Tržaška pravljica

Mojca Petaros

V Trstu predvsem v zimskem času nastopi nekaj, čemur pravimo burjini dnevi. Od nekod se prikrade značilna burja in prevetri mesto. Ga »spuca«, kot bi temu rekli po domače. Tako silovito piha, da je v burjinih dneh hoja po najbolj izpostavljenih krajih nevarna, saj te lahko dobesedno odpihne. Po mestu se nenadzorovano sprehajajo zabojniki za smeti in še marsikaj, kar ostri nevidni gospodični ne zmore kljubovati.

Tržačani pa ji lahko. Naučili so se sobivati z njo. Nekateri se je celo veselijo, češ da vsaj odpihne slabo vreme, čeprav s sabo prinese mraz. Ko se pojavi, jo domačini sprejmejo kot staro znanko; ne ravno kot prijateljico, bolj kot tisto daljno teto, ki se doma pojavi samo za praznike in ti niti ni posebno simpatična, ampak jo sprejmeš, ker je pač del družine. In ker veš, da bo tako ali tako kmalu spet odšla. Burjini dnevi so navadno trije. Če četrti dan burja še vedno ne pojenja, potem Tržačani vedo, da jih čakata še dva vetrovna dneva ali največ štirje. Ker so njeni obiski mesta vedno taki: po tri ali po pet ali po največ sedem dni.

Lavinia Furlan je bila vedno med tistimi, ki jih burja ni motila, ji pa niti ni posebno ugajala. Potikanje po mestu sredi burjinih dni je ni navduševalo, a ko je bila doma na toplem, je rada poslušala njeno žvižganje.

Neke jeseni se je zgodilo, da je nastopil osmi dan, burja pa ni pokazala znakov, da bi se nameravala kaj kmalu umiriti. Dodaten burjin dan je Tržačane neprijetno presenetil, a si tega niso pretirano gnali k srcu. »Burja se je tokrat zmotila pri štetju. Ali pa se ji zdi, da nas mora danes še malo spucat,« so govorili nekateri, drugi pa so enostavno mislili, da so sami narobe šteli. Vsaj dokler ni šel mimo deveti dan, nato deseti … In burja še kar ni hotela oditi. Takrat je začelo meščane malo skrbeti. Nekatere je premočan veter oviral pri vsakdanjih obveznostih. Drugi so preprosto pogrešali čar sprehodov po pomolu Audace in podobnih krajih, od koder bi jim v takih dneh pretila nevarnost padca v morje. Čisto vse je prežemala negotovost: niti tržaški stoletniki niso pomnili, da bi burjini dnevi že kdaj trajali tako dolgo. Prej ali slej se bodo morali končati – a kaj, če se ne bodo?

Te misli so seveda bolj kot kogarkoli drugega mučile prav Lavinio. Ko je zdaj zvečer legala v toplo posteljo, jo je zvok burje okrog hiše bolj kot na prijateljski pozdrav spominjal na volka iz pravljice o treh prašičkih, ki neusmiljeno piha v opečnato hiško. Samo upala je lahko, da bo tudi njena hiša zdržala silo burje, ki se ji je zdela iz dneva v dan močnejša.

Vsako jutro ji je poleg olajšanja, da je hiša zdržala, prineslo tudi veliko manj prijetno spoznanje, da burja še vedno ni odšla in da so se z začetkom dneva njene prave skrbi šele začele.

»Kako nameravate ukrepati, gospa županja?« so jo vse pogosteje spraševali sodelavci, nasprotniki in seveda časnikarji, katerih klice je Lavinia, če je bilo le mogoče, ignorirala. Seje občinskega sveta so se vlekle v neskončnost. Nihče ni našel rešitve: človek pač ne more kar ustaviti sile narave. A ker so se razmere naglo slabšale in je začelo njeni občini slabo kazati, je Lavinia nazadnje poskusila prav to.

Nekega dne ji je tajnik sporočil, da ima nenapovedan obisk. »Pred vrati je neki … fant, ki trdi, da je govoril z burjo. In da ve, kaj bi lahko bilo narobe.« Marsikdo jo je skušal prepričati, naj ne trati dragocenega časa za pogovor z norcem. Nor ali ne, skrivnostni obiskovalec je sodeč po njegovih besedah o zadevi vedel več kot kdorkoli, s komer je do tedaj govorila.

Kljub svarilom jo je gost ob vstopu v sprejemno dvorano presenetil: ni bil fant, ampak otrok. Lavinia bi mu težko pripisala več kot deset let.

Kljub temu je županja takoj prešla k bistvu: »Povedali so mi, da nam lahko pomagaš ukrotiti burjo.«

»No … Nisem rekel tega. Ampak samo da vem, zakaj ne neha pihati. Povedala mi je.«

»Ja, rekli so mi, da si govoril z … njo. Kako je to sploh mogoče?« Lavinia ni mogla obrzdati svoje radovednosti. Res je, da imajo otroci zelo bujno domišljijo, ampak deček pred njo se ji je zdel vse prej kot otročji. Presenetil jo je njegov bistri pogled.

Skomignil je. »Saj se stalno oglaša. Samo da je nihče ne razume. Jaz pa sem se naučil poslušati. Ves dan sem strmel skozi okno in jo opazoval. Sicer bi jo bolje slišal, če bi okno odprl, a ko sem to poskusil, se je mama razburila.«

Lavinia ni imela otrok, a se je kljub temu zlahka vživela v ubogo žensko, ki ji je sin sredi najhujšega neurja hotel kar odpreti okno. Da bi »poslušal burjo«.

»Šele pred kratkim mi je uspelo razvozlati, kaj pravi. Ko sem ležal v postelji in je bilo končno vse tiho, sem jasno slišal njene besede.« Lavinia se je nezavedno sklonila bliže k dečku v pričakovanju razkritja, ki bi lahko pomenilo rešitev za njeno mesto. »Pravi, da noče več biti nevidna.«

Razočarano se ji je povesil obraz. »Kako – noče biti nevidna? Kaj pa namerava? Se s svojo silo znašati nad nami, zato da jo končno opazimo? Ker če je tako, ji lahko sporočiš, da smo jo že. Vse razdejanje, ki ga je povzročila po mestu, dobro vidimo. Kaj lahko sploh naredimo?«

»Ne morem govoriti z njo, žal. Sem že poskusil, ampak me noče poslušati. Očitno tudi ona misli, da si z otrokom ne bi mogla veliko pomagati,« je odvrnil fantič. »Saj zato sem hotel priti sem, čeprav mi je mama prepovedala. Moral sem pobegniti od doma, ampak res bi rad pomagal.«

Ko je sprevidela, da ji tako ali tako ne bo mogel povedati nič koristnejšega, je Lavinia nenavadnega gosta odslovila. Poskrbela je, da ga je nekdo varno pospremil do doma: zadnje, kar bi v tistem trenutku potrebovala, bi bila še prijava izginulega otroka.

Spet je bilo treba sklicati občinski svet. Fulvio Casalaz, eden županjinih najožjih sodelavcev, je predlagal, da bi poskusili prisluhniti burji. »Fant je rekel, da mu je po dolgem času uspelo razumeti njeno govorico. Morda se še komu od nas posreči.«

»Zaradi mene se lahko postaviš na pomol Audace in tuliš v zrak, dokler ti ne odgovori,« ga je zafrkljivo zavrnila Anita Paoletti. Njena pripomba je bila v resnici med najprijaznejšimi: marsikdo je ostro obsojal vse, ki so le namignili, da otroka jemljejo resno. Najstrožji so bili seveda do Lavinie.

Ona se za nesramne opazke ni zmenila. »Mislim, da smo sposobnost komuniciranja z vetrovi dokončno izgubili, ko smo odrasli,« je odgovorila Fulviu, ne brez obžalovanja. Natihoma se je spraševala, ali je ta sposobnost res prirojena vsem otrokom ali je bil njen mali obiskovalec nekaj posebnega. »Itak pa zdaj že vemo, kaj ima povedati burja. Noče več biti nevidna. Samo – kaj lahko mi storimo glede tega?«

Od nekod se je zaslišalo sočno tržaško kletvico. »Ma kaj hočeš od nas?« je jezno rekla Vittoria Bolli. »Se res pogovarjamo o tem, kako bi ustregli prekleti burji? Je mogoče, da se je uprava spustila tako nizko? Halo! Kot da ne bi prebivalstvo občine imelo že dovolj svojih težav, mislim vidno, človeško prebivalstvo …«

Preden bi se županja utegnila odzvati, je prisotne presenetil umirjen, toda odločen glas iz ozadja. »Jaz pa burjo popolnoma razumem. Tržačani se tako radi ponašamo z njo, no, seveda predvsem z lastno trdoživostjo, ampak tudi o njej pravimo, kako jo imamo radi, ker je naša, naša posebnost, ker nas razlikuje od ostalih italijanskih mest. Toda ko se oglasi, vsi skrivaj komaj čakamo, kdaj bo spet odšla. Naj izkoristi tistih nekaj svojih dni, toda groza in strah, če si le poskusi izboriti kaj več od enega tedna. Če prosi za kako pravico več, ki bi si jo kot večna prebivalka tega mesta navsezadnje tudi zaslužila. Prvič nam je ostreje pokazala zobe, pa že ure in ure izgubljamo s tuhtanjem, kako bi se je znebili. Mislim – po eni strani smo Trst, odprto mesto, prepišno mesto, po drugi strani pa hočemo prav to, kar nas dela posebne, na vsak način zatreti, utišati.«

Govoru je sledila dolga tišina. Od Benjamina Čoka, predstavnika nepomembnega kraškega okrožja, ki se na sejah ponavadi sploh ni oglašal, nihče ni pričakoval tako gorečega zagovora.

»Vse lepo in prav. S tabo se lahko tudi strinjam,« se je prva oglasila Anita Paoletti, ne brez rahle ironije. »Ampak kaj pravzaprav predlagaš – kako naj bi rešili to zagato? Burja je zračna sila in kot taka pač nevidna, temu ni pomoči. Mar ne misliš, da bi morali še njej priskrbeti predstavništvo na občini, ali pač?« Hihitanje, ki ga je sprožila zadnja pripomba, je Lavinia prekinila s pomenljivim pokašljevanjem.

»Morda imam jaz idejo …« se je sramežljivo oglasil še en glas iz ozadja. Prisotni so z zanimanjem prisluhnili predlogu molčeče, a prodorne Martine Carlini, in ker nihče od krojačev usode tržaškega okolja ni dobil boljše zamisli, so sklenili, da ga poskusijo udejanjiti.

Čez teden vetrovnih dni sta Lavinia in Fulvio stala na tržaškem nabrežju in zaskrbljeno zrla v zaliv.

»Še vedno sem skeptičen,« je priznal Fulvio.

Lavinia je v odgovor le zmajala z glavo. Zdaj se ni imelo več smisla pogovarjati o tem. Prepozno je bilo, da bi si premislila. Čez nekaj minut bo v vlogi županje simbolično dala znak za štart prve tržaške regate. Nekaj desetin jadrnic, ki so se pogumno javile za podvig v dobro svojega mesta, je že čakalo za štartno linijo.

Burja je bila tolikšna, da bi lomila jambore. Lavinia se nikoli ni preizkusila v jadranju, je pa zelo dobro vedela, kako hudo škodo lahko povzroči plovba v premočnem vetru. O nevarnosti za člane posadke ni hotela niti razmišljati.

Seveda ni mogla biti prepričana, da bo načrt deloval, a da bi burjo pridobila na svojo stran, je morala tvegati. Rekla je, da noče več biti nevidna – in ali sploh obstaja lepši način, da veter opaziš, kot je ta, da mu pustiš, da nežno napolni jadra prelepih bark in jih vodi iz zaliva? Regata, ki so jo Tržačani priredili na pobudo svetnice Martine Carlini, je bila posvečena burji: samo upali so lahko, da bo to sprejela kot darilo in ravno dovolj umirila svojo silo, da bodo pogoji za plovbo popolni.

»Se mi samo zdi ali pihanje že rahlo pojenja?« Lavinia se je ozrla proti nebu, kjer so s široko razprtimi krili lebdeli galebi; mirno, kot kipi. Ni jim bilo treba zamahovati s krili, saj jih je zračni tok sam nosil naprej. Ni vedela, ali je Fulvio s svojim vprašanjem mislil resno ali je samo poskusil umiriti njene prenapete živce. Rekla je le: »Upam, da imaš prav.« Nato je napočil njen trenutek.

Slovesno je stopila korak naprej, da bi dala znak za štart. S pogledom je še zadnjič oplazila velikansko množico ljudi, ki se je ob tej priložnosti tesno zavita v tople vetrovke zbrala na nabrežju, in nenadoma zastala od presenečenja.

Stal je na eni od skal tik ob vodi, rahlo odmaknjen od drugih ljudi. V nasprotju z njimi ni zrl v županjo, niti v morsko gladino; njegov pogled je bil uprt proti nebu, dajal je vtis, da v njem vidi nekaj, kar je vsem ostalim nevidno. V trenutku, ko se je pomaknila naprej, so se otrokove oči nenadoma usmerile naravnost v Lavinijin obraz. Nasmešek, ki se je počasi razlezel po obrazu skrivnostnega obiskovalca izpred tedna dni, je županjo pomiril bolj od katerekoli Fulvieve besede.

Ko mu je bežno vrnila nasmeh, je sprememba v vetru postala očitna. Burja se je umirjala. Med jadralci, ki so kljub strahu po več tednih prisilnega mirovanja komaj čakali na nov podvig na morju, se je zaslišalo navdušeno vzklikanje. Napetost tisočev ljudi, ki so z najrazličnejših razglednih točk napeto pričakovali razplet, se je v en glas sprostila v vzdih ob pogledu na čudovito Jadransko morje, ki so ga v naslednjih minutah napolnila snežno bela jadra, podobna galebjim krilom nad seboj.

Burja pa se ni kar umaknila v ozadje. Navsezadnje je bila regata prirejena zavoljo njene vidnosti, zato je v razpeta jadra močneje uperila svoj dih. Ni jih trgala: božala jih je in jih nežno, toda odločno usmerjala, ponagajala je zmedenim krmarjem, ki so gledali, kako vsaka barka pluje v svojo smer.

Le tisti, ki so jo opazovali z visokega, so kmalu zagledali sapo jemajočo umetnino, ki jo je z belimi jadri naslikala na modrem kanvasu: jadrnice je razporedila v obliko velikega srca.

Tako se je someščanom zahvalila za poklon, ki so ji ga izkazali s prvo pristno tržaško regato, sedanjim zaščitnim znakom mesta v zalivu.

O avtorju. Mojca Petaros, rojena leta 1998 v Trstu, je odraščala na Opčinah, dokler je ni študijska pot popeljala v Ljubljano in nato še v Španijo. Je magistrska študentka prevajanja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Branje je že od nekdaj eno njenih najljubših opravil, zadnje čase se z vse večjo vnemo … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poln nos vprašanj

    Rok Bavčar

    Jež je počival v senci jablane in se več dni ježil nad vprašanjem o svobodni volji. Ves v bodicah si je ponavljal: »Živimo v vicah, na prepihu slabih odločitev, kjer je dobra navada velik posel. Nahajamo se med vici o boljši prihodnosti: sveti gral = svet igral.«

  • Vinjeta, Kalemegdan

    Samo Bardutzky

    Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini.

  • Pasja sreča

    Nataša Skušek

    Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

Izdelava: Pika vejica