Velika mala vas

Nebojša Pop Tasić

Velika mala vas je majhna. Ima eno ulico, ki ji rečejo Dolga. Dolga ulica pa je blatna cesta, obrobljena z belimi hišami. Ko greš po tej ulici v eno smer, pravijo, boš prišel do sončnega vzhoda. Če pa greš v drugo smer, boš prišel do sončnega zahoda. Na levi strani Dolge ulice živijo delavci. Na desni strani Dolge ulice živijo muzikanti. Na levi strani so hiše, v katerih živijo ljudje, ki se zjutraj zbudijo. Na desni strani so hiše, v katerih živijo ljudje, ki zjutraj zaspijo.

Ko je prišel v Veliko malo vas, so ga takoj obkrožili otroci in starejši so si ga radovedno ogledovali. Zaradi njegove brade in močne postave so mislili, da je duhovnik ali igralec. Rekel je, da ni ne eno ne drugo. “Saj ni važno,” so rekli, “človek se samo dela, da je človek. V bistvu nikoli ne veš, kaj je.”

Potem je k njemu pristopil neki moški in mu v roke potisnil dvoje jajc. Klicali so ga Jaganja.

Po petih hčerah je včeraj končno dobil sina. Ves dan je hodil od hiše do hiše in vsakomur dal dvoje jajc. “To vam moj sinko poklanja,” je kričal. “Moj sin – petelin!”

Jaganja je bil delavec z leve strani Dolge ulice. A delal je samo zato, da bi kockal. Kockal pa je z vsemi – z ljudmi, s hudičem, s konji, prasci … kdor je pač sedel za mizo. Pogosto je za mizo sedel njegov tast. Če je zmagal Jaganja, je Jaganja častil in pil. Če pa je zmagal tast, je izkupiček dal njegovi ženi in tako je denar ostal pri hiši.

Nasproti Jaganjeve hiše je na desni strani Dolge ulice živel mladenič, ki so ga klicali Vinnetou.

“Ne vem, katera žival je vanj prišla,” je rekel Jaganja. “Rad se tepe, nekoga zmlati, potem pa pobegne, se ves teden skriva nekje ob reki in prepeva žalostinke, boga moli. Ko ga bog zdolgočasi, pride nazaj, pusti, da ga namlati tisti, ki ga je on prej pretepel, samo da bi se lahko spet družil z njim. Nihče ne ve, od kod mu pamet prihaja. Verjetno po tej ulici pride in gre. Kot košava.”

Veliko let pozneje se je Vinnetou poročil. Nekaj časa je živel mirno, dobil sina, potem pa se je stepel s sorodniki svoje žene in pobegnil. Ko se je vrnil, je, kot po navadi, pustil, da so ga zmlatili. In mlatili so ga. Do smrti.

V Veliki mali vasi ljudje občudujejo boga tako, da ga preklinjajo. Občudujejo ga, ker je bog, ker je vsemogočen, vseprisoten, neviden, nedoumljiv … Preklinjajo ga iz istih razlogov, pa tudi zato, ker je oblastnik in ker ga morajo nenehno za nekaj prositi. “A veš, kako je ta bog ustvaril človeka?” ga je vprašal Jaganja. “Tako, da je hodil po blatu in iz tistega, kar mu je mezelo med nožnimi prsti, je nastal človek. Bog nas ni gnetel z rokami, temveč s stopali. Iz blata je nastal človek in zato ima blatno naravo. Kdorkoli ga tepta, se on vedno prilagodi stopalu, ki hodi po njem. Takšni smo ljudje.”


Tekst je iz filma Karpopotnik Matjaža Ivanišina.

O avtorju. Rojen 1962. v Zemunu (Jugoslavija). Do 1992 živel in delal v Pančevu (Srbija). Od leta 1992 živi in dela v Sloveniji. Več o sebi ne zna povedati.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Top kritiki in zoprnjače: kritika in spol

    Jasmina Šepetavc

    #Metoo in Time’s Up, gibanji proti spolnemu nasilju in diskriminaciji, sta v zadnjih dveh letih zaznamovali večji del filmske industrije, manj raziskano pa je, kako sta zaznamovali sopotnico industrije, filmsko kritiko.

  • Zgrešene sočasnosti

    Anja Radaljac

    Sočasja so sicer dobrodošel doprinos k razumevanju ustvarjanja Jureta Detele predvsem zaradi videoposnetkov pesnika samega, žal pa se zdi, da njihova kontekstualizacija ni dovolj domišljena.

  • Digitalizirane usodne ženske: spodjedanje mita

    Renata Šribar

    Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

Izdelava: Pika vejica