Reka

Anja Mugerli

V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni odšel na potovanje, kot je njegova mama ves čas vztrajno zatrjevala, pač pa je bil zaradi ropa obsojen na zaporno kazen. Vedeli so, da so mesarjevega vajenca odpeljali v norišnico, ker je neke noči célo družino zaklenil v hišo in v njej nato poskušal zanetiti ogenj. Vedeli so, da je moja mama pri petintridesetih odšla k zdravniku, ki jo je umetno oplodil s semenom neznanega moškega in da sem tako nastala jaz. In vedeli so tudi, kaj se je zgodilo Vesni. Delala je v nočnem lokalu v našem kraju in zanosila je kot mlado dekle, a ni tako kot moja mama odšla na umetno oploditev. Takrat so temu še rekli, da so ji naredili silo, v množini, kot bi na ta način vzeli krivdo z ramen tistega enega človeka, ki je to zagrešil, ter jo razporedili in jo tako zreducirali. Enkrat sem prodajalko v naši trgovini slišala reči, da se slabe stvari ne dogajajo kar tako tjavendan, temveč da so ljudje že morali storiti kaj, da so si jih zaslužili, in da to najbolje vejo oni sami. Vedela sem, da govori o Vesni, ker sem jo slišala omeniti njeno ime že prej, in preden sem zapustila trgovino, sem treščila prazno nakupovalno košaro na vrh drugih, a ženske so bile preveč zatopljene v svoj pogovor, da bi to opazile.

Z Vesninim sinom sva bila istih let in od prvega razreda osnovne šole sva bila sošolca. Tako otroci kot odrasli so mu nadevali vse mogoče pridevnike, najpogosteje pa je bilo slišati, da je drugačen. Bil je samotar, redko je s kom spregovoril in najpogosteje si ga lahko videl, kako odhaja v cerkev ali prihaja iz nje. Medtem ko je hodil, so njegovi koraki prevzeli neki ritem, kot bi v njem ves čas igrala glasba. Bil je zelo visok za svoja leta, najvišji v našem razredu, in imel je najbolj modre oči, kar sem jih kdaj videla. Medtem ko sem ga jaz med poukom rada skrivaj opazovala, on dolgo sploh ni zaznal, da obstajam. Medtem ko je nekdo drug na tabli reševal ulomke, je on strmel skozi okno in grizel konico svojega svinčnika, ne da bi se zavedal, da je opazovan. Ko ga je nato učiteljica nenadoma poklicala k tabli, je presenečeno vzel iz ust svinčnik, ki je bil poln odtisov njegovih zob, in v takšnih trenutkih sem si zaželela, da bi lahko tisti isti svinčnik vtaknila v svoja usta. 

 

*

 

 

Proti koncu našega zadnjega leta v osnovni šoli je našo učiteljico zamenjala neka druga. Tistega dne, ko je nova učiteljica sedla na svojo mizo in nam prebrala pesem z naslovom Sin, je že vse dišalo po poletju in počitnicah. Ne spomnim se, kdo je pesem napisal, a spomnim se, da je v njej oče nagovarjal svojega sina. Oče bo preko svojega sina živel naprej in na ta način bo postal večji od smrti, nam je pesem razložila učiteljica. Nato si je knjigo položila v naročje in nas pogledala. Rekla je, da smo si vsi mi med seboj zelo različni, vsak je po svoje nekaj posebnega, a po drugi strani nas vse druži ista stvar. »Vsi ste bili narejeni iz ljubezni,« je rekla, pri čemer je zadnjo besedo izgovorila čisto počasi. Nad razredom je obležala tišina in jaz sem se ozrla k njemu. Njegov svinčnik je ležal na mizi in on je sedel vzravnano, z napeto hrbtenico, kot bi skušal ujeti odmev izrečenih besed. Ker je šele prišla v naš kraj, učiteljica ni mogla vedeti, da nismo bili čisto vsi v tistem razredu narejeni iz ljubezni. On, ki je nepremično sedel na drugem koncu razreda, gotovo ni bil, in v tistem trenutku sem začela verjeti, da tudi jaz nisem bila. Verjela sem, da je to tisto, kar naju povezuje: oba sva nastala zaradi neke sile, ki z ljubeznijo ni imela nobene zveze. Kot bi zaslišal moje misli, se je obrnil proti meni in nekaj dolgih trenutkov sva bila združena v pogledu. Morda je bila kriva pesem, da me je končno opazil. Vedel je, da tudi jaz, tako kot on, nimam očeta. Ni pa vedel, da mi je mama večkrat rekla, naj ga raje pustim pri miru. Ko sem jo vprašala, zakaj, je vedno pogledala v neko odročno točko in potem rekla, da je to samo nekaj, kar čuti. Na koncu pouka sem na svoji roki začutila dotik in on je stal za menoj.

Od naše šole je pot vodila mimo cerkve in se nato spustila proti reki. Takoj ko si zavil z glavne ceste na makadamsko, si lahko slišal deročo reko, ki je po vsakem močnem deževju narasla ter s seboj odnašala vejice in veje in včasih kar cela drevesa. Enkrat sem videla, kako se je deblo nekega drevesa ujelo med skale in divje poskakovalo na površini, dokler ga ni voda iztrgala iz skalnatega oprijema in odnesla s seboj naprej. Peljal me je naprej ob reki vse do votline, kjer smo nekoč kot otroci videli skupino ljudi plesati okrog ognja. Takrat je nekdo izmed nas rekel, da kličejo hudiča, mračilo se je že, in prestrašeni smo se razbežali domov. Pričakovala sem, da bodo v votlini še vedno vidne sledi tistega večera, a razen nekaj smeti in kartona, raztegnjenega po tleh, na katerem je očitno nekdo včasih prespal, je bila prazna. Ko me je ob steni votline poljubil, sem se počutila kot tisto ujeto drevo, ki ga je voda iztrgala skalam in ga nato odnesla nekam daleč naprej. Njegov jezik je imel okus po svinčniku. Stene okrog naju so zadušile glasno cvrčanje škržatov in ves prostor je napolnilo le šumenje reke. Z mesta, kjer sva sedela, sem lahko naprej ob reki, kjer je bil tok mirnejši in struga plitvejša, videla ribiče, ki so vsak s svojo ribiško palico stali do pasu v vodi. Razen reke se ni zganilo nič.

»Kam greš drugo leto?« me je vprašal in njegov glas se je od sten votline odbil nazaj proti nama. 

»Na gimnazijo. Pa ti?« sem vprašala, čeprav sem vedela, da se je vpisal na ekonomsko šolo, tako kot sem vedela, da mu je vedno dobro šla matematika.

»Ekonomska,« je rekel. »Komaj čakam, da grem iz te luknje.«

Vedela sem, da to govori zaradi vseh govoric, ki so krožile o njem, in ker je bil vso osnovno šolo nekakšen odpadnik v našem razredu, a kljub temu sem, ne vem, zakaj, rekla: »Jaz bom pogrešala šolo. Pogrešala bom to reko.« V resnici sem hotela reči, da bom pogrešala njega, saj mi za nič drugega ni bilo mar, a tega nisem rekla in on je odmaknil roko z mojih ramen. 

»Ko sem bil v prvem razredu, me je mama vpisala h košarki, ker sem bil tako visok za svoja leta,« je rekel potem. »Veselil sem se prvega treninga, in ko sem držal žogo med rokami, je bilo, kot da bi bila vedno tam. Zabil sem svoj prvi koš in spomnim se, kako sem se zasmejal in kako je moj smeh čudno odmeval po telovadnici. Sploh ni bil slišati kot smeh, bolj kot jok. Ko sem pogledal druge fante, sem videl, da se noben ne smeje z mano. In ko se je trening končal in smo zapuščali šolo, so mi zelo jasno povedali, zakaj ne. Vsak od njih je imel v roki takšen kamen.« Stegnil je roko in s tal pobral kamen v velikosti žogice za pinkponk. »Nikoli več nisem šel h košarki.«

Dvignil je roko in zalučal kamen v reko. Nato je iz žepa potegnil škatlico cigaret in si eno prižgal. Še nikoli ga nisem videla kaditi in vznemirjeno sem vdihovala njegov novi vonj. 

»V cerkev hodim samo zato, da lahko gledam ljudi,« je nadaljeval in pihnil dim. »Usedem se čisto v zadnjo klop in pogledam vsakega moškega, ki pride mimo. Zelo visokih moških ni veliko, v našem kraju jih je vseh skupaj mogoče kakšnih devet. Gledam jih in si mislim, da mora biti eden od njih. Moj oče.«

Zdelo se mi je, da ga lahko vidim, kako sedi v čisto zadnji cerkveni klopi, morda s sklenjenimi dlanmi pred seboj, kot pri molitvi, v resnici pa natančno opazuje ljudi, ki grejo mimo njega. 

»Jaz ne bom nikoli izvedela, kdo je moj oče,« sem rekla. »Obstaja neki kodeks, ki prepoveduje, da bi kdorkoli kadarkoli izvedel, čigavo seme je oplodilo jajčece moje mame. Z mamo zato tudi ne hodiva v cerkev. Ker cerkev tega ne podpira.«

Obrnil se je k meni in se mi približal z obrazom. Potem me je poljubil, imel je okus po dimu, in poljubljala sva se, dokler ni sonce zašlo.

 

*

 

 

Votlina ob reki je postala najino skrivališče. Vsak, ki bi prišel k reki, bi naju opazil šele, ko bi prišel čisto do vhoda, njihove korake pa bi zaradi proda na tleh slišala, še preden bi prišli; tako sva vsaj mislila. Pred votlino je bil tok reke zelo močan, in če si hotel v vodo, si se moral močno držati skal, da te ni reka odnesla s seboj čez brzice. Ko sva šla prvič v vodo in si je, obrnjen proti reki, v enem gibu slekel majico, sem se zastrmela v njegov hrbet, posejan z ožganinami. Stegnila sem roko in prste položila na enega izmed rjavih krogcev. 

»Sam sem se,« je rekel, ne da bi se ozrl. Govoril je tiho in njegov glas je odnašala stran reka. »A ne bom več,« je dodal in bos odšel čez skale. 

Vedela sem, da si ne bi mogel sam ugasniti cigarete na vseh tistih mestih, a nisem rekla ničesar. Sledila sem mu čez skale v mrzlo reko in ves čas si izpred oči nisem mogla izbrisati Vesnine podobe. Drobna Vesna, ki stoji za šankom in v krpo briše kozarec. Prijazna Vesna, ki mi je v stekleničko na skrivaj zlila kanček ruma, ko je moja mama med peko potice ugotovila, da ji ga je zmanjkalo, trgovine pa so bile že zaprte. 

 

*

 

 

Nad reko se je bočil kamnit most, čez katerega je bila speljana železniška proga. Že kot otroci smo poslušali zgodbe o ljudeh, ki so preplezali ograjo in se z mosta pognali v mrzlo reko. Od reke do mosta je vodila ozka pot, skrita med grmovjem. Bila sva vse više in reka pod nama se je vse bolj oddaljevala. Zadihana sva obstala na začetku mosta, od koder je bilo videti prodne otoke naprej na reki. Na drugi strani, od koder je reka pritekala, je bila voda globlja. Tam so bili tolmuni, ki so bili z mosta videti kot temnozeleni madeži sredi svetlejše zelenomodre. Tja smo se poleti po navadi hodili kopat. 

Sedla sva na tla, tako da sva imela razgled na tirnice pred sabo. Visoki hrasti nad nama so zakrivali nebo in ustvarili prijetno senco. Prižgal si je cigareto in mi jo ponudil, a je nisem vzela. Lahen veter je dim odnašal proč, proti mostu.

»Dostikrat sem pomislil, da se je tudi on vrgel dol,« je čez čas rekel. 

»Misliš zato, ker ni mogel več živeti s tistim, kar je naredil?« sem vprašala.

Njegova cigareta je dogorela že skoraj do konca, a je ni ugasnil, temveč je vse močneje vlekel. Filter se je čisto sploščil med njegovimi prsti. »Včasih se sprašujem, zakaj me je sploh obdržala,« je rekel potem. Nenadoma se je dvignil na noge in cigareto frcnil v globino pod nama. »Si upaš čez most na drugo stran?« Ne da bi počakal na moj odgovor, je stopil na tire. Opazovala sem ga, kako se oddaljuje, in zaradi tistega ritma, ki je delal njegovo hojo tako posebno, se mi je zdelo, kot da poplesuje po progi. Vstala sem in pogledala proti zelenomodri reki. Predstavljala sem si njeno golo prodnato dno, gladke ribe, ki se ti izmuznejo med dlanmi, in ledeno-hladen objem, ko tvoje telo trešči med vse to. Nato sem se odpravila za njim in se pri tem na vso moč trudila, da ne bi gledala navzdol. Bil je že sredi mosta, ko se nenadoma ustavil in utrgal rdeč mak, ki je zrasel med tirnicami. Obrnil se je proti meni in mi ga pomolil. Vlak se je prikazal v trenutku, ko sem s tresočimi nogami prišla do njega in vzela cvet iz njegove roke. Z nasprotnega brega se je hitro približeval. Še preden sem se zavedela, kaj se dogaja, me je zgrabil za roko in me potegnil za seboj po tirih, naravnost proti vlaku. Njegov glasen pisk je šinil skozme kot puščica in mak je padel na tla. Skupaj sva se pognala s tirov in preden sem trčila ob tla, sem lahko čutila silo vlaka, ki je zdrvel mimo naju. Obležala sem v travi, z razbijajočim srcem v prsih in z njegovim vročim telesom ob sebi in z utripajočo zemljo pod nama in nenadoma nič več ni bilo ločeno, vse je postalo eno. Zagledala sem se v njegove široko razprte oči in odprta usta, skozi katera je lovil sapo, in se glasno zasmejala. Za hip me je pogledal začudeno, potem pa še on planil v smeh. Iz žepa je vzel cigarete, in ko si je tokrat prižgal in naredil prvi dim, sem mu cigareto vzela iz roke. Vdihnila sem in pihnila dim v zrak. 

»V pljuča moraš,« je rekel on, »glej.« Vzel mi je cigareto in močno potegnil, najprej v usta in potem v pljuča. Posnemala sem ga in močno zajela zrak. Dim me je zarezal v grlu in oči so se mi napolnile s solzami, potem pa sem bruhnila v kašelj. Njegove modre oči so me veselo opazovale, in namesto da bi mi vzel cigareto, si je prižgal novo. Svojo dlan sem položila na njegov obraz in ga obrnila proti sebi. Svoje ustnice sem pritisnila na njegove in z jezikom poiskala pot v njegova usta in najina slina je imela isti okus po dimu.

 

*

 

 

Nikomur nisem povedala, da hodiva skupaj k reki, in če se ne bi nekega dne ob votlini čisto po naključju pojavili najini sošolci, najbrž ne bi nihče nikoli izvedel. Bil je še en vroč poletni dan, ki sva ga preživela v prijetno hladni votlini, z reko, ki je bežala mimo naju in s seboj odnašala vse druge zvoke. Morda zato nisva slišala korakov ali pa sva bila tako zatopljena drug v drugega. Pred tem se je z vso težo ulegel name, bila sem le v kopalkah, in pod seboj sem čutila vse kamenčke in na sebi vsak delček njegovega telesa. Dolgo me je poljubljal in z dlanjo je potoval od mojega boka vse do zgornjega dela mojih kopalk, kjer se je za hip ustavil, potem pa palec čisto počasi porinil pod elastiko. Do tu sem mu pustila in običajno sem v takšnem trenutku odprla oči in se zganila, tako da je njegova dlan zdrsnila spet nazaj dol. A zdaj sem še naprej mižala in mu pustila, da me je poljubljal, in nenadoma je bila pod mojimi kopalkami cela njegova dlan in nepremično je obležala na moji levi dojki. V tistem trenutku se je oglasil krohot in nekaj v meni je zledenelo. Pognal se je z mene in v sekundi je bil na nogah, medtem ko sem jaz še vedno ležala na tleh. Pred vhodom v votlino so stali najini sošolci in jaz sem si osramočeno potegnila kopalke navzdol ter si z rokami zakrila prsi. 

»Zakaj sta se ustavila?« je vprašal eden od njih. »A ne bosta fukala? Saj vem, da ti paše, če te nekdo gleda, ko delaš te svinjarije. Isti si kot tvoj stari!« 

Trudila sem se, da jih ne bi pogledala. Namesto vanje sem strmela vanj, v njegov hrbet z zemljevidom zbledelih ožganin, in čakala, da se obrne in vame uperi svoje modre oči. A ni me pogledal. Kot okamnel je obstal na mestu z dlanmi, stisnjenimi v pest, potem pa se naenkrat sklonil, s tal pobral kamen in ga zalučal. Enega izmed sošolcev je kamen zadel v oko in z glasnim krikom se je zgrbil sam vase.

»Preklet debil!« »Kurbin sin!« »Posiljevalec!«

Kamni so deževali hitreje kot psovke. Glavo sem si pokrila z rokami in po telesu začutila prve boleče udarce. Vmes sem slišala, kako je nekdo od njih zakričal, naj ne merijo vame, naj ciljajo le njega. Udarci so ponehali, a še vedno sem lahko slišala tope zvoke, ko je kamen spet in spet udaril ob telo, ki pa ni bilo moje. Oči sem si upala odpreti šele, ko je hrustanje njihovih hitrih korakov po produ zamrlo. Ležal je na tleh, z glavo med rokami in stisnjen v klobčič. Vsa njegova višina je izginila in videti je bil čisto majhen. Ni se premaknil, zdelo se je, kot da je prenehal dihati. Splazila sem se do njega. Njegovo telo je bilo polno odrgnin in s členkov na rokah, s katerimi si je zakril glavo, mu je tekla kri. Prijela sem ga za ramo, a se me je otresel, kot bi ga stresla elektrika. Še vedno me ni pogledal in, obrnjen vstran, se je postavil na noge. Pri prvih korakih se je zdelo, kot da skuša najti ravnotežje, potem pa je nenadoma našel svoj ritem in stekel iz votline. Šla sem za njim in ga poklicala, najprej enkrat in nato še enkrat, a se ni obrnil. Votlina je bila brez njega čudno prazna in na tleh sem zagledala njegovo majico in škatlico cigaret. Sedla sem na tla in si z njegovim vžigalnikom prižgala cigareto.

 

*

 

 

V resnici ne verjamem, da obstajajo naključja. Ne verjamem, da se puščici slučajno istočasno poženeta vsaka s svoje strani in slučajno srečata na istem mestu. Moški, ki je nekega dne nekje posilil Vesno, ni bil naključje. Prav tako ni bilo naključje, da se je moja mama v približno istem času odločila, da hoče otroka. Ni naključje, da je v naš kraj prišla nova učiteljica in nam proti koncu leta prebrala pesem z naslovom Sin in nam rekla, da smo vsi narejeni iz ljubezni. In ni naključje, da so naju sošolci zasačili v najini votlini.

Minil je skoraj cel teden, preden sem ga ponovno videla. Iskala sem ga v cerkvi, a klopi v njeni hladni, mračni notranjosti so bile prazne. Stala sem pred lokalom, v katerem je delala Vesna, in neuspešno zbirala pogum, da vstopim. K njemu domov nisem šla. Vsak dan sem si izmislila novo laž, da sem lahko odšla k reki, kjer sem ga do večera čakala v votlini. Z njegovim vžigalnikom sem prižgala nekaj vejic, tako da je ogenj oranžno osvetlil votlino in na njenih stenah ustvaril sence. Predstavljala sem si, da se bo prikazal na vhodu in prisedel k meni in potem bosta na steni za nama dve senci, ki bosta postali ena sama. A prišel je sredi belega dne, v tistem času, ko sonce najmočneje pripeka in ni na ulicah videti nikogar. Takoj ko me je zagledal, se je obrnil in odšel stran. Sledila sem mu ob reki, misleč, da bo odšel nazaj proti cesti, a namesto tega se je začel vzpenjati po ozki poti proti mostu. Vročina me je pritiskala k tlom in komaj sem ga dohajala. Ko je prišel do vrha, se ni ustavil, temveč nadaljeval naprej po mostu, in ne da bi oklevala, sem šla za njim. Tokrat nisem gledala v globino, oči sem imela le za njegov hrbet, ki se je oddaljeval od mene in se mi spet približeval. Približno tam, kjer je utrgal makov cvet, se je ustavil in sedel na tla, tako da so mu noge bingljale izpod ograje proti reki. Sedla sem poleg njega in prvič pogledala v globino.

»Pojdi proč.« Njegov glas je bil višji kot običajno in zvenel je tuje.

»Žal mi je, da se je tisto zgodilo,« sem rekla in se poskusila dotakniti njegove roke.

»Ne dotikaj se me,« se me je otresel. »Rekel sem ti, da izgini stran!«

Zastrmela sem se v zelenomodro reko pod nama in pomislila na vse ljudi, ki so se z mosta pognali vanjo in izginili. Postavila sem se na noge in se z dlanmi oprijela ograje.

»Govori z mano,« sem mu rekla. »Če ne boš govoril z mano, bom skočila,« sem zagrozila.

»Ne upaš si,« je odvrnil, še sam vstal in šel mimo mene. 

V tistem trenutku še nisem vedela, da me pozna veliko bolje, kot sem jaz poznala njega. Če bi to vedela, mu ne bi sledila. 

»Lahko greš proč od mene, a ne moreš zanikat, da sva si usojena,« sem zaklicala za njim in ga zgrabila za majico.

Iztrgal se mi je in se obrnil. »In zakaj misliš, da sva si usojena?« 

»Ker sva oba drugačna od drugih,« sem rekla in čutila, kako se mi v kotičkih oči nabirajo solze. »Ker sva enaka.«

»Nisva enaka!« je ledeno hladno rekel.

Potem je stopil čisto k meni, da sem lahko čutila vročino, ki je puhtela iz njegovega telesa. Njegove oči so bile tik nad menoj, le da zdaj niso bile modre, pač pa takšne barve, kakršne je nebo, ko se pripravlja k nevihti. Prijel me je za teme in me grobo poljubil na ustnice. Skušala sem ujeti njegov ritem, hotela sem se potopiti vanj, tako, kot sem si to predstavljala v votlini, a zdaj nič ni potekalo tako, kot sem si predstavljala. Njegovi gibi so bili vse bolj grobi in sunkoviti, zdelo se je, kot da ga je nekaj obsedlo, in nehote sem pomislila na ljudi, ki so plesali v votlini. Zdaj me je bolelo, odrivala sem ga stran od sebe, a z rokami me je vedno znova zgrabil, da so na mojih rokah ostajali rdeči madeži. Nenadoma je name planil s tolikšno silo, da sva oba pristala na tleh in za nekaj trenutkov mi je vzelo sapo. Na goli koži sem začutila travo in zemljo, ob kateri me je pritiskal. Poskusila sem se premakniti, a izgubila sem nadzor nad svojim telesom. Pred očmi sem zagledala drevo, ujeto med skale v reki, in pomislila, kaj pa, če si je želelo ostati tam, kaj pa, če ni hotelo nadaljevati poti. In potem sem med nogami začutila parajočo bolečino in vsa moja druga čutila so onemela. Vedela sem, da mi po licih drsijo solze in pristajajo v školjki mojega ušesa, a nisem jih čutila. Vedela sem, da so nekje nad mano modro nebo in veje dreves in zeleni listi, ki trepetajo v rahlem vetru, a nisem jih videla. Vedela sem, da on iz sebe spušča sopihajoče zvoke, a v resnici ga nisem slišala. Minil je čas celega sveta, preden je bolečina začela popuščati. Ko je vse obmirovalo in je med mojimi otrplimi nogami ostala le še topa toplota, je vstal z mene. Gledal je stran, proti mostu, in za trenutek sem pomislila, da bo šel nanj in se pognal v globino. Ali pa sem si to samo zaželela. A namesto tega se je, ne da bi rekel besedo, obrnil in izginil med grmovjem, kot da ga sploh nikoli ne bi bilo tam. 

Zbrala sem moči in se dvignila. Popravila sem si obleko in si z obraza umaknila lase. Zdelo se mi je, kot da se vse okrog mene rahlo trese, dokler nisem ugotovila, da sem to jaz. Zemlja med mojimi nogami se je obarvala rdeče in pred seboj sem jasno videla svojo prihodnost. Vedela sem, da bom šla domov, ne da bi mami karkoli povedala. Jeseni bom odšla v drug kraj, na drugo šolo, in nikoli več ga ne bom srečala. Vedela sem, da se ne bom nikdar vrnila tja in da nobeden od ljudi v našem kraju ne bo nikdar izvedel, kaj se je zgodilo.

O avtorju. Anja Mugerli se ukvarja s pisanjem proze, veliko bere in vmes lektorira. Zaključila je študij slovenistike in podiplomski študij kreativnega pisanja. Prozo objavlja v večini slovenskih literarnih revij, nekaj  zgodb pa je prevedenih v srbščino in makedonščino. Preizkusila sem je tudi v pisanju dramskih besedil in leta 2011 ter 2013 za svoji besedili prejela drugo nagrado na mednarodnem natečaju Castello di Duino … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →

  • Pasje življenje

    Urban Vovk

    Res so bili pasji dnevi. Ni bilo za zdržat. 35 stopinj v senci že dopoldan. Najmanj. Sedimo pri Počasnem. Za spuščenimi žaluzijami. Klime nima. Kdo bi pa njemu … →