Zameri se pobeg na lepše

Spodobi se in zameri se, 17. del

Martin Kičko

»… in fantje te vabijo na plese, ti pa nobenemu ne smeš reči ne,« pove Brina.

»Ti nisi nikoli nobenega povabila?« vpraša Janez.

»Seveda ne,« reče Brina. »To se pri nas ne spodobi. Potem ima vsak fant svojo tehniko. Eni drobijo korake, druge te kar naprej vrtijo, tretji tri minute menjavanjo dva koraka, tako da skoraj umreš od dolgčasa. Seveda se vedno pleše polka, ne glede na glasbo.«

 »Ti povem skrivnost,« reče Janez. »To je moja prva vaška veselica.«

»Kaj? Kako je to mogoče? S Kristino sva bili na vsaki od najinega desetega leta. Ko sva bili stari štirinajst, sva se na veselici prvič napili. Smešno je bilo, ker sta bila tukaj tudi najina starša, in sva se morali delat, da sva čisto trezni.«

»Nikoli nisem imel občutka, da kaj zamujam,« pove Janez. »A kakšno leto preden sem šel v Anglijo, sem se zaljubil v sošolko in spomnim se, da sem si predstavljal, da se lahko ljubezen zgodi samo na veselici. Ampak sam si je nisem upal udeležit. Zdelo se mi je, da je to stvar starejših bratov, da bi me morali vzet s sabo.«

Med osnovno šolo in župniščem drugo na drugem v obliki črke t ležita nogometno in košarkarsko igrišče. Krak, ki pripada samo nogometnemu igrišču, je prekrit z gasilskimi klopmi. Ura je tri popoldne in klopi so večinoma polne. Tiste, ki niso polne, so polite z alkoholom. Zato se vedno vidi kakšnega gentlemana, ki jih briše z robčki, da bi se njegova družba lahko kam usedla. Na predelu, kjer se igrišči prekrivata in ki je v svoji zgodovini povzročil nešteto pretepov, ker je bil postavljen tako nerodno, da otroci niso mogli igrati obeh športov hkrati, je postavljen oder. Na njem štiričlanski ansambel igra Hajde da ludujemo. Pri levem košu sta postavljena šotora s pijačo in srečelovom, pri desnem pa šotora s hrano. V prvem pečejo pleskavice in čevapčiče. Drugi poka po šivih od mlade ljubezni. V njem sveža zaljubljenca Brina in Janez pripravljata dunajske zrezke s pire krompijem.

»Bi bila rada poredna?« vpraša Janez Brino.

»S tabo vedno,« reče Brina.

»Lepo priložnost imaš, da razbiješ kalup svoje vzgoje,« reče Janez.

»Od vseh stvari, ki jih razbijam, najraje razbijam kalupe,« reče Brina.

»Povabi me na ples,« reče Janez.

»Hahaha, kako si smešen, Janez,« reče Brina. »Veš, koliko fantov sem že povabila na ples v Parizu.«

»Potem pa oprosti, da sem tako neuporaben,« se Janez naredi užaljenega. 

»Čeprav me res zanima, kakšen je tvoj osebni stil polke,« reče Brina. »Škoda, da nimava koga, ki bi naju zamenjal na stojnici.«

Medtem ko se Brina šali z Janezom, se je pred njuno stojnico naredila krajša vrsta. Vest o Janezovih dunajcih se je poleti razširila po zahodni Notranjski in je danes povzročila manjše romanje. Zaljubljenca imata polne roke dela. Naslednjo uro ne spregovorita niti besede, ki ni povezana z naročili. Kot vedno, ko mora nadzirati šest kuhalnih procesov hkrati, Janezu začnejo uhajati misli. Razmišlja o poti, ki jo je opravil v zadnjih šestih mesecih. Naravnost na glavo in ne da bi preveril globino, je skočil v mlakužo, pred katero je celo življenje bežal. Mogoče je to zato, ker je zemlja okrogla. Vedno ko bežiš stran od nečesa, hkrati bežiš tudi temu nasproti. Toda zaradi tega se ne počuti več zagrenjenega. Skorajšnji diplomant ene najbolj prestižnih kuharskih šol na svetu peče dunajske zrezke na vaški veselici in se zaveda, da je točno tam, kamor spada. Sicer pa verjetno ne bo več dolgo v Mali vasi ob avtocesti. Z Brino sta se začela pogovarjati, da bi lahko počasi začel iskati službo v Parizu. Nato Janez dvigne pogled in za trenutek pred sabo vidi Kristino. Zasmejala se mu je skozi Brinine oči. Prestavi se v času nazaj na začetek poletja in občuti tisto intenzivno, a minljivo srečo, ko je Kristina stala na blagajni njune stojnice na Odprti kuhni in opravljala iste naloge, kot jih danes opravlja Brina. Kristina hopsa po Pogačarjevem trgu, kot da je na vzmeteh. Prvič se je osvobodila krča, v katerem je bila od svojega šestnajstega leta, vse odkar se je zaljubila v Danijela. Prvič je lahko sprostila energijo, ki se je nakopičila pred nekim njenim notranjim jezom, zgrajenim iz krivde in strahu. Jez se bo jutri spet zaprl, a zdaj je zapornica odprta in povzroča poplavo najlepše človeške energije. Z Brino je vsekakor vse stokrat lažje, razmišlja Janez. Brina ni v nekem trenutku na vrhu Everesta in v naslednjem na dnu Marianskega jarka. Brina ti lahko samo polepša življenje. A najlepši Kristinini trenutki eksplodirajo kot atomska bomba in ti kosti spremenijo v prah. Ob Kristini postaneš fluorescenčno zelen in začneš sijati v temi. Kristinina razpolovna doba je najmanj 150 let.

»Ako su to samo bile varke,« poje ansambel na odru.

»Varajmo se,« zapoje Brina.

»Varajmo,« zapoje Janez.

Brinine ritnice se pozibavajo v ritmu srbskohrvaške popularne glasbe. Janez se zastrmi vanje tako silno, da skoraj potunka dlan v vrelo olje. 

»Če naslednja pesem ne bodo Račke, zakleni blagajno in greva plesat,« zavpije Janez iz svojega kotička.

»Kaj govoriš? Če bodo Račke, bova najhitreje stekla tja,« reče Brina.

V tistem trenutku se pred njunim šotorom pojavi Kristina, kot bi jo Janez priklical s svojimi mislimi. Na čelu ima velik bel obliž, pod njim pa pet šivov. Dekleti se objameta, nato jo Brina ošteje: »Kaj delaš tu? Zakaj ne počivaš doma?«

»Tri dni se nisem premaknila iz posteje, Brina,« reče Kristina. »Zaželela sem si malo vajine družbe.«

»Kristina, ti naredim dunajca?« čez šum cvrčajočega olja zavpije Janez.

»Hvala, srček si, ampak nisem lačna,« reče Kristina. Nato se obrne k Brini in zašepeta: »Saj ni Danija tukaj, a ne? Ne želim si ga videti.«

»Mislim, da ne,« reče Brina. »Veš kaj, nama lahko malo popaziš na stojnico. Janez bi mi rad pokazal svojo tehniko plesanja polke.«

»Seveda, kar pojdita,« reče Kristina.

Janez odloži predpasnik in zaljubljenca stečeta na plesišče.

Ko se postavita pred oder, ansambel ravno igra zaključne takte neke narodnozabavne pesmi. Pevec nekaj besed spregovori v mikrofon. Nato se pripravijo, da bodo spet zaigrali. Kot bi tudi to Janez priklical s svojimi mislimi, so naslednja pesem Račke.

»Kako si vedel?« reče Brina Janezu.

Plesišče se v nekaj sekundah zapolni do zadnjega kotička. Janeza in Brino obkroža morje fantkov in punčk. Nasmehneta se drug drugemu. Njune roke se spremenijo v krila.

»Ne morem verjet, da plešem račke,« reče Janez. »To samo zaradi tebe, Brina. S tabo mi še najbolj neumne stvari postanejo zabavne. Vse si želim počet s tabo.«

 

Dva tedna pred začetkom študijskega leta in prvič, odkar se je vrnila domov, Brina vzame v roke svoj klarinet. Sprva je presenečena, koliko ljubezni spet čuti do tega lesenega podaljška svojega telesa, čeprav je do njega še pred nekaj meseci čutila neznosen odpor. Začela ga je klicati Ostržkov nos. Vzame svileno krpo in ga nekajkrat obriše tako od zunaj kot od znotraj. Naolji tipke. Nastavi jeziček in naredi nekaj vaj, da bi ogrela prepono. Ustnik položi na ustnice. Pripravi se, da bo zaigrala dolg ton.

Po tretjem dolgem tonu odloži klarinet in začne živčno korakati po sobi. Ljubezen do klarineta zamenja gnus nad samo sabo. Tako ogabnih zvokov ni dajala od sebe že od začetniških let. Odloči se, da bo do odhoda v Pariz vadila najmanj po osem ur na dan.

Janez jo razume. Svoje deseturne izmene v Restavraciji poskusi uskladiti z urnikom njenih vaj. Toda tektonski premik, ki se je zgodil v Kristininem in Danijelovem razmerju po Kristinini nesreči na Nanosu, je Danijela naredil izjemno maščevalnega. Janez v naslednjih štirinajstih dneh ne dobi niti ene izmene, ki si jo želi.

V praznine v Janezovem življenju se spet naseli Kristina. Za razliko od Brine ima Kristina vedno čas, ko Janez nima drugega dela. Njen apetit po druženju nima dna. Kristina in Janez skupaj preživita v povprečju po pet do šest ur na dan.

Večinoma se sprehajata po vasi in po okoliških poljskih poteh. Včasih se tudi usedeta na klop v majhnem parku za cerkvijo. 

»Rada bi samo malo procesirala stvari s tabo,« pravi Kristina.

»Vedno sem ti na voljo,« pravi Janez.

»Ampak moraš mi povedati, ko me boš imel preveč,« pravi Kristina. »Ali ko bi se raje družil z Brino. Reci samo abrakadabra in bom izginila.«

Janez se dobro počuti v Kristinini družbi. Rad jo vidi tako mehko. Vse bodice, s katerimi ga je prej odganjala, so izginile. Ko se zvečeri in sta malenkost bolj varna pred pogledi sovaščanov, Kristina včasih položi glavo na Janezovo ramo.

Toda Janeza preganja tudi močna slaba vest. Ta ne izvira zgolj iz tega, da preživi s Kristino več časa kot z Brino. Ve, da ga Kristina potrebuje, in svoj čas ji rad poklanja. A vedno bolj se mu dozdeva, da je Kristina prenehala ljubiti Danijela. Tega Janezu sicer ni izrecno priznala, vendar se zdi, da je Danijel s tem, ko ji ni priskočil na pomoč na Nanosu, nepovratno polomil zapornico na Kristininem jezu strahu in krivde. Iz nje lijejo priznanja, kaj vse jo že dolgo moti na njunem odnosu in kako malo besede je imela pri njegovi izgradnji. Poleg tega si zdaj dovoli biti veliko bolj ljubeča in nežna z Janezom, kot si je kdajkoli prej. To je edini del njunih sprehodov, ki se ga je Janez odločil skriti pred Brino.

 

Štiri dni pred Brininim odhodom v Pariz Janez dobi prvi pozitivni odgovor na svoje prošnje za delo. Ameriški lastnik malega bistroja v bližini Trga republike ga vabi na intervju po Skypu. 

Med pogovorom Janez izve, da je Američan pravkar dobil otroka in da zato išče šefa kuhinje v času opoldanskih kosil. Izmena traja šest ur, a je izjemno hektična. Janez Američanu pove, da se to sliši kot njegova sanjska služba. Američan izrazi strah, da je Janez hudo prekvalificiran. Toda Janez mu zatrdi, da mu je količina prostega časa veliko bolj pomembna dobrina. Tudi plača bi bila razmeroma nizka, a Janeza že sama misel na novo delo in novo življenje tako osreči, da si prižge glasbo in naslednjih deset minut pleše po svoji sobi. Nato steče v trgovino. Odloči se Brini narediti tiramisu, ko bo zvečer prišla na obisk. 

Čeprav sta dogovorjena ob osmih, Janez že dvajset minut prej pogleduje skozi okno v smeri, iz katere bo prišla, ker si jo želi čim prej videti. Srce mu močno utripa. Veseli se, da jo bo lahko stisnil k sebi in ji povedal, kako jo ima rad. Kako se je njegovo življenje spreminilo, odkar je ona v njem. 

Na drugem koncu sobe zazvoni telefon.

Ustraši se, da bo Brina odpovedala njun zmenek ali ga preložila. 

Prevali se čez posteljo in zagrabi mobitel.

Ni Brina. Kristina je.

Preden dvigne, pogleda na uro. Brina bo pri njem čez deset minut.

»Dober večer, Tinca,« reče Janez.

»Pustila sem Danija,« reče Kristina. Njej glas se razleza po Janezovi slušalki kot karamela.

Janez v hipu prebledi. Začne zbirati besede, vendar ga Kristina prehiti. 

»Saj veš, zakaj sem ga pustila. Zaradi tebe,« reče.

»Joj, Tinca, ze-lo sem ve-sel za-te,« jeclja Janez s skalo v srcu. »Ka-ko se pa po-ču-tiš?«

»V redu. Ni ti treba prit do mene, če nočeš,« reče Kristina.

»Si doma?« reče Janez. »Si povedala Brini?«

»Ne, nisem je še videla,« reče Kristina. Karamela njenega glasu se lepi po Janezovem ušesu. »Dani me je pravkar odložil doma. Še prej me je pa v Restavraciji napil z gin-tonikom.«

Janez pogleda skozi okno in vidi Brino, kako hodi proti njegovi hiši. Pomaha ji in ji pokaže, da je na telefonu. Premakne se na balkon in ji z njega vrže ključe, da bi lahko prišla v hišo.

»Oprosti, Kristina, zdaj te ne morem obiskat,« reče Janez. »Brina je pravkar prišla do mene na tiramisu.«

»Okej, saj razumem,« reče karamelni glas. »Niti mami še nisem povedala. Najprej sem tebe poklicala.«

»Kaj pa če prideva oba z Brino?« reče Janez.

»Ne, vse je v redu. Vidva kar uživajta,« reče Kristina. »Lahko se vidiva jutri.«

»Prav, mi obljubiš?« reče Janez. »Ob dveh končam izmeno in lahko takoj pridem do tebe.«

Janez odpre vrata balkona in stopi na hodnik.

Vstopi v svojo otroško sobico. Brina leži na njegovi postelji. Ko ga zagleda, mu skoči v naročje.

Poljubljata se. 

Nenadoma se Brina ustavi. »Kaj je narobe, Janko? Ves si rdeč,« reče.

»Kristina me je poklicala,« reče Janez. »Pravkar se je razšla z Danijelom.«

Brina se usede na posteljo. Niti za sekundo ji ne uide, da je Kristina najprej poklicala Janeza in ne nje.

»Je zelo žalostna?« vpraša Brina.

»Počakaj malo,« reče Janez. »Nekaj sladkega sem nama pripravil.«

Janez steče navzdol po stopnicah in iz hladilnika vzame sladico. Nato se zagleda v ogledalu. Njegov obraz je skoraj vijoličast. Stopi do umivalnika. V sklenjene dlani si natoči ledeno mrzlo vodo. Potopi se vanjo.

Usede se na posteljo in položi tiramisu med sebe in Brino.

»Ni zvenela žalostna,« reče Janez. »Zdelo se mi je, da se je na to pripravljala vsaj pol leta. Rekla mi je, naj pridem do nje.«

»Kako se pa ti počutiš?« vpraša Brina. »Si želiš it k njej?«

»Seveda ne,« reče Janez. »Cel dan sem se veselil samo tega, da se bova zvečer družila.«

Brina nepremično zre v Janeza. Po nekaj trenutkih tišine Janez doda: »Lahko pa greva skupaj k njej.«

»Mislim, da si Kristina ne želi, da bi prišla s tabo,« reče Brina. Janeza začne božati po rami in po laseh. »Sploh si ne morem predstavljat, kako se moraš počutit. Da si nekaj želiš tako dolgo in da se to potem končno zgodi ob najbolj neprimernem času.«

Nihče od njiju se ni še dotaknil tiramisuja. Kavni žlički, ki ju je Janez prej prinesel s sabo, nedotaknjeni ležita na postelji.

»Mislim, da bi bilo dobro, če greš k njej,« reče Brina.

»Res si želim biti nocoj s tabo,« reče Janez. »To ni več moja vloga v Kristininem življenju.«

»Prav, če res tako čutiš, bom ostala pri tebi,« reče Brina.

»Obljubim, da res tako čutim.«

Brina vzame žličko v levo roko, vendar z desno še vedno boža Janeza.

V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Ne čuti več Brinine roke v laseh. Pada v luknjo brez dna. Predstavlja si krhko Kristino, ki s skuštranimi lasmi joče na postelji. Rad bi jo objel in ji povedal, da bo vse v redu.

»Oprosti, Brina,« reče Janez čez nekaj časa. »Oprosti, da moram te občutke procesirati pred tabo. Če bi me Kristina poklicala pol ure prej, bi vse to že sprocesiral in bi se ti zdaj lahko popolnoma posvetil.«

Po Brininem licu steče solza.

»Zakaj jočeš? Saj rabim samo nekaj minut, da to predelam,« reče Janez.

»Jočem, ker vem, da si želiš k njej,« reče Brina. »Jočem, ker vem, da boš šel.«

Janez pogleda v tla.

»Mogoče bi bilo res dobro, da grem,« reče.

Brina odloži zličko in se usede Janezu v naročje.

»Pojdi,« mu reče. Nežno ga poljubi na ustnice.

Brina vstane in vzame jakno z Janezove postelje. Tudi Janez vstane in Brino močno objame. S palcem ji briše solze z lica.

»Prosim, ne joči,« reče Janez.

»Pojdi k njej z avtom in jo nekam odpelji,« reče Brina. »Nočem, da bi bila doma, ko bom prišla tja.«

»Lahko ostaneš tukaj,« reče Janez. »Mislim, da bom hitro nazaj.«

»Ne morem. Ne sili me,« reče Brina. Njene roke nemočno visijo ob njenem telesu.

»Boš vzela tiramisu s sabo?« jo vpraša Janez. »Zate sem ga naredil.«

»Ne bom. Odnesi ga njej.«

»Prav. Se lahko vidiva jutri?«

»Ne vem, Janez. Res ne vem.«

«…«

»Brina je šla. Če si še vedno za, lahko vzamem mamin avto in se greva samo peljat naokrog.«

»Okej. Komaj čakam, da te vidim.«

»Če si lačna, ti lahko prinesem tiramisu.«

»Ne, ne maram tvojega tiramisuja. Presladek je. Dobro veš, da jem samo Danijevega.«

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se premalo zdravega duha

    Martin Kičko

    Mogoče ima Kristina prav. Mogoče je res postal veliko bolj podoben tem vase zagledanim vaškim pomembnežem, kot bi si želel priznati. Mogoče res samo sam sebi laže, da ni prevzel očetovih vrednot.

  • Spodobi se postavljati barikade

    Martin Kičko

    Počutim se, kot bi v štirih dneh dobil in izgubil Polono, dobil in izgubil Luno ter dobil in izgubil svojo podcast limonado.

  • Spodobi se za seboj zapirati vrata

    Martin Kičko

    “Predolgo sem imel konec v glavi. Postal je okostenel. Zdi se mi, da bi liki radi naredili nekaj bolj živega,” rečem. “Ampak nimam pojma, kaj.”

Izdelava: Pika vejica