Rdeča stoenka

Andrej Hočevar

Pot sva že tako dobro poznala, da ni bilo kaj dodati. Sprva sem se čudil, kako je Maja lahko poznala vsak cestni zavoj na poti in vsak kamen okoli hiše, in se zgražal, ker je to tako rada tudi komentirala. Zdaj sem jo v poznavanju teh nepomembnih podrobnosti, ki jo je bolj od geografije zaznamovala čedalje bolj trdovratna prisotnost rutine, začel dohitevati, ne da bi si za to prizadeval. 

Skoraj vso pot sva molčala. Jaz sem vozil in se osredotočal na cesto pred sabo, Maja je z glavo, obrnjeno v desno, gledala skozi šipo. Po dobri uri vožnje, približno deset minut pred ciljem, je prekrižala roke in se zagledala vame. »Si zdaj končno zadovoljen ali se boš mulil še ves konec tedna?« je rekla. Še naprej sem mrko strmel predse in se ukvarjal z vožnjo – tiste ovinke sem imel v malem prstu; šlo je samo za to, da zamenjaš prestavo v točno pravi sekundi in potem v ovinku primerno pospešiš, da dosežeš optimalno hitrost in gladko, brez napake zvoziš vse zavoje.

»Malo bi se še mulil,« sem rekel čez nekaj trenutkov. Treh zaporednih zavojev mi ni uspelo zvoziti tako, kot sem si zamislil. Pri malenkost nižjih vrtljajih bi šlo mnogo bolje.

»Kako pa voziš?!« je rekla Maja. »Saj nisi smučar, ampak šofer, če si slučajno pozabil,« je dodala in se začela glasno smejati. »Oprosti, nisem se mogla zadržati, če pa je tako smešno,« je govorila med smehom, »sicer pa moraš priznati, da se mi je kar posrečilo!«

Kratko sem puhnil skozi nos in upočasnil vožnjo na bolj normalno hitrost. »Saj imaš prav, res je smešno … Presneto, dobro me je zafrknil, ni kaj!« sem rekel.

»V bistvu si se kar lepo sam, veš. Pa sem ti lepo povedala, ampak ti si seveda trdil svoje; in na vsak način si se hotel osmešiti še pred vsemi drugimi; bravo, res, bilo je nepozabno,« je rekla Maja. »Žalostno je le to, da se je menda komaj vrnil z remonta, ti si ga pa poslal spet nazaj.«

Še vedno ji je šlo na smeh, v katerem sem se ji kmalu pridružil. Kajti nekaj je bilo res: bilo je še kar nepozabno. Čeprav tudi žalostno. Znani ovinki in zavoji so name nenadoma začeli delovati pomirjajoče, distanca od evforije in vsega drugega dogajanja zadnjega časa, ki mi jo bo omogočilo nekaj dni izven mesta, mi je bila krvavo potrebna.

Vse skupaj se je začelo pred približno enim letom, ko smo se preselili v novo stanovanje. Takoj sem napovedal, da se za sosede ne mislim kaj posebej zanimati, ampak v majhnem bloku, v kakršnih lahko za nameček vedno najdeš še nekaj zvedavih oldtimerjev, je bilo to seveda nemogoče. Dve starki sta celotno selitev v živo spremljali skriti za zaveso svojih kuhinjskih oken, glavna komentatorka pa je bila živahna Štefka iz našega nadstropja, ki je poskrbela, da ni nikomur ušlo nič pomembnega. Ker pa je bila Štefka sicer čisto prijazna in še kar zabavna – poleg tega pa koristen vir informacij tudi za naju –, smo se hitro spoprijateljili, in ni bila redkost, da sem jo kakšno soboto, ko sem se vrnil s tržnice, našel pri nas na kavi. Ugibam, da so se drugi sosedje za nas tako hitro nehali zanimati tudi z njeno pomočjo, saj je prevzemala tudi vlogo nekakšnega posrednika. Kasneje me je prešinilo, da me mogoče zato nihče nikoli ni vprašal, s čim se ukvarjam – ker so že vse izvedeli od nje. Ne nazadnje sva tudi midva marsikaj o sosedih izvedela prav od nje; denimo katera stanovanja so najemniška, v katerih živijo vdove ali vdovci, kje naj parkirava ipd. Skratka, izkazalo se je, da si bil z vsemi v dobrih odnosih, če si bil v dobrih odnosih s Štefko.

Jeseni sem spet začel bolj redno hoditi v pisarno, ki je bila v starejšem bloku v centru mesta. Tamkajšnji sosedje so bili seveda neprimerno manj malomeščanski in niso takole vohljali naokoli. Drug do drugega smo bili tudi bolj zadržani, zato je trajalo več let, preden sem se z nekaterimi spoprijateljil do te mere, da smo občasno malo poklepetali. Višek našega zbliževanja se je bržkone zgodil, ko sem neki sosedi nekoč pomagal po stopnicah nesti smučarsko opremo. 

Ko sem se zjutraj odpravljal od doma, sem večkrat opazil, kako nekateri moji sosedje vsak s svojo skodelico kave stojijo zunaj na parkirišču in kadijo. Sklepal sem, da je bilo poleti za njihov obred prevroče ali pa se je bilo zaradi dopustov teže organizirati, sicer pa sem jih videl bolj ali manj vsak dan. Prijazno smo se pozdravili, vendar nikoli nismo spregovorili kaj več od osnovnih vljudnostnih fraz. To se je nadaljevalo še dober mesec ali dva, potem je postalo že bolj mrzlo in skupinica je postala nekoliko manjša. Odkar je prvič snežilo, se je zjutraj kadilo samo še iz ene skodelice, če pustim ob strani občasne kadilce, ki jim nič ni prišlo do živega.

Ko sem naslednjič srečal Štefko, sem jo previdno vprašal, kdo je moški, ki zjutraj edini še vztraja pri kavnem obredu. Začuda mi ni povedala nič oprijemljivega, da je čudak in da se o njem ne ve prav veliko. Povedal sem Maji, ampak njej se vse skupaj sploh ni zdelo čudno. Ko sem se zavedel, da pravzaprav postajam podoben zvedavim sosedam za zavesami, sem se za dogajanje pred blokom tudi jaz nehal zanimati in skodelicam pred blokom nisem namenjal niti najmanjše pozornosti več. Če mi ne bi nekaj mesecev kasneje povedala Štefka, sploh ne bi vedel, da na jutranji kavi pred blokom že kak mesec ali dva ni bilo nikogar.

Za soseda, ki je pozimi pri obredu najdlje vztrajal, sem se začel spet zanimati spomladi, ko me je nanj opozorila Maja. »Si opazil,« mi je rekla nekega dne, »tvoj kolega s kavo zdaj redno visi pred blokom in kadi pipo; kaj ni malo smešen?« Po tem sem ga res večkrat videl, kako počasi vleče svojo pipo. Opazil sem tudi, da so bili njegovi slamnato sivi lasje zdaj nekoliko daljši, kar je bilo v kombinaciji s pipo videti res precej čudno, toliko bolj, ker se nikakor ni skladalo z okoljem.

Nekaj dni kasneje, ko sem ga spet srečal, sem malo postal pred blokom, kot bi razmišljal ali koga čakal. Takrat je mimo prišel še neki sosed in slišal sem, kako je moškega s pipo ogovoril po imenu. Ko sem prišel domov, sem moral Maji nemudoma povedati novico.

»Slišal sem, kako mu je ime, no, kako se piše. Ne boš verjela! Zdaj mi je vse jasno. Se mi je zdel nekam znan!« 

»Saj ti piše na zvoncu, to pa res ni nobena skrivnost,« je rekla Maja. 

»Ti torej veš?!« sem rekel. 

»Kaj?« je rekla. 

»Ja – kdo to v resnici je!« sem rekel. 

»Ja, vem, Križaj,« je rekla, »tvoj tip s pipo.« 

»Križaj, ja, tako je, to je Bojan Križaj!« sem rekel in začel mahati z rokami.

»Kdo?« je rekla Maja. 

»Slavni smučar vendar, kaj nisi hodila v šolo?!« sem že skoraj kričal, a na Majo to očitno ni naredilo nobenega vtisa. »Ikona slovenskega športa,« sem nadaljeval, »se mar nič ne spomniš? Kariero je v velikem slogu končal tako, da je na svojem zadnjem spustu tik pred koncem snel smuči in šel čez ciljno črto peš!« Nisem mogel verjeti, da ga res ni poznala. Takrat najbrž ni bilo nikogar, ki ne bi spremljal njegovih tekem, država je bila v transu, prav vsak je imel odgovornost, da s spremljanjem tekme pomaga komunizmu do nove zmage. Naenkrat pa sem se spomnil, da je maja prebrala skoraj vse stripe Mikija Mustra. »Tam je nastopal kot Kojan Brižaj,« sem rekel in Majin izraz je dobil bolj radovedne poteze. No, končno.

V naslednjih tednih sem začel strastno iskati članke o nekdanjem smučarskem heroju, zaradi katerega je v osemdesetih odpadal pouk in je delo v tovarnah zastalo, kadar je bil na sporedu njegov nastop. Zaradi njega smo Slovenci postali narod smučarjev z mnogimi junaki v nekakšni športni melodrami s kratkotrajnimi, a vročimi razmerji do zmag. Bral sem o večplastnem rivalstvu med njim in še bolj legendarnim Ingemarjem Stenmarkom – najboljšim smučarjem vseh časov, in to na elankah! –, o primerjavah njunih slogov in karakterjev. Pred spanjem se mi je v glavi nenehno vrtel ponarodeli komentar Francija Pavšerja, ko je na prelomni tekmi leta 1986 kričal o dvojni jugoslovanski zmagi, da bo ja naša zmaga popolna, dvojna jugoslovanska zmaga. Spomnim se, da sem nekoč na televiziji videl tudi kasnejšo izjavo športnega asa osebno, da prava in najtežja zmaga ni bila v tem, da je porazil nepremagljivega Šveda, temveč da je hkrati prehitel še rojaka Roka Petroviča. Kajti mladi Rok Petrovič, ki je pri sedemindvajsetih tragično preminil v potapljaški nesreči, je bil smučarski intelektualec in tehnični vizionar, pionir škarjastega prestopa, in individualist, ki je o športu razmišljal v luči človekovih pravic. Rok Petrovič, ki ni vozil elank, temveč rossignolke. Žal pa je bil tudi med prvimi, ki so ustoličili slovenski arhetip nenadnega vzpona in strmega padca, poosebljen v tragičnem junaku, ki mu usoda, ta zla teta iz ozadja, nameni zgolj navidezno zmago, mu zahrbtno dovoli, da na vrhu Olimpa utrga en grenki sadež svobode in ga že pošlje nazaj v globino. Ali pa gre nemara za kolektivno psihologijo krivde, ojdipovskega junaka v napeti frači, usmerjeni v preteklost? Petrovič, Peterka, Benkovič … In Mateja Svet! 

Ni bilo dvoma: že takrat zadržani smučar pred našim blokom srka instant kavo in vleče svojo pipo.

V naslednjih mesecih sem se mu, kadarkoli sem ga videl pred blokom, večkrat pridružil. Nisem se mu upal kar naravnost povedati, da vem, kdo je, zato sem ga poskušal večkrat zaplesti v splošen pogovor o športu in mu mimogrede navrgel še nekaj namigov, da bi se mi mogoče ujel na limanice. Previdno sem začel denimo s tem, da sem mu povedal o svojem rojstnem mestu in potem začel naštevati znane športnike, ki so prav tako od tam. Povedal sem mu resnično zgodbo o tem, kako mi je znani nogometaš Marko Simeunović, takrat sosed mojega deda, kot otroku vedno ponavljal, da moram piti veliko mleka. Poskusil sem z nekoliko mlajšimi – Tina Križan, Marko Tkalec, Iztok Božič, Tina Pisnik –, ob čemer sva se pač strinjala, da šport ni več to, kar je bil, kar sem imel za korak v pravo smer. Zato sem ga večkrat poskušal zapeljati nazaj v zlate stare čase, športniški Olimp, kjer mu delajo družbo nesmrtni Ivan Lendl, Diego Maradona, Sergej Bubka in Mark Spitz.

Spet drugič sem mu omenil tenisačico Mimo Jaušovec, ki je sam v mestu sicer nikoli nisem srečal, a sem poznal govorice o tem, da živi na gričku na robu mesta, kjer ima tudi svoja teniška igrišča. Križaj se je delal, kot da vse to zanj ni nič novega, vendar ni nikoli ničesar dodal. Šele kasneje me je prešinilo, da v luči lastnih poslovnih polomij najbrž ni hotel poslušati nakladanja o uspešnosti direktorja športnega televizijskega kanala in da z Mimo mogoče nista v najboljših odnosih.

V mislih sem sestavljal vprašanja za intervju, zbiral teme, ki so me posebej zanimale in iskal načine, kako bi osvetlil nekatere nejasne epizode iz njegovega življenja. Je bila njegova zgodnja poroka s šestnajstletnico način upora? Če ja, zoper kaj? Zoper Vogrinčevo neizprosno lahkoživost? Kaj je danes s posestvom, ki ga je dobil od Elana? Kako je mogoče, da so mu šli posli na Japonskem tako gladko, in zakaj bi se katerikoli Slovenec v teh časih hotel lotevati toplarniškega projekta na Hrvaškem? Predstavljal sem si, kako bi ga povabil na kavo, za spremembo nekam drugam, v bolj urejeno okolje od blokovskega parkirišča, v okolje, bolj primerno za člana Hrama slovenskih športnih junakov, nacionalnega junaka, ki je sprožil evforijo, brez katere še desetletja kasneje ne bi bili to, kar smo. Lahko bi šla celo na poslovno kosilo in se pogovarjala o prevzemu – in predaji – poslov direktorja alpskih reprezentanc …

Kakorkoli, imel sem še aduta, ne po naključju mariborskega, ki sem ga hranil za konec. Da se ne bi izdal, Križaju pač nisem mogel vseh svojih pasti nastaviti hkrati. In ko sem si nekoč pred spanjem spet ponavljal tisto dvojno jugoslovansko zmago in tuhtal, kako bi bilo najbolje spustiti še zadnji namig, me je nenadoma prešinilo še nekaj. Sunkovito sem se vzravnal in prižgal luč. 

»Hej, Maja, spiš?« sem rekel in jo začel tapkati po rami. Lenobno se je obrnila proti meni in počasi odprla oči. »Vse mi je jasno, slika se začenja sestavljati!« sem rekel. »Se spomniš, ko sem ti govoril o tisti sosedi, ki sem ji pomagal nesti smučke? No, ugani, kdo je to v resnici bil! Ne vem, kako nisem prej pogruntal!« 

»Kaj ti je,« je jezno rekla Maja, »ti si čisto obseden, kaj ne vidiš, da te je zaneslo že predaleč?!« 

Preslišal sem jo in nadaljeval po svoje. »Vogrinec! Vogrinec vendar! Ni čudno, tista soseda je njegova nekdanja partnerka, o tem se je pisalo še pa še. Čakal sem na pravi trenutek, da mu ga omenim, ampak niti približno se nisem zavedal, v kako tesno spleteni mreži sem se znašel – krog je sklenjen in jaz sem že ves čas v njem! Krog je sklenjen, razumeš!« 

»Ne vem, o čem govoriš, in ljubše bi mi bilo, da sploh ne bi. Se ti je zmešalo?!« je rekla Maja in se obrnila na drugo stran. »In ugasni luč.«

Ampak imel sem prav. Bil sem prepričan! Ta povezava je bila znamenje, ki sem ga potreboval, da bi lahko na mizo vrgel še zadnjo karto. Kmalu bo vse jasno.

Čeprav, po drugi strani – ali sem res še potreboval njegovo priznanje? Mar nesporna povezava med mano, njim, sosedo in njenim bivšim partnerjem ni povsem dovolj? Zdaj sem razumel, in spoštoval, Križajevo željo po anonimnosti; zdaj je bilo na meni, da pokažem športnega duha, da se izkažem kot dober tovariš in ga iz solidarnosti ne izdam. Konec koncev je imel že dovolj medijske pozornosti. Kot direktor alpskih reprezentanc je ustvaril finančni primanjkljaj, ki ga je nekako uspel pokriti nihče drug kot takratni direktor nordijskih reprezentanc Primož Ulaga, legendarni skakalec, lastnik oglaševalske agencije in odličen golfist. Nič čudnega, da se kot vezni člen vedno pojavlja prav Mariborčan Vogrinec, njegov razvpiti trener, domnevni plejboj in direktorski predhodnik, ki z Ulago igra golf in ki ga premožni Walter Wolf s helikopterjem pelje na smučarijo. Je mar tudi med njima prišlo do rivalstva? Kaj pa, če ni šlo za slavo, temveč za žensko? In če mu Vogrinec v resnici ni zapustil čistih poslov? Pomislil sem, da sta Križaj in Vogrinec nemara tekmovala tudi v ekscesih in bizarnih domislicah. Tisto, kako je prvi šel peš v ciljno areno in kako je drugi zaradi neke stave v smučarski opremi skočil v fontano, in to pri minus deset … 

Pa kaj govorim, on je vendar Bojan Križaj! Jaz, po drugi strani, kdo pa sem že jaz? Nihče. Popolnoma nihče. Oziroma nekdo, ki pozna Bojana Križaja in mu bo tudi v teh težkih časih stal ob strani. Tako sem zatrdno sklenil, da je moja naloga, da mu povrnem zasluženo slavo, in se zaprisegel, da bom to v najkrajšem času tudi storil. Ne smem ga izdati. Ne še.

Tako sem ga v naslednjih dneh najprej nehal nadlegovati s svojo družbo, kasneje sem se začel truditi, da bi ga ignoriral, saj ga nisem hotel užaliti. Sprva mi je bilo težko, v sebi sem nosil neko težko védenje, za katerega Maja očitno ni imela razumevanja, drugim pa tudi nisem mogel povedati, saj bi lahko odreagirali preveč iracionalno. Ampak čez teden ali dva sem ga še komaj opazil. Pravzaprav ga sploh nisem opazil, razen če je on slučajno pozdravil mene, kar pa se, mislim, tudi ni zgodilo prav vsakič, ko sem šel mimo njega.

Dobra stran tega vsega je bila, da se je Maja nekoliko pomirila in ni več mislila, da se mi je odpeljalo. Zaradi tega sva oba bolje spala.

Minilo je nekaj mirnih mesecev in prišlo je poletje, ki sva ga z Majo zaradi mojega dela v glavnem preživela v Ljubljani. Sosede v pokoju so si na trati za blokom v senci postavile stolčke in ob večerih včasih celo kaj spekle, ražnjiče ali kaj podobnega. Tudi midva z Majo sva večkrat koga povabila na večerjo ali pa samo na kozarec vina za blokom, še večkrat pa sva se dobila z Janom in njegovo druščino na terasi enega izmed bližnjih blokov. 

Vročina je tistega leta nastopila bolj ali manj istočasno z evropskim prvenstvom v nogometu, ki je bilo seveda glavna tema skoraj vseh pogovorov. Ko smo se nekega dne, bilo je približno en teden pred finalom, vračali z dvorišča, je bil Bojan Križaj spet na parkirišču in kadil svojo pipo. Bil sem rahlo v zadregi, ker me je seveda grozno zanimalo, ali spremlja nogomet in kakšno je njegovo strokovno mnenje športnega asa. A tokrat me je – prvič – nepričakovano ogovoril kar on. Komentiral je, kako mu je bilo tisto in tisto moštvo sprva všeč, potem pa se je izkazalo, da se je v polfinalu znašlo zgolj po nekem čudnem spletu naključij, kot so enajstmetrovke in goli v podaljških. Presenetil me je povsem nepripravljenega, zato sem samo nerodno prikimal in rekel nekaj bedastega o vročini, ko sem se v resnici hotel pomeniti o klubskih strategijah in statusu, ki ga je nogomet imel v njegovih smučarskih časih.

Ko je tistega večera opazila, da ne morem spati, je Maja takoj posumila, da se je moja obsedenost spet vrnila. Nisem zanikal, a ji seveda tudi nisem povedal, da me v resnici nikoli ni zapustila. »Ne moreš spati, ker si spet srečal svojega smučarskega kolega?« je rekla nežno. Še v istem trenutku sem se vzravnal in ji razgrnil svoj načrt. Ko sem končal, mi je postalo jasno, kako obžaluje, da me je sploh kaj vprašala.

Treba je pomagati človeku v stiski, kajne? Toliko bolj, če je v stiski Bojan Križaj, ki se mu je treba mimogrede še zahvaliti za mladost, ki nam jo je podaril s svojim smučarskim talentom.

Da je bil moj načrt res v redu, sem dojel že naslednji dan, ko me je poklical Jan in predlagal, da bi se v petek spet dobili na terasi. Izvrstno, sem si mislil, načrt se uresničuje kar sam od sebe. »Nič ne kupuj, tokrat bom pijačo prinesel jaz,« sem rekel Janu po telefonu in se poslovil.

V petek zjutraj sem se odločil, da tisti dan ne bom šel v pisarno. Namesto tega sem ostal doma in bral članke o Bojanu Križaju in Tonetu Vogrincu. Poskušal sem se vživeti v čase, ko sta od tekme do tekme potovala v rdeči stoenki kot dva komunajzarska hipija. Poskušal sem si predstavljati Toneta, kako kliče nekega ambasadorja, ali kaj je že bil, ki nima časa, potem pa ga ta ista oseba pokliče naslednji dan nazaj, saj je bila vmes tekma, na kateri je Bojan Križaj spet osvojil stopničke. Le da ga je tokrat zavrnil Tone Vogrinec, češ da pije kavo in trenutno nima časa. Ha! Če bi imel priložnost, bi Bojana Križaja vprašal tudi o Mateji Svet. Kaj se z njo dogaja? Kaj je res, da se edina od starih ni udeležila Vogrinčeve poslovilne zabave, na kateri je bil celo Milan Kučan? Je bil Tona tisti stric iz ozadja, ki je zakrivil sponzorsko afero? Prvič sem pomislil, da so tekme mogoče prirejene in da imajo mladi slovenski športniki tajne dogovore, da bodo kariere hitro zaključili. Mateja Svet se je temu očitno uprla, a so jo hitro utišali. 

Ko sem se zaradi lakote zbudil iz tovrstnih sanjarjenj in mimogrede pomislil na kosilo, sem presenečen ugotovil, da je že bolj čas večerje in da bom moral kmalu od doma.

Nedolgo zatem sem bil že v dvigalu. Izstopil sem v zadnjem nadstropju, odprl vrata na teraso in splezal še nekoliko više na streho. Jan, Robert in Miha so me že čakali. Odprli smo si vsak svojo pločevinko mlačnega piva in se prepustili res noremu razgledu. Ves svet je bil pod nami. Idealno, sem pomislil, vrnitev Bojana Križaja na vrh se bo zgodila na vrhu.

Ko smo odprli naslednje pivo, sem hitro prešel k stvari.

»Ej, veste, kaj sem pomislil?« sem rekel. »Kaj če bi finale letos gledali skupaj?« 

»Itak, tako kot prejšnjič. Lahko gremo v Žogo, tam bo zihr ful folka,« je rekel Robert.

»Eh, dolgčas, saj smo vedno tam,« sem rekel.

»Kaj predlagaš?« je rekel Jan.

»Da gledamo tukaj!« sem rekel.

»Na terasi?!« je rekel Robert.

»Stari, to sploh ni tako slaba ideja,« je rekel Miha. »Tamle namontiramo eno platno, povabimo par frendov in bejb, pa še po dva evra jim lahko zaračunamo za pijačo.«

»Torej velja?« sem rekel.

»Je že zmenjeno!« je rekel Robert.

Da Maja ne bi česa posumila, sem šel v ponedeljek in vse naslednje dni spet v pisarno, le da sem vstajal nekoliko bolj zgodaj in na parkirišču čakal na Bojana Križaja. Prvi dan ga ni bilo, drugi dan pa se je spet pojavil. Ker se mi je že malo mudilo, sem kar stopil do njega in ga brez olepšav vprašal, ali bi konec tedna z nami gledal finale evropskega prvenstva. Nekaj je mencal, jaz pa sem mu kar povedal naslov in dal navodila, kako se pride na teraso. »Aja, pa pripelji še koga,« sem rekel na odhodu. »Saj veš, koga od starih, iz smučarskih časov,« sem še dodal in mu pomežiknil.

Ko je končno napočil dan finala, ni bila tekma tisto, zaradi česar sem bil že od jutra naprej napet, a mi Maji tega k sreči ni bilo treba posebej razlagati. Zrak je bil že tako nabit z evforičnim nemirom. Popoldne je imela Maja še neko delo, zato se nisva mogla pravočasno odpraviti od doma. Hotel sem namreč priti med prvimi in preveriti, ali je vse v redu in pripravljeno za slavnostni sprejem našega skrivnega slavnega gosta. Namesto tega sem moral čakati, da se je Maja stuširala in preoblekla, in še enkrat, dokler se ni s sosednjih oken že zaslišalo prvih glasov navijačev.

Stekla sva iz bloka, odklenila kolesi in se pognala. Deset minut kasneje sva že bila v dvigalu.

»To ste se pa res dobro spomnili,« je rekla Maja.

»Predlog je bil moj,« sem rekel, strmeč v strop, kot da bova tako hitreje na vrhu.

Ko so se vrata dvigala odprla, so v naju dobesedno udarili glasovi vesele množice.

Od nekod je pritekel Robert, zgrabil sem ga za roko.

»Ti, kaj je to, kaj se dogaja?!« sem rekel.

»Stari, ne vem, nekako se je razvedelo, vsak je povabil še nekaj svojih prijateljev, ti so povabili svoje prijatelje in zdaj je ves ta folk tukaj,« je rekel in me živčno gledal. »Sicer pa, kje si bil, tekma se je že začela, nam pa je zmanjkalo pijače. Mudi se mi v trgovino, hitro.«

Da se je razvedelo za prihod Bojana Križaja? To me je zaskrbelo, to je zanj čisto preveč pompa. Tega ne bo prenesel.

Robert je izginil v dvigalo, Maja je srečala neke prijateljice in se stopila z množico. Terasa je bila nabito polna. Ženske v lepih oblekah in moški v kratkih hlačah in japonkah so s pločevinkami piva strmeli v ogromno platno, po katerem so se neverjetno hitro podile podobe človeških teles. Zdelo se mi je, da je vse nekam zabrisano in rahlo upočasnjeno. Zrak je bil lepljiv in gost. 

V grozi sem se razgledal naokoli. Bojana Križaja očitno še ni bilo, sicer bi ljudje raje od platna gotovo gledali njega, mu segali v roko in se hoteli z njim pogovarjati. Minilo je nekaj časa, mogoče sekunde, mogoče minute. 

V naslednjem trenutku sem nekaj začutil na rami. »Križaj!« sem rekel vzneseno, kako lepo, da si prišel. Počakaj, ti bom predstavil gostitelje. Upam, da te gneča ne moti, vse nas je malo presenetilo.«

Ko sem se že hotel obrniti, da bi šli skupaj poiskat Jana in Miho, se je vame spet zaletel Robert.

»Boš pivo?« je rekel.

»Si že nazaj?« sem rekel. »Bi, ampak najprej dovoli, da ti predstavim prijatelja,« sem rekel in z vzvišeno gesto pokazal proti njemu. »Bojan Križaj!«

Ob omembi tega imena se je nekaj ljudi nenadoma obrnilo proti nam, a so se hitro vrnili nazaj k tekmi.

»Bojan Križaj!« sem ponovil. 

Tokrat se ni obrnil nihče.

Robert me je nekaj sekund samo neumno gledal, potem je pomignil proti trem tipom na moji desni in rekel: »Kakšen Bojan Križaj, kaj je s tabo? Kdo so ti papki?«

Saj res, čisto sem pozabil, da Bojan Križaj najbrž ni prišel sam, temveč s Tonetom Vogrincem in Primožem Ulago.

Ampak ob Bojanu Križaju sta res stala samo dva zanemarjena papka. Eden je imel na čelu ogromno bulo in je strmel predse z neverjetno široko odprtimi očmi, drugi je bil kljub temu, da vročina niti zvečer ni popustila, v debelem ribiškem jopiču in nekakšni zamaščeni kapi s šiltom. Izpod majice mu je visel trebuh. 

»Bojan –« sem začel jecljati, »kaj se dogaja?! Kje sta Tona … pa Primož?!«

Bojan Križaj je samo nemo stal s pipo v ustih in me gledal.

Z očmi sem zaman iskal Majo in se začel nekontrolirano grabiti za lase. Potem je nekaj zašumelo in pljusknilo in glasovi so postali še bolj zamolkli. Potopil sem se pod snežno gladino in od spodaj videl, kako je Bojan Križaj zgrešil vratca. Primož Ulaga je izpljunil ogromno rdečo žogico za golf in Tone Vogrinec se je drl »Goool! Gooool! Kaj ne vidite, da je v mreži! To je dvojna napaka, to je dvojna zmaga!!«. Z vseh strani so prihajali popačeni zvoki ritmičnih udarcev mešanih dvojic veteranov, nekje v daljavi so se sploščena človeška telesa podila za ploščato žogo. Sergej Bubka je skakal raznožko čez plavajočega Marka Spitza. 

Nekoliko globlje je mimo priplul Rok Petrovič v rdeči stoenki, obdani s penastimi zračnimi mehurčki. Snel si je ustnik in mi dal z drugo roko znak, da je vse v redu in da gre proti površju. Imel je bujne lase, ki so mu skozi okno plapolali kot zastava. Nisem dobro videl, katera.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tek v mestu ali tek na mestu?

    Agata Tomažič

    Ali množične športne prireditve res spadajo na javne površine ali pa bi jih nemara morali prirejati v zasebnih avtosalonih? Ljubljanski maraton je tudi odlična priložnost za licemerski zaslužek.

  • Grdi raček, »guzonje« in druge nogometne zgodbe

    Iva Kosmos

    Brazilija : Nemčija preko pametnega telefona Nisem športnica, ne razumem vseh nogometnih pravil, ne spremljam nogometnih klubov in nimam priljubljenega tima (simpatična mi je Barcelona, a samo … →

  • Nogomet je napaka – življenjska napaka

    Tadej Meserko

    V teku je evropsko prvenstvo v nogometu in premikanje kazalcev na uri se, kot običajno ob velikih športnih spektaklih, nekoliko spremeni. Življenje izgubi fokus, v dnevni small talk pa se … →