Točno opoldne

Blaž Kutin

Bilo je silvestrovo in bil sem še majhen, moral sem imeti kakih pet let, zato se več ne spomnim vseh podrobnosti, ampak to je bila noč, ko se je stric Vlado ambiciozno odločil, da bo izboljšal svet. Končalo se je leto, ki ga verjetno ni nameraval obdržati v lepem spominu. Kot so mi povedali kasneje, je tisto pomlad namreč izgubil službo, česar ni najbolje prenašal. Poleti je tako pogrnil po stopnicah, da si je zlomil nogo in nategnil eno od mišic rotatorne manšete. Po tem, ko mu ni uspelo najti druge službe, kar je prenašal še teže, ga je konec jeseni po obdobju kričanja in fizičnega obračunavanja pustila teta Miriam, tako da se je preselil k nam. Kljub njegovi tihi, svinčeni prisotnosti smo ga sprejeli odprtih rok, on pa se je nenehno opravičeval vsem po vrsti, celo meni, saj se mu je zdelo, da nam je samo v napoto. Ni razumel, da je v resnici njegova depresija tisto, čemur smo se vsakodnevno poskušali izogibati, in ne on sam. 

Zato smo bili vsi toliko bolj veseli, ko je malo pred polnočjo prešerno razpoložen – med prazniki ga je še posebej rad srknil – svečano najavil, da se je domislil načina, kako vse skupaj spremeniti: od zdaj naprej bo vse drugače, je obljubil. Z veseljem smo prisluhnili in dobro se spomnim izrazov ter tišine, ki je nastala, potem ko je obelodanil svoj načrt. Svet bo izboljšal tako, je razložil zbrani družini, da bo poslej sleherni dan v življenju ob točno isti uri v stranišču potegnil vodo. 

Seveda ga nihče ni vzel resno. Oče je samo odmahnil z roko, mama pa je rahlo zavila z očmi. Babica Tatjana, takrat je bila ravno še živa, je tiho zavzdihnila, da je novo leto pojem, ki obstaja samo v naših glavah. Čas nepretrgoma teče, človek pa se ne spremeni kar tako. In svet tudi ne, še najmanj s potegovanjem vode na stranišču – četudi bi stric Vlado, ali kdo drug, to dejansko počel. Kotliček nima opraviti z ničimer razen s splakovanjem stranišča. S splakovanjem stranišča in, kot jo je zagrenjeno dopolnil ded Jože, z njegovim drugorojencem ter zmedo, ki jo ima ta pri svojih letih še vedno v glavi.

Ampak izkazalo se je, da stric Vlado misli resno. Ko se je prvega januarja dopoldne zmačkan prikazal iz štiblca, kjer je sredi noči onemogel zaspal, je začel ob kavi nemudoma razpredati o tem, katera ura bi bila najprimernejša za njegov ritual. Pojasnil mi je, in tega se dobro spomnim, da je odločitev izjemno pomembna, kajti vplivala bo na sleherni dan v njegovem življenju. Ko bo enkrat izbral uro in ob njej prvič potegnil vodo, se je bo moral za vedno držati. Če izbere dopoldansko uro, bi si moral za vsak primer navijati budilko. Ob popoldnevih je rad gledal TV ali tičal v bifeju čez cesto, večeri pa se mu prav tako niso zdeli primerni, saj je bil takrat pogosto v lokalu dve ulici proč. Zato je slednjič izbral tradicionalno uro nedeljskega kosila, točno opoldne. Takrat je nezaposlen človek že pokonci, a še vedno doma. Ko je torej odločitev enkrat padla, je vase razburjeno zmetal sarmo, ki mu jo je nejevoljno pogrela mama, in potem ob cigareti komaj dočakal, da bo lahko končno odšel na stranišče, tam postal še tistih zadnjih nekaj sekund in potem prvič slavnostno potegnil vrvico. 

Bil sem edini, ki ga ni gledal, kot da se mu je zmešalo, in edini, ki ga je vse skupaj celo zanimalo, čeprav po pravici povedano tudi jaz nisem nič razumel. Poskušal mi je razložiti. Najprej je dolgo iskal besede, potem pa slednjič rekel nekaj takega: »Svet je neuravnotežen in zato nepredvidljiv. Poteg vode na stranišču ob točno istem času sleherni dan mu bo dal ritem in gravitacijo, utrip. Vplival bo na vse in čeprav spremembe vsaj sprva ne bodo očitne, se bo postopoma vse začelo izboljševati.« Ded Jože je ob tem iz druge sobe pripomnil, naj raje najprej pomete pred lastnim pragom, drugi pa so bili tiho. Tudi jaz. Še vedno nisem imel pojma, o čem govori – za moja leta je bilo preveč abstraktno –, a vse skupaj se mi je zdelo čudno in razburljivo.

Stric Vlado se je v prihodnjih tednih trdno držal novoletne zaobljube. Opazoval sem ga, kako je vsak dan okoli pol dvanajstih začel pogledovati na uro, kakih deset minut pred poldnevom se je postavil pred stranišče in stražil vrata, da ga ne bi kdo zasedel, in potem točno opoldne potegnil vodo. V življenju ni počel dosti drugega, tudi iskanje službe je opustil, in s tem, ko je bila vsakodnevna naloga izpolnjena, je bil tudi njegov dan tako praktično končan. Meseci so minevali in družina je njegovo prakso tiho sprejela. Tu in tam je sicer prišlo do kakega manjšega konflikta, ko se je na primer nekomu ravno mudilo, pa je moral najprej počakati na dvanajsto uro. Enkrat se je zgodilo, da sem imel drisko, pa me ni hotel spustiti noter. Poskusil sem se mu zmuzniti med nogami, a me je besno odrinil, da sem priletel v omaro s čevlji. Ušlo mi je v hlače in ko se je mama vrnila iz službe ter izvedela za to, jih je pošteno slišal. Od takrat ga je srkal bolj na skrivaj, sicer pa je njegov ritual v hiši postal del vsakdanjika, s katerim se nihče razen njega ni preveč ubadal. Privadili smo se dejstva, da je stranišče za tiste četrt ure na dan pač zasedeno.

Po več letih, zdaj sem bil že v petem ali šestem razredu osnovne šole, sem ga nekega dne, ko sva bila sama, vprašal, ali je svet že kaj drugačen. »Jaz se počutim bolje, ti ne?« mi je z nasmehom odvrnil, dokončal pivo in si odprl novega. Stvar je bila v tem, da meni že prej nič ni manjkalo, tako da nisem opazil kakšne razlike. Vseeno sem prikimal, kajti stric Vlado je bil dejansko videti srečnejši, razlika je bila opazna in ko sem pomislil, sem moral priznati, da je odsotnost njegove slabe volje vplivala tudi name. Še vedno pa si nisem bil na jasnem, ali je to vse. Se je dejansko izboljšal tudi svet okoli nas? Kaj bi se zgodilo, če stric Vlado nekega dne ne bi potegnil vode, ker bi se njegova ura ustavila ali pa bi sploh pozabil? Kdo ve, kako bi živeli, če ne bi počel tega, kar je počel. Morda celo ne bi bilo razlike, ampak mislil sem si, da boljše verjetno že ne bi bilo, torej kvečjemu slabše. 

Nisem vedel, ampak oče je očitno razmišljal podobno. Ko je namreč stric Vlado kaka štiri leta kasneje, zdaj sem bil v drugem letniku gimnazije, umrl zaradi zastrupitve ledvic, je oče vztrajal, naj bo pogreb šele popoldne. Minuto pred dvanajsto je ves iz sebe pritekel iz spalnice, kjer je prebedel noč, vrgel ven mamo in potegnil vodo. Zatem mu je bilo sicer malce nerodno in se je izgovarjal, da je to storil samo stricu Vladu v spomin, kot neke vrste poklon, ampak kar nekako ni mogel odnehati. Izkazalo se je, da si ne upa tvegati niti tega, da bi ob dvanajstih potegnil kak drug kotliček. Tako se je vsak dan malo pred poldnevom ves v stresu vrnil iz službe, potegnil vodo, nekaj pomalical in se potem odpeljal nazaj v službo. Mama se je rada glasno norčevala iz njega in njegove prakse, ampak opazil sem, da je skrivaj vedno postala nemirna, če ga pet do dvanajstih še vedno ni bilo domov, ko pa je končno prihitel, si je oddahnila. Babice Tatjane in deda Jožeta že nekaj časa več ni bilo, mama pa je po bratovi smrti pustila službo in ostala doma. Očetu je večkrat predlagala, da lahko vodo potegne tudi ona, zdelo se je precej bolj praktično, vendar tega ni zaupal nikomur drugemu. Tako je raje odpovedoval službene poti in tudi na počitnice več nismo hodili skupaj. 

Smo pa večkrat razpravljali, še posebej ob novoletnih praznikih, ko sta starša malo popila, o zapuščini strica Vlada in o tem, ali je svet zaradi njega nemara dejansko boljši. Po pravici povedano ne vem, ali bi tudi brez stričevega in kasneje očetovega vsakodnevnega potegovanja vode z enakim uspehom izdelal letnik in kasneje naslednjega, ali bi mi Nataša Jakopič dovolila vse, kar mi je dovolila, kot tudi ne vem, ali bi bila na svetu kaka vojna več, ampak vsi smo vse bolj čutili, da razlika obstaja. Morda smo hoteli verjeti, ali pa je šlo za laž, ki po dovolj ponovitvah postane resnica. Dvomim, ampak ne vem zares. Vem le, da sem na neki točki postal prepričan, da bi bilo brez tiste silvestrske zaobljube vse drugače.

Danes očeta in mame že dolgo ni več. Najprej je odšel on, kot je to običajno, mama pa je še kakih tisočkrat solznih oči nostalgično potegnila vodo in se mu nato pridružila. Zadnje, kar mi je rekla, je bilo, da je vse skupaj najbrž bedarija. Ton je imela opravičujoč, jaz pa sem se takoj naslednje jutro preselil nazaj domov in prevzel štafeto. Kot nekoč oče sem tudi jaz opustil sleherna potovanja, kajti po novem sem moral biti vsak dan tam, pa saj sem že videl večji del sveta – ker sem vedel, kaj me prej ali slej čaka, sem do takrat živel bolj polno kot marsikdo drug; izkoristil sem vsak trenutek, da se dodobra izživim. 

V naslednjih letih je moje življenje potekalo mirno in ustaljeno. Sicer sem zamenjal nekaj žensk in se za kratek čas celo zaročil, ampak ni mi uspelo najti duše, ki bi razumela ritual, zaradi katerega nisem mogel niti na poročno potovanje. Vendar me to ni motilo. Privadil sem se samote in jo začel celo preferirati. Od nekdaj sem veljal za tistega z bujno domišljijo in to mi je zdaj prišlo zelo prav. Vedno sem se znal zamotiti, samemu s sabo mi nikoli ni postalo dolgčas. Živel sem od prevajanja, saj nisem hotel biti kot oče, to pa sem lahko počel doma. Veliko sem bral in gledal TV, pa tudi srknil sem ga kdaj rad, priznam.

Bilo je nekaj manjših pretresov. Nekega poletja, na primer, se je dopoldne spet pokvaril kotliček. Do takrat sem postal že pravi mojster za takšna popravila, ampak zlomil se je neki plastičen del, in ker je šlo za star model, sem ga moral iskati po vsem mestu. Takrat je šlo res za las. Ko sem ga končno izvohal, sem oddivjal nazaj proti domu, še nikoli nisem tako norel po cesti. Ko sem privihral skozi vrata, je ura kazala deset do. Hitro sem se lotil popravila in dvajset sekund do dvanajstih se je voda končno spet začela nabirati, tako da sem lahko zadnji hip potegnil. Po tem neljubem dogodku sem se dodobra založil z rezervnimi deli in lahko se pohvalim, da sem danes pripravljen na prav vse.

Kar je dobro, kajti noge me pri mojih letih več ne ubogajo, kot so me nekoč. Že do stranišča se komaj privlečem. V trgovino mi hodi sosedov Mirko, njegova mama pa vedno znova sprašuje, zakaj si vendar ne olajšam življenja in odidem v dom. Ne ljubi se mi ji razlagati, pa tudi razumela ne bi, saj je ni bilo tu vsa ta leta. Sosedov Mirko je obenem tisti, ki mu v oporoki zapuščam vse. Ker nimam lastnih otrok, sem dolgo iskal svojega naslednika, in k sreči je Mirko radovedno dete – v njem prepoznam sebe, ko sem imel šest ali sedem let. Ve, da bo dobil moje stanovanje in nekaj malega prihrankov, ampak to mu ne pomeni veliko. Potrudil sem se, da mu skrivaj dobro operem možgane in zdaj se fant naravnost veseli, da bo lahko prevzel nalogo, ki jo opravljam – upam si celo trditi, da komaj čaka. 

Zdravniki niso optimistični in štejem mesece. Kaj se bo zgodilo, ko me nekega dne ne bo več? Se bo Mirko držal obljube? Kaj bo s tem nesrečnim svetom, ko prvič nekdo ne bo potegnil vode? Priznam, da sem radoveden. Iz dneva v dan bolj. Stric Vlado je trdil, da spremembe niso takoj očitne, celo zaznavne ne, ampak vse v meni pravi, da to ni res. Če danes ne potegnem vode, se bo nekaj moralo zgoditi. Nekaj velikega. 

Tako stojim pred kotličkom in opazujem uro. Še minuto. V življenju sem videl marsikaj in tudi razumem kar nekaj stvari, še več pa jih bo za vedno ostalo skrivnost. Večina misterijev nam v času našega kratkega bivanja ostane prikrita. Tu pa stojim pred razkritjem, ki ga dejansko lahko še izkusim preden grem. Priznam, da je mikavno – danes še veliko bolj kot včeraj. Še pol minute. Ob tem času običajno že držim vrvico, tokrat pa mi roki mrtvi počivata ob telesu. Poskušam dvigniti levico, poskušam dvigniti desnico, pa sta svinčeni, kot je bil nekoč davno težki molk strica Vlada. Še petnajst sekund. Lahko bi potegnil tudi z zobmi, ampak vse v meni kriči, naj jih raje pokažem življenju. Zavem se, da me navdaja groza. Opazim, da se rahlo tresem. Še tri sekunde. Ne bojim se, da ne bom potegnil. Bojim se, da se ne bo zgodilo nič.

 

KONEC

O avtorju. Blaž Kutin (1970) se je rodil v Ljubljani, zadnja leta pa živi v Berlinu. Diplomiral je iz etnologije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti, in v času študija pisal za Radio študent, Mladino in Dnevnik. Danes je predvsem filmski scenarist in režiser, ki je leta 2006 v Cannesu prejel nagrado »Novi talent EU«. Leta 2008 je posnel svoj celovečerni prvenec »Nikoli … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

  • Iz hleva na cesto

    Aljaž Krivec

    Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.