Ravnica

Gala Uzrjutova

Poročiti se brez očetovega blagoslova je bilo lahko. Dovolj je bilo prezreti, kako on edini med pražnje oblečenimi gosti stoji v delovni obleki z madeži motornega olja. Dovolj je bilo spregledati, da po obredu edini ni šel v restavracijo, temveč se je vrnil na delo v avtomehanično delavnico. 

Poročiti se brez očetovega blagoslova ni bilo lahko. Težko se je po sedmih letih, odkar je sprijet s severom, z njim soočiti na naših poljih. Letališče je vase potegnilo svoj stekleni trebuh, ki je poudarjal pričakovanje snidenja. Ne vem, ali je to mojemu očetu pomembno, toda oprala sem si lase. Zdelo se je, da mu po ločitvi od moje mame nič več ni bilo važno. Sodeč po razrasli bradi, se ves ta čas ni bril. Želela sem si ogledati njegov obraz, toda bala sem se, da bo opazil.

– Lahko bi oprala avto, me je pozdravil oče. 

Rumen paket in nahrbtnik je vrgel v prtljažnik mojega starega forda. Previdno je sedel na sprednji sedež, kot da bi bil v tujem domu. 

– Ne bi ti vozil?

– Sem te zaman učil voziti?

– Domov?

– Najprej greva še nekam. Pokazal ti bom pot. 

Trudila sem se voziti natančneje kot po navadi, toda čutila sem, kako je oče postal živčen, ko kaj ni bilo prav. Nisem vključila smernika. Nisem znižala hitrosti. Volan moraš držati močneje. Lahko držiš volan močneje? Tako je govoril, ko sem se učila voziti, sedela sem na njegovih kolenih in se skoraj zaletela v sosedov plot. To je pomenilo: »Lahko živiš močneje?«

Očetovo molčanje ni bilo nič novega. Bi morala jaz govoriti? Vprašati, kako je? Povedati, kaj se je zgodilo? Tako ali tako bo dojel, ko prispeva domov. Izvedeti, ali je prvič po več letih prišel, da bi videl mene in vnukinji ali le zato, da bi prodal svojo tukajšnjo hišo. Kam se peljeva? Tudi jaz sem molčala in le sledila njegovim navodilom: desno, levo, naravnost, tu zavij. 

– Ravnica je najboljše, kar se ti lahko zgodi, je naposled rekel oče in spustil šipo. Nič se ne spremeni, vse gre, kot mora. Ne glede na to, koliko se peljemo, je okoli vse ravno in ravno. V delu Norveške, kjer živim, so same gore. Tu pa je vse ravno.

Očetov glas je postal nižji. Tega med najinimi redkimi pogovori po telefonu nisem opazila. Ali človek čuti, kako se njegov glas s starostjo spreminja? Ali navznoter sami sebe še vedno slišimo kot mlade, naš glas pa se starejši zdi drugim? Lahko rešimo svoje očete pred starostjo tako, da z njimi govorimo z mladimi glasovi?

Nekajkrat sem nameravala priti na Norveško, toda oče je vsakič rekel, da je zaposlen. Celo zamišljala sem si, kako se vozimo po njegovem severu, okoli nas pa jeleni. So na Norveškem jeleni ali se mi samo zdi? Pridejo kdaj na cesto ali bežijo od nje? Se jeleni v moji glavi razlikujejo od očetovih? Živi oče sam v dedkovi norveški hiši ali si je že našel kakšno žensko? Mogoče zato noče, da bi jaz prišla tja in jedla njene ribe, ocvrte drugače, kot jih pripravi moja mama?

Ali oče tam kaj ribari? Ko sem imela približno pet let, je enkrat prišel domov z vrečo, polno rib iz Volge. Nameraval jih je ocvreti. Medtem ko si je ogledoval ulov, je opazil živega koreslja in me poklical. Mašenka, pridi sem, koreselj bi te rad pozdravil. Za koreslja mi je postalo žal. Kad smo napolnili z vodo in ribo spustili vanjo. Poimenovala sem ga Mitja. Morala sem na gimnastiko, zato sem mamo prosila, naj čuva novega prijatelja. Ko pa sem se vrnila, je dišalo po ocvrti ribi. Dišalo je po Mitji. Nisem hotela večerjati in ves večer sem prejokala, starši pa so ponavljali, da bi bil Mitja vesel, če bi ga pojedla. Da je tako urejen ta svet. Jaz pa sem dvomila, da je svet kakor koli urejen. 

Koliko časa se da molčati? Zakaj ne vpraša niti po vnukinjah? No, saj tudi jaz ničesar ne rečem. 

– Kam sploh greva? Je še daleč?

– Nekje dvajset kilometrov. 

Prečesavala sva ravnico z obeh strani, ki sta črneli, rumeneli in zeleneli. Za nama se je vlekel star moder traktor. Voznik je bil najbrž srečen, da voziva pred njim in mu nihče ne diha za ovratnik. V otroštvu sem se šla igro: pokleknila sem na zadnjih sedežih lade in staršem poročala, kdo vozi za nami. Za nami vozi zelen moskvič, prehiteti nas hoče. Vedno me je skrbelo, če nas je kdo hotel prehiteti. Kot da se nas ni smelo prehitevati. Za nami vozi tovornjak s senom. Za nami vozi moped. Za nami vozi rdeč avto s pripetim čolnom. 

Za nama vozi star moder traktor.

– Očitno ni tu. Obrni. 

Obrnila sem in zapeljala v nasprotno smer. V daljavi sem opazila hrib in se razveselila, da vsaj nekaj prekinja tišino. Toda ko sva se približala, se je izkazalo, da je ravnica. Le visoka drevesa so nama mahala. 

– Desno.

– Saj tam ni ceste.

– Desno. Čez približno sto metrov se ustavi. 

Izstopila sva iz avta. Oče je korakal spredaj in jaz se nisem trudila, da bi ga ujela. Naposled se je zasukal.

– Se spomniš? Potoček. 

Ko sem se približala, sem prepoznala potoček, h kateremu smo hodili, kadar smo šli k Volgi. Ležal je v globini ravnice in komaj je bilo mogoče izvedeti za njegov obstoj. Od kod se je vzel? Zelena voda, razredčena s travo, je tekla od neznano kod neznano kam. Oče je pri potočku vedno pral avto, midve z mamo pa sva sedeli na travi in čakali, dokler lada ni bila povsem čista. Nikoli nisem razumela, zakaj to počne. Zakaj mora prati avto točno tukaj? Celo če je čist. Celo če se nam je mudilo. 

Nisem opazila, kdaj je oče šel k fordu in se vrnil z rdečim vedrom, ki ga prevažam v prtljažniku. Ponudil mi ga je. 

– Čas za pranje avta.

– Saj ni umazan.

– Popackal sem se po hlačah.

– Čisto v redu je!

– Samo izmikaš se, kajne? Saj vendar sama vidiš, da je umazan. 

– Pusti me, da se sama odločam, kdaj bom prala avto. Koliko let si mi naročal, kaj naj počnem! Koga naj ljubim, kaj naj postanem! Se smem sama odločati, kako bom živela? Nisva se videla toliko let, ti pa prideš in prvo, kar mi rečeš, je »operi avto«? Niti po vnukinjah ali po meni nisi vprašal! Pa veš, kako sem? Ločila sem se! Ja, ja! Sedemindvajset let imam in sem že ločena! Najbrž si vesel, da je moj zakon razpadel? Saj vendar nisi dal svojega blagoslova! Seveda, tudi v tem primeru si imel prav! Tako pomembno ti je, da imaš veš čas prav! Celo na kosilo nisi šel na moji poroki, vrnil si se v službo k svojim avtomobilom! Avti so bili zate vedno pomembnejši od ljudi! Operi avto! To je vse, kar ti je pomembno!

Oče je zalučal vedro, ki se je skotalilo k potočku in se zataknilo za vejo. Ko je prišel do avta, je iz prtljažnika vzel nahrbtnik in se napotil k cesti. Kmalu mu je nekdo ustavil. Na ravni cesti že od daleč vidiš, kdo se bliža, in si lahko že prej izmisliš razlog, da bi te pobrali. Oče je sedel v točno tisti modri traktor. Orjaško vozilo je v samoti zmagoslavno vozilo po cesti, dokler ni izginilo izpred oči. 

Postalo mi je žal za vedro, ki se je gugalo na veji. Kadar smo šli k reki, sta moji hčerki z njim delali velike potičke iz peska. Trudila sem se ga doseči, a na strmini k potočku je črnela plundra, jaz pa si nisem želela uničiti novih superg. Veja, ki se je valjala ob meni in s katero sem poskušala sneti vedro, ni pomagala.

Nisem vedela, kje sem in v kateri smeri je moj dom. Toliko let že živim tu, toda vedno se vozim po drugih cestah. Ko sva se z možem razšla, sem nehala gledati naokoli. Nehala sem likati. Suha, zgubana oblačila sem po pranju metala na njegovo posteljo. Kup perila je prerasel posteljno naslonjalo in perilo se je mešalo s prahom. Toda jaz vztrajno živim svoje zmečkano življenje in ne likam niti bluz. Hčerkam obleke lika moja mama. Šele pred tednom dni sem se lotila urejanja kupov nezlikanih stvari, da bi imel oče kje spati, ko pride. Rjuhe posebej, nogavice skupaj, spodnjice na levo, otroška oblačila na desno. 

Sedla sem za volan in se napotila tja, kamor je odpeljal traktor. Cesta je molče šla dalje. Kje je zdaj oče, kaj počne? Postajalo je hladno. Vse je stalo, se pripravljalo na noč – drevesa, prometni znaki, drogovi – samo jaz sem se premikala v nejasni smeri. Naposled sem zavila na veliko cesto in pospešila. Prijateljica mi je obljubila, da bo z otrokoma do sedmih. Pohiteti moram in si med potjo izmisliti, zakaj hčerki ne bosta videli dedka, ki sta mu v teh letih narisali že nešteto risb. 

V daljavi sem zagledala traktor. Ko sem prišla bliže, se je izkazalo, da je moder. Ustavila sem ga.

– Odpeljal sem ga na letališče, je rekel traktorist.

Na majhnem letališču sem očeta našla z lahkoto. Sedel je v čakalnici in opazoval pristajalno stezo. Ko me je opazil, se je obrnil stran, kot da me ne bi videl, kako prihajam, kako sem sedla k njemu. Zato pa sem si njegov obraz lahko ogledala od strani. Gubic še ni imel veliko, toda koža je bila videti trša. 

– Misliš, da ne vem, da si se pred enim letom ločila? Da ne vem, kako težko ti je? Ko me je tvoja mama poklicala in mi povedala za ločitev, sem mislil samo na to, skozi kaj si šla. Od tebe pa niti besede. Klical sem te, toda nisi se hotela pogovarjati. Odločil sem se, da pridem, se je k meni obrnil oče. 

– Pojdiva domov. Videl boš vnukinji. 

– Vozovnico sem že prestavil na danes. Drugega denarja za pot nazaj nimam. 

Nisem mogla verjeti, da je oče to naredil. Oddrvela sem domov in razmišljala, ali bo še kdaj prišel, nas povabil k sebi. Če bo treba na naslednje srečanje čakati še veliko let, bosta hčeri postali najstnici, oče pa se bo postaral. Trmasta si kot svoj oče, zato ne moreta ničesar zgladili, vedno pravi moja mama. 

Od hitrosti in plundre je avto postajal vse bolj umazan. Zapeljala sem k potočku, vzela cunjo z zadnjih sedežev in šla k vodi. Bele superge so hitro potemnele od umazanije, toda uspelo mi je sneti vedro z veje. Ko sem ga napolnila z zeleno vodo, je postalo temno rdeče. Drgnila sem stari avto, poskušala sem ga pomladiti. Očistiti vsega, kar mu je prišlo na pot. Ga narediti nevidnega. Trudila sem se s svojimi rokami občutiti to, kar je tukaj našel moj oče. In to, kar smo že zdavnaj izgubili. Potrebovala sem nekaj veder, da sem izmila vse te kilometre.

Ko sem odprla prtljažnik, da bi pospravila vedro, sem opazila očetov rumeni paket. Ga je pozabil? Paket se je zvrnil na bok, iz njega so popadale igrače. Medvedki in vlaki, račke in kocke – kotalili so se in nato obmirovali. Notri je bilo še nekaj. Razgrnila sem mehak papir in zagledala dve majhni leseni lutki. Njuna nasmeška sta bila namenjena mojima hčerkama. Predstavljala sem si, kako dolgo je oče rezljal ta dva drobižka in kako mlada je bila njuna lesena koža v njegovih ostarelih hrapavih rokah. 

Lutki sem pospravila v paket in sedla za volan. Nisem se navajena voziti v čistem avtomobilu brez kamuflaže, ki me je na teh poljih delal neopazno. Sonce je legalo na ravnico, svetlikajočo se v rdeči barvi mojega forda na semaforju pri ovinku, ki vodi k letališču. 

Prevod: Katarina Gomboc

O avtorju. Gala Uzrjutova (1983), ruska pesnica, pisateljica in dramatičarka, je bila septembra 2018 prva gostja enomesečne pisateljske rezidence, ki jo v Švicariji organizira Ljubljana, Unescovo mesto literature. Izdala je eno pesniško zbirko, poezijo, prozo in dramatiko pa redno objavlja v literarnih revijah, tudi v prevodih in antologijah. Bila je večkratna finalistka pesniških natečajev, prejemnica nagrade natečaja evropske … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Modrožametni princ

    Rok Vilčnik rokgre

    V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo.