Poročna obleka

Mirko Božić

Poročna obleka je obleka, ki jo ženske nosijo na poročni dan. V najboljšem primeru jo oblečejo samo enkrat. Vedno več pa je primerov, ko to ne velja, saj jo je Elizabeth Taylor nosila osemkrat. V času Jugoslavije se je po te stvari hodilo v Trst. Kavbojke, jakne, pa tudi poročne obleke. Ponte Rosso in Eldorado sta bila v tistih časih tako rekoč sinonima. Ljudje so domov prinašali polne prtljažnike oblačil in hišnih potrebščin. Vsi smo imeli potne liste, v nasprotju z milijoni za železno zaveso, ki so lahko o Ponte Rossu samo sanjali. Rdeči, stari, modri most … nekako vedno naletimo na mostove s pridevniki. Leto 2015 je. Jesen. Izginile so tako Jugoslavija kot tudi kolone vozil z našimi tablicami, ki so romale proti italijanskim trgovinam. Ljudje imajo zdaj vse doma ali pa nimajo več denarja za pohajkovanje in nakupovanje. Tudi tujih valut ne skrivajo več v blazinah, temveč v banki, ki lahko vsak hip potone kot Costa Concordia. Ne vem, kje je Ponte Rosso. Stojim na Piazza dell’Unita d’Italia, ki je ogromen osvetljen javni prostor, odprt vse tja do morja. To se na videz staplja s črto obzorja, tako da imaš občutek, da lahko hodiš po vodi. Pravzaprav me trg spominja na Tarragono, te mehke vodoravne poteze večernih barv. Iz hotela v bližini centra Ljubljane, kjer sva ostala nekaj dni, sva prišla z avtom sem. Dan prej sem se pogovarjal z Etgarjem Keretom, ki mi je povedal, kako je zaprosil za roko svojo ženo. Ekaterina je bila rdečelasa Ukrajinka s svetlomodrimi očmi in izrazitimi ličnicami. Pisala je o vojni v svoji državi. Ker sva oba otroka vojne, sva drug drugega razumela, saj se vsi otroci vojne razumemo med seboj; ne glede na to, od kod smo, so naše zgodbe vedno iste, ponavljajoče se pripovedi z majhnimi vsebinskimi različicami.

V tem mestu je moja mama v poznih sedemdesetih kupila svojo poročno obleko. Z očetom sta sedla v njegov olivnozeleni golf in se odpeljala. Predstavljam si običajno zgodbo z mejnimi postopki in takratnimi tujimi valutami, policijo in Polizio. Zamišljam si poletje v mestu, soparico, ob kanalu Grande, stojnice z neumnostmi, vsak četrti, peti mimoidoči govori v našem jeziku, kot da bi bili v neki nemški gostilni s čevapčiči. Tako izložbe kot moda so bile takrat drugačne. Ženske so nosile klobuke, vsaka mladenka pa je bila vsaj delno podobna Bianci Jagger. Mama je prav tako nosila klobuk in dolgo belo nagubano obleko z zgornjim čipkastim delom, katerega rob je obkrožal vrat. Ramo je pokrila s plaščem iz prosojnega blaga, ki se je spuščal po hrbtu v obliki lahke zvonaste silhuete. Ob tem pa je imela tudi belo torbico z zlato verižico. Pozneje se je v isti obleki odpeljala v stričevem belem genscherju na lastno poroko, moj oče pa je nosil svetlorjavo obleko in srebrno uro na zapestju. Tako vitek in visok je bil videti kot maratonec na slavnostnem sprejemu. Na fotografijah, kup ljudi v bež in belem, tipična moška garderoba iz sedemdesetih. Poročna obleka iz Trsta je zdaj v vrečki na dnu omare. Tam bo tudi ostala.

Kdo ve, koliko tukajšnjih žensk se je v vseh teh letih vrnilo s poročnimi oblekami v prtljažnikih in koliko teh zakonov je preživelo težave, ki se začnejo tako puhasto, pozneje pa spremenijo v mogočnega leva. Nepomita posoda, kričanje, spontani splavi. Življenje poročenih žensk je obeleženo z obleko. Zakon začne z belo, konča pa s črno obleko. Sem sem prišel v upanju, da najdem duh svoje matere. Neulovljivo senco v ogromni hiši, ki jo boš morda zaslutil, vendar je ne boš nikoli do konca spoznal ali ujel. Krog se je s tem zaprl, vrnil sem se tja, kamor niti nisem mogel iti, ker se je vse zgodilo, preden smo oni ali jaz sploh obstajali. Kako se vrniti tja, kjer nikoli nisi bil? Kakšno mesto je to? Ali sploh obstaja? Mar je vse le projekcija, notranja nuja po biti, po tem, da najdeš nekaj, česar nisi nikoli otipal, videl. Ves svet je vrsta projekcij. Nič več in nič manj od tega. Tudi to mesto in ona in te ogromne stavbe in trg, vse so samo slike, zavestne in nezavedne. Spreminjam se v gobo, ki vse to vpija, da se bo nekoč, nekje, nekako ožela. Ta nekje je tu, ta nekoč pa zdaj, prav zdaj. Občutim olajšanje, hodim po tujih korakih, ki so pripeljali do mene, in na novo sestavljam izmišljene sestavljenke. Nepomembne so, vendar me nocoj zabavajo misli o vzporednih življenjih in neskončnih scenarijih, ki se cepijo na vse strani od glavne misli kot ulica v Brankovcu.

Zvečer sediva v gostilni blizu trga, pijeva pivo na terasi, mimo hodijo turisti. Svetilke na ulicah za nama sramežljivo omilijo temo, ki se je prikradla med naju. Kmalu naju bo prišel iskat avto. Čas je, da se vrneva v Ljubljano. Ekaterina sedi poleg mene na zadnjem sedežu. Počutiva se kot hollywoodski zvezdi, noč je topla in polna možnosti.

 

Prevedla Ivana Komel Solo

O avtorju. Mirko Božić se je rodil leta 1982 v Mostarju. Piše poezijo, prozo, kolumne in kritike. Njegove pesmi so bile prevedene v albanščino, nemščino, slovaščino, slovenščino, poljščino, španščino in angleščino. Njegovo delo je bilo vključeno v več revij in antologij tako doma kot v tujini. Organiziral je prvo branje med Leipzigom in Mostarjem preko Skypea. Sodeloval je na mnogih festivalih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kosec

    Renata Šribar

    Pred hišo, ki je spominjala na manjšo haciendo, se je zaustavila skupina ljudi. Ela jih je pozdravila in postala pred vrati.   »Čau, saj si prava pocestnica, ups, … →

  • Vseeno klovni

    Sára Vybíralová

    Kot otrok sem šminko preizkušala pri babici. Mama je ni uporabljala, babica pa – imela je poln jogurtov lonček črnih palčk, ki si jih zasukal in so ven … →

  • Središče za psihično skrbstvo in šolstvo

    Miroslav Pech

    Zdaj se moram voziti v čisto drug kraj. Začel sem hoditi na drugo poklicno šolo. Zadnjega pol leta sem bil doma. To lagodje že počasi pogrešam. Na … →

Izdelava: Pika vejica