Terasa v Rimu štiri stoletja pozneje

Teja Močnik

Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.

Hrana tam zunaj teh pločevinastih pultov, kuhalnikov, gorilnikov, hladilnikov, mešalnikov, maratonskega vrtenja med lonci, kozicami in ponvami, elementarnega premikanja med vodo, ognjem in dušikom, pa se jé počasi. In zbuja telesno in duševno ugodje. Vsak krožnik, ki zapusti ta kadeči se in cvrčeči prostor, je gastronomska umetnina zase, ki mora vsakič znova upravičiti gurmanska pričakovanja pod pritiskom treh Michelinovih zvezdic.

Zato je v kuhinji zmeraj vroče in napeto. Zbadljivke, sočno zabeljene v ciničen humor, letijo med belimi kuharskimi opravami z enega konca kuhinje na drugega. A olja na ogenj dodatno prilivava tudi midva, poper in čili te kuhinje, chef Gianfranco in moja malenkost, chef Fillipo, to vedo vsi. Kuharska mojstra, ki vsak na svojem področju tekmujeta za naklonjenost brbončic na drugi strani kuhinjskih zidov. Dva nezdružljiva karakterja, ki na koncu okuse presenetljivo dobro združita med seboj.

Gianfranco je mojster za deserte. In še posebej za čokolado. Ob njegovih suflejih, francoskih namazih, rocherjevih kroglicah, pralinah, tartufih, sorbetih, tortah, ruladah, piškotih, zmrzlinah in fondantih se gosti stopijo. Njegovi orgazmični posladki so čarovnija, s katero nadgradi vse moje karpače, kremne juhe, brodete, kapesante, gosja jetra, jagenjčkove kotlete, dimljene polenovke, srnine filete, domače njoke, testenine, pireje, štrukeljce in morske rižote.

Na njegovem delovnem pultu na drugi strani kuhinje vlada nesporen red. Vse sestavine so vedno lično zložene in označene. Vsa orodja za pripravo sladic so vedno na svojih mestih in preden prične s pripravo deserta, Gianfranco vse, kar bo potreboval, razporedi in skrbno zloži na rob pulta. Nič ni prepuščeno naključju. Nove slaščičarske mojstrovine, za katere se običajno navdihuje ob dobrih literarnih zgodbah – njegove sladice se na primer ponašajo z imeni kot so “Veter, pesek in zvezde”, “Ime rože”, “Norveški gozd”, “Karibska skrivnost”, “Lolita” –, skrbno naštudira in jih preizkusi šele, ko se mu postopki in sestavine dodobra uležejo v glavi. Tudi v zasebnem življenju je pri njem vse urejeno in izpopolnjeno do vrhunskosti. Vozi audija A8, nosi nevpadljive klasično krojene Armanijeve obleke – običajno črne barve –, vedno je diskretno odišavljen z Guccijevim parfumom, na njegovem zapestju pa se blešči eleganten brezčasen model Rolexove ure Datejust.

V meni ta njegov klišejski šik zbuja rahel cinizem in prav uživam, ko mu včasih namenoma kontriram, da se potem zgraža nad mojimi kavbojkami nekih brezveznih znamk, vožnji z najbolj poceni taksiji – avta namreč sploh nimam –, še posebej pa ga jezi ura na mojem zapestju. Ne da bi bil človek, ki mu ure pritičejo, ne. Ampak ko sem nekoč v mestu ravno naletel na preprodajalce vseh mogočih ponaredkov, od očal do ženskih torbic, sem opazil prav takšen ponarejen model rolexa, kakršnega nosi Gianfranco. Zdelo se mi je sila zabavno in kupil sem to uro za drobiž, da bi ga z njo provociral v kuhinji. Od takrat se me je kar nekako prijela. Včasih se prav spozabim in ceneni izdelek se me drži tudi ob najbolj neprimernih priložnostih in na koncu spravlja v zadrego mene samega.

V nasprotju z Gianfrancovim je moje življenje precej hektično. Nisem še razmišljal, da bi si omislil beležnico. Ali pa kakšno prestižno Applovo tehnološko igračko, kakršna se bohoti na polički nad Gianfrancovim pultom. Sam si ideje in recepte kracam kar na priložnostne papirčke, še najrajši pa kar na robčke in vizitke.

Pri sebi vzdržujem nekakšen organiziran nered, a pri krožnikih, ki potujejo izpod mojih rok iz kuhinje, sva si z Gianfrancom enaka. Perfekcionista. Kulinarične mojstrovine so izpopolnjene do vsake pikice oljne emulzije natančno. A takšne vrste urejeni prestiž, s katerim je okupirano Gianfrancovo življenje nasploh, me pač ne zanima. Inspirirajo me vsakdanje in preproste stvari. Čeprav v svetu vrhunske kulinarike Gianfrancov imidž včasih prinaša več.

Prepeličja prsa s tartufovo peno torej. Napotim se do hladilnika po že včeraj marinirano prepeličje meso in spotoma vržem oko na Gianfranca. Pripravlja vodno kopel, na kateri bo stopil čokolado. Zdi se, da je povsem zaverovan v delo.

 

Po vsakem praznem krožniku, ki se vrne v kuhinjo, z Gianfrancom seštevava pluse in minuse, ki nama jih od gostov prenašajo natakarji in na tihem tekmujeva med seboj. Čeprav je treba priznati, da ima Gianfranco neko malo prednost. Zadnji okus je običajno za gosta odločujoč in Gianfrancove sladke umetnije se le redko ponesrečijo.

V resnici mislim, da Gianfranco danes ni tako zaverovan v delo, prej odsoten, distanciran, se mi zdi. Najina tekmovalnost je bila zmeraj zdrave vrste. Vsaj dokler sva tekmovala samo v pripravi hrane. A pred kratkim je petelinji boj med nama spodbudilo še nekaj drugega. In tisto nekaj je včeraj, najbrž za vedno spremenilo najin odnos.

Z Anabello smo se spoznali na eni od naših domačih ›chefovskih‹ zabav, na katerih se ob dobri hrani in vinu družimo ob ponedeljkih, ko imamo prosto. Med vročo čili-poper debato, ko sva z Gianfrancom ravno spet razpredala in se vsak na svojem bregu trmasto oklepala prepričanj o okusih, o molekuralni kuhinji in teh rečeh, se nama je pridružila Anabella. Someljejka v neki manjši družinski restavraciji nekje v rimskem predmestju. Tako kot v restavraciji si je tudi tukaj na zabavi dala opravka s serviranjem pijače. Ko je prišla mimo, nama je ponudila kozarca z ravno prav ohlajeno francosko penino Dom Perignon, vrhunski letnik 2002. Iz njene vinoteke, posebej za to priložnost, je poudarila.

Gianfranco jo je povabil v najino družbo. Pričela se je zabavati ob zbadajočih opazkah, ki sva jih pošiljala drug drugemu, in se ob tem naskrivaj ozirala za njenim odzivom. Dva moška, ki se prav po otročje borita za njeno naklonjenost. Najbrž je to nekoliko polaskalo tudi njeni ženski nečimrnosti. A Anabella je znala pokoketirati in s tem najino vnemo še podžgati. Ko smo izpraznili zadnji kozarec dom perignona, je predlagala, da bi si šli pogledat njeno domačo vinoteko, ob tem pa odprli še kakšno buteljko. Midva, na primer, pa bi lahko morda vino oplemenitila tudi s prigrizkom, se je še namuznila. Izziv nama je bil všeč. Gianfranco je takoj ponudil prevoz – najbrž se je ustrašil, da bi jaz spet poklical kakšno prav poceni in zatohlo taksi službo. Tako smo se vsi trije pogreznili v udobje audijevih kremasto obarvanih usnjenih sedežev.

Anabella se je usedla na sovoznikov prostor poleg Gianfranca in se mu dobrikala. Vmes si je izzivalno popravljala temno rdečo šminko, ki se je bohotila na njenih, morda ne ravno polnih, ampak vseeno, rekel bi lepih ustnicah. Zagrabilo me je ljubosumje. Sedel sem na zadnjem sedežu kot kakšen majhen nebogljen otrok, medtem ko sta si Gianfranco in Anabella povsem neprikrito izkazovala pozornost. Zdelo se mi je, da Gianfranco zaradi moje prisotnosti ob tem še toliko bolj uživa in si daje duška. Prav vesel sem bil, ko smo prispeli do Anabellinega stanovanja in izstopili iz tega Gianfrancovega napihnjenega luksuza.

Anabellino stanovanje ni bilo razkošno, bilo pa je ravno prav intimno za takole nočno degustiranje. Popeljala naju je v manjši kabinet, ki ga je uredila v domačo vinoteko. Gianfranco je bil navdušen nad njeno urejenostjo in skrbno označenimi buteljkami, jaz pa nad multietničnim izborom. V svoji vinoteki je Anabella hranila primerke evropskih, ameriških, avstralskih in celo afriških vin. Prepustila sva ji torej vinsko izbiro, sama pa sva se podala v domače okolje, se pravi v kuhinjo. Hladilnik ni ponujal kakšne posebne inspiracije za velike gastronomske podvige. Nekaj sirov, konzerv z vloženim sadjem in zelenjavo, prekajena postrv, poceni šunka, špinača, češnjevi paradižniki in nič, kar bi spominjalo na čokolado, sem pomislil prav privoščljivo. Tokrat bo imel Gianfranco težje delo.

Zavihala sva rokave in začela ustvarjati. Anabella se je ves čas motala okoli naju, nama gledala pod prste in izzivala s svojo seksapilno bližino. Nosila je široko majico, ki je razgaljala ramena. Včasih je njena koža zadišala čisto blizu. Razglabljala je o vinu in o kombinacijah hrane, ki se odlično podajo skupaj. Ob preprosti kulinariki, ki sva jo pripravila z Gianfrancom iz njenega presenetljivo bornega hladilnika, so vrhunski vinski letniki iz njene vinoteke izpadli skorajda vulgarno.

Postregla sva ji s paštetko iz prekajene postrvi na opečenih zeliščnih kruhkih, solato z mlado špinačo, čebulo, ovčjim sirom, češnjevci in koprom ter flambiranim ananasom z medom. Ona pa naju je razvajala in omamljala z natakanjem prefinjenih vinskih cvetic. Spogledljivo je grizljala koščke ananasa, opečenega na živem ognju. Alkohol je mehčal naše gibe in dotiki so bili vedno bolj pogosti. Ko je bilo že videti vedno več Anabelline kože, ko sva se z Gianfrancom že vnemala kot tisti flambiran ananas, naju je Anabella naenkrat odslovila. Nepotešena naju je vrgla skozi vrata in za nama v hihitajočem smehu še poslala, naj se vrneva v ponedeljek. Da spet pričakuje enako ali še boljše gastronomsko razvajanje, je še poletelo iz medenih ustnic.

 

Cel teden sva nato z Gianfrancom kuhala, pekla, flambirala in inovirala. Z mislijo na Anabello. Vse, kar je šlo iz kuhinje, je dišalo po strasti in poželenju. Še bolj sva tekmovala, a tokrat tudi s prikritim ljubosumjem.

Gianfranco me je prosil za kak literarni navdih. Ob tem me je šele zagrizlo. Razmišljal sem, kako bi pokvaril te njegove čokoladne sanje, v katere se ovija zaradi Anabelle. Spomnil sem se na svojo najbolj osovraženo knjigo. Teraso v Rimu sem dobil od svoje rahlo ekscentrične mame, ki je obsedena z baročno literaturo, s katero na vsak način želi okužiti tudi mene. Nad knjigo je naravnost navdušena. Prebrala jo je že zagotovo več kot trikrat in knjiga je bila zato na gosto podčrtana, enkrat z navadnim, drugič s kemičnim svinčnikom. Nekaj citatov je znala na pamet in pogosto jih je trosila na kakšnih družinskih večerjah. Preprosto nisem razumel, kako jo lahko to meditativno delo, postavljeno v 17. stoletje, tako navdušuje. Sam se nikakor nisem uspel poistovetiti ne s časom niti s prostorom dogajanja. Z muko sem se prebil do konca.

A ko sem potem razmišljal, kaj naj Gianfrancu tokrat priporočim, sem se spomnil točno na to knjigo. Naenkrat sem jo namreč popolnoma začutil. Dva ljubimca in ena ženska. Igra treh. Tekmovanje, ljubosumje in maščevanje. Razplet, s kislino politim, za vedno iznakaženim obrazom graverja Meauma. Subtilno sporočilo Gianfrancu. Kakšne zlobne misli so se mi ob tem porajale.

Naslednji dan sem mu odnesel knjigo in zanjo se mi je naivno zahvalil.

V ponedeljek sem se s polno vrečo delikates za naš gastronomski razvrat v troje odpravil na metro. Nekaj nepredstavljivega za Gianfranca. A se s tem nisem obremenjeval. Užival sem v prepletu različnih ljudi v vagonu. Opazoval sem njihove obraze in analiziral njihove sloge. Razmišljal sem o Anabellinem. Bil je prefinjen, skorajda ekstravaganten. Pravzaprav bolj podoben Gianfrancu kot meni. Ob tem sem se spomnil, da sem spet pozabil sneti tisti ponaredek rolexa. Odpel sem ceneno uro in jo zbasal v torbico med vse ostale drobnarije, ki so se mi tam kopičile. Verjetno bi se z njo na roki ob Anabelli počutil smešno.

Ko sem prišel do nje, Gianfranca še ni bilo. Opravičil se je, da bo nekoliko zamudil, ker še ni dobil vseh sestavin za svojo čokoladno zamisel, mi je sporočila Anabella. To me je nenadejano razveselilo. Torej bova z Anabello vsaj nekaj časa čisto sama. Brez tretjega kolesa. Naslajal sem se ob tej misli. Vrečko s sestavinami sem odložil na kuhinjsko mizo, zraven pa zalučal še svojo torbico.

Ta večer je Anabella nosila dolgo lahkotno obleko v barvi jajčevca. Na hrbtu je imela dolg razporek, ki je razgaljal njena elegantna vretenca. Daleč daleč v mikajočo globino. Medtem, ko je v svoji skrbno urejeni vinoteki izbirala aperitiv, sem izkoristil trenutek in pobrskal po torbici. Iz škatlice z uspavalnimi tabletami sem potegnil en ovoj in ga hitro spravil v sprednji hlačni žep. Koliko bi bila smrtna doza, štiri, pet? Ko se je vrnila z dvema kristalnima kozarcema penine, sem bil že sredi dela, kuhinja pa že bliže neredu. Na hitro sva trčila, nato pa se posvetila vsak svoji nalogi. Anabella se je v sosednji sobi ukvarjala z glasbo in pogrinjki – slišal sem, kako si tudi ona na tiho nekaj mrmra, sam pa sem sklenil, da namesto Gianfranca poskrbim za sladek začetek. Dokaj drzno od mene. Odločil sem se za nekaj popolnoma preprostega. Vroče jagode z vanilijevim sladoledom. Odlična kombinacija, ogenj in led. Očistil sem rdeče sadeže in pripravil sestavine za vroč obliv. Poškilil sem proti kuhinjskemu prehodu. Zrak je bil čist. Iz žepa sem na hitro potegnil tablete, predrl ovoj in zdrobil uspavalo v droben prah, ki sem ga na koncu umešal v preliv. Z njim sem prelil Anabellino kupo, zase in Gianfranca pa naredil drug preliv. Delal sem hitro in kuhinja je postajala prava razvalina. Med kuhanjem nisem nikoli ničesar pospravil. Vse, kar sem uporabil, je tam obležalo do konca. Gianfranco ne bo navdušen, ko bo to zagledal. Anabellino kupo sem na vrhu okrasil s sočno, zapeljivo rdečo jagodo. Bila je za ugriznit, kot Anabella.

Z vroče-hladno uverturo nisva čakala Gianfranca. Anabello sem povabil v razkošje njene sedežne garniture in ji postregel s kupico. Poželjivo je prijela žlico. Počasi je grizljala sadje, se oblizovala nad prelivom in z jezikom okušala vroče-ledeno sadno zmrzlino. Nekje na pol poti so njene oči pričele postajati vedno bolj motne, veke so se spuščale vse niže, ravno sem imel na jeziku neko ljubosumno pripombo glede Gianfranca, ko je omotično omahnila nazaj na naslonjalo. Kupica je spolzela iz rok in se zasidrala v pregibu njene obleke. Oči so se ji neprodušno zaprle.

Otrpnil sem. Nato me je zagrabila panika. Ustrašil sem se lastnega dejanja. Kaj zdaj, kaj zdaj?! sem histerično premišljal. Situacija me je popolnoma zmedla, a poguma, da bi ostal, nisem imel, še manj, da bi se uspavane dotaknil. Zazdelo se mi je srhljivo. Naenkrat sem bil spet čisto majhen in izgubljen. Želel sem si le pobegniti. Iz obešalnika v predsobi sem snel svojo jakno in skoraj stekel iz stanovanja.

Molil sem, da na poti ne bi srečal Gianfranca. Šel sem peš, vleklo me je proti domu, čeprav bi ta večer najrajši kar taval in se izgubil v gluhih mislih gluhe noči. V glavi mi je brnelo.

Ko sem se čez kakšne pol ure znašel nekaj metrov pred vrati svojega bloka, sem zagledal Gianfrancov avtomobil. Stisnilo me je. Toda za pobeg je bilo zdaj prepozno. Gianfranco je stopil ven. Treba se je bilo soočiti iz oči v oči. Videti je bil besen in nervozen. V roki je držal mojo torbico, za katero sem se spomnil, da sem jo v svoji zmedi pozabil na Anabellini kuhinjski mizi. Prišel sem blizu in takoj je na streho svojega zloščenega Audija pričel, tako kot v kuhinji, trezno in premišljeno zlagati stvari. Iz torbice je najprej potegnil ponarejeni rolex, ki je še podžgal njegov trenutni bes, paket z robčki, vizitko najcenejše taksi službe, na kateri sem imel nakracane sestavine za nek kuharski recept, in nazadnje tisto, kar ga je delalo najbolj nervoznega. Uspavalne tablete. Besno je pomahal z napol praznim ovojem pred mano. Koliko si ji jih dal? Spomnil sem se, da sem ovoj, iz katerega sem uspavalo zdrobil v Anabellin preliv, pozabil na pultu. In zdaj me je izdal. Gianfranco je postajal paničen. Koliko, koliko? Pred njim sem postajal vedno bolj majhen. Kot zadnjič v avtu. Takšen majhen, nebogljen otrok. Eno, sem mu prestrašeno zagotovil. Še nekajkrat je ponovil vprašanje – na pol prazen ovoj z manjkajočimi tabletami ga je resnično begal – dokler ni bil popolnoma prepričan, da mi verjame. Zdelo se mi je, da mu je odleglo. Kakor meni. Da nisem šel dlje. Na koncu je posmehljivo pihnil skozi nos, kreten. Kakšen kreten si chef Filippo. Kakšen kreten. Skrbno je pospravil stvari nazaj v torbico in mi jo izročil.

Nič več ni spraševal. Usedel se je v svojega črnega Audija in ga vžgal. Ko sem se že ravno odrešil, da bo odpeljal, je Gianfranco še enkrat stopil iz avtomobila. Tole ti vračam. Preden mi je izročil knjigo, je ven posmehljivo potegnil sliko moje mame. O moj bog – ne vem, zakaj moja mama v knjigah vedno pušča neke svoje reči. Vedel sem za sliko, a sem jo popolnoma pozabil vzeti ven. Ko sem knjigo bral, mi je narobe obrnjena – res nisem mogel prenesti tistega neposrednega maminega pogleda – dobro služila za kazalko. Zdaj pa je dobro služila Gianfrancu. Filippo, mamin sinko. Ženske rajši uspava, kot se z njimi zabava, je bil njegov komentar, poln cinizma. Stal sem pred njim kot polit cucek.

Nevem, ali se je Gianfranco včeraj vrnil k Anabelli. Zaradi ene uspavalne tablete razloga za preplah ni bilo. Izziva brez tekmeca pa tudi ne več.

Namenim se torej proti hladilniku, da bi vzel ven prepeličje meso in zbiram pogum pred Gianfrancom. Med nama danes ni napetosti. Prej nepristopnost, distanca. Končno si ga drznem vprašati, kakšen desert pripravlja.

Teraso v Rimu, pravi.

Zapeklo me je, kot bi po meni zlil kislino.

O avtorju. Teja Močnik (1982) je po izobrazbi in srcu etnologinja in kulturna antropologinja. Še posebej jo zanima antropologija otrok in otroštva, iz česar na Filozofski fakulteti v Ljubljani pripravlja doktorat. Vprašanje o poetiki etnografije pogosto razume dobesedno, kadar pa to ni mogoče, piše zgodbe o izmišljenih likih, ki bi bili ali … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Boki says:

    Hm, zgodba je po mojem mnenju polna prikaza pisanja, vendar ima zelo malo vsebine. To je tako, vtis na hitro. To bi sodilo v kakšno kuharsko knjigo.

  • Andrej Hočevar says:

    Po mojem je pa prav nasprotno. Kuharske reference predstavljajo okvir, znotraj katerega se odvija zgodba posameznikov, in ni sam sebi namen. Takšno branje bi bilo pač preveč površinsko. Ne nazadnje ima zgodba tudi literarne reference, pa je zaradi tega še ne bi umestil v literarnoteoretično monografijo. Prej bi rekel, da je pripovedovalec s tem uspel ustvariti zelo sugestivno vzdušje.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kovček iz Moskve

    Teja Močnik

    Prišla je samo s tem kovčkom. Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila … →

  • Zakajčki

    Tatjana Knapp

    Oma ima na dvorišču psico in fuksije. Jaz se smejim, ker imajo fuksije smešno ime. Oma se spozna na fuksije. Psica jih voha in glasno … →

  • Mara snahe ni marala

    Janez Grm

    Lepa in krepka Kusova Barbara je pri osemnajstih letih stopila v zakonski stan. Njen novi dom je postala Príbančeva domačija, njen ženin pa šest let … →