Spodobi se za seboj zapirati vrata

Spodobi se in zameri se, 16. del

Martin Kičko

Vem, kaj hočem, da se zgodi.

Hočem, da bi Kristina pustila Danijela, a da ne bi končala z Janezom. Celo svoje odraslo življenje je živela za enega moškega. Rad bi, da nekaj časa živi le zase.

Hočem, da se Danijel na to odzove kot užaljena princeska. Pusti službo v družinski restavraciji in odide na neko klišejsko samoiskateljsko potovanje. Bodisi v Indijo bodisi na transsibirsko železnico bodisi med Indijance v Peru.

Hočem, da Janez ostane brez vsega. Ostane brez Kristine, ostane brez Brine, ostane brez svobode, ker mora prevzeti družinsko restavracijo, ki si je nikoli ni želel. A hkrati bi rad, da ga to osreči. Ne takoj, saj pot do sreče ne sme biti lahka. Toda prej ali slej bo spoznal, da je bila to najboljša stvar, ki bi se mu lahko zgodila, in da je njegova sreča veliko bolj povezana s tem, kar mora, kot s tem, kar hoče. Rad bi, da Janez postane moški.

 

Ta zaključek imam v glavi, vse odkar se je Polona vrnila v moje življenje.

Temelji namreč na resničnih dogodkih.

Polona mi je povedala, da je v letu, ko nisva imela stikov, trikrat poskusila pustiti svojega fanta.

Prvič ga je pustila istega dne, kot sem ji risal strip. Rekla mu je, da ne more več živeti hkrati v študentskem domu in v prizidku. Svoje življenje si predstavlja v Ljubljani. Tu ima vse prijatelje in tu lahko ustvarja. Njen fant je ni razumel. Čeprav je prizidek gradil tri leta, pognal vanj vse prihranke in imel službo na Notranjskem, je rekel Poloni: »Živeti s tabo v Ljubljani je bila edina stvar, ki sem si jo vedno želel.« Preselila sta se v najemniško stanovanje na Viču.

Tam nista ostala dolgo. Ona je vsak večer jokala, on pa ji je govoril, naj se vpraša, kje se vidi čez deset let. Rekla mu je, da si z njim želi imeti otroke in družino. Drugič ga je poskusila pustiti čez nekaj mesecev. Povedala mu je, da se počuti ujeto. Da ima občutek, da se nikamor ne premikata. Fant ji je odgovoril, da je obtičal tudi na osebnostni ravni. Naslednje jutro je odkoral k ravnatelju osnovne šole, na kateri je bil zaposlen, in dal odpoved. Pripravljen je bil ostati le do konca poletnega semestra. Alternativne zaposlitve si ni iskal. Njegov načrt je bil oditi na dolgo potovanje.

»Vau, in ti praviš, da ni manipulativen!« sem rekel. »Kaj pa je naredil, ko si ga pustila tretjič? Je vzel motorko in si odžagal roko?«

»Ne bom ti povedala,« je rekla Polona. »Ker si nesramen.«

 

Včeraj zjutraj je Luna v mojo podstrešno sobico prinesla yoga mat in se pred mano slabo uro raztegovala. Oblečena je bila v kratke pajkice in oprijet športni modrc. Spet je imela na gležnju zlato verižico. To sem razumel kot rahlo seksualno provokacijo in jo sprejel z odprtimi rokami. Tudi zato, ker se mi je ob njej odlično pisalo. Včeraj sem dokončal predpredzadnjo in predzadnjo epizodo limonade.

Ko je danes zjutraj spet prišla, oblečena enako pomanjkljivo, sem mislil, da se bo zadnja epizoda kar izlila iz mene. Konec koncev jo imam nastavljeno že pol leta in zdi se mi, da sem dogajanje lepo pripeljal do nje. Vendar v petinštiridesetih minutah, odkar Luna izmenjuje navzdol obrnjene pse in bojevnike dve ter napolnjuje moje sobo z najlepšimi človeškimi vonjavami, nisem napisal niti besede.

»Zadel sem ob zid,« ji povem. Razteguje se. Noge ima iztegnjene, z dlanmi pokriva stopala in z nosom se dotika kolen.

»Kaj pa je narobe?« reče Luna.

»Predolgo sem imel konec v glavi. Postal je okostenel. Zdi se mi, da bi liki radi naredili nekaj bolj živega,« rečem. »Ampak nimam pojma, kaj.«

»Polonin fant na koncu ni šel na potovanje, niti ni zares pustil službe,« reče Luna. »Kaj ko bi tudi Danijel s tem samo grozil.«

»Ne, Dani mora nekam izginiti,« rečem. »Janez mora prevzeti nase družinsko breme. To se zanj spodobi.«

»Lahko se Marko vrne in vse zastrupi z jesenskim podleskom,« reče Luna.

»Hahaha,« se nasmejim. »Res hvala, da mi stojiš ob strani, Luna.«

»Kaj pa, če se samo nehaš sekirat,« reče Luna. »V naslednjih štirih dneh, ko bomo snemali podcast, se boš zagotovo spomnil kaj zanimivega.«

 

Sedim med Luno in Polono v veliki učilnici Doma prijateljev mladine v Podkumu. Prvič v štirih dneh se udeležujem jutranje vaje. Že po nekaj minutah sem nehal poslušati. Polona me je opozorila, da so jutranje vaje izgubljen čas. Igralci se še niso zares zbudili in v njihovem sanjskem svetu se jim vzbujajo divje asociacije. V dobri uri uri smo prebrali le deset vrstic limonade. Ostali pogovori zvenijo bolj kot skupinska psihoterapija.

Vendar mi ni žal, da sem prišel. Listam po Polonini skicirki in občudujem njeno linijo. Zdi se mi čudovito, kako je uspela osvoboditi roko. Med tisto varno, pravilno, dejansko luškano linijo, ki jo je imela, ko sva se spoznala, in tem, kar riše zdaj, je celo vesolje razlike. Zdaj v njeni liniji začenjajo topotati sloni. Morda še mladi, puhoglavi, pubertetniški sloni, a ko se poženejo v dir, lahko naredijo že veliko škode.

Z enim ušesom slišim, da producent Martin razlaga, kako bo za novo leto obiskal svojo mamo, ki živi na otoku Reunion v Indijskem oceanu.

»Kako lepo,« reče Alexova sestra Tea. »Grem lahko s tabo?«

»Seveda, ti bom kupil karto,« reče producent Martin. Zdi se, da je to rekel v šali. Toda v naslednjem trenutku že drži v roki mobilni telefon. Mogoče ji res kupuje letalsko vozovnico.

Na začetku Polonine skicirke prevladujejo risbe Zlatana in Ize. Pomlajuje ju. Kot otroka čofotata v napihljivem bazenu, kot izčrpana mlada starša spita na postelji z dojenčkom, v jeseni življenja obiskujeta tečaj latinsko ameriških plesov. Nato so tu risbe Voranca Boha v raznih teatralnih pozah.

»Zakaj pa si narisala Teo skupaj s producentom Martinom?« ji zašepetam.

»Kaj ne vidiš?« nazaj zašepeta Polona. »Konstantno rine vanjo. Če mene vprašaš, je organiziral naše snemanje samo zato, da bi jo lahko en teden osvajal.«

Zadnje tri risbe prikazujejo starega psa in mlado mačko, ki se igrata skupaj. Čeprav nimata človeških potez, ni nobenega dvoma. Pes sem jaz in mačka je Luna.

Njene risbe so tako žive, da plešejo pred mojimi očmi.

 

Vaja se je končala. Vsi že stojimo. Vsi, razen Roka Valanta.

»Ni mi všeč naslov limonade,« reče Roko. Nenadoma se vsi posedemo nazaj.

»Preveč je umetniški, filozofski,« nadaljuje. »Naslovi limonad morajo vzbujati pozitivne asociacije. Usodno vino, Reka ljubezni, to so naslovi, ki pritegnejo gledalce k ekranom. Vsi imamo radi vino, vsi imamo radi ljubezen. Zakaj bi nekdo hotel žrtvovati svoj prosti čas za nekaj, kar mu bo pridigalo o spodobnosti in zamerah.«

»Kaj pa ti predlagaš?« vpraša producent Martin.

»Nekaj pozitivnega,« reče Roko. »Recimo Družinska sreča.«

»Pazite to,« reče Voranc, vstane in razširi roke. »Kapniki sreče.«

Potem vstane Polona.

 

Popoldne vsi sedimo na vrtu Doma prijateljev mladine.

Igralci si podajajo Polonino skicirko in občudujejo njene risbe.

Na Poloninem obrazu je izraz absolutne sreče.

»Ko sem bila majhna, sem sanjala, da bom umetnica,« mi je že neštetokrat povedala.

Ko drugi umetniki uživajo v njenem delu, ima občutek, da je to dejansko postala.

Začnejo naju spraševati o Borisu. To je prvič, da so zanj pokazali kakršno koli zanimanje. Zdaj bi ga nekateri radi prebrali. Luna se odpravi v spalnico po izvod, ki sem ji ga podaril.

Nad Polono se pojavi Roko Valant.

»Lahko tudi jaz vidim tvojo skicirko,« vpraša.

»Seveda,« reče Polona in eden od igralcev mu jo izroči.

Roko zalista po njej.

»Hmm,« zabrunda in skicirko glasno zapre.

 

Zvečer se Polona s skicirko v roki počasi dviguje po stopnicah. Z drugo roko se drži za ograjo in na nekaj stopnicah dvigne nogo za sabo, kot bi hotela narediti arabesko. Ne mudi se ji v prvo nadstopje. Paše ji, da se vrti v viharju svojih misli kot zaljubljena najstnica. Toda Polona ni zaljubljena. V njej se vrtinčijo vznemirjenost, nelagodje in radovednost, ki pa niso nič manj intenzivni.

Pred nekaj urami je užalila Roka Valanta s tem, da ga še nikoli ni narisala. Ji ni bil dovolj zanimiv ali se ga je bala? Težko bi rekla, da ji ni zanimiv, saj je ogromno razmišljala o njem. Velik je skoraj 190 centimetrov, ima široka ramena in črno-srebrn paž. Star je 35 let, izgleda 10 let starejši in se redko nasmehne. V živo je še bolj privlačen kot na televiziji. Ko je v tvoji okolici, veže nase veliko pozornosti. Čeprav redko izraža svoje mnenje, pri sprejemanju odločitev vsi instinktivno pogledajo v njegovo smer, da bi prestregli morebitno neodobravanje. Za razliko od Voranca, ki je lahko zadovoljen, kamorkoli ga boš postavil, Roko v soljudeh vzbuja občutek, da so odgovorni za njegovo srečo.

Mogoče ga ni želela risati, ker je mislila, da mu je vseeno za limonado. Dialoge Lana Klasa je sicer suvereno oddrdral, a v kreativni proces se ni vključeval.

Poloni, ki je v limonado zaljubljena skoraj kot v življenje samo, nikakor ne gre v račun, kako je lahko kdo do nje brezbrižen.

Ko je danes napadel Martina glede naslova, se je Roko prvič izpostavil. Luna je kasneje povedala, da je bila to njegova klasična poteza, da bi se uveljavil kot alfa samec. Ni mu bilo pomembno, ali ima prav ali ne. Hotel je Martina postaviti na svoje mesto. Vsi so to le nemo opazovali. Samo Polona se je poskusila Martinu postaviti v bran, in verjetno s tem naredila več škode kot koristi.

Potem pa je pred slabo uro Roko spet pristopil do nje in je povabil v fantovsko spalnico, da bi ga risala. Povabilo se ji je zdelo izjemno čudaško. Hkrati je bilo preveč nedolžno in preveč seksualno. A hkrati se je počutila počaščeno. Malo umazano, malo počaščeno in zelo radovedno.

Vrata fantovske spalnice so zaprta. To je prvič v štirih dneh, da jih vidi takšna. Do zdaj so bila vedno odprta na stežaj. Fantovska spalnica je bila središče njihovega družabnega dogajanja.

Polona zagrabi za kljuko in jo takoj spet spusti. Iz drugega konca hodnika zasliši glas. Pogleda v njegovo smer. Vrata v dekliško spalnico so priprta. Po prstih se prikrade do njih in začne prisluškovati.

Skozi špranjo vidi, da Iza in Zlatan sedita drug nasproti drugega na dveh sosednjih posteljah in se držita za roke. Iza hkrati joče in vzdihuje. Zlatan poskuša nežno šepetati, vendar njegov odrski bariton občasno prodre skozi šepetanje in posamezna beseda se tako ojača, kot bi bila izgovorjena sredi grškega amfiteatra.

Polona zasliši ime pred nekaj leti preminulega igralca. Nato zadoni letnica 1968.

… tako te je zavrtel, da si se zgrudila na plažo. Še midva sva padla na kolena in te začela polju …

Polono postane neskončno sram. Vdrla je v nekaj preveč intimnega.

Gre do vrat fantovske spalnice in vstopi.

Roko stoji pri oknu in gleda ven. Polona vidi, da je oblečen v zelenomodro platneno pižamo. Šele ko naredi nekaj korakov proti njemu, jo pogleda.

»Lepo, da si prišla,« reče Roko. »Bi te motilo, če bi za sabo zaprla vrata.«

V fantovski spalnici je dvajset postelj. V manj kot tretjini nekdo spi. Rokova je v kotu sobe, kjer je streha najnižja.

Roko se usede nanjo in Polona se usede na sosednjo. Stopala imata vzporedno druga ob drugih. Njuna kolena se skoraj dotikajo.

»Všeč mi je, kako rišeš,« reče Roko.

»Všeč mi je, kako igraš,« reče Polona.

Polona odpre skicirko in riše.

Vedno ko se zališi kakšen zvok iz sosednje sobe, se Polona nasmehne. Razmišlja, da mogoče res še nikoli ni videla česa tako luštnega, kot sta ta dva stara presuštnika.

Zazre se v Rokove oči, da bi v njih videla, če je tudi on ganjen zaradi Zlatana in Ize. Zdi se ji, da ju ne zaznava. Ves čas nepremično strmi vanjo. Tudi ko ima ona oči obrnjene navzdol, čuti, da se njegove uprte v njen obraz.

Takrat Polona močno kihne.

»Kdo je zbolel?« zavpije Iza iz sosednje sobe.

Ne da bi umaknil pogled, Roko počasi prinese kazalec k ustnicah.

»Ššššššš.«

Nato se začne njegov trup premikati navzdol. Roko nenadoma leži s hrbtom na postelji.

On zre v strop, ona pa vanj.

»Saj veš, da te nisem povabil sem samo zato, da bi me portretirala,« reče Roko.

Polona ne ve točno, kaj se dogaja. Za hip pomisli, kako je možno, da ves ta čas nihče ne vstopi v fantovsko spalnico. Je to Rokova čarovnija?

Nato odloži skicirko in zleze na Rokovo posteljo.

Sedi mu na bokih in ga z obema dlanema boža po licih. Nepremično ga gleda. Na njem bi rada uporabila isti trik, kot ga je on prej skušal uporabiti na njej.

»Zelo si lepa,« reče Roko. »Na začetku si se mi zdela zelo navadna. Ampak bolj ko te gledam, bolj si posebna.«

Polonina glava se začne spuščati k Rokovi. Svoje ustnice prisloni na njegove. Njuna jezika se nežno dotakneta in njune ustnice se ovijejo druga okrog drugih.

Nato se Polonina glava spet dvigne. Njene dlani le še za hip ostanejo na Rokovih licih. Njene oči zrejo vanj enako intenzivno kot prej.

»Oprosti, ampak tega res ne čutim,« reče Polona. Vzame skicirko s sosednje postelje in steče iz fantovske sobe.

 

Z Luno sediva na zidku približno petdeset metrov stran od Doma prijateljev mladine. V mraku zagledava silhueto, ki se približuje s hitrimi koraki. Polona je. Roke ima sklenjene na prsih. Zelo je bleda. Pove nama, da ji srce utripa hitreje kot majhnim miškam.

Pripoveduje, kaj se je zgodilo. Govori s takšno hitrostjo, da ji komaj slediva.

»Zakaj pa nisi bila z njim?« jo vpraša Luna, ko konča. »Včeraj si mi rekla, da se ga ne bi branila.«

»Ne vem,« reče Polona. »Nisem imela občutka, da bi si to želela.«

»Hahaha,« se zasmeji Luna. »Ko sem bila jaz z njim, sem si ga želela cel mesec snemanja. Ko me je končno povabil v hotelsko sobo, sem bila tako zmešana, da niti opazila nisem, kako je slab v postelji. Tudi pri meni se je samo ulegel na hrbet in pričakoval, da bom sama splezala nanj. A meni se je v tistem trenutku to zdelo neverjetno seksi.«

Polona nenadoma izbruhne v jok.

»Saj ni bilo to,« reče. »Veš, kako sem bila radovedna. Ko sem splezala nanj, sem čutila, kako hitro je postajal trd. Mislila sem, da mu bom samo umaknila hlače njegove pižame. A potem sem namesto Rokovega obraza pod sabo zagledala svojega fanta. Nisem ga mogla prevarat. To je tku groznu. Vedno ko se poskušam oddaljiti od njega, me nekaj povleče nazaj. Nimam pojma, kaj je to.«

Luna posede Polono med naju in jo z obema rokama objema okrog vratu. Vzame tudi mojo desnico in jo ovije okrog Poloninega pasu. Polona joče in midva jo stiskava tako močno, kot bi jo hotela raztrgati na pol.

»Polona, saj veš, da ne boš dobila nobene nagrade, da si se odpovedala seksu z Rokom,« rečem. »Tako kot ne boš dobila nobene nagrade, da si zatrla ljubezen, ki si jo čutila do mene.«

Luna me pogleda tako grdo, da se nemudoma zavem, kakšno neumnost sem izrekel. Nato se obrne k Poloni.

»Zdaj vsaj veš, da je v tebi nekaj, kar ti preprečuje, da bi šla naprej,« reče Luna. »Mogoče boš lahko to raziskala.«

»In potem mi ti že cel teden razlagaš,« reče Polona, »kakšen vpliv ima Roko na vse vas v gledališču. Vedno bolj vidim, da sem bila v čisto isti situaciji, ko sem začenjala s svojim fantom. Vse moje prijateljice so bile zaljubljene vanj in avtomatično se mi je zdelo, da sem jaz tudi. On mi pomoje sploh nikoli ni pokazal, da sem mu všeč. Samo namignil mi je, da sem mu mogoče. Potem sem jaz vse naredila. Vse sem mu dala, kar je želel, in tudi vse, kar sem mislila, da želi. Vedno sem mu morala dajati vedeti, kako ga imam rada. Vedno sem morala jaz dajati pobudo za seks. Enako, kot imaš pri Roku vedno občutek, da si ti kriv, če je slabe volje, sem imela pri njem občutek, da bo brez mene umrl od nesreče. V resnici sem že po dveh letih vedela, da nekaj ni v redu z najinim odnosom. Še preden sem spoznala Martina, sem vse to vedela. Ampak sem se kar naprej pretvarjala, da ga ljubim. Komu bi to lahko povedala? Vsa moja družina, vse moje prijateljice imajo predstavo, da je idealen fant. Kako naj se proti temu borim?«

»To so prve zveze, Polona,« rečem. »Najtežje jih je pustiti in na koncu te vedno najbolj sfukajo.«

»Glej, kakšne butaste stvari govori Martin …« reče Luna. »On v nobenem primeru ni idealen fant … Ampak a ni to veliko bolj zanimivo?«

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se pobeg na lepše

    Martin Kičko

    V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Pada v luknjo brez dna.

  • Spodobi se slediti markacijam

    Martin Kičko

    Mozartov prvi koncert za flavto igra sam sebi na jugozahodnem pobočju Nanosa. Okrog njega so razmetane stvari. Robčki, vitaminski bonboni, rumena puščica z geometričnim vzorcem, odprt nahrbnik in negibno telo mladega dekleta.

  • Zameri se previsoka pričakovanja

    Martin Kičko

    Intimnost je zame absolutna ranljivost. Pred nekom spustiš vse obrambne zidove in mu dovoliš, da ti lahko naredi najhujšo škodo. Ampak hkrati mu dovoliš, da ti naredi največje dobro.