Sonca in sonca

Vesna Lemaić

Punčke

Sezule smo se na pragu, vstopile in posedle na razgrnjene deke poleg njihovih mater. Bilo je domačno, spominjalo je na piknike. Na vratih so se prikazale punčke. Zbrcale so čeveljce s sebe, dale noge v naše adidaske, allstarke, martenske, obstale v njih, kot bi bilo malim stopalom udobno, si jih ogledovale, izrekle tri naučene besede, ki so zvenele kot kako si adijo, in odtopotale.

V nogavicah smo stopile na skupinski hodnik. Na obeh straneh so se vrstila vrata s predpražniki, polnimi čevljev, ki so na prvi pogled dajali vtis, kot da so se za praznike vsi vrnili domov. Toda vsa ta obuvala so se gubala vase, v odtise platfusa in otiščancev ljudi, ki so za vrati čemeli na prisilnih piknikih. Za neresničen hip nas je spreletelo, da so punčke s čevlji odnesle tudi naša življenja. Prišle so od daleč, pri nas so jim stopala zrasla, obutev je postala pretesna in azilni hodnik je bil začasen, morale bodo naprej. Ozki čeveljci, ki so jih bile odvrgle in so se valjali pred nami brez reda, so izgledali, kot bi obdrsali vse prage sveta. Izgledale smo, kot da nas žuli kurje oko na podplatu.

 

Sonca in sonca

Bose sedimo na preprogi. Okoli se zvijajo raznobarvni sukanci, ostanki volne, kosi platna, iz katerih bodo sešile prevleke za povštre. Med njimi so krožnički in skodele s sladkarijami, po katerih segajo otroci, ki tičijo v naročjih. Širin mi pokaže blago, ki ga je izrezala iz rjuhe azilnega doma. Vanj je izvezla črna sonca. Na belem bombažu so videti kot dejavne žarkaste prikazni. Nobena od nas ne zna izraziti, kar vidi, napetost zabrni v molku. Zdaj Hina, podobna temnolasi princesi iz pravljice, ob Širinino vezenino položi svojo. Na kosu rjuhe je izšila rumena sonca, taka, kot si želimo, da bi sonca bila, vesela in topla, taka, ki ne sprožajo dvoumnih učinkov. Platni ležita drugo ob drugem, nehote ju primerjamo, spretnost in vzorci obeh Pakistank se ne razlikujejo, nenavadno je, da je Širin izbrala črno nit.

Kot bi se zavedela mračnjaškega vtisa svojega ročnega dela, Širin reče, more beautiful in pokaže na Hinino plahto.

No no, this beautiful, pokažem na Hinin okras, and this beautiful, se zlažem o njenem. S prstom se dotaknem črnega žarka, da bi bila bolj prepričljiva. A ta ploščata beseda ne trpi skrivnostnosti, ne more zajeti tega, kar Širinini temni simboli izzovejo v nas. Zdi se, da je z vbodi uobličila nadvlado brezosebnih sil, ki zanikajo, ki rušijo in porazijo. Težko si predstavljam, da bodo domačinke hotele kupiti zloveščo prevleko za vzglavnik, da si bodo želele zbuditi se s črnim soncem ob licu. Kar si želimo gledati, so rumena sonca, lepa in enosmiselna.

Vsa ta zadeva z barvami sukanca ne pomeni ničesar, si dopovedujem. Obe imata istega moža, obe bivata v isti sobi azilnega doma, za Širin je le zmanjkalo rumene niti. In domačinke niso praznoverne, iznajdljive so, verjetno bo katera prevleko kupila, jo dala naprej kot dobitek na prazničnem srečelovu, in posteljnina bo pripadla osebi, ki ji je usojena.

Čez nekaj dni pakistanske ženske razstavijo svoje izdelke na stojnico, a med njimi ni srhljive vezenine. Širin je črna sonca zadržala za svoje vzglavje.

O avtorju. Vesna Lemaić (1981) je obiskovala Literaturine delavnice pisanja. Objavila je knjige Popularne zgodbe (Cankarjeva založba, 2008), lezbično akcijsko antiutopijo Odlagališče (Cankarjeva založba, 2010), roman Kokoška in ptiči (Škuc – Lambda, 2014), kmalu pa bo izšla kratkoprozna zbirka Dobrodošli (Cankarjeva založba, 2018).

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

  • Iz hleva na cesto

    Aljaž Krivec

    Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.