Ukana

Iztok Vrenčur

V petdesetih in delno še v šestdesetih so v nekaterih predelih Afrike družinske fotografije postale neznosno popularne. Vsak si jih je želel imeti, dan fotografiranja pa je pogosto postal podoben prazniku. Jedlo se je in plesalo, marsikdo si je, zato da je lahko pred magičnim očesom objektiva poziral lep in popoln, šel sposodit denar, z njim pa novo obleko, sešito po evropejski modi. Saj so vsi vedeli, da ni šlo le za fotografiranje, šlo je za ritual. Ali je ukleščenje trenutka in z njim podobe na list papirja sploh mogoče poimenovati kako drugače?

Bil je to tudi čas uničenih in pohabljenih družin. Tako je Bobo imel ženo, ni pa več imel otroka; dete je umrlo ob preludiju deževnega obdobja. Neka čudna bolezen. Samo hudobni in maščevalni bogovi vedo, zakaj. Njegov najboljši prijatelj Dalasso, tudi sam pilot, je imel čudovito hčerko, pravi štrukeljček; pa tudi ni bilo sreče v njegovem življenju. Otrokova mati je umrla ob pretežavnem porodu.

Vsi so hodili fotografirat svoje družine, vsak dan jih je bilo več, Dalasso in Bobo pa tega nista mogla. Bilo bi neumno in zlovešče znamenje lastno večnost ujeti na kraju, kjer tako evidentno in boleče nekdo manjka.

Pravilna rešitev je prišla po zraku. Ko sta z državno floto letela nad Sahelom. Naslednji dan sta se že navsezgodaj zjutraj pražnje oblekla – Bobo svojo mlado ženo, Dalasso hčerko; srečali so se, pred najlepše okrancljanim in sploh najbolj profesionalnim fotografskim salonom v mestu. Da bo posel le dobro opravljen. Prijatelja sta namreč združila ostanka svojih družin, da bi se skupaj fotografirali, imitirali in ponaredili srečo ter tako morda le pretentali krvoločne bogove in maščevalno usodo. Češ, glejte imamo družino in če dobro pogledate, res dobro, so tam za našimi hrbti zbrani tudi vsi naši predniki, ki nas varujejo. Jih lahko vidite?

Še preden se je leto obrnilo v novo sušno obdobje, sta umrli tako ženska kot tudi punčka. Bobo in Dalasso sta ostala sama. Veliko bolj sama kot prej. Še vedno sta vsak dan po službeni dolžnosti letela nad Sahelom in dolgimi, srdito ožganimi travami; prijatelja pa nista bila več. Fotografijo sta pospravila, eden izmed njiju jo je celo zažgal. Mogoče je bilo, da so bili demoni zdaj zares razjarjeni. Morda so bili bogovi jezni in se niso dali pretentati. Konec koncev pa tega v Afriki nikoli ne veš.

Tekst je bil na pisan na Urnih zgodbah

Afriški portret

O avtorju. Iztok Vrenčur je svoje otroštvo preživel v Velenju in hriboviti okolici, kasneje pa je dalj časa živel v Ljubljani, Zagrebu in Berlinu. Nekega dne bo končal podiplomski študij arheologije. Bere in piše predvsem poezijo pa tudi kratke zgodbe, pred kratkim je objavil roman z naslovom Odrekanje svetlobi (2013).

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

  • Ouagadougou, 1987

    Zarja Vršič

    Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je … →