Skrito

Tina Mlakar Grandošek

Smo v prostornem, svetlem stanovanju. Z velikanskimi okni. Skoznja sončna svetloba prodira tako močno, da je za oči skoraj naporno. Tudi velik, razkošen lestenec, ki impozantno visi s stropa, se na moč blešči. Tu je še velik kavč. Lestenec in kavč. Dva osrednja predmeta v prostoru. Kavč je predimenzioniran. Črn, usnjen in oglat. Neznosen kontrast presvetljenim oknom in bleščečemu lestencu. Vse je skrbno pospravljeno in počiščeno. Kot da stanovanje še ni vseljeno. Kot bi gledal oglas za pohištvo iz kataloga.

In vendar je tu ženska. Urejena, lepa, v poznih tridesetih. Stoji ob kavču, se z obema rokama prislanja nanj, ga skuša premakniti. Za uho ima zataknjeno slušalko z mikrofončkom, najsodobnejšo različico mini telefona.

Ženska zastoka: »Eeee, ne gre!«

Glas po telefonu. Prav tako ženski. Prihaja nekje od zgoraj in, ker je prostor velik, skoraj odmeva: »Si sezula čevlje?«

Ženska zapiha: »Ah, seveda sem si, kaj pa misliš?«

Ženska hitro in tiho sezuje čevlje s peto in poskusi zdaj bosa znova premakniti kavč. Ne gre.

Glas: »Ne vem, no, morala ga boš premakniti. Tisti papirji so preveč pomembni. Pa še originali so, ne morem predložiti kopije. In naj te spomnim, da jih rabimo najkasneje čez pol ure.«

Ženska: »To mi je jasno. Ampak ta žival tehta sigurno celo tono!«

Glas: »Ta vaš kavč je res gromozanski, ja. Ampak zelo udoben, moram priznati.«

Ženska: »Kaj pa ti veš? Saj si bila tu samo enkrat, pa še to malo po tem, ko smo se vselili. Se sploh še spomniš tega kavča?«

Tišina.

Ženska zamahne: »Ne bo šlo. Morala bom na vse štiri.«

Sliši se samo pridušen vzdih.

Ženska se zlekne ob kavč in obraz čisto približa temni reži med kavčem in tlemi.

Glas: »A ga vidiš?«

Ženska: »Mmmm, ja, se mi zdi, da ja. Nekaj se blešči tam zadaj na levi.«

Glas: »A boš dosegla?«

Ženska poskuša z roko seči čim globlje v režo: »Ne gre.«

Ženska si ogleduje dlan, pokrito z debelo plastjo prahu. Pomane si jo, popiha. »Huh, je tu spodaj skrite ene svinjarije …«

Glas: »Vzemi kakšno palico. Ročaj od metle. Ali pa dežnik. Boš laže dosegla, pa še umazala se ne boš.« Nasvet spet odzvanja iz višin po skoraj praznem prostoru. Zveni prijazno. Pozorno uho bi zaznalo odtenek pokroviteljstva.

Ženska pokima, pozabi, da ženska na drugi strani zveze tega ni mogla videti.

Iz omare vzame dežnik in se znova zlekne ob kavč.

Ženska: »Sveti se tam zadaj.«

Glas: »Ampak ti si rekla, da ti je zdrsnil list?«

Ženska: »Ja, saj. Nekaj drugega je tam zadaj.«

Glas: »Najbrž kakšna Minina igračka. Pri nas doma najdeš igrače na najbolj nemogočih mestih.«

Ženska: »Ja, mogoče …« Zdaj s kljuko dežnika dreza globoko v drobovje kavča.

Glas, zdaj lahkotno, skoraj frfotavo čeprav je to tiste vrste ženski glas, ki sem mu ta slog nekako ne poda: »Joj, zadnjič sem jo spet videla po dolgem času. Z Markom sta bila v mestu, pa smo se srečali.«

Premor.

»Ti je kaj omenil?«

Ženska: »Ne. Nič ni rekel.«

Glas: »Saj je bilo zelo na hitro. Taka velika punca je že. Mina. Mark jo ima zelo rad, ne?«

Ženska: »Mark? Ja. Ja, seveda jo ima rad.«

Premolk.

Glas obotavljajoče reče: »Skoraj tako zelo kot tebe, ne?«

Ženska: »Kaj pa vem … Zadnje čase se mi zdi …«

Glas hitro in radovedno: »Kaj?«

Ženska. Še kar leži ob kavču in se muči z dežnikom: »Ne vem … Malo odsoten.«

Glas: »Ah, saj veš, kakšni so lahko …«

Ženska končno potegne dežnik izpod kavča. Na plano izbeza gmoto prahu, v kateri se nekaj rahlo svetlika. Droben predmet. Uhan. Srebrn viseč uhan. S poldragim kamnom na koncu. Tigrovo oko. Podrži ga na dlani, nato ga s prsti počasi in previdno dvigne proti oknu, da bi si ga v svetlobi bolje ogledala. Uhan elegantno zabinglja.

Tišina v prostoru je naenkrat tako čista, tako gosta, da se skoraj sliši nihanje uhana v zraku.

Glas: »No, kaj je zdaj? A si našla?«

Ženska: »Ja … Ne. Ni tisti papir …«

Glas: »Ja, kaj pa je?«

Ženska molči in si ogleduje uhan.

Glas: »No, kaj? Zdaj me pa res zanima …«

Ženska: »Ma, nič. Prav si imela. Minina igračka, samo igračka je.«

Ženska ga skrije v dlan. Sedi na tleh, na kolenih. Dlan z uhanom potisne pod kolena in togo obsedi na svoji roki.

Glas: »No, daj, išči dalje.«

Ženska: »Bom.«

Glas: »Poskusi še z druge strani.«

Ženska: »Bom.«

Ženska še kar sedi na tleh. Bosa, a še vedno v elegantnem kostimu. Z izbranim nakitom, a kosmi prahu po suknjiču. Pramen las se ji izmuzne iz skrbno počesane frizure. Zdaj roki odloži v naročje, počasi odpre dlani in si plaho ogleduje uhan.

Glas: »Je kaj bolje?«

Ženska: »Ne vem. Ja, čakaj, vidim. Zdaj vidim.«

Glas: »Super. No, potem bo pa vse v redu.«

Ženska presliši zadnji komentar.

Glas: »No, ga zdaj imaš?«

Ženska še vedno sedi, naslonjena na kavč. Uhan dvigne visoko in si ga skrbno ogleduje. »Ja. Imam ga.«

Glas: »Odlično. Potem pa se vidimo v službi čez deset minut, ne?«

Ženska zdaj pohiti: »Sabina, čakaj. Samo nekaj bi te še vprašala …«

Glas: »Ja?«

Ženska: »A se ti spomniš … Tistih svojih uhanov?«

Glas: »Joj, dragica, katerih? Saj veš, da jih imam toliko …«

Ženska: »Onih lepih. Visečih. Srebrnih. S tigrovim očesom na koncu.«

Premor. Glas se poskuša spomniti. Ali pa tehta. Ni jasno.

Še malo tišine.

Ženska zajame sapo: »Sabina? Si tu?«

Glas: »Ja. Ja, tu sem. Se že spomnim. Izgubila sem jih. Še zdaj mi je žal.«

Ženska: »Ja, lepi so bili.«

Glas: »In kaj je z njimi?«

Premor.

Ženska malo zmedeno: »Nič, nič, samo tako. Spomnila sem se nanje.«

Glas presenečeno, zadržano: »A kar tako? Kar zdaj ali kaj?«

Ženska: »Mm, ja. Kar tako. Kaj vem. Nekaj podobnega sem mislila kupiti tašči za rojstni dan. Ta teden praznuje.«

Glas: »Poslušaj, dragica, bova kdaj drugič opravljali tvojo taščo. Daj ti raje zdaj pohiti v službo. Bova tu poklepetali o nakitu in cunjah in podobnih rečeh. Sestanek bo čez pol ure, lepo te prosim. Naroči si taksi in prišibaj v firmo s vsemi tistimi prekletimi papirji.«

Ženska resno: »Ja, šefica. Že grem.«

Glas: »Saj veš, da mi ni všeč, če mi tako rečeš. Ne glede na moj položaj sva še vedno prijateljici, ne?«

Spet tišina. Traja ravno toliko časa, da se preobrazi v tiste vrste tišino, ki je malo nerodna. Ko bi moral kdo kaj reči, pa molči, ko bi se moralo kaj zgoditi, pa se ne.

Ženska vse skupaj prekine z vzdihom: »Pa ja.«

Glas presliši vzdih: »No, čao.«

Klik.

Ženska tiho: »Adijo.«

Ženska obsedi. Ne za dolgo. Sname slušalko. Vstane, si poravna krilo. Stopi do najbližjega okna in ga odpre. Svež zrak v hipu napolni prostor. Z njim v to skoraj sterilno urejeno in nenavadno tiho stanovanje vdrejo zvoki z ulice. Pridušen nerazločen pogovor, visoko zveneč smeh mladenk, hrup avtomobilov, zavore, tiktakanje ob prehodu za pešce, avtobus, hupanje ali sirena nekje daleč … Vse skupaj traja kakšno minuto. Ženska samo stoji ob odprtem oknu. Rahla sapa se ujame v ogromnem lestencu, ki nežno in prijazno zacinglja. Ženska pred oknom še nekajkrat globoko vdihne. Ga zapre. Spet nastopi tišina.

Zdaj se nasloni na stranico kavča. Zbere vse moči, žile na vratu se ji napnejo, v obraz postane temno rdeča. Premakne kavč. Potisne ga na drugi konec sobe. Na tleh se riše velikanski pravokotnik prahu. Ženska obuje salonarje. Previdno stopi v prah in pobere list papirja. Spiha prah in list skrbno spravi v aktovko.
Nato izgine nekam v ozadje. Slišimo samo zvoke. Spominjajo na bruhanje. Nato splakovanje stranišča. Nato nekaj, kar bi lahko bilo ščetkanje zob. Na koncu še curek vode v umivalniku. Ženska se vrne s popravljeno pričesko in čistim suknjičem. Še enkrat pogleda po sobi, če je kaj pozabila. Dežnik pospravi nazaj v omaro. Kavč ostane premaknjen. Kosmi prahu na tleh se vrtinčijo. Zapne suknjič do vratu. V roki trdno stisne aktovko. Odide z odločnimi koraki, ki odmevajo po parketu.

O avtorju. Rojena v Mariboru (1979), živi v Ljubljani. Diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Krajše obdobje se je preizkušala v prevajanju iz nemščine in literarni kritiki. Daljše obdobje prodaja knjige kot copywriter pri Mladinski knjigi. Večkrat se je udeležila delavnic kreativnega pisanja pod okriljem LUD Literatura. Uspešno je sodelovala na … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Silvo pravi:

    Zgodba ima dober dramaturški zvok, ponekod zveni, kot didaskalije pri gledališki predstavi.
    Uhani pa.. Naj vise na kateremkoli ušesu!
    Po tašči jih bo tajo imela vnukinja!

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →