Sistemska napaka

Maša Pfeifer

Marjeta je že peti mesec ležala na kavču in se praktično ni več premikala. Nihče se ni več posebej ukvarjal z njo. Sčasoma je razvila precej učinkovito metodo odganjanja vsiljivih prijateljev. Vedno, ko jo je kdo poklical, se je oglasila, rekla: »Ja?«, odložila telefon na klubsko mizico in pustila, da zvoki telenovel opravijo svoje. Dala jim je vedeti, da je še vedno živa, to pa je bilo tudi vse. Čakala je, da televizija dobi sredi ekrana tisto grdo črto, končno crkne, potem pa bo razmišljala dalje. Na svoje začudenje se je to zgodilo veliko prej, kot je pričakovala. Samo od sebe se ji je prerinilo čez goltanec in vstala je s kavča. Brez pomisleka je zakorakala proti omari na hodnik in jo odprla. Iz nje je zasijal živo rdeč plašč. Odtenek je bil božjastno rdeč. V njega je zijala nekaj časa in ga nato na silo izvlekla iz kupa ostalih. Držala ga je v rokah in si ga oblekla. Postavila se je pred ogledalo, si po dolgem času podarila nasmešek in pomislila na reklamo za mehčalec. Začela se je na glas smejati, otresati z glavo in se še enkrat pogledala v ogledalo. V garaži je imela avto istega odtenka.

Irena je poklopila svoj mali prenosnik in se zadovoljno nasmehnila. Dan se je začel dobro. Z užitkom je mlela v ustih svoj toast in ga poplaknila s kavo. Bilo je eno izmed redkih juter, ko je ni nihče motil s službenimi maili. Bila je celo tako sproščena, da se je odločila, da bo šla v službo peš. Razmišljala je o mrzlem zimskem vetru in fantazirala o dnevu brez histerije in sodelavke Majde. Še za kako uro lahko pozabi, da jo v službi čaka sestanek s scenaristično ekipo in direktorjem. Še ena butasta serija, še ena izgubljena bitka. Ampak, ta trenutek to še ni bilo pomembno. Obula si je svoje nove gojzarje in zakorakala v belo.

Marjeta je v garaži bloka že uro in pol navijala motor svojega avta. Všeč ji je bilo to navijanje in spuščanje gasa. Dimna zavesa, ki jo je ustvarjala, jo je vračala v lepše in mlajše čase. V spomin ji je priklicala taborni ogenj in oder amaterskega gledališča . Takrat dim še ni pomenil nevarnosti. Streznilo jo je šele žuganje hišnika, ki ga je zagledala v vzvratnem ogledalu. Njegovega preklinjanja ni slišala, na glas je navila tudi glasbo. Ugasnila je motor in ga še enkrat vžgala in se odločila, da se zapelje do mesta. Hišnik Vinko se je še vedno drl, ko je zapeljala mimo njega, kašljal in ji trkal na okno, ko je čakala, da se električna vrata dvignejo. Dobila je nenavaden občutek. Do hišnika je bila neprijazna. To se je sicer vedno dogajalo, a tokrat je morala storiti drugače. Pritisnila je na električno stikalo in odprla okno. »Se opravičujem, gospod Vinko, izgubila sem občutek za čas. Tako lep dan je, pa na svidenje!« Vinko je zbegano pokimal in se brez pomisleka umaknil, da je Marjeta lahko speljala.

Irena je imela do službe še nekaj poti in seveda se ji je že mudilo, a se svojemu počasnemu in sproščenemu tempu ni želela odpovedati. Lahko se izgovarja na sveže zapadel sneg in slabe cestne razmere.  Prišla je do prehoda za pešce, pri katerem tudi avtomobili lahko zavijajo desno. Mimogrede te lahko kdo zbije. To je bil prehod za tiste s prirojeno žilico za bezljanje. Ampak danes ne. Čez cesto se bo sprehodila kot človek. Pred njo se je ustavil živo rdeč avto. Pogledala je proti avtu in v njem zagledala prepevajočo žensko.

Marjeta je veljala za objestno voznico. Predvsem je rada zanemarila dejstvo, da lahko, če bo neprevidna, koga povozi. Bila je običajna jutranja voznica. Tokrat pa je upala, da bo lahko kateremu izmed pešcev ustavila in prijazno počakala, da gre mimo. Uživala je ob pogledu na tresoča stekla svojega avta, ob katera je cvileče butala njena najljubša glasba. In ženska, ki se je počasi sprehodila čez prehod, je ni niti malo razjezila. Od navdušenja bi ji skoraj pomahala v pozdrav.

Irena je nadaljevala svojo pot do službe in pomislila, da že dolgo ni videla veselega človeka. Resnično veselega. Tik pred vstopom v svojo pisarno je začutila, da so jo novi čevlji pošteno ožulili , nekaj sekund zatem je že zaslišala Majdo, kako se spet prisiljeno reži in pripoveduje o svojem vikendu v Fiesi: »Ej, na morju je tud pozim lahko čist fajn. Jaz pa Iztok sva šla lepo do Pirana na pijačko, tamali so se pa igral pri njegovi mami. A veš, kako je ta luft fajn! Čist drgač od te naše megle! Ful fajn!« Popolnoma neprepričljivo. Sledil je sestanek in dvig Ireninega pritiska.

Marjeta pa se še naprej ni mogla načuditi sama sebi. Prvič v življenju ji je brez živčnega zloma uspelo bočno parkirati. Zategnila je ročno zavoro, odprla vrata in odšla do parkirnega avtomata. Po začetni evforiji, ki jo je doživela v garaži, se ji je zdaj prebudil še čut za občudovanje. Ko je plačala parkirnino, je občutila neznansko zadovoljstvo nad tem človeškim izumom. Kako lepo, da je nekdo pomislil na vse te reveže, ki so prej leta postopali po ulicah tudi pozimi in pobirali drobiž. Zdaj pa je tu avtomat, kakšna fantastična domislica! Navdušena nad tem, kaj zmore človeški um, je skoraj v galopu stekla do prve slaščičarne in si naročila tortico. Zatem mora nazaj poklicati Boruta, on je bil edini, ki je jo je še vedno redno klical in preverjal, če je živa.

Irena je odprla svoj službeni računalnik in čakala, da nekdo skliče sestanek. Direktor je bil, v nasprotju z večino njegove vrste, točen, torej le malo pozen. Ura je odbila deset čez devet in ekipa je počasi začela kapljati v sejno sobo, kjer naj bi dorekli rdečo nit nove serije za žensko publiko. Vsi so imeli visoka pričakovanja, da bo tokrat serija bolj življenjska, malo več drame, s kancem humorja, tako, kot to delajo v Ameriki, bi še dodala Majda. Irena si ni delala utvar. Stvar bo spet povprečna. Ni si več razbijala glave s tem, kako slab bo scenarij in kako slaba bo šele scenografija, med katero se vedno znajde pohištvo iz časa tranzicije. Ni pa pričakovala, da bo direktor popolnoma obrnil smer: »Draga ekipa, hrvaški teve trg po novem obseda serija z naslovom Čutim te, čuti me. Odkupili smo pravice, potrebne pa so seveda prilagoditve za naš prostor. Tukaj pridete na vrsto vi!« Irena je bila postavljena za vodjo scenaristične ekipe.

Marjeta je momljala od užitkov, ko je košček za koščkom v usta nosila Sacher tortico. Na njeno srečo se ji je Borut javil. Pravkar je imel pavzo za kosilo. In ko je Borut vstopil v slaščičarno, sprva ni videl, kje sedi Marjeta. Navadno se je usedla kam zadaj, pravzaprav je še raje čakala pred lokalom, če sta bila zmenjena. Ni marala, da bi izpadla čudna in si naročala pijačo sama, brez družbe. Po njenem mnenju so bili to najbolj žalostni primerki ljudi. Marjeta mu je mahala izza mize pri oknu, vsem na očeh. Usedel se je poleg nje, globoko zavzdihnil, bil je uničen od dela, trajalo je nekaj časa, da se je zavedel, da je Marjeta drugačna. Ta ga pisano gledala, iz oči ji je sijalo »in, prijatelj, kako si, a ni lep dan, a ni čudovito, a ni res vse tako super?« Ni se več zadrževala. Objela ga je in se začela od vsega lepega silno solziti in smejati. Borut jo je zaskrbljeno vprašal, če je v redu. Marjeta je od navdušenja kar kriknila: »D BEST SM!« Bilo je čudno in za Boruta neprijetno srečanje. Marjeti se je res nekaj pripetilo.

Irena je zaključila z osnutkom prevoda prve epizode serije in po celem dnevu sedenja vstala. Čutila je, kako se ji zaradi žuljev  na pete lepijo nogavice in zgrozila se je ob misli, da bo morala nazaj domov s trolo. Pregreta od navitih pisarniških radiatorjev se je majavo odpravila do postajališča. Mrzel veter se ji je zažrl v razpuščen obraz, ko je pred sabo zagledala nepregledno množico najstnikov. Po pričakovanjih bo vstop v mestni avtobus borba. Iskanje prostega sedeža se ji je zdelo utopično. Lahko je upala le na mesto za invalidske vozičke, ki je bilo po navadi prazno. Poskušala je izklopiti kokodakanje, gruljenje in prerivanje živine. Zaprla je oči in počasi štela do deset. Ko jih je odprla, so bile prepotene in kričeče živali še vedno tam. Ni smela izgubiti živcev. Do doma ima še dobrih deset minut, potem bo vse spet v redu. Si je prigovarjala in spet zaman štela do deset.

Marjeta je izstopila iz slaščičarne in začela intenzivno ovohavati zimski zrak. Vse je dišalo po praženih mandljih s cimetom. Sladkoba ji je preplavila nosnice in ni se ji upirala. Plavala je po ulicah in se nasmihala neznancem. Nekateri so ji od zmedenosti celo odzdravljali, ona pa se jim je priklanjala. Njeno zamaknjeno sprehajanje je trajalo ves dan in ko se je zvečer vrnila na parkirno mesto, je ugotovila, da ji je avto odpeljal pajek. Poklicala je taksi, ki jo je peljal do glavne lokacije mestnega redarstva. Znašla se je na mestu, kjer so ljudje vajeni vsega. Videli so že vse, vse izpade človeškega besa in poznali vsak njegov odtenek. Jasno, na Marjeto ni bil nihče pripravljen. Ta se je zaposlenim zahvaljevala za njihov trud in trdo delo, jim stiskala roke in jih objemala. Čutila je, da jih nihče v resnici ne ceni in jim mora nekdo zaželeti lep večer. Redarstvo je zapuščala na vrhuncu svoje blaženosti, dosegla je spravo s svetom. Odpeljala se je domov in v veselem pričakovanju naslednjih dni zaspala. Sanjalo se ji je, da je postala božje jagnje.

Irena se je že četrti mesec zapored vsak dan posvečala pisanju pozitivnih sporočil. Predstavljala si je, kako upokojenke zvečer hlipajo v ekran, kako moški srednjih let skrivaj poslušajo nasvete, kako ločenke na ves glas tulijo: »Vse se da, če se hoče! Jaz zmorem!« Čutim te, čuti me jev Sloveniji, tako kot na Hrvaškem, doživljala izreden uspeh. Zgodba o veseli lepotici, ki klošarje s pozitivnimi mantrami spreminja v zadovoljne natakarje in širi zemeljsko ljubezen, je to, kar so ljudje potrebovali. Ideal, ki ga ne bodo nikoli dosegli in so nad njim že obupali, a so, vsaj zvečer, preden uničeni popadajo v postelje, požirali tisto zadovoljstvo je v malih rečeh. Zajedala jih je neustavljiva želja po sreči. Gledanost oddaje je od Irene zahtevala visok davek. Končno se ji je samo od sebe prerinilo čez goltanec in utrnila se ji je briljantna filozofska misel: »Sreča je sistemska napaka in srečen je lahko le norec, ki se je prenehal boriti proti skupnemu sovražniku. Ne premagujemo ga za srečo, premagujemo ga za smisel!« Bila je zdrava.

Marjeta je v tem času ustanovila skupino za samopomoč Poljubi dan, na socialnih omrežjih citirala Coelha in sebe, se preveč prijazno in brez potrebe zahvaljevala prodajalkam za drobiž v trgovinah, prijatelje gnjavila z izleti v neznane kotičke Slovenije. Marjetina sreča je prinašala tesnobo in hude napade panike. Bila je nevzdržna. Za ljudi ni bilo dobro, če jim je resnično zadovoljstvo prišlo preblizu in ni bilo njihovo. Potrebovali so zakonske težave in kronične bolezni. Vse to jih je ohranjalo pri življenju, bolj kot življenje samo. In imeli so veliko dela. Ljudje so se ji začeli izogibati na ulici. Hotela se je pogovarjati in deliti nasvete. Oni pa za to niso imeli časa. Ni se več ozirala na zavrnitve in kam so jo nemalokrat nesramno poslali. Preslišala je vse in nadaljevala svoj sončni pohod. Marjeta je postala škodljiva. Bila je srečna.

Zgodilo se je tako, da se Marjeta in Irena nikoli nista srečali. Usoda ni imela potrebe po tem. Razen ob nedeljah, v tihem večeru, ki sta si ga vzeli samo zase. Vsakič po uvodni špici šova Čutim te, čuti me jima je v glavah čisto narahlo zabrnelo. Bil je skupni sovražnik.

O avtorju. Maša Pfeifer (1987) je absolventka primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, objavlja literarne kritike in z literaturo povezane članke, je članica odbora inštituta IRIU, kjer sodeluje pri pripravi literarno-umetniških projektov in se pod katerega kot avtorica tudi podpiše (Strip-o-kritika). Po poti konjičkov: ena razstava v KUD FP, ena premiera v SMG. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Silvo Malek pravi:

    Prvi del, da tako rečem Marjetinih doživetij mi je blizu.
    Poznam tak tip ženske, samo ob Tv, z mobilcem v rokah in s prekinjanjem klicočih.
    Zaključek zgodbe bi bil lahko še bolj ciničen in zafrkljiv!

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →