Zameri se občudovanje tuje ženske

Spodobi se in zameri se, 4. del

Martin Kičko

»Meni je to najboljša stvar na svetu,« je govorila Polona. Tri jesenske mesece sva ob desetih, enajstih ali ob polnoči zapuščala Alexov atelje na Prulah in se počasi premikala proti njenemu študentu na Ilirski. Strinjal sem se. Tudi meni je bila. A tega nikoli nisem rekel na glas. Vedno sva bila tako uničena, da prvi del poti niti nisva bila sposobna govoriti. Nekje pri Karlovški cesti je prekinila moje misli s svojo deklaracijo ljubezni. Kako lepo je biti utrujen in zblojen zaradi nečesa tako lepega. To je imelo name gromozanski vpliv. Kot črv se je zažrlo vame. Še vedno sem pripravljen narediti vse, da bi bilo teh najboljših stvari še več. Da bi čim več ustvarjala skupaj. Da bi narisala čim več stripov.

»Čez kateri most greva,« je vprašala.

»Čez Mesarskega,« sem rekel. »Oziroma ne, pojdiva danes čez Žitnega.«

»Tega največkrat izbereš. Zakaj ti je tako všeč?« je rekla.

»Ne vem,« sem rekel. »Ker je najbolj nov in ga nisem še dostikrat prečkal. Tudi najlepši je.«

»Jaz pa mislim, da zato, ker je čisto malo s poti in lahko hodiš z mano dve minuti več.«

Oh, Polona, ti spogledljivka! To je bil njen prvi poskus flirtanja, a prišel je tako nepričakovano, da ga sploh nisem opazil.

»To pa ne,« sem rekel. »Če bi hotel podaljšati najin sprehod, bi šla čez Šuštarca, mimo Nuka, potem po Prešernovi do Tivolija, čez Tivoli do Drenikove, mimo Žaka …«

»In kje se bova obrnila proti mojemu domu?« je rekla.

»Pri Beteceju,« sem rekel.

Smejala sva se. Dobro mi je bilo. Res je bilo lepo biti izčrpan od nečesa tako nenavadnega in težko ulovljivega, kot je bil naš Boris. Od opazovanja Poloninih linij s peresom, ki so bile tako preproste in učinkovite, da so skoraj plesale. Od konstantnega lovljenja ravnotežja med tem, da bi bila pripoved dovolj divja in ognjena, da bi živela, in dovolj stabilna in elegantna, da bi bila prebavljiva. Od sobivanja treh čisto različnih osebnosti na tako majhnem prostoru. Od kolektiviziranja tako individualne dejavnosti, kot je risanje stripa. In v tako ubijalskem ritmu, kot je narisati osemdeset povečanih A4 strani v treh mesecih. Od mojega konstantnega vdiranja v intimni prostor dveh prelepih, intenzivnih, norih ljudi.

»Veš, da še nikoli nisem bila v Tivoliju,« je rekla.

»Kaj!« sem rekel. »Če si že tri leta v Ljubljani …«

»Nihče me še ni povabil,« je rekla.

Nenadoma sva oživela. Kot da zadnjih šest ali osem ur nisva risala s stopetdeset-odstotno koncentracijo. Okrog tromostovja mi je začela postavljati vprašanja o mojem življenju.

Kako je možno, da sem se naučil risati pri tridesetih?

»Saj se nisem zares,« sem rekel. »Znam risati grde storyboarde, da lahko vidva z Alexom iz njih delata nekaj zares lepega.«

»To ni res, meni so čudoviti,« je rekla Polona. »O kompoziciji veš veliko več kot jaz.«

Kako mi uspe živeti od moje ustvarjalnosti?

»Samo pretvarjam se,« sem rekel. »V resnici živim od prihrankov, ki jih imam od časov, ko sem hodil v službo in bil odrasel in odgovoren.«

»Saj je vseeno,« je rekla. »Razen tebe ne poznam nikogar, ki bi si upal pustiti službo, da bi ustvarjal.«

»Preveč romantiziraš ustvarjanje,« sem ji rekel. »V resnici je to eno samo matranje z zelo malo učinka.«

»Kaj ti je pa hudega?« je rekla.

»Grozno mi je. Nič ne delam, v čemer bi bil suveren. Službo sem pustil, da bi pisal romane. Zdaj pa delam stripe, čeprav sploh ne znam risati,« sem rekel.

»Ja, ampak vsaj zanimivo živiš,« je rekla. »Jaz bi umrla od sreče, če bi lahko tako živela pri tridesetih.«

Nisem bil zaljubljen vanjo. Sploh nisem vedel, da imam to možnost. Bila je enajst let mlajša in toliko mlajše punce se mi še nikoli niso zdele zanimive. Poleg tega je imela v svoji mali vasi ob avtocesti fanta, h kateremu se je vračala vsak vikend. Iz njenih redkih pripovedovanj o njem nisem dobil občutka, da bi imela najbolj razburljiv odnos. Vem, da ga marsikdo ne potrebuje. Ampak jaz ga. Temperament je ena od glavnih stvari, ki me privlači na ženskah.

Sem bil pa zasvojen z njeno družbo. Navzven je bila mehka kot plišasta igračka, znotraj pa je imela jedrski reaktor. Nikoli se ni pritoževala nad mazohističnim načinom dela, ki smo si ga izbrali, in bolj ko je bila izčrpana, bolj oster smisel za humor je imela. Risala je tako, kot da bi bila gola. Ne v smislu obleke, ampak v smislu obrambnih mehanizmov. Nežna, ranljiva, brez vsakega sledu zlaganosti, oportunizma in egoizma. Nekdo, ki ni bil nikoli udeležen v nekih skupinskih ustvarjalnih procesih, si ne ne more predstavljati, kako erotični so lahko. Čeprav nisem bil zaljubljen vanjo in je bila mlajša in ves ta bla bla bla, sem si pogosto zelo želel poljubljati se z njo. Prepričan sem, da je Alex čutil isto. Najini počasni sprehodi proti študentskemu domu so bili moja nagrada za težko delo. Najlepša dekompresija, ki sem jo kdajkoli doživel.

Sredi drugega meseca me je začela spraševati o mojih ženskah. Dobil sem občutek, da si želi izkušenj iz druge roke. Poslušati o navadah in običajih barbarov z druge strani zidu. Konec koncev so se vse njene ljubezenske izkušnje navezovale na enega samega moškega, s katerim je bila praktično od trenutka, ko je zapustila otroštvo. Zato sem ji uprizarjal male nočne predstave. Krilil sem z rokami, govoril s teatralnim glasom, oponašal ženske kretnje. Kako sem se nekoč s punco, s katero sva bila skupaj le dober mesec, razhajal pol leta, ker je bil seks tako dober. Kako sem včasih tako sovražil ljubezensko logistiko, da se mi je imeti punco na Dolgem mostu zdelo že kot odnos na daljavo, zdaj pa sem se enkrat na mesec vozil na Dunaj, ker sem imel tam neki približek resne zveze. Kako mi je prva punca v postelji svetila z mobitelom v obraz, ker je v trenutkih, ko sem bil najbolj zaspan, ona kakor nalašč oživela in se hotela pogovarjati. Kako mi je včasih uspelo imeti zelo lep odnos s kakšno nemogočo žensko in kako sem imel obupne, uničevalne odnose s fantastičnimi ženskami, ki jih še danes občudujem.

»Veš, jaz se tudi včasih zaljubim,« je rekla. »Ampak me vedno hitro mine.«

»A ni grozno, da človek ne more živeti več življenj,« sem rekel. »Nihče ne more biti tako velik del tebe in te tako poznati in biti tako intimen s tabo, kot nekdo, ki te je videl odraščati. Vedno največ izgubiš, ko izgubiš prvi odnos. Po drugi strani pa z vsakim naslednjim odnosom noro zrasteš in pridobivaš stvari, ki jih nikoli nisi pričakoval. Med tem, kar imaš ti, in tem, kar počnem jaz, je tako ogromen prepad, da živiva skoraj v dveh različnih vesoljih. Ampak a ni lepo, da si lahko pripovedujeva zgodbe in si to vsaj malo deliva?«

Takrat sva že dvajset minut stala pred Ilircem in dobival sem slabo vest, da ji kradem spanec. Zjutraj je imela predavanja, popoldne korekture in za razliko od naju z Alexom, ki sva lahko dopoldneve prespala, tekom dneva ni imela nobenega počitka. A hkrati mi je bilo težko oditi. Ugriznil sem se v ustnico in jo objel.

»Hvala, ker si me pospremil,« je rekla.

»Saj veš, da mi ni problem,« sem rekel.

»Strah bi me bilo iti sami,« je rekla.

»Ne bi te bilo treba. Ljubljana je ponoči res varna,« sem rekel. »Ampak sem vesel, da te je.«

 

Borisa smo odnesli na festival stripa v Angoulemu. Vse štiri dni smo se ob sedmih zjutraj odpravili po hribu navzdol do Paviljona mladih talentov in se postavili v vrsto skupaj z neštetimi študenti ilustracije, ki so hoteli urednikom največjih francoskih založb pokazati svoje portfelje. Ko so uzrli našega osemdesetstranskega debeluščka, so nas vsi brez izjeme čukavo pogledali. Kot da je neženirana izdelava tako dolgega stripa dokaz klinične norosti. Večinoma se za založbe vnaprej izdela le pet do deset strani. Razložili smo, da smo se zavedali, da je naša zgodba tako nenavadna, da sam sinopsis ne bi nikogar prepričal. S tem so se strinjali. Nato so se začele pridige in izgovori. Pri Castermanu so nam povedali, da so že pred leti izdali strip o moškem v krizi srednjih let in si nočejo delati konkurence. Pri Depuisu so nam rekli, da je naša risba preveč otročja za tako odraslo temo. Pri Dargoisu so nam razložili, da moramo, še preden začnemo risati strip, razmišljati o ciljni publiki, in da našega ne bo nihče kupil. Le mladi urednici z Delcourta se je naš projekt zdel izviren in simpatičen. Obljubila je, da bo Borisa prebrala, in če ji bo všeč, ga bo pokazala svojemu šefu. Čez dva tedna nas je žalostna poklicala, da se je šefu sicer zdel zanimiv, a ga ja na koncu zavrnil. Motil ga je A4 format, ki je klasični format francoskih stripov. Za našo zgodbo bi mu bolj ustrezal format ameriških grafičnih romanov.

Kljub šopku negativnih odzivov, ki so bili hkrati generični in absurdni, nismo izgubili zanosa. Alex je Borisa popeljal na stripovski festival v Barcelono, kjer ga je pokazal glavnemu uredniku ameriške založbe Image. Ta se je presenetljivo zaljubil vanj. Čez nekaj mesecev nam je poslal pogodbo. Američani so se celo odločili tvegati s francoskim formatom.

Alex je bil najsrečnejši. Vse življenje si je prizadeval, da bi mu uspelo objaviti strip v Ameriki. Na Metelkovi je spil steklenico viskija, se ulegel na hrbet pred Jallo Jallo in celo noč gledal v zvezde, medtem ko so mladi žurerji stopali čez njega in ga mlade žurerke hodile spraševat, ali je z njim vse v redu. In srečna sva bila tudi midva s Polono. Vedela sva, da je v stripovskem svetu najteže narediti prvi korak. Zdaj sva imela eno nogo že med vrati. Predstavljala sva si, da bova lahko ustvarjala stripe kot po tekočem traku. Ne, da bi obogatela. Ampak ker nama je bilo ustvarjati skupaj najboljša stvar na svetu.

Vendar ni šlo tako gladko. V resnici sploh ni šlo. Ameriški stripovski trg je bil v krizi in Boris se je slabo prodajal. Tudi kritike so bile porazne. Ameriškim blogerjem nikakor ni šlo v glavo, zakaj bi nekdo hotel brati strip, v katerem se nič ne dogaja (meni se zdi, da se dogaja ogromno, je pa res, da se nihče ne pretepa, strelja ali lovi z avtomobili), nič ne pritegne (dobre zgodbe je treba graditi malo dlje kot pet strani) in strukturno nič ne funkcionira (struktura res ni na prvo žogo, a dam roko v ogenj, da funkcionira). Le nekaj kritikov iz Evrope je bilo navdušenih. In celo iz Avstralije, kjer smo bili vsi trije intervjuani na njihovem najbolj priljubljenem stripovskem podcastu (mogoče celo edinem – tega nismo preverjali). A to ni bilo dovolj. Čeprav smo bili z eno nogo že notri, so se vrata stripovskega sveta pred nami zaloputnila, kot da smo Jehovove priče.

Mislim, da sem jo jaz še najbolje odnesel. Tolikokrat sem že naletel na zaprta vrata, da sem se bil prisiljen naučiti, da se ni dobro dolgo smiliti samemu sebi. Človek naredi par korakov vstran in vidi, da tam ni več niti zidov niti ograj, ampak en velik travnik, na katerem je dovolj prostora za vse. Ta logika me je pripeljala v stripovski svet in postal sem prvi Slovenec, ki je objavil avtorski strip na Ameriškem trgu. Alexa in Polono je bolj sesulo. Alex je v naslednjem letu dal na trnek šest ali sedem lastnih stripovskih zgodb, a nobena založba ni ugriznila. Hodil je na sestanke in festivale, poskušal tako pri majhnih alternativnih založbah kot pri velikih mastodontih, a prejemal je le tolažilne šopke pridig in izgovorov. Z vsakim novim poskusom je bil bolj na tleh. Poloni se ni godilo nič bolje, le da je bilo njeno razočaranje dvojno. Resno je razmišljala, da bi pustila študij slikarstva. Rekla je, da je med risanjem Borisa odkrila delček sebe in vsaj malenkost začutila, kako bi se želela izražati. Na akademiji pa jo silijo, da bi bila nekaj, kar ni. Mentorica bi rada iz nje naredila manjšo verzijo sebe, drugi profesorji jo prav tako posiljujejo s svojim pogledom na umetnost, ki se ji zdi zlagan in tuj. Vsi pa bi ji radi vzeli to, kar je že našla. Odločila si je poskusiti srečo na Akademiji za gledališče. Celo leto je hodila na pripravljalni tečaj za sprejemne izpite, a je dan pred njimi padla s kolesa in si zlomila roko.

 

To so okoliščine, v katerih so se rodili Kristina, Janez, Daniel in Mala vas ob avtocesti. Že nekaj časa sem razmišljal, kako Polono ponovno pritegniti v nov ustvarjalni proces, ko sta se mi skoraj hkrati zgodili dve stvari. Prva je bila ta, da je do naju z Alexom v Pritličju pristopila punca in rekla, da nama ne more nehati prisluškovati, ker jo je Alexov glas hipnotiziral. Vprašala ga je, ali je igralec. Ko ji je povedal, da ni, ga je začela prepričevati, da bi moral nujno začeti snemati radijske igre. Kak dan kasneje sem videl, da je Polona začela brati Ljubezen v času kolere. Rekel sem ji, da je bila Fermina Daza najljubši literarni lik tiste punce, ki mi je v postelji svetila z mobitelom v obraz. »Meni je najbolj všeč Florentino Ariza,« je rekla Polona. Še sam sem začel ponovno brati roman, da bi se bolje vključil v debato. Po točno enem letu žalovanja za Juvenalom Urbinom se Fermina Daza odloči, da si bo dovolila eno samo pregreho. Iz skladišča si pusti pripeljati radijski sprejemnik, da bi lahko popoldne poslušala radijske limonade. Seveda, sem pomislil. Format žajfnice je stokrat bolj primeren za radio kot za televizijo. Vsa ta pretirana čustva. Vsi ti neverjetni obrati. Kot radijska igra bi to dejansko lahko funkcioniralo. Razmišljal sem, kako bi lahko idejo prodal kakšnemu radiu, in se spomnil na podcaste. Kot podcast bi bil celoten proces lahko še bolj sproščen, neukročen in zabaven.

Spomnil sem se gostilne ob avtocesti, v kateri je Polona kot najstnica pomivala posodo. Velike porcije. Družinski posel. Videl sem patriarha, ki mora izbrati svojega naslednika. Izgubljeni sin se vrne domov in se je pripravljen boriti za dušo gostilne. Ne gostilne, restavracije! In za dekle. Dekle bo imelo dvojčico v oddaljeni deželi. V vasi se bodo začeli dogajati umori. Ne umori, izginotja turistov. No, ne vem. To je mogoče že malo predaleč. Mogoče bo dovolj, če pade iz omare samo kak okostnjak.

Polona je delila moje navdušenje. Alex, Alexova sestra in Voranc Boh tudi.

»Začnimo čim prej,« je rekla Polona. »To je nekaj, kar lahko počnem z zlomljeno roko.«

Rekel sem ji, da bom za pisanje scenarijev potreboval njeno pomoč.

Dogovorila sva se nekega večera v Pritličju.

Ko sem prišel, je sedela na polički ob oknu. Usedel sem zraven nje.

»Oh, to pa ne,« je rekla in se presedla na drugo stran mize.

Naročila sva pivi.

»Razmišljala sem o imenih glavnih junakov,« je rekla.

»No, povej,« sem rekel.

»Najstarejši bi lahko bil Daniel. Srednji bi lahko bil Marko. Najmlajši pa naj bo Janez.«

»Ni Janez preveč starikavo?« sem rekel.

»Ne,« je rekla. »Vidim takega lepega, suhega fanta z angelskimi potezami. Čisti Janez.«

»Prav,« sem rekel.

»Najbolj pomembno pa se mi zdi ime glavnega ženskega lika. Mislim, da mora biti res čudovito,« je rekla.

»In kaj predlagaš,« sem rekel.

»Razmišljala sem o Izabeli, ampak jo vsi kličejo Iza.«

»Ne vidim je kot Izo,« sem rekel. »Po mojem mora biti kaj bolj karakternega.«

»In kaj je bolj karakterno kot Izabela,« je rekla.

»Recimo Dagmar. Ali Bruna.«

»Bruna?« je rekla. »Bi rad, da takoj vstanem in grem? Ne bom pustila, da ji bo ime Bruna.«

»Zakaj ne,« sem rekel.

»Če sem to jaz!« je rekla. »Hočem imeti lepo ime.«

»To nisi ti! To je samo lik, ki temelji na tebi,« sem rekel. Začel sem jo božati po hrbtni strani dlani. Ni je umaknila.

»Kaj pa Brina,« je rekla. »Brina mi je všeč. Z Brino bi se lahko strinjala.«

»Ne! Poslušaj to!« sem rekel. »Njena dvojčica bo Brina, ona pa Kristina.«

»Kaj, si znorel?« je rekla. »Kristina je sploh najgrše ime, ki obstaja.«

»Kristina bo super,« sem rekel. »Ker jo bo zaročenec klical Kristi, ona bo pa to totalno sovražila. Ampak mu tega ne bo znala povedati.«

»Kaj pa, če bi bilo vseeno obratno?« je rekla Polona. »Jaz bom Brina, dvojčico pa lahko zaradi meni vsi kličejo Kristi.«

»To pa sploh ne gre. Kako si lahko predstavljaš, da bi šla Kristina v Pariz, Brina bi pa ostala. Seveda lahko le Brini uspe pobegniti iz vasi.«

»Ne, ne, ne!« je rekla. Vstala je in se odpravila proti veceju. Nato se je obrnila in mi zažugala s prstom: »Prepovedujem ti, da ji daš ime Kristina!«

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se pobeg na lepše

    Martin Kičko

    V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Pada v luknjo brez dna.

  • Spodobi se za seboj zapirati vrata

    Martin Kičko

    “Predolgo sem imel konec v glavi. Postal je okostenel. Zdi se mi, da bi liki radi naredili nekaj bolj živega,” rečem. “Ampak nimam pojma, kaj.”

  • Spodobi se slediti markacijam

    Martin Kičko

    Mozartov prvi koncert za flavto igra sam sebi na jugozahodnem pobočju Nanosa. Okrog njega so razmetane stvari. Robčki, vitaminski bonboni, rumena puščica z geometričnim vzorcem, odprt nahrbnik in negibno telo mladega dekleta.