Zameri se nenapovedan prihod

Spodobi se in zameri se – 2. del

Martin Kičko

Vrata zaškripajo. Svetloba vdre v otroško sobo in osvetli posteljo, na kateri so še včeraj ležale škatle.

»Sine.«

»Ja, oči?«

Vrata znova škripajo. Postaven starejši moški niha z njimi in gleda v tečaje. Išče izvor škripanja. Glava v postelji se obrne in ga nepremično opazuje.

Moški vzdihne in škripanje preneha. Naredi dva koraka do postelje, odmakne nekaj škatel in se usede na star lesen televizor, ki ga je pred nekaj leti tja začasno odložil.

»Rad bi se pogovoril s tabo.«

»Počakaj, se bom oblekel,« reče Janez.

»Ni treba, ne bom dolg,« reče oče. »Da boš lahko nazaj zaspal.«

»Prižgi vsaj luč.«

»Dovolj svetlobe je s hodnika.«

Janez se dvigne in se na postelji usede po turško.

Oče začne:

»Najprej se ti moram opravičiti, da sem bil včeraj tako hladen.«

»Ni treba, oči. Imel si prav. Moral bi javiti, da se vračam.«

»Presenetil si me. To je vse,« reče oče.

»Če mi verjameš ali ne, mi možgani že dva tedna ne funkcionirajo. Niti se ne spomnim, kdaj in kako sem se odločil priti.«

»Poslušaj, Janez. Ko bo jutrišnji dan za nami, se bova pogovorila. Do takrat pa bo treba določene stvari dati na stran. S tvojo mamo sva načrtovala zabavo za petdeset povabljencev, zdaj pa vse kaže, da nas bo več kot dvesto.«

»Če bo že tako preveč ljudi, lahko ostanem doma.«

»Ne govori neumnosti. Seveda boš tam.«

»Nočem biti v napoto.«

»Janez!« reče oče. »Prišel sem te prosit za uslugo. Rad bi, da jutri prevzameš kuhinjo.«

Sin se zastrmi v očeta.

»Zakaj nič ne rečeš? Upam, da ti ni pod častjo.«

»Seveda, ne,« reče Janez. »Že včeraj sem ponudil bratu, da mu lahko pomagam. Ampak kaj bo on rekel na to? Niso jedilniki že pripravljeni?« 

»Bi morali biti, ja. S tvojim bratom sva se slabo razumela, kdo je zadolžen za to nalogo, ki je kar precej pomembna, se ti ne zdi? Tako da je zdaj kriza, jaz pa se nimam časa s tem ukvarjati. Okrog enih pride mlad novi dobavitelj, s katerim se boš lahko vse dogovoril. Danes in jutri ti bo popolnoma na voljo. Je malo dražji, ampak je priden in zanesljiv.«

»Hvala, oči. Mogoče sem samo presenečen, da mi toliko zaupaš. Kaj pa želiš, da pripravim?«

»Imaš proste roke. Zelo bomo veseli, če nam boš ponudil kaj, česar tukaj še nismo videli. Samo ne delaj kakšnih zrezkov s čokolado, a prav?«

»Hahaha, oči. Tega nihče ne dela.«

»Hvala, Janez. V pomoč ti bodo še trije moji kuharji. Mislim, da boš videl, da tudi pri nas znamo kaj, česar ne učijo v velemestih.«

»Ne dvomim. Bi te presenetilo, kolikokrat sem lahko v šoli izkoristil znanje od doma,« reče Janez.

»Zanimivo. Ko si bil majhen, nikoli nisi hotel pomagati v restavraciji.«

»Upiral sem se. Kljub temu sem veliko odnesel.« 

»No, pojdi nazaj spat.«

»Okej. Ampak a lahko še jaz tebe nekaj vprašam? Zakaj imaš takšno veselje, da me budiš ob takih nečloveških urah. Če pride dobavitelj ob enih, bi me lahko zbudil tudi malo kasneje.«

»Janez, ura je enajst. Nekateri imamo že pol dneva za sabo.«

 

»Sinko, pridi sem, da te še enkrat objamem,« reče mama izza računalnika, ko se Janez  oblečen v premajhno pižamo  prikaže v dnevni sobi.

Mama si sname očala, vstane in steče k sinu. Vidno komaj premaguje solze. Ko se objameta, jih ne premaguje več.

»Kako lep fant si postal,« reče mama.

»Zakaj se jočeš, mami? Včasih si jokala samo, ko si bila pijana,« nežno zašepeta Janez v njeno uho.

Mama si obriše solze.

»Prav imaš, zakaj bi jokala za tako lenobo! Čemu je to podobno? Spat do enajstih, medtem ko te lastna mati čaka, da ji boš namenil pet minut svojega časa. Zakaj mi kažeš takšno nespoštovanje?«

»Ker si me kot Mojzesa dala v košaro in poslala od doma. Nobenega spoštovanja ti ne dolgujem,« reče Janez.

»Baraba mala!« zavpije mama in ga klofne po prsih. »Ta tvoja košara me je stala dvesto tisoč evrov. Misliš, da mi je kaj ostalo? Od česa bom živela na stara leta? Še sreča, da si se vrnil, da me boš lahko preživljal.«

Mamin glas se prelomi.

»Ne bom te!« reče Janez. »Ločila se boš od očeta in potem bova na najini polovici restavracije odprla svojo restavracijo.«

»Klinc gleda še tebe,« reče mama in zajoka. »Nobene hvaležnosti ni v tebi. Vrnil mi boš teh dvesto tisočakov in potem da ne vidim več nobenega od vas.«

Janez obnemi. Mama se usede na kavč in sproti briše solze.

»Ti se zdaj resno jočeš?« vpraša Janez.

»Pusti me! Pojdi delat, kar hočeš,« reče mama.

»Oprosti, mami, nisem te hotel prizadeti. Mislil sem, da se samo hecava.«

Mama ne odgovori in gleda predse. Ne joče se več. Janez stoji nad njo in bulji vanjo.

»Te lahko objamem,« reče Janez čez minuto. 

»Kaj nimaš bolj pomembnih opravil?« reče mama.

»Ja, res jih imam. Se ti ne zdi čudno, da moram jutri kuhati?«

»Glej, tako se je pač odločil. Tega ne razumem čisto dobro, ampak po drugi strani se mi zdi lepo. Me je pa presenetilo še bolj kot tebe.«

»Aha, sem mislil, da si imela ti prste vmes,« reče Janez.

»Verjemi, da ti tega nikoli ne bi privoščila. Njegova sedemdesetletnica je že tako veliko osje gnezdo. Karkoli boš naredil, bo narobe. Že zdaj je vse narobe, pa se sploh še ni začelo. Kot da se v naši vasi nikoli nič ne dogaja in so morali vsi ponoreti ob rojstnodnevni zabavi enega ubogega kuharja, ki je z eno nogo že v grobu,« reče mama.

»Misliš, da bo Dani zelo zameril, da bom jaz kuhal namesto njega?« vpraša Janez.

»Ne skrbi. Tvoj brat si domišlja, da je vse to jutri v resnici na njegovo čast. Vtepel si je v glavo, da bo oče jutri najavil svojo upokojitev in mu prepustil restavracijo,« reče mama.

»Ulala, kako pa je prišel na nekaj tako absurdnega?« reče Janez. »Saj ve, da se bo oči oklenil restavracije in jo povlekel s sabo v grob.«

»Jaz sem mu povedala,« reče mama. »Moralo bi biti presenečenje, ampak sem prepričana, da bi si drugače stopila na žulj zaradi kakšne nepomembnosti in se na smrt skregala. Misliš, da se mi ljubi čakati še deset let do njegove osemdesetletnice? A za vsak slučaj pojdi do Danija. Mislim, da je zgoraj. Prej sem slišala njegov avto.«

Janez se povzpne v drugo nadstropje in pokljuka na prvih vratih na levi. Zaklenjena so. Enako kot včeraj zvečer. To je soba, v kateri je Janez spal največji del svojega življenja. Delil si jo je s štiri leta starejšim bratom Markom, dokler ni ta prišel v puberteto in zahteval, naj se Janeza deložira. Marko ne živi več doma, čeprav nihče zares ne ve, kje živi.

Obrne se in pri vratih sobe, v katero je bil deložiran zaradi Markove pubertete, zagleda očeta. V rokah ima WD-40, zre v tečaje in niha z vrati. Ne škripajo več.

»Nimaš pomembnejših opravkov?« vpraša Janez.

»Tvoja vrata mi niso dala miru,« reče oče. »Si že bil pri Danielu?«

»Zdaj sem na poti gor,« reče Janez.

»No, kar pojdi. Boš videl, kako lep prizidek sta zgradila skupaj z našo bodočo snaho.«

Janez gre mimo očeta in navzgor po stopnicah, ki jih prej ni bilo. Nekoč je bil tu le nizek poševen strop in eno redkih praznih mest v hiši. Tukaj sta se pogosto igrala z Markom. Tukaj je lahko otroška domišljija zgradila, karkoli je želela.

To ni noben prizidek, si misli Janez. Daniel ga vodi po ogromnem nadstropju, ki si ga je zgradil na vrhu že tako ogromne hiše. Razlaga mu, zakaj je izbral takšna stikala in vtičnice za elektriko in mu hkrati v katalogu italijanskega podjetja Vimar kaže, kakšna bi še lahko izbral. V drugem katalogu mu kaže, med kakšnimi parketi in ploščicami je izbiral. V tretjem mu kaže ročke za odpiranje omar. Janez hlini zanimanje, kot se je naučil v raznih londonskih loftih, ki so jih njegovi prijatelji kupovali z družinskim denarjem in potem napolnili s svojim ekstravagantnim okusom in željo po posebnosti. Njega preveč vsiljivo opremljeni interierji niso nikoli zanimali, saj je svoj dom razumel zgolj kot prostor, v katerega se hodi spat, vendar je vedel, da če nekdo v nekaj vloži leto ali dve svojega življenja, za to rad sliši pohvalo.

»Všeč mi je, da imata en velik odprt prostor,« reče Janez. »Malo me spominja na londonske lofte

»Kristi bo vesela, če ji boš to povedal,« reče Daniel. »Zaljubljena je v lofte. Vedno je sanjala, da bi živela v njujorškem loftu

»Predvidevam, da kuhinjski otok ni bil tvoja ideja,« reče Janez.

»Ja, glede tega se pa motiš,« reče Daniel. »Kristi ga sploh ni hotela, ker so po njenem kuhinjski otoki samo modna muha. Ampak je res praktičen. Še posebej če imaš tako velik dnevni prostor kot midva.«

»Kje pa je Kristina?« vpraša Janez. »Mislil sem, da živi pri tebi.«

»Nekaj sva se skregala. Šla je na obisk k mami, da bi se ohladila,« reče Daniel.

Ker Janez tega ne komentira, Daniel nadaljuje:

»Ugotovila sva, da je tako najbolje. Če ostaneva skupaj, se samo še bolj kregava. Če pa se pol dneva ne vidiva, se kar čudežno pomiriva. Zanimivo, kako delujejo ti odnosi, a ne?«

»Ne vem. Z Nikki sva se vedno trudila vse razčistiti. V smislu never go to bed angry. Pa poglej, kako se je končalo.«

»Kristi mi jo je pokazala na Instagramu. Zanimiva punca. Škoda, da je nisi nikoli pripeljal,« reče Daniel.

»Hahaha, si predstavljaš, kaj bi se zgodilo, če bi se ta črna princeska sprehajala po Mali vasi ob avtocesti? Najbrž bi takoj organizirali vaške straže,« reče Janez.

»Ne podcenjuj nas. Prepričan sem, da bi se vsi zaljubili vanjo in jo nosili po rokah,« reče Daniel.

»Ja, dokler se ne bi začeli zaljubljati vanjo vaški najstniki. Potem bi vas naredila vse, da bi ohranila njihovo čistost,« reče Janez. »Takoj bi jo dali na grmado. Konec koncev imamo s tem tudi že izkušnje.«

»Pretiravaš,« reče Daniel. »Že veš, kaj boš jutri kuhal?«

»Ne. Ob enih pride dobavitelj, da mi bo povedal, kaj imam na voljo. Mi kaj predlagaš?«

»Nujno moraš pripraviti pohanega piščanca, drugače se bo župan še dva meseca pritoževal. Naredi tudi kaj s tartufi. Ljudje si mislijo, da je nekaj veliko več vredno, če ima tartufe.«

»Še vedno?« vpraša Janez.

»Kaj pa pričakuješ,« reče Daniel. »Dobro veš, da se tukaj nič ne spremeni.«

 

Mala vas ob avtocesti je dolga približno dva kilometra in večina hiš stoji ob cesti, ki pelje skoznjo. Nekje na polovici ima majhen trg s cerkvijo, pošto, osnovno šolo in kulturnim domom. Tja Janez zdaj hodi. Ima še približno pol ure, preden pride dobavitelj, zato je šel na sprehod.

Na istem mestu, kamor so nekateri njegovi sošolci hodili kadit travo, zdaj vidi nekaj mozoljastih mulcev v razvlečenih oblačilih. Presenečen je, da ob pogledu nanje občuti tako malo. Ti otroci se mu zdijo le grdi in šibki. Težko si predstavlja, da bi lahko kdaj koga trpinčili.

Za sabo zasliši glasno hupanje in se obrne. Bel kombi prižge vse štiri smernike in se ustavi ob njem. Sovoznikova vrata se odprejo. 

»Marko,« s skoraj otroško radostjo zavpije Janez in skoči v kombi.

Marko je velika glava dolgih mastnih las in rumenih zob, ki se še nikoli niso umili sami. Kljub temu da je skoraj trideset stopinj, je oblečen v staro usnjeno jakno svetlo rjavkaste barve, ki po kroju bolj spominja na kratek kopalni plašč.

Janez je včasih sredi noči dobival dolge maile, v katerih mu je Marko na svoj poseben, prosto asociativen način opisoval svoje življenje. V resnici ni šlo za nič drugega kot nespečne blodnje funkcionalnega shizofrenika. A Janez je imel Marka vedno rad, zato jih je skrbno prečesaval, da bi našel vse zdrave misli in informacije, in si v svoji glavi ustvaril sliko življenja vaškega posebneža. Janez mu je tudi pisal svoja poročila, vendar mu Marko nikoli ni dal vedeti, da jih je prebral.

Pred nekaj leti so ti maili prenehali prihajati. 

A komunikacija v kombiju zdaj poteka podobno kot tista v elektronskih sporočilih.

»Vidi, vidi brata podjetnika … Zdaj smo vsi v družinskem poslu, kaj? Končno je moja nespečnost za nekaj dobra. Nekatere stranke trdijo, da kuham še bolje od očeta. To pa zato, ker dodam več ljubezni. Tebe je ena sama ljubezen, mali Markec, to mi pravi Jazbečarka, ko ji dostavim kosilo. Boš videl, zdaj greva tja, vesela te bo, se spomniš, kako naju je sovražila, ko sva ji porezala vse vrtnice, da bi jih dala moji Marjetki. Marjetka se je poročila s svojim profesorjem matematike na gimnaziji, se spomniš tiste njene prijateljice, ki je vedno imela črne kitke, ona se je pa utopila, ko se je potapljala na Visu …«

 Janez počasi zlepi skupaj informacije, da Marko ponoči v očetovi restavraciji kuha kosila za upokojence v Mali vasi. Neki njegov srednješolski prijatelj, ki ima firmo za upravljanje spletnih strani, v njegovem imenu izdaja račune.

Kombi zavije na prodnat dovoz ene najlepših vil v Mali vasi in zaparkira avto Janezovega in Markovega očeta.

»Kaj pa on počne tukaj,« vpraša Janez.

»Nimam blage veze,« reče Marko. »Pridi z mano pozdravit Jazbečarko.«

Marko odpre drsna vrata kombija. Iz velike stiroporne škatle vzame embalažo z enim obrokom. Janez medtem pozvoni na vratih. 

Odpre visoka elegantna starka z biserno ogrlico okrog vratu.

»Vnuk moj,« reče Marku. »Kaj je pa tebe prineslo?«

»Misli si, da si njen vnuk,« skozi zobe reče Janez.

»Ja, stara je zmešana kot pecilni prašek,« skozi zobe reče Marko. 

»Babica, prinesla sva vam kosilo,« reče Marko starki.

»Oh, kako lepo od vaju,« reče starka. »Na, tole je pa nekaj malega za popotnico.« Marku v roke stisne petdeset evrov. 

Medtem Janez pogleda v notranjost vile in v jedilnici na drugem koncu zagleda svojega očeta. Pomaha mu. Oče ga jezno pogleda. Janez naredi kretnjo z rokami, kot da se opravičuje, da je zmotil njegov sestanek.

»Me lahko zapelješ domov,« vpraša Janez Marka, ko spet sedita v kombiju.

»Seveda,« reče Marko. Toda že nekaj deset metrov po tem, ko zavijeta na cesto, se za njima sliši glasno trobljenje.

»Oči je,« reče Janez. »Mislim, da bi rad, da ustaviš.«

Oba avta zapeljeta na pločnik. Janez odpre vrata in skoči iz kombija. Tudi oče stopi iz avta in hitro koraka proti Markovim vratom. V tistem trenutku kombi spelje, udari s podvozjem ob cesto in oddrvi proč.

»Neverjetno,« reče oče in zmiguje z glavo. Kuha se od jeze. Ko se skupaj peljeta proti domu, ima Janez občutek, da bo oče ukrivil volan.

»Veš, kaj mi je naredil ta preklet barabin?« pravi oče. »Prepričal me je, da je Jazbečarka tako užaljena, da je nisem povabil na svojo proslavo, da hodi na občino ščuvat proti meni in da bo uporabila vse zveze na inšpektoratu in zbornici in ne vem kje še vse, da mi bo čim bolj zagrenila življenje. Nesel sem ji tistega kristančiča, ki stane dvesto evrov, da bi jo pomiril. Ona nima več enega koleščka v glavi. Ampak še preden sem to ugotovil, sem jo povabil, naj jutri pride. Kaj če bo res prišla? Kdo se bo ukvarjal z njo? Kako sem se lahko Marku pustil nategniti, da ima ta zmešana stara devica sploh še kakšen vpliv v vasi?«

Janezu gre na smeh, a hkrati je že zaposlen s svojimi mislimi. Zdaj se začenja njegovo delo. Kuhati za dvesto ljudi, tudi če gre samo za samopostrežni buffet, je velik zalogaj. Na voljo ima dan in pol, kar je izvedljivo. A zahtevalo bo veliko koncentracije. Ki jo Janez ima. Ko ima fokus na kuhanju, ves preostali svet izgine. Zdaj že počasi izginja.

Avto zavije pred hišo, kjer ju čaka dobavitelj. Je visok, lep, starejši od Janeza, verjetno Danielovih let. Na rokah ima zapestnice z glasbenih festivalov in smeji se, kot da ima nekaj za bregom. Janezu je všeč, še preden ju oče predstavi. Veseli se sodelovanja.

Oče se opraviči: »Zamujam na sestanek z županom.« Usede se v avto, vzvratno zapelje na cesto in izgine. 

Dobavitelj in Janez se usedeta na vrtno klop in začneta kovati revolucionarne načrte za naslednji dan.

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se prestopanje mej

    Martin Kičko

    Tvoja tašča je končno lahko enako ponosna na vse tri svoje sinove. Najstarejši bo kmalu prevzel restavracijo, srednji bo kuhal za upokojence, najmlajši pa bo predstavljal restavracijo na kulinaričnih festivalih. V zelo ambiciozno družino se boš poročila.

  • Spodobi se biti doma za praznike

    Martin Kičko

    Prvič si Koco tega ne zasluži, drugič pa je Marko preveč nezanesljiv. Čim se mu bo spet začelo vrteti v glavi, bo izginil brez vsakega sledu in nas pustil na cedilu. Kdo bo vstajal ob treh zjutraj in kuhal namesto njega?

  • Zameri se občudovanje tuje ženske

    Martin Kičko

    Nisem bil zaljubljen vanjo. Sploh nisem vedel, da imam to možnost. Bila je enajst let mlajša in toliko mlajše punce se mi še nikoli niso zdele zanimive. Poleg tega je imela v svoji mali vasi ob avtocesti fanta, h kateremu se je vračala vsak vikend. Iz njenih redkih pripovedovanj o njem nisem dobil občutka, da bi imela najbolj razburljiv odnos.