Zameri se previsoka pričakovanja

Spodobi se in zameri se, 14. del

Martin Kičko

»Obupna je,« je rekla Luna, ko je vstopila v mojo podstrešno sobico. »Nič ne doprinese k zgodbi. Bolje bi bilo, če je ne bi bilo.«

»Meni je pa prirasla k srcu,« sem rekel. »Všeč mi je, da je vsaj en lik na Danijevi strani.«

»Ja, očitno … Ampak tudi to je prisiljeno,« je rekla. »Vidi se, da je umetno vrinjena … Nisi je načrtoval …«

»Zate sem jo napisal,« sem rekel.

»Potem jo lahko še zame izbrišeš,« je rekla Luna.

To je bilo po zadnji sinočni vaji. Sledila mi je po stopnicah navzgor, za seboj zaprla vrata in v očeh se ji je zabliskala pripravljenost na boj. V mojih očeh se je zgodil obraten svetlobni proces. Hotel sem čim prej napisati zadnje tri epizode, da bi se lahko v naslednjih dneh bolj pogosto udeleževal vaj. Nisem želel še enega prepira. Preveč jih je že bilo. Na vaji, ki sem jo popoldne izpustil, so igralci moje like okrasili kot novoletne jelke. Roko je hotel, da bi se Lan Klas mikrodoziral z gobicami. Da bi bil bolj moderen. Producent Martin je idejo zagrabil in dopolnil s tem, da bi se lahko tudi mama, Kristina in Kristinina mama med epizodo, ki govori o njihovem ženskem večeru, zadele s halucinogenimi drogami, namesto da bi se samo napile. Nikita je hotela, da bi bila natakarica na teniških igriščih bolj proaktiven lik in bi Danijelu postavljala ultimate, čeprav nisem nikjer omenil, da bi z njim karkoli imela. »To je razvidno iz podteksta,« je rekla Nikita. Producent Martin je vztrajal, da mora nekdo umreti. »Nekdo mora nekoga zastrupit,« je ponavljal. »To je potem čisto druga zgodba,« sem jim kar naprej odgovarjal. »Lahko, prosim, berete dialoge, kot so napisani?« S tem sem jih vse odtujil. Celo Alexova sestra me je začela gledati, kot da sem z Marsa. Toda nisem jim hotel popustiti. Opazil sem, da Polono vsi gledajo zviška in da njene ideje, opazke in predloge ignorirajo, kot da jih je prinesla na oltar lipovih bogov. Očitno se jim ne zdi niti malo pomembno, da je edino ona odraščala v okolju, kot je Mala vas ob avtocesti. Oba s Polono sva bila postavljena na trdna tla. Hkrati zaradi vsega tega nismo imeli skoraj nič časa, da bi se posvetiti liku Ljubljančanke in tekstu, ki sem ga napisal čez dan. Ko je Luna hodila za mano po stopnicah, sem bil prepričan, da tudi ona nič ne razume.

K sreči sem se motil. Potem ko sva si izmenjala nekaj strelov čez palubo, je hitro začutila, v kakšnem psihičnem stanju sem bil. V glas se ji je prikradel bolj sladek, spravljiv ton. Pristavila je še en stol k moji pisalni mizi in se usedla s prekrižanimi nogami. Opravičila se je, da moti. Na mičnem gležnju je imela zlato verižico, in ko je njena gola golenica bingljala v zraku, od verižice nikakor nisem mogel odvrniti pogledala.

»Vem, da sem tudi jaz tukaj tujek,« je rekla. »Tako kot Ljubljančanka v Mali vasi ob avtocesti … Izsilila sem, da sem lahko zraven … Bolj bi ti bilo všeč, če bi ostala doma … Ampak res so mi všeč tvoji scenariji … Rada bi bila koristna … Ne bi si odpustila, če bi delala škodo.«

»Ne morem je kar izbrisati,« sem rekel.

»Seveda jo lahko,« je rekla Luna. »Saj je nisi še niti poimenoval.«

»V moji limonadi je kar nekaj likov brez imena,« sem rekel. »Oče, mama, dobavitelj. Poleg tega: koga boš pa potem ti igrala?«

Naredila je dramatično pavzo. Popravila si je lase in se namrčila. Dobila je čisto drugačne obrazne poteze. Spominjala je na koketnejšo Polono.

»Brino!« je rekla.

»Ne, Brina bo Polona,« sem rekel.

»Brina je zelo pomembna vloga. Fantastična je. Poleg tega je na skrivaj edini zares negativni lik limonade,« je rekla Luna.

»Okej, dobiš plus točko, ker se strinjaš z mano, da Danijel ni negativen lik. Ampak Brina je Kristinina enojajčna dvojčica. Ni logično, da jo igra ista oseba kot Kristino?«

»To ni telenovela, ampak podcast limonada,« je rekla Luna. Po trenutku tišine je dodala: »Poslušaj Martin, vem, da si zaljubljen v Polono in da težko slišiš kakršno koli kritiko na njen račun … Ona enostavno ni igralka. Prepričana sem, da bo zelo simpatična Kristina … Ampak tam igra sama sebe … Brina ne sme biti samo še ena Kristina.«

»Oprosti, preveč čudno bo, če Kristina in Brina ne bosta govorili z istim naglasom,« sem rekel.

»Zapri oči,« je rekla Brina.

Zaprl sem jih.

Usedla se mi je v naročje. Z roko mi je šla skozi lase.

»Povej mi nekaj, Janko,« je rekla s popolnim notranjskim naglasom. »Ne smeva biti tihu. Tihu sem lahku samu z Danijem.«

Nalašč sem še malo pomižal. Lepo mi je bilo. Na obrazu sem čutil Kristinino sapo.

»Prav, naj bo po tvoje. Lahko si Brina,« sem rekel. »Ampak pod enim pogojem. Da Poloni pomagaš pridobit malo samozavesti. Glede na to, kako se vsi obnašajo do nje, bi ji zelo prav prišla kakšna zaveznica.«

»Seveda,« je rekla Luna. »Kolikor sem se pogovarjala z njo, mi je zelo zanimiva. Rada bi bila njena prijateljica.«

»Pa še ena stvar,« sem rekel. »Morala boš biti tudi Ljubljančanka. Ne bom je vrgel v koš. Že Markota sem na silo odrezal, ker se mi je zdelo smešno, da bi kar sredi noči pobegnil skozi straniščno okno. Ne morem dvakrat uporabiti iste fore.«

»Daj no, če niti nima imena,« je rekla Luna.

»Zdaj ga ima,« sem rekel. »Luna je. To je edino, česar sem se lahko spomnil pod pritiskom. Ti si kriva, da nima boljšega imena.«

 

Prenočil sem v podstrešni sobici. Iz spodnjega nadstropja sta se vso noč slišala smeh in veseljačenje. Kar naprej sem se zbujal. Nekajkrat sem pomislil, ali ne bi raje spet začel s pisanjem, vendar sem se na koncu kljub vsemu nekako uspel naspati.

Sredi noči je nekdo vdrl v mojo sobo. Slišal sem, kako je podložil kozarec na omarico in tipal po steni, da bi našel stikalo za luč. Nato me je zagledal, se obrnil in potiho zaprl vrata. Ne vem, kdo je bil. Delal sem se, da spim.

Zjutraj mi je Luna prinesla kavo.

Zdaj že celo dopoldne prihaja in odhaja kot mačka.

Niti potrka ne več.

Poseda po tleh, po pohištvu, po okenski polici. Na mobilnem telefonu prebira dialoge podcast limonade. Po sobici se premika popolnoma neslišno in ko je nimam v vidnem polju, včasih pomislim, da je pobegnila na streho.

Medtem ko bere, mi postavlja vprašanja. Včasih se tičejo limonade, a večinoma se tičejo najinega odnosa s Polono.

Nič me ne moti. Bolje pišem, ko je ob meni. Šele ko odide iz sobe, se mi pisanje zatakne.

»Si bil tri leta zaljubljen samo v Polono?«

»Ne, imel sem druge punce. V Polono sem bil zaljubljen samo takrat, ko je bila tudi ona vame. Sem bil pa v vsakem trenutku pripravljen vse pustit, da bi bil z njo.«

»Zakaj misliš, da ti ni bila sposobna povedat, kako čuti do tebe?«

»Malo zaradi slabe vesti,« pravim. »V njenem okolju si baje najdeš nekoga, ki ti je vsaj približno všeč, in si z njim do konca življenja. Vse dvome moraš zakopat v neko globoko jamo. Mi je pa pred kratkim dala še eno boljšo razlago. Če bi mi povedala, kaj čuti do mene, bi si jaz dovolil čutiti še več, in potem bi si ona dovolila čutiti še več, in potem bi si jaz dovolil čutiti še več, in potem bi si ona dovolila čutiti še več, in potem …«

»In potem – kaj?!« vzklikne Luna. »Potem bi bila srečna skupaj.«

»Ja, to ne bi bilo kul,« rečem.

»Kako veš, da si intimen z nekom?«

»Intimnost je zame absolutna ranljivost. Pred nekom spustiš vse obrambne zidove in mu dovoliš, da ti lahko naredi najhujšo škodo. Ampak hkrati mu dovoliš, da ti naredi največje dobro. S Polono sva imela tako intenzivno dobre trenutke skupaj, da sva se spraševala, ali je sploh kdo v zgodovini človeštva že doživel nekaj tako intenzivno dobrega. Seveda to ni nikoli trajalo, ker bi naju to samo raztrgalo na kose. Sva pa znova in znova našla pot do takšnih trenutkov.«

 

Začenjam se veseliti kosila. Pogovori z Luno so mi vzbudili apetit po Poloni.

Ko se spustim po stopnicah do pritljičja, Polona stoji v pajkicah pred vrati jedilnice. Zatopljena je v pogovor s Teo. Ko me zagledata, mi pomahata in na hitro izmenjata še nekaj besed. Nato Tea izgine v jedilnico, Polona pa priskaklja do mene. Dosti boljše volje je, kot je bila včeraj.

»Si vedel, da sta Zlatan in Iza ljubimca?« me vpraša Polona.

»Nisem,« rečem. »Sem si pa mislil, da sta zaradi tega tukaj.«

»Že štirideset let sta zaljubljena,« reče Polona. »Oba sta v nesrečnih zakonih. A ko sta skupaj, sta tako srečna, da jima IQ pade za 20 točk. To mi je Iza povedala. Ni to nekaj najlepšega?«

»Je. Zelo lepo za njiju. Ampak ne vem, zakaj je treba v to vlačit še dva nesrečna zakonca,« rečem.

»Ti ju obsojaš?« je presenečena Polona. »Bila sem prepričana, da ti bo všeč njuna zgodba.«

»Ne obsojam ju,« rečem. »Ampak ne vem, zakaj imate vsi tak fetiš na vztrajanje v nesrečnih zvezah.«

»Ti si mi nekoč rekel, da v zvezi ne moreš nikoli imeti tako velike intimnosti, kot če nimaš zveze,« reče Polona.

»Res sem to rekel?« rečem. »Recimo, da ti verjamem, čeprav se tega ne spomnim. Pravzaprav niti ne vem, ali se s tem strinjam.«

»Jaz se pa zelo dobro spomnim,« reče Polona. »Ko sem včeraj gledala Zlatana in Izo, sem si zaželela, da bi bila pri njunih letih tudi midva takšna. Martin, midva ne bova nikoli imela zveze. Samo zaradi tega, da bova lahko vedno imela največ intimnosti.«

»Ne vem, zakaj v zvezi ne moreš imet intenzivne intimnosti. Za intimnost je bolj pomembno, da si iskren, ranljiv, se znaš poslušat in se znaš tudi oddaljit. Vse to lahko delaš tudi v zvezi.«

»Cel večer sta se hihitala drug drugemu. Res sta bi luštna. In okoli dveh sta kar izginila. Po mojem sta šla seksat v kakšno omaro,« reče Polona.

»Mislim, da sta vdrla tudi v mojo pisalno sobo,« rečem. »Slišal sem ju, ampak sem se delal, da sem spal.«

»Ne, to sem bila jaz,« reče Polona. »Bila sem pijana in sem prišla pogledat, ali mi boš dal prebrat, kar si napisal. Nisem te hotela budit … Škoda.«

V tem trenutku do naju pristopi Luka Prah. Pogladi Polono po rami.

»Si pripravljena?« jo vpraša.

»Sem,« reče Polona. »Me počakaš zunaj?«

Ko se za njim zaprejo vhodna vrata, Polona reče: »Povabil me je na tek po gozdu.«

»Luna je tudi zjutraj tekla po gozdu,« rečem.

»Mislim, da sem mu všeč,« reče Polona.

»Kaj pa on tebi?« jo vprašam.

»Zelo je simpatičen in topel. Lepa ramena ima. Paše mi, da lahko flirtam z njim,« reče.

»Okej.«

»Nisem vedela, da rabim to,« reče Polona. »Vsa ta leta, ko sem v zvezi, sem si mislila, da mi to nič ne manjka. Šele zdaj vidim, kako mi manjka.«

»Seveda.«

»Saj nisi žalosten?« reče Polona.

»Ti si kar daj duška, Polona,« rečem. »Vem, da potrebuješ te stvari veliko bolj kot druženje z mano.«

 

Ko Polona odide za Lukom, se vprašam, ali res čutim tako, kot sem rekel. Mislim, da ja. A moja čustva včasih delujejo z zamikom. Na to vprašanje si bom lahko odgovoril šele čez kakšno uro ali dve.

Naložim si krožnik s hrano in se odpravim na podstrešje. Čez nekaj minut se mi s polnim krožnikom pridruži še Luna.

Spet ugane moje razpoloženje.

»Varen je,« reče.

»Kdo?« vprašam.

»Ti nisi varen,« reče Luna. »To je dobra stvar.«

»Ga poznaš?« vprašam.

»Malo,« reče. »Na nadaljevanki, ki smo jo snemali z Vorancom in producentom Martinom, je delal zvok. Zelo tih je, ampak tudi zelo iznajdljiv. Mislim, da rad počne, kar dela, in da mu je to izziv. Deluje tako, kot da je vedno na nekaj osredotočen. To mi je všeč. Je pa tudi malo predvidljiv in dolgočasen. Rad pleza, smuča in kadi travo.«

»Preveč je podoben Poloninemu fantu,« rečem. »Bolj bi si želel, da bi si našla koga razburljivejšega. Recimo Rokota Valanta.«

»Hahaha, kako si smešen, Martin,« reče Luna. »Bog ne daj, da bi si želel, da bi našla tebe.«

Sedi na moji pisalni mizi. Naslonjena je na roke in njene bose noge bigljajo z roba mize. Prisegel bi, da njena verižica skače z enega gležnja na drugega.

»A veš, ko v tretji ali četrti epizodi Kristina vpraša Danija, ali se mu v njunem odnosu zdi kaj narobe? On pa ji zatrdi, da imata odličen odnos.«

»Seveda, vem,« reče Luna. »To je bil eden od momentov, ko sem se zaljubila v limonado … Isti pogovor sem imela večkrat s svojim fantom.«

»In potem se Kristina počuti, kot da je z njo nekaj narobe, ker jo motijo stvari, ki normalnega človeka ne bi smele motit,« rečem.

Luna prikima in skomigne. »Take smo,« reče.

»Popolnoma prepričan sem, da Danijel točno ve, kaj je narobe z njunim razmerjem,« rečem. »A se raje pretvarja, da je vse kot iz škatlice, ker upa, da bo Kristino minilo. Mislim, da to taktiko ubira na milijone fantov. Ni mogoče, da ne bi čutili, kaj se dogaja v njihovih puncah. Če si kadarkoli imel vsaj trohico intimnosti, potem to do potankosti čutiš. Polona je dve leti moledovala svojega fanta, da bi priznal, da njun odnos ne funkcionira več in bi jo on pustil. Ko je ugotovila, da mora vzeti stvari v svoje roke, jo je premagoval smrtni strah, da dela največjo napako v svojem življenju. Roko dam v ogenj, da je njen fant ves čas vedel, kakšno stisko preživlja, ampak se je delal debila, ker je bila to edina možnost, da je ne bi izgubil.«

»Veš, kaj sem zadnjič rekla svojemu fantu?« reče Luna. »Če bi te zares ljubila, bi te pustila. Tudi on se je delal, da je čisto normalno, če ti punca reče nekaj takega.«

»Jaz se ne morem igrat te igre,« rečem. »Ne morem Poloni vzbujati slabe vesti, kot da mi je nekaj obljubila, če mi v resnici ni. Poleg tega pa iskreno čutim, da je odnos z mano zadnja stvar, ki jo v tem trenutku potrebuje v svojem življenju. Ne sme skočit iz ene težaške zveze v drugo. Če hoče flirtat z nekim Luko Prahom, ji lahko to samo privoščim.«

»Kako zelo viteško od vas, scenarist Martin,« reče Luna. Medtem se je obrnila na trebuh. Sloni na komolcih in njena gola meča zdaj nihajo nad mojo pisalno mizo. Čeprav ne žveči, na pol pričakujem, da se bo pred njenimi usti začel napihovati velik rdeč balon.

»Pred nekaj tedni sva se o tem pogovarjala s Polono,« rečem. »Ne vem točno, zakaj, ampak potem sem ji začel razlagati, kako nikoli ne smeš analizirati ne-jev, moraš pa vedno analizirati ja-je. To je nekaj, kar sem se naučil iz izkušenj in se mi zdi eden najkoristnejših življenjskih naukov. Večina ljudi dobi v življenju toliko ne-jev, da se jim, ko končno dobi en ja, zamegli pred očmi in gredo vanj brez kakšnih koli pomislekov, zavor, padal ali zračnih blazin. Tudi če vedo, da je bil en ja iz pohote in drugi ja iz želje po globlji čustveni navezanosti, to gladko zignorirajo in se odločijo morebitne zaplete reševati sproti. A ko se začne vse podirat, ne morejo več ničesar popravit, ker analiziranje ja-jev pomeni tudi gradnjo temeljev razmerja. Pri ne-jih imajo nasproten impulz. Tistega, ki jih zavrne, prisilijo, da jim svoj ne razkosa pred očmi, da bi lahko znotraj tega masakra uzrli žarek upanja. Kar je živa neumnost. Ljudje zavračajo veliko bolj intuitivno in nepremišljeno kot sprejemajo, ker lahko v življenju sprejmeš le malo stvari, medtem ko jih lahko zavrneš neskončno. S tem ko zahtevajo obdukcijo zavrnitve, jo samo petrificirajo. Ne-je je treba samo sprejeti. Ker ne ni nikoli absoluten ne. Ne je samo povabilo, da narediš korak stran, medtem ko je ja samo povabilo, da narediš korak naproti. In vsakdo si lahko vedno premisli. Tudi če ti reče ja, si lahko premisli.«

Luna se je premaknila na okensko polico.

»Veš, kaj mi je potem povedala Polona?« rečem. »Da jo je vedno, ko je poskusila pustit fanta, on prosil, naj mu razloži, kaj je narobe z njunim odnosom. Ona pa mu nikoli ni znala odgovorit in se je zaradi tega samo počutila neumno. Vedela je, da je njun odnos čisto v redu. Vedno je bil eden najboljših odnosov v njuni vasi in vse njene prijateljice so ji ga zavidale. Toda zdaj je ugotovila, da je ta logika obrnjena na glavo. Morala bi se vprašat, kaj je prav v njunem odnosu. Ker odgovor bi bil enak: nič.«

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Spodobi se slediti markacijam

    Martin Kičko

    Mozartov prvi koncert za flavto igra sam sebi na jugozahodnem pobočju Nanosa. Okrog njega so razmetane stvari. Robčki, vitaminski bonboni, rumena puščica z geometričnim vzorcem, odprt nahrbnik in negibno telo mladega dekleta.

  • Spodobi se prepoznavati ponaredke

    Martin Kičko

    V zadnjih dveh tednih, vse odkar so se na ljubljanski Fakulteti za družbene vede zaključila predavanja, se je na vrtu Restavracije v Mali vasi ob avtocesti naselila tujerodna vrsta.

  • Zameri se olepševanje preteklosti

    Martin Kičko

    Spodobi se in Zameri se je tako postal najin skupni projekt. Spet sva se zelo zbližala. Nato me je pred dobrim tednom poklicala in na drugi strani linije sem slišal samo solze.