Tudi jaz

Nejc Rožman Ivančič

Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače. Obuta sem v čevlje, ki jih je Oča sešil samo zame. Na kovček sem zložila šal, v rokah držim kapo. Rokavic nimam. Nikoli me ne zebe v roke.

Ata me je danes odpeljal od Mamike in Oče. Pri njiju na Bregu sem živela pet let in tam me je Ata tudi vpisal v šolo. Rekli so, da sem premajhna in bi lahko še eno leto ostala doma, pa sem vseeno pričela obiskovati pouk. Letos sem v drugem razredu in Ata me bo prepisal v šolo v velikem mestu, kamor sva prišla z vlakom. Znam že pisati pisane črke. Ata me je med zimskimi počitnicami spraševal poštevanko. Niti enkrat se nisem zmotila. Mamika me je stisnila k sebi, Oča pa mi je skuštral lase in rekel: »Pametna je po Ateki!«

Ko pride Ata na obisk, po radiu vedno poslušava boks. Navijava za Kleja. Kmalu bo spet dvoboj. Z Atom ne bova šla spat, ker je prenos ponoči. Oča je prepričan, da bo zmagal Frežer.

Prejšnji mesec sem praznovala osmi rojstni dan. Oča je od malega mesta do naše koče na Bregu skopal rov v snegu, da so lahko prišli obiski. Teti Lizika in Mimika sta prinesli torto, Mamika je pripravila mizo, Oča je oponašal klovna in vsi smo se režali. Ata ni mogel priti, ker je bilo preveč snega in so vlaki ostajali v zametih, zato je moral Oča vso šmarnico spiti sam.

Lani poleti mi je Ata pripeljal na Breg pokazat tretjo žensko iz velikega mesta. Dve pred njo mi nista bili všeč. Eni sem prinesla pokazat krastačo, pa je ni hotela gledati, druge nisem prišla pozdravit, ker sem se igrala na svojem drevesu, pa je Ata splezal gor in me prinesel na dvorišče, da me je ženska lahko videla. Tretjo sem morala pričakati na klopi pred kočo. Imela je smešno ruto. Dala sem ji roko in Ata je rekel: »To bo tvoja mama.« Stekla sem za kočo in splezala na svoj kostanj.

Zdaj sedim na kovčku na hodniku ogromne hiše v velikem mestu. Skozi okna je z mrzlega hodnika videti na dvorišče, sredi njega iz snega gleda vodnjak. Sedim in čakam, da se odprejo vrata. Ata stoji poleg mene v sivi obleki, v beli srajci in rjavi kravati. Plašč ima poveznjen okoli roke. Samo enkrat je pozvonil in iz notranjosti stanovanja je slišati človeške glasove in korake.

Vrata se odprejo, glasovi utihnejo in na hodnik stopi starejša ženska s črnimi lasmi, spetimi na temenu in ujetimi v mrežico. Pri nas nihče nima črnih las. Ženska da atu roko, mene pa samo pogleda in naju povabi naprej. Šal vzamem v eno roko, v drugi pa nesem kovček. Postavim ga ob vrata, ko jih Ata zapre za sabo. V velikem, po tobaku dišečem prostoru je ob zadnji steni kuhinja, ob levi velika postelja, ob desni pa divan, miza in stoli.

S stola za mizo vstane star moški s črnimi, nazaj polizanimi lasmi z nekaj sivimi nitmi in gostimi črnimi brki. V ustih ima pipo. Skloni se k meni in me poboža po glavi. Pipo vzame iz ust. »Zdaj boš naša,« reče in izpod njegovih košatih brkov se pokažejo veliki rumeni zobje. Ob njem stoji ženska, ki bo moja mama. Tudi ona ima temne, skoraj črne lase. Za nogo se je drži fantek, še manjši od mene. Ata fantka poboža in reče: »To bo tvoj bratec.« Fantek gleda v tla. Tudi jaz ga več ne gledam.

Izpod čela si ogledujem ljudi. Ob štedilniku stoji mlado dekle. Okoli pasu jo drži nizek fant. Poleg njega je še mlad moški, podoben staremu moškemu z brki. Okoli rame objema drobno žensko z dojenčkom v naročju.

Ženska z mrežico preko spetih las vzame moj kovček in me odpelje v drugo sobo, polno postelj. Ob steni za vrati je visoka omara, s katere se lušči bela barva. Ženska izvleče predal najniže v omari in reče: »Ta bo tvoj.« Odide in zapre vrata za seboj.

Gledam po sobi, napolnjeni s posteljami. Hladno je, a si vseeno slečem plašč. Prepognem ga in ga potisnem do konca predala. Odprem kovček in iz njega izvlečem bluzo ter jo raztegnem po dnu predala do plašča. Spodnje perilo, zvezek, svinčnik in nalivnik zložim ob robove predala. Bluzo prekrijem z jopo in nanjo položim Meda z enim očesom. Rokav jope upognem in z njim Meda pokrijem do vratu. Uščipnem ga za uhelj in predal zaprem, potem pa ga malo izvlečem, da ostane priprt, ker Medo rabi zrak. Iz kovčka vzamem še hlebec in klobase ter jih stisnem pod ramo. Kovček zaprem in ga potisnem ob posteljo poleg omare.

Vrnem se v kuhinjo. Tam zdaj vsi sedijo in Ata kadi cigareto za mizo skupaj s še dvema mladima moškima in s starim moškim s pipo. Ženska s spetimi črnimi lasmi mi vzame klobase in hlebec kruha. Pogledam Ata in on ve, da me tišči lulat. Pospremi me na hodnik. Zdaj vidim, da so stanovanjska vrata dvojna in da se je med njihovimi krili mogoče skriti. S hodnika vodi še dvoje vrat v druga stanovanja, vrata ob oknih pa vodijo v kopalnico. V njih je straniščna školjka, ob njej pa na ozki mizici emajliran škaf in milo. Tudi Mamika ima enak emajliran škaf in emajlirano kahlo. Sedem na mrzlo školjko, lulam, potegnem vodo in si umijem roke z milom. Roke si obrišem v hlače.

Ko stopim nazaj na hodnik, Ata ni več tam. Pogledam skozi okna in na dvorišču zagledam moškega v dolgem rjavem usnjenem plašču. Temno rjave brke ima in ravne lase iste barve. Na glavi ima nizko čepico in pod ramo drži usnjeno torbo. Tudi on nima rokavic. Gre po steptani gazi mimo vodnjaka proti vhodu v hišo. Stopim do okna in ga pogledam. Resen obraz ima, a ko mi pomaha, se malo nasmehne. Obrnem se in se odpravim proti stanovanju.

Odprem prva vrata in se z ramo dotaknem drugih. Prva zaprem in se stisnem v prostorček med obema kriloma. S hrbtom se naslonim na desno steno prostorčka med vrati in zdrsnem v sedeč položaj z iztegnjenimi nogami. V temi čakam nekaj trenutkov in zaslišim korake na hodniku. Vem, da je moški z dvorišča. Slišim, kako odklepa ključavnico in kako se za njim zaprejo vrata v sosednje stanovanje. Potem vstanem in odprem drugo vratno krilo ter vstopim v kuhinjo, polno ljudi.

Ata zdaj stoji ob oknu skupaj z žensko, ki bo moja mama. »On bo pisatelj,« reče moški s pipo. »Na Večeru pravijo, da brska, kjer ni treba,« reče Ata in vdihne zrak iz čika. Stopim do njega in vem, da govorita o moškem z dvorišča, ki bo pisatelj. Vem, da Ata ne smem vprašati o brskanju, ker so to stvari za odrasle. Pocukam ga za rokav, da se skloni k meni, in mu zašepetam: »Kaj piše stric, ki bo pisatelj?« Ata mi reče polglasno: »Knjige, Mala. Zgodbice in pesmice. Take kot tiste v šolskem berilu.« Ata se zravna in kadi dalje. Zdaj je v stanovanju glasno. Vsi govorijo. Fantek sedi na kolenih moškega s pipo.

Naslonim se na okensko polico in pogledam proti vodnjaku na dvorišču. Všeč so mi zgodbice, ki jih beremo v šoli na Bregu. Vedno moram prva brati berilo in Tovarišica mi reče: »Pridna.« Tudi v novi šoli bom morala biti pridna in bom lepo brala. In ko bom velika, bom nosila pod ramo usnjeno torbo, polno zgodbic in pesmic.

O avtorju. Nejc Rožman Ivančič (Brežice, 1984), premlad, da bi bil star, in prestar, da bi bil mlad (prosto po Beigbederu), doštudiral predbolonjsko, parazitski javni delavec, skriboman, malomeščanski filister z boemskimi tendencami, ljubitelj klasike in avantgarde, obseden s teatrom, filmi in beležnicami, karakterno dionizičen, zmerno do pretežno muhast, srborit nergač, komolčarski in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Sandra

    Clare Azzopardi

    Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

  • Gravitacija

    Robert Kuret

    V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

Izdelava: Pika vejica