Valerca

Mirana Likar Bajželj

 

Aleši, za najsvetlejše besede mojih otroških poletij.

 

Ležimo na Križnikovem kozolcu in gledamo dol na cesto, kjer je pred hišo gospodične Valerce gospod Furlan ustavil svoj zeleni renault 17. Sprašujemo se, kako ima lahko tako star človek tako dober avto. Odprl je prtljažnik in oboja sprednja vrata, nobene nevarnosti ni, da bi koga oviral, ker je v našem mestu samo malo avtov, in šel po potki prek mostička nad jarkom na njen vrt in v hišo. Gospod Olči je že notri, to vemo po črnem kolesu, ki je prislonjeno pod kuhinjskim oknom, pa tudi Pavli ga je srečal, ko je tekel sem, pa ga enkrat izjemoma ni nahrulil, kam pa gledaš, ko pozdravljaš, kot to naredi zmeraj, kadar sreča koga od nas. Preden je gospod Furlan vstopil, si je snel klobuk. Zdi se nam, da je tudi zavzdihnil.

Malo cvikamo, da nas ne bi opazil Križnik. Pravi, da mu drobimo mrvo, mrva pa mora trajat še vso zimo, zdaj pa je komaj začetek jeseni. Če nas dobi, kako po senu delamo rove in se igramo Nemce in partizane, nas vedno nažene. Kriči ko zmešan, da nas bo pobil. Večkrat se zgodi, da izgubimo japanke, najhuje je, da samo eno, in potem ne vemo, kaj bi s tadrugo, spomladi, ko je kozolec prazen, pa potem Križnik nosi tiste izgubljene japanke od enega do drugega in sprašuje, a je mogoče kakšna tvoja, ampak ne vemo, ker so vse japanke enake, vsi jih kupujemo pri Rabuzetu, vsako pomlad nove, ker nam noge še rastejo. To bom vse vrgel stran, z obžalovanjem reče Križnik in nas očitajoče gleda. Mi pa rečemo, lahko, moja ni nobena.

Nekje za našimi nogami spodaj v jasli buhajo krave, kakšna tudi zamuka in zarožlja z obročem, Kala, ki se je vsi malo bojimo, leži v senci pred hlevom, vse je mirno, mi pa čakamo, kako bo. Gospod Furlan bo danes peljal gospodično Valerco umret. Vsi bi radi videli, kako bosta to naredila. Nikoli še nismo videl mrliča, bi pa Furlanova Marjanca enkrat skoraj umrla, to je bilo takrat, ko je prišla h Križnikovi Magdalenci, mi pa smo se šli vojake in je mislila, da ima Emil pravo pištolo. Zavpil je, da je ona talec in da naj gre z dvignjenimi rokami ritensko. Ko je bila le en korak od apnenice, je rekel še dva koraka, in Marjanca se je v kosmatem plaščku zvrnila v apno, ki je bilo pokrito z visoko vodo. Zaradi plaščka ali kaj je izginila pod njo, in če Peter ne bi skočil v jamo in je rešil, bi najbrž umrla. Mogoče smo takrat na njenem obrazu videli smrt, mogoče je bil pa samo strah. Tastara gospa Furlanova je vse videla z balkona, pa ni mogla nič, ker smo vse naredili tako hitro. Rekla je, da smo zmešani in da bo šla k Emilovim, pa potem ni šla, samo mame so potem pri Valerci vseeno vse izvedele, ker je bil plašček za stran in je gospodična Valerca na hitro morala sešit novega. Rekli so, da se ne smemo več družit, samo so potem na to pozabili. Takrat smo bili vsi še bolj majhni. No, pa videli smo tudi, kako je umrl Vinetu, ampak vsi vemo, da je bil tisto samo film in da ni bilo zares, čeprav je bilo zelo lepo. Pogled se mu je izgubljal v daljavi.

Na seno gremo vsakič, kadar se ne moremo spomnit česa drugega, pa tudi, kadar zmanjka vode.

Kadar zmanjka vode v mestnem vodovodu, se tu zgoraj pogovarjamo, da je to sigurno sabotaža. Vodo verjetno zastrupijo sovražniki Jugoslavije. Od tu imamo dober razgled. Pod lipo, ki je največja lipa na svetu, ima gospodična Valerca cigo. Kadar smo žejni in se nam ne da domov, ker bi nas mame zadržale, gremo pit k cigi, tavečji med nami z eno roko cigajo in drugo nastavijo pod curek, tamalim pa na roke cigajo tavečji. Včasih je bila pri cigi šefla, ki se ji pravilno reče zajemalka, ampak letos je ni bilo več. Pa sploh ni treba nič vprašat, če lahko, tako da je ta ciga pravzaprav naša. Gospodična Valerca vsem pusti, da jemljejo vodo. In ker pusti vsem, pridejo na njen vrt vse ženske iz soseščine, prinesejo ajmerje in škafe, natočijo si vodo in ene jo znajo nest na glavi. Pod škaf si dajo tak svitek iz blaga, nanj pa posodo. Mi potem s kozolca gledamo, katera zna in katera ne, katera se bo polila in katera ne. Ajmerje in škafe imajo bele in modre, voda iz njih pa diši na vrh k nam. Tudi okus ima voda iz ajmerja ali pa iz šefle čisto drugačen.

Lipa nad cigo je tako visoka, da ni še nihče splezal nanjo, menili smo se, da bi si pomagali z lojtrami in vrvjo, pa nismo naredili še nič. Mogoče pa še bomo.

Ima pa Valerca še eno drevo, ki nas vse zanima. To je res velika jablana, kolikor vemo, edina taka v našem kraju. Na njej so jabolka zrela že junija. Ko je konec šole in se začnejo počitnice, se začnejo tudi jabolka, potem pa kar dolgo trajajo. Vsako jutro gremo najprej za Valerčino hišo, na južno stran, da bi jih nabrali za na kopališče. Ker je jablana tako velika in dela senco, je tam vse vlažno, pa tudi trave skorajda ni. Poberemo lahko, kar pade na tla. Jabolk ne smemo trgat, ker bi šlo vse potem prehitro v nič. Včasih, ko smo bili še manjši, smo morali mamam, tetam in babicam jabolka pokazat prej, kot smo jih pojedli. Nismo imeli pojma, kako točno vedo, če je bila katera utrgana. Potem je Željko ukapiral, da se to vidi na peclju. Zdaj jih ne nosimo več kazat, utrgamo pa samo kdaj kakšno, ker vemo, da bomo vsi dobili košarice jabolk na dom. Gospodična Valerca ima celo knjigovodstvo, nikogar ne izpusti. No, tako je bilo do letos, letos pa nam je rekla, naj vzamemo košare in jih naberemo z drevesa kar sami, ampak nismo bili tega nič veseli, ker nismo navajeni odločat o jabolkih z drevesa in smo se takoj skregali.

Kadar splezamo na jablano, vidimo skozi okno, ki je skoraj vedno odprto, v salon. Na sredi je velika miza, na kateri je gospodična krojila blago. Vedno ona, nikoli njene punce. Vsi govorijo, da so njene punce natančne šivilje, ampak da slabo krojijo, ker se je preveč bala, da bi kaj skazile in bi razočarala stranko, pa jim ni pustila krojit. Na mizi je v lepi škatlici še zdaj polno krojaških kred, in buck. Tam je tudi krojni papir, poleg pa leži kup nemških revij, na katerih piše Burda. Pod oknoma, ki gledata na zahod, sta dva šivalna stroja, na stojalih ob steni pa so včasih visele obleke. Najrajši smo gledali maturantske obleke, najlepša je bila od Hočevarjeve Vande, rumena in mini. Za tako staro žensko je gospodična Valerca zelo moderna šivilja. Stara je kot gospod Furlan, saj sta bila sošolca, gospod Furlan pa je zadnjič v restavraciji ponosno povedal, da jih ima čez osemdeset, pa da so mu spet podaljšali šofersko. Tudi gospod Olči je hodil z njima v šolo. Včasih se je kakšna ženska tudi slekla za špansko steno. Željko je enkrat videl Koširjevo v modrcu in štrumpantelnih, pa kaj pol.

Kdaj pa kdaj smo šli tako in tako vsi z mamami ali sestrami na mero. Pri gospodični se je vedno učila kakšna punca in vedno je bilo zanimivo. Medtem ko so ženske pomerjale obleke, smo si mi lahko ogledali stvari, ki so na psihi: lesena, znotraj rdeča škatla, posuta z morskimi školjkami in peskom in s sliko rdečega avtobusa, na kateri piše Zadar, pa prave morske zvezde, pa velike školjke, tudi take, ki v njih slišiš morje. Tam je tudi ogromno razglednic, na njih pa tuje znamke in piramide, Eifflov stolp, Bled, Bela hiša, pa Dubrovnik in še veliko krajev, ki jih ne poznamo.

Parkrat so bila odprta vrata, ki vodijo v gospodičnino spalnico. Tam sta dve zelo visoki postelji. Doma so nam povedali, da je na eni spala gospodičnina mama, ki je že dolgo mrtva. Pohištvo je staro in ima poseben vonj. Take sobe nismo videli še nikjer. Na predalniku stojita umivalnik in vrč, ker hiša nima kopalnice. Enkrat jo je Marjanca šla klicat za k maši. Ker se ji ni oglasila, je potrkala še na vrata njene sobe. Videla jo je napol slečeno in ravno umito, sive lase je pa imela prav do pasu in se je česala. Mi je nepočesane še nismo videli, vedno ima narejeno frizuro.

Zadnje leto je malo bolj zmršena, pa rokavice nosi, tudi poleti, take, iz katerih gledajo prsti. Dokler ji niso začeli hrane nosit od Furlanovih, je tudi kuhala v rokavicah. To nam je povedala Marjanca. Njena hiša diši po paradižnikovi omaki in parmezanu, ker je dolgo za kosilo jedla samo to. Ko je to pogruntala tastara gospa Furlanova, je začela kuhat tudi za gospodično, in preden so Furlani sedli k mizi, vsakič točno opoldan, je Marjanca stekla s posodami še čez cesto. Včeraj pa ji je gospodična dala ogromno denarja. Marjanca ga je vzela, ker ni vedela, kaj bi. Gospodična Valerca ji je rekla, da ji ga da zato, ker ji je nosila jest toliko časa.

Bilo je več kot sto tisoč dinarjev, ampak ko je Marjanca denar pokazala doma, so ji rekli, da so to tri gospodičnine pokojnine in naj nese denar nazaj, da lahko zadrži le tisoč dinarjev, pa še to da je preveč. Mi denarja gotovo ne bi dali nazaj in ga doma tudi ne bi pokazali, mi bi kupili valuto in potem bi bili bogati.

To z denarjem nas je začudilo, ne znamo si predstavljat, od kod bi imela gospodična Valerca toliko denarja, saj ne šiva več, pa tudi stric Rabuze in gospod Olči ne jesta več pri njej, prej pa sta in sta ji za kuho plačevala. Svoja bicikla sta prislonila na plot točna kot ura in šla noter. Potem se je zaslišal pogovor, smeh, včasih so se pa tudi kregali. Olči je starojugoslovanski oficir in je zelo siten, z njim se lahko takoj skregamo, če ga ne pozdravimo dovolj vljudno, pravi, da bo govoril z našimi starši, stric Rabuze je pa lani umrl. Zadela ga je kap, ko je spal. Ko je bil še živ, je vsak dan prekolesaril trideset kilometrov in fotografiral vse živo. Ko so njegovi sorodniki prišli pospravit njegove stvari, smo se nekako stisnili v njegovo stanovanje, da bi našli toplomer, s katerim je poleti vsak dan izmeril temperaturo vode in nam povedal, koliko stopinj ima. Hoteli smo prosit zanj njegovega nečaka, ampak toplomerja ni našel. Smo pa videli spodnjice njegove pokojne žene, bile so na hlačnice in do kolen, med hlačnicama pa je bila velika luknja. Lahko bi jih vzeli za maškare, ampak se nismo spomnili. Olčitu so vzeli hišo in gostilno, ki so jo imeli njegovi starši, Rabuzetu pa tisti del hiše, kjer je imel tekstilno trgovino. Ampak trgovini še zdaj rečemo pri Rabuzatu, čeprav notri prodaja gospa Kozole.

Tudi onadva sta bila sošolca gospodične Valerce. Klicala ju je z nekimi smešnimi imeni, vitez Orehovški in vitez Auguštinski. Doma so nam rekli, da ju tako kliče, ker je bila mama gospodične Valerce ena velika nadloga. O tem je bilo težko izvedet kaj več. Potem pa je Marjanca videla, da na steni v kuhinji v zlatem okvirju visi cel spisek teh vitezov, vse z lepopisnimi črkami, tanko gor, debelo dol, in da so naši dedki med njimi, nad dedki pa je narisan grb. Nekako smo le izvedeli, da je gospodična Valerca nezakonska hčerka nekega bogataša, pri katerem je bila njena mama služkinja. Bogataš je poskrbel, da se je izučila za krojačico in šiviljo in ji pomagal, da si je kupila hišo, njeni mami pa se je nekako tako zmešalo, da je mislila, da je plemenita Dona Huanita. Valerčini sošolci so dobili viteška imena, Dona Huanita pa jih je imela za svoje snubce. Nam se zdi Dona Huanita super, naše babice pa je ne marajo, ker mislijo, da zaradi nje gospodične Valerce nihče ni vzel za ženo in da je bila mučenica, ki je do zadnjega skrbela za noro mater. Kdo bi jo pa vzel s tako materjo, pravijo. In da bi bilo lahko vse drugače, če bi Valerca imela otroke.

Nas zanima, od kod je gospodična dobila denar, ki ga je dala Marjanci. Mi smo zmeraj sumili, da je bogata, ampak če bi bilo to res, danes spodaj na cesti ne bi bilo Furlanovega renaulta. Gre se za to, da smo večkrat videli nekaj zelo sumljivega. Kadar smo šli po jabolka, smo včasih malo obrali še ribezov grmiček, ki je poleg jame, v katero gospodična meče smeti. V njej so bile večkrat na pol prerezane lupine ogromnih pomaranč, ki so bile take barve kot limona. Gospa Furlanova je povedala Marjanci, da to niso pomaranče, ampak nekaj podobnega, pa da je to zelo grenak sadež, ki nam gotovo ne bi bil všeč, imajo ga pa samo v Ljubljani. Marjanca pravi, da je to sadje grozno drago. Če je res tako revna, kako si ga pa potem lahko kupi?

Je pa še ena stvar, obloženi kruhki. Tudi ti pridejo drago. Obloženi kruhki so zmeraj po Miklavžu, ko ima gospodična Valerca god. Zdaj, ko pri njej že nekaj časa ni več punc, ki bi se učile šivat, pridejo tiste, ki so že šivilje in ji pomagajo naredit polne pladnje obloženih kruhkov. Pri nas v samopostrežni nimajo tistih dolgih belih štruc, zato jih posebej naroči v mestu pri peku. Te štruce potem narežejo in vsak košček najprej namažejo z namazom iz putra in sardelne paste. Gospodična Valerca reče maslo, mi pa rečemo puter, čeprav vemo, da to pride iz nemščine. Na ta namaz dajo kuhano šunko, nanjo pa naložijo čisto majčkene koščke kumaric, sira in jajčk. Vsak kruhek je enkrat za v usta. Potem pridejo ljubljanski obiski. Čeprav nas je strah, da bodo ljubljanski obiski vse pojedli, se to še nikoli ni zgodilo. Po ljubljanskih obiskih gredo voščit naši. Ker jih je veliko, se morajo dobro zmeniti, kdaj bo kdo šel in kaj bo kdo nesel za darilo. Domov vedno prinesejo cel pladenj kruhkov za nas. Vsaka družina dobi enega. To nam je najboljša jed na svetu. Mi doma nikoli nimamo sardelne paste, pa bolj margarino jemo, saj je inflacija in moramo pazit na denar.

Inflacija je, ko je denar vsak dan manj vreden, če takoj ne kupiš valute, valuto pa imaš potem doma, na podstrešju ali v kleti. Doma od časa do časa štejejo valuto, po navadi ob nedeljah popoldan in takrat se moramo mi ven igrat.

Ta valuta je kriva, da bo danes gospod Furlan odpeljal gospodično Valerco umret. Vsi pravijo, da gre v dom samo umret, razlika je le v tem, da ene ženske trdijo, da bo zdržala dva meseca, ene, da bo živela do pomladi, vse pa so prepričane, da ne bo dočakala nove jeseni. Da gospodične Valerce brez njene hiše in vrta ni. Moški so pa tiho in ne ugibajo.

Gospodična ne ve o valutah nič, ali pa zdaj že ve, samo se ne da več pomagat. Ko je imela še prijavljeno obrt, je plačevala čisto malo denarja za penzijo, ker ji je salon dobro šel, v novo Jugoslavijo pa ni zaupala. Ko je dobila tisto premajhno penzijo, je na začetku še šivala, ampak ni znala dovolj računat strankam in tako kmalu ni mogla več zdržat s tistim majhnim denarjem, ki je bil in je zmeraj manj vreden. Sploh ni vedela, kaj bi.

Svojo hišo je potem prodala gospodu Dimniku iz Ljubljane po obrokih. Vsak mesec ji je gospod Dimnik plačal en obrok. Gospodična je mislila, da bo umrla približno takrat, ko bo hiša plačana, ampak hiša je bila plačana veliko prej, ker tisti tisočaki, za katere sta se zmenila, niso bili več tako veliki. Tudi temu se reče inflacija. Gospodično je bilo zelo sram pred gospodom Dimnikom, ker še ni umrla, on pa je plačal hišo, in je tako dolgo živela v njegovi hiši. Gospod Dimnik je niti ni preganjal, hudo je pa pri celi stvari to, da je gospod Dimnik tudi že zelo star. Zdaj pri nas doma pravijo, da je gospodična prepoštena in da se bo sama umaknila, ker ve, da bi gospod Dimnik rad z ženo živel v hiši, ki jo je plačal, ona pa ne umre in ne umre.

Lani je poklicala gospoda Olčita in gospoda Furlana in jima rekla, naj se gresta zmenit v dom, ker se bo preselila tja, da bo gospod Dimnik prišel na svoje. In potem je šlo zadnje leto vse čudno.

Prejšnja leta smo bili poleti ob večerih večkrat na njenem vrtu, sedeli smo ob toplem zidu na klopi in na stolih in smo čakali, da se odprejo rumene polnočne rože pod okni, ženske so se pogovarjale, mi pa smo gledali v cvetove in prav videli smo, kako se odpirajo, ko zahaja sonce. To so baje mesojede rože, ampak nismo nikoli videli, kako pojejo muho. Iz zidu so prihajali tudi šuštarji v svojih rdečih oklepih in pred gospodično Valerco si nismo upali nobenega pohodit. Tudi šuštarji radi živijo, bi rekla, mi pa bi pomislili na vse mravlje, ki smo jih pobili, da bi poizkusili, ali so res kisle in kdo jih poje več, ali pa kar tako, za hec. Enkrat smo tavelike črne tudi zažigali s fajercajgom. Letos poleti pa niso šle naše mame niti enkrat k njej. Samo tastara gospa Furlanova je šla, ko pa je prišla domov, ni hotela nič povedat, samo to je ponavljala, da je gospodična ena velika reva, pa Marjanco je nadrla, ko je vprašala, zakaj.

Zdaj vidimo, kako jo gospod Furlan pelje ven. Nese njeno torbo. Gospodična ima lase spete v frizuro, ki je letos spet zelo moderna, reče se ji ruska kapelica in je moderna zaradi filma Doktor Živago. Tiste naše mame in tete, ki imajo dolge lase, so hotele gospodično vprašat, kako se vsako jutro počeše, pa si niso upale, ker da to nima smisla. Lani bi jo najbrž še. Kadar je šla gospodična s Furlanovimi k maši, je vedno sama prišla do avta takoj, ko je gospod Furlan prav živčno pohupal, danes pa jo mora prav podpirat in vidimo, da ne ve, kam bi dala ključ. Gospod Olči stoji za njima in je pokončen kot vedno. Je bil le oficir. Nazadnje da ključ pod predpražnik, Olči pa zamahne z roko, češ, bo že … Gospod Furlan se nam zdi čisto grbast in ji nekaj govori. Počasi pridejo do avta, gospod Furlan ji pomaga na sedež, potem pa se prime za streho avta, zajamra in se s težavo usede tudi sam. Vžge avto in odpelje. Gospod Olči gleda za njima, gre k vratom hiše in poproba, če so res zaklenjena, vzame ključ izpod predpražnika, ga da v žep, zajaha kolo in se odpelje.

Nas zdaj zanima, kaj bo naredil s ključem, kaj bo gospod Dimnik z lipo, cigo in jabolki, ali so pospravili razglednice in kam, kakšen natančno je tisti spisek z našimi dedki vitezi, pa še, ali bo gospodična Valerca v domu res umrla prej kot v enem letu.

O avtorju. Mirana Likar Bajželj se je rodila leta 1961 v Novem mestu. Po izobrazbi je profesorica slovenščine in diplomirana bibliotekarka, študirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaposlena je kot učiteljica slovenščine na osnovni šoli. Pisati je začela pozno, okoli leta 2006. Leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška. Leta … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Semifantazijski proekološki zaris tukajšnjosti

    Anja Radaljac

    Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v “prostor zaznave” potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter “sproščenim pripovedništvom,” ki ni zavezano pripovedovanju “osebnih zgodb”.

  • Odsev: onkraj upa in obupa

    Klemen Kordež

    A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.

  • O moškem, ki je pisal čisto kratke zgodbe

    Veronika Šoster

    Glede na prebrano bi bil lahko Pregl brez težav ghostwriter za stand up komike, saj se njegovi zapisi kar iskrijo od energije, humorja, živahnosti, posebnosti in nepričakovanosti.