Spodobi se slediti markacijam

Spodobi se in zameri se, 15. del

Martin Kičko

Črn Audi A6 zavije na makadamsko parkirišče. Svita se, jutranja rosa pokriva okoliški travnik. Aluminijasta platišča se vrtijo počasi. Pesek rožlja, kolesa se zavrtijo v eno smer, nato v drugo. Motor ugasne. Zasliši se zvok ročne zavore, nato zvok avtomatične dvigalke vrat prtljažnika. Sonce se upre v črni avtomobil. Iz njega izstopijo štiri silhuete.

Danijel, Kristina in Janez iz prtljažnika vzamejo pohodniške čevlje in se preobujejo. Brina nima pohodniških čevljev. Na Nanos se bo povzpela v tekaških copatih.

»Pazi, da si ne zviješ gležnja,« reče Danijel.

Hodijo po asfaltirani cesti, ob kateri so drug za drugim parkirani avtomobili. Hladno jesensko jutro je, a napoved je lepa in Nanos nima kapice. Na razpadajoči leseni ograji je naslikana prva markacija. Tu se začenja gozdna pot. Danijel poboža Kristino po rami in jo poljubi. Nato se s hitrimi koraki zagrize v klanec. Kmalu o njem ni več duha ne sluha.

»Ko sem bil majhen,« reče Janez, »se mi je to zdela ena bolj smešnih stvari, ki jih vidiš v hribih. Mož in žena se skupaj pripeljata do vznožja, nato se poslovita in on gre sam naprej. Verjetno bi mu krona padla z glave, če bi hodil tako počasi kot ona. Na vrhu jo počaka in skupaj spijeta čaj. Potem se spet spuščata ločeno. Zakaj to počnejo? Pretvarjajo se, da preživljajo čas skupaj, čeprav ga v resnici ne.«

»Danijel se ne bi niti prešvical, če bi šel gor z nami,« reče Kristina. »Bi bilo bolje, če bi ostal doma? Nisi vesel, da si imel prevoz do sem?«

»Če si vsi želimo preživet dan v hribih, je vse super,« reče Janez. »Ampak ko sem bil star dvanajst, trinajst let, se mi je to zdelo skoraj nemogoče. Hribolazenje mi je bilo največja muka na svetu. Prepričan sem bil, da bi mož raje igral tenis s prijatelji, žena pa brala knjigo ali obdelovala vrt. V hribe sta se odpravila zgolj iz občutka dolžnosti, da morata nekaj časa preživet skupaj.«

»Kar se tiče naju z Danijelom, sem mu jaz predlagala, da mu ni treba čakat name,« reče Kristina.

»Lažeš,« vzklikne Brina. »Še lani si se zaradi tega pritoževala. Pred nekaj meseci pa si mi govorila, kako lepo ti je hodit na Nanos z Janezom, ker se z njim lahko celo pot pogovarjaš.«

Kristina se namrdne in pospeši korak. Hodi prva v vrsti. Kmalu opazi, da si njena sestra slači vetrovko in si jo zavezuje okrog pasu. Vedno bolj je zadihana, Janez med hojo odpira nahrbtnik in Brini ponuja požirek vode.

Kristina nosi Danijelovo vijoličasto flanelasto srajco, pajkice, gojzarje in nahrbtnik. Brina nima nahrbtnika. Poleg vetrovke, ki je ovita okoli njene čisto malo presuhe ritke, je oblečena le v tanko bombažno majico, skozi katero se vidi njen prav nič športen črn modrček, in zelo kratke črne hlačke, ki vso pozornost mimoidočih pohodnikov usmerjajo v njene čudovite dolge noge. Bolj kot na Nanos bi sodila v kakšen pariški park. Če bi si nadela še baretko, bi se tja verjetno kar teleportirala.

 

Čez dvajset minut za njimi hodita dve upokojenki v rdečih, oranžnih in zelenih pohodniških oblačilih.

»Bip, bip,« reče ena od njiju in upokojenki jih prehitita.

Nekaj metrov kasneje z druge strani izza ovinka pridrvi gorski tekač s palicami za nordijsko hojo. Vsi trije se stisnejo k robu poti. Ko se Janez in Kristina odpravita naprej, Brina obsedi na skali.

»Oprostita, rabim tri minute počitka,« reče.

Janez odpre nahrbnik in ponudi Brini vodo.

»Boš tudi frutabelo?« reče Janez.

»Joj, ja, prosim, srček si,« reče Brina.

»Vesta kaj, tudi zame sta prepočasna,« reče Kristina. »Grem naprej. Se vidimo na vrhu.«

Ko se Kristina oddalji za približno 20 metrov, za seboj zasliši Brinin glas. »Noče, da bi jo Danijel predolgo čakal.«

Kristina bi najraje zakričala od jeze.

Še dodatno pospeši svojo hojo. Nekaj korenin preskoči skoraj v teku. Brina je – kot ji to vedno uspe – uganila njeno počutje. Že dolgo ni tako potrebovala Danijeve bližine. To čuti s celim telesom. Ve, da se bo lahko pomirila šele, ko ga bo imela ob sebi. Rekel bo tri besede in vse bo bolje.

Kristina si ne meče peska v oči. Še predobro se zaveda, da je njen odnos z Danijem v krizi. Ne potrebuje Brine in Janeza, da ji s tem bingljata pred nosom.

Lahko nekaj slabih trenutkov izniči sedem let ljubezni? Seveda ne.

Nekaj dobrega vendarle mora ostati, če si z nekom tako dolgo.

Morda jo odnos z Janezom res bolj hrani in ji odpira okno v svet. Morda se z njim res počuti veliko bolj živa. A Danijel je njena skala. Ob njem se lahko spočije in napolni baterije. Poleg tega je še vedno edina oseba, s katero si lahko predstavlja družino in otroke.

 

Ko Kristina prehiti upokojenki v rdečih, oranžnih in zelenih oblačilih, se njeno razpoloženje izboljšuje. Popolnoma je preznojena, toda njeni koraki so močni in odločni. Uspelo ji je izšvicati tudi nekaj jeze in vzdraženosti.

Kaj briga Brino in Janeza, kako z Danijem hodita po hribih?

Edini razlog, zakaj je Kristina danes sploh povabila Danija, je bilo to, da je Janez povabil Brino. Kristina je sprva povabila le Janeza.

Kristina se zazre v strmino na levi. Ta kos poti zelo dobro pozna. Čez nekaj deset metrov bo steza naredila oster ovinek in bo vodila po zgornji strani strmine. Kristina se odloči sekati pot po bližnici.

Prvi del strmine je melišče. Kamenje se vdira pod njenimi nogami. Na koncu melišča je dva metra visoka skala. Kristina prste potisne v kamen in jo prepleza.

Slabo je ocenila. Pričakovala je, da se bo tukaj spet našla na poti. Toda za skalo je le novo strmo melišče in nekaj nizkega grmičevja.

Nekaj metrov više Kristina zagleda še eno previsno skalo. Če pot ni vodila za prvo skalo, bo prav gotovo za to. Steza je brez dvoma zavila tam, kjer je predvidevala. Prej ali slej jo bo prečkala.

Skala je visoka več kot tri metre. Kristina premika prste po razpokah. Premišljuje, kam jih po dala na naslednjem koraku. Zadovoljna je s svojo odločitvijo. Že skoraj pri vrhu je. Toda nenadoma se ji zašibijo kolena. Zave se, kaj sploh počne. Naučena je bila spoštovati gore. Kolikokrat je že slišala, da se je kakšen izkušen planinec na Nanosu smrtno poškodoval, ker je tukaj plezal brez varoval?

Predstavlja si obraz svoje mame, če bi zdaj kaj zgodilo.

Potegne se čez vrh skale in nemudoma opazi, da se je spet uštela. Tu je melišče manj strmo, a tudi veliko bolj skalnato.

Premišljuje.

Pogleda navzdol, da bi videla, ali bi lahko našla pot nazaj. Stisne jo v želodcu. Skale so previsoke. Nobene možnosti ni, da bi jih lahko preplezala tudi v nasprotni smeri.

Iz žepa vzame mobitel. Pogleda, ali ima sprejem. Oddahne si. Ima vse črtice.

Razmišlja, ali naj pokliče Danija.

Ne še.

Kristina prepleza nekaj manjših skal in spet naleti na malo bolj strmo melišče. Vzpenja se po njem. Spodrsne ji. Ujame se za grm.

Upa, da je že blizu vrha.

Nanos je planota. Zadnji del poti ni skalnat, temveč travnat. Ko bo prišla do tja, bo rešena. Vedno bolj utesnjeno se počuti med vsemi temi skalami.

Obrniti se ne more več. Le še bolj bi se izgubila.

Obstane pred visoko navpično skalo. Pogleda, ali bi lahko našla pot mimo nje. Ne. Treba jo bo preplezati.

Zapre oči in vizualizira, da se za skalo začenja travnik.

»V tretje gre rado,« si reče.

Gojzar porine v razpoko na višini pol metra.

Dvigne se in je že sredi skale. Močno se oprime naslednje razpoke in spleza še malo više. Še malo, pa bo na drugi strani. Gojzarji so trdno pritisnjeni ob skalo. Noge se ji zravnajo in glava ji pokuka čez vrh. Vendar ji oči ne zagledajo niti kančka trave. Vse, kar vidijo, je morje skal.

Kristina zagrabi za korenino grma in se obesi nanjo. Poskusi se prekucniti čez vrh.

Korenina se izruva.

Niti spodrsne ji ne. Glava in rame se ji kot frača zalučajo proti tlom, medtem ko se njeni gojzarji še vedno dotikajo skale. Nato se še oni odlepijo.

 

»Danijel je kriv,« reče Brina.

»Česa?« vpraša Janez.

»Da je tako neumna,« reče Brina.

»Saj ni neumna,« reče Janez. »Samo včasih se slabo odloča.«

»Ker je navajena, da se Danijel odloča namesto nje,« reče Brina. »Seveda ni neumna. Kako bi lahko redno študirala pravo, če bi bila neumna?«

»Kristina res ni neumna. Če bi bila, se mi ne bi bilo tako lepo pogovarjat z njo,« reče Janez. »Sem pa opazil, da se včasih res Danijel pogovarja z njo, kot bi bila malo zaostala. S počasnimi stavki ji razlaga stvari, za katere še jaz vem, da jih ve. Ali pa ji razlaga stvari, za katere vem, da ve, da sploh niso res, ampak mu jih kar verjame.«

»Veš, kaj je bil glavni razlogo, da sem šla študirat v Pariz?« vpraša Brina.

»Se ni tvoj mentor na akademiji preselil tja,« reče Janez.

»Res je, ampak ta, ki bi ga nadomestil, bi bil še boljši. V Ljubljani sem se počutila odlično. Niti najmanj nisem šla v Pariz zaradi študija,« reče Brina.

»Zakaj pa potem?« reče Janez.

»Kristina je takrat imela hudo krizo,« reče Brina. »Čeprav je bila stokrat bolj talentirana od mene, ni bila sprejeta na akademijo. Ko je začela hodit z Danijem, je nehala vadit flavto in to se je na njenem igranju takoj poznalo. Kljub temu je dala prijavo samo na akademijo in ko ni bila sprejeta, je bila eno leto doma. Vsako dopoldne se je odpravila na nek okoliški hrib in se tam tako zakadila, da je komaj našla pot domov. Spreminjala se je v rastlino. Verjetno je bila depresivna, ampak nič ni naredila zase, in mama je zaradi nje začela dobivat živčne zlome. Danijel je gradil prizidek, Kristina se je z nami pogovarjala samo še o parketih in ploščicah in kar naenkrat je začela govorit, da se jeseni ne bo vpisala na noben faks, ampak bo Danijelu delala otroke. Tako je shujšala, da ni imela več nobenih oblin. Vse nas je bilo strah, da bo nekega dne prišla domov in nam povedala, da je noseča. Ko mi je mentor povedal, da je dobil službo v Parizu, sem to samo izkoristila kot izgovor, da sem lahko pobegnila iz tega toksičnega okolja.«

»Tega mi pa nikoli ni povedala,« reče Janez.

»Seveda ti ni,« reče Brina. »Ker se tega sploh ne spomni. Ko se hočem z njo pogovarjati o tem obdobju, se pretvarja, da je bil to najlepši čas v njenem življenju. Spominja se le tega, da sta takrat z Danijelom gradila prizidek.«

»Se spomniš Nikki, moje črnske princeske?« reče Janez. »Bila je obsedena s psihologijo. Požirala je knjige in članke o človeških možganih. Enkrat mi je razlagala o posttravmatski stresni motnji. Možgani se tako prežamejo z občutkom nevarnosti, da jim vse postane nevarno. Vso energijo vlagajo v to, da bi preživeli dan. Zaradi tega jim tudi neha delovat spomin. Živijo le za naslednji trenutek, vsa preteklost in prihodnost pa zanje izgineta. Zato se ne morejo ničesar naučit. Ne morejo niti opazit, da je nevarnost že zdavnaj minila.«

»Misliš, da ima Kristina zaradi Danijela PTSM?« reče Brina.

»Včasih imam občutek, da jo imam tudi jaz,« reče Janez.

»Si še vedno zaljubljen vanjo?« vpraša Brina.

»Mislim, da ne,« reče Janez. »Mislim, da sem jo že izločil iz sistema. Res nočem bit zaljubljen v nekoga, ki se ne more niti normalno pogovarjat z mano.«

»Kaj pa vame?«

Brina se ustavi. Svoje veliko oči upre v Janeza, kot da ji še nikoli življenju ni bilo treba pomežikniti.

Tudi Janez obstane.

»Kaj vate?« reče.

»Saj veš, da sem namenoma zaostajala, da bi naju Kristina pustila sama,« reče Brina.

Janez Brino poboža po licu in se približa njenim ustnicam. Brina se nasmehne, zakoplje dlani med Janezove lase in stopi na prste.

Poljubljata se.

»Obljubi mi, da se v resnici ne poljubljaš z njo, ko se poljubljaš z mano,« reče Brina.

»Ne moreš si predstavljat, kako si mi bolj zanimiva od nje,« reče Janez.

Brinine mehke ustnice se ovijejo okoli Janezovih. Njeni premiki so počasni, a neverjetno čutni. Nekajkrat se celo zdrzne s celim telesom. Janeza prav nič ne moti, da ji jezik ostaja globoko v ustni votlini. Lepo mu je. Prvi poljubi so vedno sramežljiv ples.

Na gori, polni pohodnikov, nihče ne gre mimo njiju. Na ozki gorski stezi sta najmanj pet minut edina človeka na svetu.

»Pridi! Nočem, da naju predolgo čakata,« reče Brina.

V klanec se poda z urnim korakom. Kmalu je Janez ta, ki je ves zadihan. »Kakšna čudovita mala manipulatorka,« si reče v mislih.

 

Na vrhu Nanosa piha burja. Brina ima spet oblečeno vetrovko. Z Janezom se držita za roke in se smejita.

Ko Brina zagleda Danijela, ki sam sedi na klopi pred kočo, njen nasmešek nemudoma izgine.

»Kje je Kristina,« vpraša Janeza.

»Ne vem,« reče Janez. »Mogoče je šla na stranišče.«

Brina steče proti Danijelu.

»Kje je Kristina?« ga vpraša.

»Ni z vama?« reče Danijel.

»Ne, naprej je šla,« reče Janez, ko priteče za Brino.

»O, moj bog,« zadrhti Brinin glas. »Nekaj se ji je zgodilo. Čutim, da se ji je nekaj zgodilo.«

»Mirno kri, Brina,« reče Danijel. »Bolj verjetno je, da se je izgubila. Če bi ji spodrsnilo, bi jo vidva videla. Kristina ni človek, ki bi zavijal s poti.«

»Kakšna pa je verjetnost, da se je izgubila?« reče Janez. »Na Nanosu je bila že tolikokrat, da bi našla gor z zaprtimi očmi.«

»Pokličita jo,« panično ponavlja Brina. »Nekdo naj jo pokliče.«

»Jo že kličem,« reče Danijel in res ima mobitel že ob ušesu. »Samo nehaj me še dodatno živcirat.«

 

Mozartov prvi koncert za flavto igra sam sebi na jugozahodnem pobočju Nanosa. Okrog njega so razmetane stvari. Robčki, vitaminski bonboni, rumena puščica z geometričnim vzorcem, odprt nahrbnik in negibno telo mladega dekleta.

Sled krvi vodi od visoke navpične skale nekaj metrov navzdol po melišču. Krvava sta tudi dekletov obraz in vijoličasta flanelasta srajca.

Mozartov koncert utihne, nato se v trenutku spet začne od začetka.

Oči na dekletovem obrazu se odprejo. Glava se začne obračati in išče izvor glasbe. Mobitel leži nekaj metrov pod njo. Po vseh štirih se splazi do njega.

»Dani, Dani, padla sem s skale. Zaplezala sem se. Si že na vrhu? Moral si boš sposoditi vrvi in me prit rešit.«

»Mislim, da ne. Ampak nisem še vstala. Samo obtolčena sem. In od nekje krvavim. Od nekje na glavi. Ampak me ne boli.«

»Ne, strah me je. Ne morem se postavit na noge.«

»Prosim, pridi pome.«

»Ne morem sama prit dol. Zaplezana sem.«

»Prav, bom poskusila. Ampak res sem zaplezana. Pojdi vprašat v kočo, če ti posodijo vrvi.«

Kristina pospravi mobitel v žep in se začne tipati po telesu. Na več mestih jo močno zaskeli. Vendar verjetno res nima nič zlomljenega.

Obljubila je Daniju, da bo poskusila sama najti do poti in ga tam počakati. Ni ji verjel, da se je zaplezala.

Najde izvor krvi. Arkado ima počeno. Mogoče celo na več mestih. Šele zdaj je opazila, kako močno krvavi.

Sleče Danijevo srajco in jo zvije v podolgovato klobaso. Zaveže si jo okrog glave.

Poskusi vstati, vendar se ji noge preveč tresejo.

Po vseh štirih zbira po melišču stvari, ki so ji padle iz nahrbnika.

Nato pogleduje levo in desno, da bi lahko našla kakšno drugo pot navzol.

Približno šest metrov stran stoji nekaj dreves, za njimi pa je strmo melišče. Tam se odloči poskusiti srečo.

Po vseh štirih se priplazi do tja. Melišče je bolj podobno hudourniku. Široko je manj kot tri metre in popolnoma ravno. Kristina se obrne na rit in se začne kot rakovica pomikati navzdol.

Melišče se na Kristinino začudenje noče in noče končati. Kmalu je že v globokem gozdu. Še malo kasneje zadene ob pot.

Poskusi vstati in ugotovi, da se ji noge ne tresejo več.

Kristina pokliče Danija in mu pove, da je našla pot. Dogovorita se, da se odpravi kar sama proti vznožju. On bo tekel navzdol in jo poskusil ujeti.

Več ljudi prehiti Kristino. Nekateri jo vprašajo, ali je v redu, in Kristina pokima. Nato jo ustavi starejši gospod.

»Ste v redu, gospodična,« reče

»Ne,« reče Kristina. »Zavila sem s poti in padla.«

»Vas lahko pogledam? Po poklicu sem doktor,« reče gospod.

»Prosim,« reče Kristina. »Mislim, da si nisem nič zlomila.«

Doktor dvigne flanelasto srajco s Kristinine glave.

»Ste izgubili zavest?« reče.

»Mislim, da ne,« reče Kristina.

»Če ste slučajno izgubili zavest, bi bilo dobro, da bi vas nocoj ponoči kdo pazil.«

»Imam fanta,« reče Kristina. Nato izbruhne v jok. Oči se ji pordečijo in lica ji preplavi gost tok solz. »Prepričana sem bila, da sem se zaplezala,« večkrat ponovi.

»Vse bo v redu, gospodična,« reče doktor. »Samo kožo na arkadi imate počeno. Rana je globoka, a se bo zacelila. Verjetno vam bo za spomin kakšna mala brazgotinica.«

V tem trenutku izza ovinka priteče Danijel.

»To je moj fant,« reče Kristina zdravniku. »Dani, tukaj sem. Mislila sem, da sem bila zaplezana.«

»Saj nisi bila. Poglej, kako si pogumna punca. Sama si našla nazaj do poti,« reče Danijel.

»Ampak mislila sem, da sem zaplezana. Lahko bi umrla.«

»Ja, tako pa je v življenju,« reče doktor. »Če izzivate usodo, se vam v devetih od desetih nič ne zgodi. Problem je deseti primer. Ker po njem ni nobenih primerov več.«

O avtorju. Martin Kičko (82) je doštudiral pravo in kasneje pustil službo, da bi napisal roman. Ko je videl, da ne bo tako enostavno, se je naučil risati stripe. Skupaj z Alexom Vanknaapom in Polono Jež je prvi slovenec, ki je objavil avtorski strip v ZDA.    

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zameri se pobeg na lepše

    Martin Kičko

    V tem trenutku se v Janezovi duši odpre globok vodnjak. Janez se zvrne vanj. Pada v luknjo brez dna.

  • Spodobi se za seboj zapirati vrata

    Martin Kičko

    “Predolgo sem imel konec v glavi. Postal je okostenel. Zdi se mi, da bi liki radi naredili nekaj bolj živega,” rečem. “Ampak nimam pojma, kaj.”

  • Zameri se previsoka pričakovanja

    Martin Kičko

    Intimnost je zame absolutna ranljivost. Pred nekom spustiš vse obrambne zidove in mu dovoliš, da ti lahko naredi najhujšo škodo. Ampak hkrati mu dovoliš, da ti naredi največje dobro.