Sveto v posvetnem

Jedrt Maležič

Vesta je pobožala vadžro in meditacijski zvonec, nato pa se predala mantri, da jo odnese v vzporedne svetove. Naslonila se je na blazino, ovenčano s kitajskim vzorcem, in počakala, da se poleže vzhičenost, ki jo je obhajala ob dušnih potovanjih. Sestajanja z višjim jazom so ji sicer prešla v kri, a nikoli nanje ni gledala kot na rutino, ne, prej so ji vzbujala naslado. Današnji svet potrebuje raziskovalce in odprave navznoter, je rada govorila svoji meditacijski skupini. Nekoč, ko je ves balast že vzniknil na plan in si ga preobrazil v prečiščeno ljubezen, zaziranje vase ni več ritje po blatu, temveč blažen sprehod skozi kozmične pejsaže.

Ko je zaprla oči, se je radostno pripravila na vsakokratna videnja. Občasno je videla več od drugih, ne kot običajni jasnovidci, temveč je nauke prejemala v obliki prispodob, vizualnih sporočil, ki so pojasnjevala sedanjost. Globokovidna sem, se je v šali rada pohvalila. Medtem ko so njeni učenci videnja sprejemali kot suho zlato, so se drugi spraševali, ali ne bi bilo prav verjetno, da Vesta med seansami enostavno zaspi in sanja – nemara izjemno pronicljive sanje, ki so navsezadnje sporočila podzavesti. Tovrstne skeptike je imela navado zavrniti, češ da pač še niso vzpostavili tesnega stika z vsemi ravnmi vesolja, v resnici pa so ji parali živce, saj ni bila povsem prepričana, ali nemara ni resnično zaspala.

Tokrat je ambientalna glasba poskrbela za vzdušje in potegnilo jo je iz glave v srce, kjer je brez misli pohajala po kamrah lastne biti in si polnila baterije s plazmo zunajzemeljske ljubezni. Po nedoločljivem času se je v njenem drobovju nekaj zganilo. Gibanje črevesja jo je vleklo iz theta stanja, da se je znašla v dosegu misli, prva od katerih je obravnavala nadležnost fizičnih potreb. Vendar pa se ni mogla premakniti. Pritisk v črevesju je grulil in jo vabil k zadovoljevanju, dokler se njena blagoslovljena mantra ni pomotoma začela glasiti: »Sekret, sekret, sekret.« Končno je zganila spodvihano nogo iz lotosovega položaja in se, še vedno v snu, pognala iz meditacijske sobe v kopalnico. Skrajni čas. Odvisnost od telesa je obupna zadeva, je pomislila, ko je potegnila vodo. Z gnusom se je ozrla po rumenkasti klobasi na dnu školjke, ki jo je počasi odplakovalo. Voda je, hvaljen Kozmos, spirala njene izločke. Toda nekaj ni bilo v skladu z običajno gnusno rutino. Voda se ni ustavljala, kipela je kvišku in vrtinčila pritlehne ostanke veganske večerje, da so se ji še huje vtisovali v spomin, kot bi se ji školjka poskušala rogati. Vesta se je hkrati zbala, da utegne priti do poplave, in zgroženo bolščala v naraščajočo gladino z iztrebki. »O, drek, o ti drek,« je mrmrala, medtem pa so ji od transa upočasnjene misli nagajale in se niso zmigale iskati rešitve. Eden od koščkov razpadlih fekalij je zdrsnil čez rob školjke na cvetlična kopalnična tla skupaj s kipečo vodo, drugi pa so se nagajivo poigravali v stranišču. Vestin obraz si je nadeval mešanico čustev, od katerih je bilo nedolžno presenečenje daleč najbolj prosvetljeno.

Na srečo je začutila, da trans popušča in da se njena seansa bliža koncu. Navsezadnje je šlo zgolj za videnje, naj bo še tako ostudno, je pomislila z razbijajočim srcem. Morda so imeli dvomljivci prav in konec koncev le nisem bila budna, ali pač? Le kako naj bi bilo meditativno videnje tako … meseno? Vesta ni imela na voljo časa za razglabljanje, saj je na vratih že pozvonil prvi pacient.

Vse zdravljenje opravi duša, ne pa uradna medicina – takšna je bila njena doktrina, zato je ob odprtih vratih nemo ostrmela, ko ji je rdečelaska srednjih let odrezavo povedala, da je svojega obolelega moža raje poslala k zdravniku in da njenih storitev zatorej ne bo več potreboval. Vesta, komaj zbrana, je pokazala na tablo svojega duhovnega središča: »Hram duše«, okrašeno s poljskim cvetjem in pentagramom. »Če vam blagor vašega soproga tako malo pomeni …« Za trenutek so jo zbegale podobe prekipevajoče straniščne školjke, ki so ji vnovič vzvalovile skozi globokovidne oči. »Pri nas učimo, kako bolezni odpraviti za vselej, ne zgolj zazdraviti za nekaj mesecev,« je dahnila, medtem ko je rdečelaska, ki je Vesta ni videla še nikdar prej, le prezirljivo ošinila tablo in siknila: »Niti centa najinega denarja ne boste več videli. Odkrito rečeno se poserjem na vaše šarlatanstvo. Najraje bi poskrbela, da vas zaprejo zaradi lažnega upanja, ki ga vzbujate revežem. Zablodeli verniki k vam derejo po pomoč, vi ste si pa zgradili tole … tole graščino. Poserjem se na vaš hram.« Odvihrala je in pustila Vesto zijati v ožarčeno jutro. Edina stvar, ki ji je divjala po glavi, je bila: »Om namah shivaya, prokleta prasica, om namAH shiva-a-a-a-ya …«

To je torej napovedovalo zloslutno videnje, si je rekla in hitela prižigati kadilo. Nekateri ljudje res ne dosegajo določene stopnje. Lahko bi nanje gledali kot na straniščno školjko, ki ob čustvenih navalih enostavno prekipeva. Vesta se je odločila, da bo v večerni meditaciji opravila obred čiščenja zase in za neposredno okolico, obenem pa poslala zaščitno kozmično mrežo nad svojo hišo. Nima smisla, da bi imel človek opravka z nadležneži, ki ne zmorejo in ne razumejo. Tako bo storila.

Skozi okno se je zagledala v svojo bohotno hortenzijo in pozabila na nevšečnosti. Vihraje je odprla zadnja vrata na vrt, da bi užila prizor od bliže. Ko je pogled upirala v rožnato razkošje, je zakoračila naravnost v … »O, ti drek. O, ti, o ti drek!« Na pragu se je vihala klobasa, kot v posmeh. Vestin pogled je drsel po izboklinah in vdolbinah – nedvomno – človeškega iztrebka na podplatu njenih belih hišnih birkenstockov. Nehote je opazila, da je videti kot čokoladna tortica, ki se zažira v mavrični predpražnik z napisom Welcome. Vesta si je zaželela kričati, hotela je grebsti po laseh in očeh, želela si je lastnoročno zabadati nože v anonimnega saboterja. A je le pokleknila, obrisala sandale v travo in počistila za njim. Gotovo je bila kriva tista vražja babura, hudič v rdečem. No, naj le počaka, bela magija se lahko kaj hitro sprevrže v črno. V Vesti je dozorela odločitev.

Po prizadevnem, a mlačnem mantranju Om bhur bhuva suvaha je Vesta stalila nekaj sveč in pobrala ven nesrečno bingljajoče stenje. Le naj si rdečelaska drzne črtiti njene »storitve«. Ha! Storitve, kot bi šlo za prostituiranje in ne za povezovanje z vzvišeno esenco zdravilne svetlobe. Ji bo že še žal. Ko se bosta naslednjič srečali, bo Vesta vsa lepa in urejena, babura pa bolna in grbasta, si je z užitkom zamislila. Voščena lutka ji je bila pravzaprav dokaj podobna. Velika rit in joški, pa nič kaj dosti materiala za glavo. Spominjala je na figurice, s katerimi so Pradavni nekoč častili žensko počelo. Vesta se je zalotila, kako mrakobno opazuje svoje delo in se naslaja nad bolečino, ki jo bo občutila arogantna psica. Prepričana je bila, da se ji je prav ona posrala naravnost pred vrtna vrata. Lutko si je postavila v naročje in počasi sklenila prste okoli prve bucike. Kam jo je želela zbosti najprej? Mogoče kar med noge? V glavo? Ne, potem bi bilo prehitro konec trpljenja. Pozvonilo je.

»Kuga počnete na toko fletno jutro?« je s priskutno prijaznostjo zategnil sosed. V resnici je Vesta omahovala, preden se je priselila na podeželje. Po ločitvi je kolebala med dvonadstropnim stanovanjem v mestu in hišo s posestvom na deželi ter izbrala drugo. »Šivam posteljno pregrinjalo,« se je gladko zlagala z buciko v roki. »Nocoj vas vabimo na slavje, z ženo imava srebrno obletnico, fletno bo, če se pridružite, pa še hrup vas ne bo motil, če se vkup zavrtimo.« Vesta je odklonila. Alkohol in divjaštvo sta se ji upirala, zlasti ob tipično ruralnih zabavah, kakršna se je očitno obetala nocoj.

Ko je gosta vljudno odslovila, je zakopala obraz v dlani in odvrgla buciko, medtem ko je lutka še zmeraj počivala na mizi. V navalu slabe vesti jo je Vesta pobrala in pestovala, jo božala in ji pela. »Nič hudega se ti ne bo zgodilo,« je ponavljala. Kako se je mogla spustiti tako nizko, da bi škodovala drugim, navkljub vsemu svojemu karmičnemu znanju? Zdaj je vendar čas odpuščanja, kozmičnega čiščenja. Nikdar si ne bi mislila, da se bo tuje mnenje izkazalo za tako hudo travmo. Njena vera v vesolje je na preizkušnji. Zahvalila se je, da ji je Kozmos še pravočasno odstrl oči, preden bi poškodovala neznanko. Skuhala si je čaj in se odločila, da se bo, kot za obliko pokore, preostanek dneva postila.

Toda večer je imel drugačne načrte. Od sosedovih se je ob somraku, ko je bila vajena vaditi tai či, vedno huje razlegal neznosen trušč harmonike. Še preglasili pa so ga kriki skozi megafon, ko sta slavljenca rjovela o družinski sreči. Vesta se je odločila zadevo ustaviti, ali pa naj pride vaška policija, saj je to presegalo vse meje dobrega okusa. Preoblekla se je iz trenirke v dolgo vijolično obleko, se na hitro naličila, da vaščani ne bi preveč obrekovali, in se podala pozvonit na sosedova vrata. Medtem ko je čakala in vedno znova zvonila, je skozi megafon zakrulilo: »… Zvoni! Fanči, ti si najbližja. Skoči odpret, mrbit je kakšna luštna frajlica!« Obupano je zavzdihnila. Ko bi ti ljudje le vedeli, kakšno škodo si delajo s popivanjem, ne zgolj za to življenje, temveč za družinsko karmo.

Vrata so se na stežaj odprla, da se je Vesta zazrla naravnost v nezgrešljivo rdečo pričesko svoje jutranje nasprotnice. Rdečelasa Fanči, ki je pijano mežikala vanjo, ni bila nihče drug kot voščena lutka, ki jo je Vesta dobrohotno ohranila pri življenju. »Madam želijo?« je cinično zagrulila. Vesta si je v trenutku zadala novo poslanstvo. Dokazala bo, da ni nikakršna osamljena ločenka, za kakršno so jo imeli vaščani. »Povabljena sem na zabavo,« je odsekala. Prasici ne bi privoščila, da se naslaja ob njeni izgubi potrpljenja. »Mi lahko postrežete s pijačo?« jo je še ponižala. »Če vam religija ne prepoveduje …« je skomignila Fanči in ji podala kozarec.

Vesta se je znašla v dilemi, ko so jo obkrožile bližnje in daljnje sosede, večinoma žene uspešnih obrtnikov brez vsakršnega okusa za oblačenje, in s svojimi kozarci začele trkati ob njenega. Samo pomočila je ustnice v oranžno tekočino in se pretvarjala, da pije zdravico. Ni vedela, kaj ji je natočila Fanči, a smrdelo je po žvečilnih gumijih. Po prvem navalu nazdravljanja je pijačo zlila v lonček monstere v predsobi. A takoj ko se je znebila kozarca, se je pojavil dokaj čeden neznanec in vprašal: »Bi še en aperol spritz?« Ker je bilo Vesti nerodno priznati, da pijače ne pozna, je privolila. No, pa tudi zato, ker ni bil ravno napačen kerlc. »Eks! Na dober seks!« je zatulila Fanči, ki je ravno tedaj privihrala mimo in se obesila tipu okoli vratu kakor talisman. Tako so torej nagnili vsi trije. In Vesta je na lastno presenečenje hotela še. Pomislila je, da je od ločitve minilo že predolgo in da jo Vesolje želi videti plesati. Še najraje kar s tipom, ki si ga je očitno prisvajala Fanči.

Tedaj jih je reka novih prišlekov odplavila na vrt, kjer je skozi megafon zadonelo: »Lej no lej, obiskala nas je soseda vedeževalka! Če čte, da vam prebere usodo, stoji tamle pri naših vrtnih nagajivčkih!« Vesta se je, nejevoljna, šele zdaj ozrla za hrbet, kjer so v grmovju stali trije vrtni palčki z visoko dvignjenimi nabreklimi penisi. Vesta se je samo nasmehnila in poskusila ugovarjati. A vsaj tri vaščanke so ji že pomolile dlani v branje. Od nekod je vnovič pristopil čedni vaščan in ji podal šilce kratkega, češ, za navdih. Zvrnila ga je in se obrisala okoli ust, nato pa rekla: »No, ja, lahko poskusim, ampak samo eno.« Ker je bila videti mlajša, ne ravno lepa, ji je napovedala, da moškega svojega življenja že pozna in naj je za zarod nikar ne skrbi, ker da bo imela vsaj tri otroke. Ob blefiranju se je počutila izdajalsko, a ker je Fanči situacijo ves čas nadzirala od blizu, ni želela odpovedati. Fanči je odobravajoče kimala in bodrila pusto dekle: »No, vidiš, desci že še pridejo na vrsto. Mogoče moj ta pravi pride šele zdaj, pa čeprav imam enega že doma,« se je osladno zazrla v oči tistemu čednemu tipu, v pijanosti brez vsakršnih zavor.

A lepotca je bolj zanimala Vesta in očitno se je odločil, da jo opije. Po njeni dolgoletni abstinenci se mu za to niti ni bilo treba posebej truditi. Že dodobra okajena se je usedla poleg njega za dolgo vrtno mizo in se krohotala opolzkim šalam in natolcevanjem. Še opazila ni, kako hitro prazni kozarce, saj je vsake toliko mimo priletela Fanči s svojim: »Eks! Na seks!« Ko so se pijače vrstile in je že obupala nad principi, se je domislila, da bi zaplesala. Bosa, kot so nekoč poganke praznovale svoje praznike. Privzdignila je obleko, si razpustila v figo spete lase in pomežiknila čednemu sosedu. Fanči, ki se ga je trudila omrežiti, jo je presenečeno pogledala, a je bila sama že ne meji slabosti in povsem nesposobna za ples. Vesta je ob tem čutila zadoščenje, pomislila je celo, da je to precej boljše od voščene lutke, ki jo bo naslednjega dne znova raztopila. Ko jo je vaščan poprijel čez pas in je zagledala Fančin razočarani pogled, se ji je skoraj zasmilila.

Ko sta se sukala, jo je tip sredi obrata pograbil za rit, a občutek je bil prijeten in ni se mu upirala. Navsezadnje so tudi meseni odnosi lahko duhovni. Vesta je že delala načrte, kako bi skupaj vadila tantrične tehnike, o katerih je prebrala nekaj priročnikov. Tako se mu je prepustila, da je Fanči ob plesišču izbuljila oči, ko sta hlastala drug po drugem sredi sosedove trate. Frajer jo je lizal po vratu in ji hropel v uho, medtem ko si je Vesta v usta vzela njegov sredinec in ga sesala do onemoglosti. Pomislila je na vse kakce iz meditacije, na vsa sranja minulega jutra in na ljubosumno rdečelasko, zaradi katere se je vse to moralo zgoditi. Obenem je bila neznosno šibka, v krempljih alkohola in mesenih skušnjav, in vzneseno lahka, kot osvobojena ptica ob praznovanju kitajskega novega leta.

Ko so se soplesalcu zapletle noge, je Vesta nerodno omahnila sredi travnika in obšlo jo je, da še nikoli ni tako nizko padla. Fanči je čez plesišče dramatično pritekla do nje in ji naklonila mnogo več pozornosti kot svojemu nesojenemu flirtu, ki se je opotekal in opravičeval. Vestino glavo si je vzela med manikirane dlani in se ji pridušala: »Vse od danes zjutraj vzamem nazaj. Moja vzornica ste. Zagotovo pridem na vaše tečaje. Tudi jaz bi se rada naučila takole osvajat. Tudi mene boste naučili, a ne, da boste?« Vesta je pomislila, kako prav ji bo prišla še ena stranka, sploh če pripelje nazaj tudi moža. Recesije ne gre podcenjevati. Zatisnila je oči in poskusila opraviti s pijansko slabostjo, ob tem pa si želela, da bi sosedje ne buljili vanjo. Toda že je pristopil gostitelj z megafonom in dejal: »No, pa ste končno del vaške skupnosti. Vedno ste se držali na svojem, zdaj pa vidite, ane, koko fletno je lahko pri nas.« Ni ga problema, ki ga ne odpravi vaška polivka, je pomislila Vesta, preden so jo vaščani potegnili na noge.

 

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →