Skriti kotiček v gozdu

Franci Novak

»Tam se smeš obrniti. Tam je dovoljeno žalovati. Tam si upaš pokazati stare resnice, ki so drugače zmerom zapakirane.«

Tomas Tranströmer, Kotiček v gozdu

 

Veje smrek sestavljajo mozaike na nebu. Greš po poti, mimo bukev in jelk, skozi nizko podrast.

Zaradi vode, ki pada čez kamne, se ti zdi, da nekdo ves čas prihaja in odhaja. Tam, kjer potok ostro zavije, so v temnem bregu velike korenine. Tam lahko sedeš na črne kamne in gledaš gladino, ne da bi te kdo videl. Ker se nad tabo dviga z mahom pokrito drevo, v tistem kotičku ni ne svetlo ne temno. Tam se lahko dotikaš trdnih ali krhkih stvari, lahko čakaš na nekoga ali le ždiš v poltemi. Lahko si umiješ obraz ali le gledaš njegov odsev na vodi, ko pljuska ob breg. Včasih te tam obide tesnoba, ker nekdo ves čas prihaja in odhaja, ampak to občutje potem ostane nekje zunaj, spreminja se v visoke kamne, pokrite z mahom.

Po deževjih so vsi kamni spolzki.

Včasih prinesem tja svojo najljubšo knjigo, knjigo pesmi, in jo vržem v vodo, da bi videl, kako listi odhajajo s tokom, ko se knjiga napije vode. Gledam jo, ko miruje kot pokvarjena ladja, privezana ob kakšen kamen, vidim, kako se okoli nje nabirajo vejice in drobno plavje, kot da bi bila knjiga magnet za vse majhne stvari.

Začuda so knjige dolgožive, dolgo časa ostajajo v vodi. Tudi takrat, ko razpadejo pod blagim rezilom vodnega toka, vedno nekaj ostane od njih – platnice ali šop listov. Včasih pa kakšna knjiga popolnoma izgine, od nje ne ostane niti list. Sumim starce iz bližnje hiše ob potoku, ki včasih sedijo na ozki klopi na vrtu in gledajo v pokošen travnik, v vedno isti travnik; najbolj pa sumim starca z dolgimi belimi lasmi, ki me je nekoč, ko sem kot morilec stopal ob potoku, negibno opazoval.

Pomislim, da mogoče suši moje knjige zadaj na svojem vrtu, kot kakšne plodove, ki jih je našel v gozdu. Gleda jih, kako ležijo pred njegovimi nogami, suhe in nagubane. S slabimi očmi ne vidi raztopljenih črk. Iz njih poskuša iztisniti nekakšen sok, nekaj uporabnega, mogoče kakšno kapljo.

Vedno, ko grem mimo starčeve hiše do svojega skritega kotička v gozdu, stopam z narejenim, hladnim obrazom, kot naključni mimoidoči, kot da me to niti najmanj ne zadeva.

Potem si umijem roke v potoku. Tok vode raste na mojih dlaneh kot nekakšna kri.

O avtorju. Franci Novak je pesnik, ki je po opuščenem srednješolskem študiju obiskoval učne ure teorije in prakse na Mestni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Pri Mladinski knjigi je izšel njegov pesniški prvenec Otroštvo neba. Leta 2010 je postal vitez poezije pesniškega turnirja v Mariboru, leta 2012 pa Evropskega pesniškega turnirja. Trenutno dokončuje zbirko kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

  • Ouagadougou, 1987

    Zarja Vršič

    Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je … →

Izdelava: Pika vejica