezavale – med tampone, robčke, razpadajoči toaletni papir, kondome, bruhanje scanje in v drek vseh oblik ter barv. Nekaj časa je preučevala tisto luknjo, razmišljala o človeštvu in se gladila po ikrah, ki jih je nosila v trebuhu, s prstki sledila svoji poti zaklada gor do popka in dol do pičke, potem pa je postala žejna in dvignila je svoje usmrajene, utesnjene kavbojke ter si jih nabila nazaj na rit. Hlačnice so se napile postanega lužastega scanja na tleh sekreta. Stopila je na sonce in se napotila nazaj k Tedu.

 

Kremplji. Kremplji in kri. Udarjala je in on je udarjal nazaj.

Ploskajoči zvoki, ko so dlani zadevale obraze in ritnice boke. Čutila je, da se bliža točki brez povratka, zato je grabila močneje, upala in verjela in molila, da bo ujela njegov val in se razbila ob njem. Jezdila je in udarjala.

Roke in noge in lasje v temi.

Prihajalo mu je.

Njegova nastrgana koža za njenimi nohti, sladka kri v njenih ustih.

Poiskala je bombo in jo aktivirala.

Prišlo jima je tako tesno skupaj, da je bilo že skoraj romantično.

 

Še vedno je klečala na njem in odprtih ust zrla nekam navzgor.

»Nisem še končala,« je dahnila, ko je čutila, da se hoče Ted premakniti. Ubogljivo je obmiroval, le njegov ud je žilavo utripal v njej.

Osredotočena na svoje drobovje je sprostila trebušne mišice in toplota popolne pripadnosti je zalila njuni telesi, obleke, na katerih sta ležala, spalno vrečo, dno šotora. Cedila je je po njenih stegnih in se nabirala v njegovem popku, lepila je njune goste sramne dlake in lezla je v razpoko njegove riti ter v nesramežljivi luži pod njo končno obmirovala.

»Golden rain, golden rain …« je hrapavo zapredla, ko je končala, nato pa zasanjano omahnila na njegove prsi.

Purple pain and golden rain …

 

»Mislim, da sem splavila.«

Ni vedela, ali je to rekla v slovenščini, ali v angleščini: »I think I’ve just had an abortion.« Vendar to ni bilo pomembno.

Noč je bila nenavadno tiha in tema gosta, zdelo se ji je, da bi lahko slišala čričke in veverice, če le ne bi bilo v zraku toliko statike, oddaljenega ropota glasbe ter njunega sopenja.

»Noseča si?«

Za nekaj sekund ga je pustila v negotovosti, grozi.

»Noseča si?!« Dvignil se je in jo otresel s sebe. Odkotalila se je na tla, z bokom udarila v korenino pod šotorom, joške pa pomočila v lužo scalnice, ki se je že ohlajala.

»Samo z dušo. Samo z jebeno dušo.«

»Zmešana si.«

»Pomiri se. Saj bo zrasla nazaj. It’ll grow back.«

 

»Mislim, da bom moral do zdravnika,« je rekel.

Bombe so nevarna stvar.

V zraku je visel vonj po krvi.

Ted je nase potegnil hlače ter se nerodno skobacal iz šotora. Zdelo se ji je, da ga sliši bruhati nekaj korakov stran. Z roko je zašarila po šotoru, pobrskala po stvareh okoli sebe, med prsti je začutila debel pramen odtrganih las, a v temi in vsa drgetajoča ni mogla ugotoviti, ali so njeni ali njegovi. Otresla jih je in brkljala dalje.

Whatever that hurts.

Iz mrežaste vrečice, všite v šotor, je hotela vzeti robčke, da bi se useknila, a namesto njih je našla nekakšen etui, takoj zatem pa še podolgovato baterijsko svetilko.

Anagnorisis: nikoli ni imela baterijske svetilke.

Ergo: bila je v tujem šotoru.

Leže v luži sladkega scanja in omotnih srag krvi, jo je pograbil krčevit smeh. Z glavo in rokama je udarjala ob tla, zagrizla je v mehko meso nadlakti.

Hitro, hitro, da se ne vrnejo.

Kot stare babe …

Hitro, hitro …

Pa katharsis?

Kdaj drugič.

 

»Where’s Ted?« je vprašal Anglež.

»Do zdravnika je šel. Rešilec, tam pri vhodu … Dežurni … Ali nekaj. Pizda. Pač.« Vendar pa ni govorila njemu. Govorila je bejbi, ki je bosonoga sedela poleg nje in je bila lepa in mlada in je smrdela, le da je sama smrdela še veliko bolj.

»Maria, seriously … Where’s Ted?«

»Where’s Annie?! Where’s Annie?! How’s Annie?!« je s popačeno visokim glasom zasikala v njegovo smer, ne da ga bi ga zares pogledala, ter se pričela poigravati s črnimi, umazanimi prstki dekleta ob njej.

»Kot kakšna muca si,« ji je vsa raznežena rekla. »Koliko si sploh stara?«

Povedala ji je.

»Joj, bejba … Tako mlada, pa … Kaj sploh počneš tu? Se zapijaš?«

»Saj ne pijem. Ne kadim …«

»Ne?«

»A-a. Muziko poslušam.«

»Pesmice poslušaš?! Joj, pikica … Kar posvojila bi te.«

Dekle je trznilo, vendar ni odmaknilo blede, hladne nožice iz Marijinega primeža.

Vsakdo se lahko tu in tam malo neobremenjeno poigra.

»Toliko ti lahko povem … Toliko … Če me le hočeš poslušati, mucica,« se je nasmehnila Marija in ignorirala tihe, obtožujoče, na trenutke celo zgrožene poglede družbe, ki so predirali zdaj njo, zdaj puhasto mladičko, ki se je zmedenosti navkljub vsa vzravnana dvigala visoko nad njo.

Prav predla mi boš.

Jaz pa s tabo.

O avtorju. Davorin Lenko se je rodil 8. 2. 1984. Študiral je primerjalno književnost in leta 2012 diplomiral na temo Intertekstualnost in metafikcija v knjižni seriji The Dark Tower Stephena Kinga. Za različna javna občila je več let pisal kot glasbeni kritik in sicer na področju metal in rock glasbe. Oktobra 2013 je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →