Pšanci nismo nč krivi

Iztok Vrenčur

Čist nč. Uboga pernata bitja. Vedno so se mi smilili.

Kljunčki, perutničke. Nedolžni pogledi. Topli napitki.

Rakci, školjkice, poletje.

Topla plima.

Zašel sem.

Zašel sem s piščančje poti. S poti nebrzdane, steroidne rasti; stran od samožrtvovanja. Ni mogoče vedno samo tešiti lakoto nekoga drugega.

Joške so mi zrasle v dveh večerih. Malo sem bil ponosen, toda bilo je res čudno, zato v novi senzaciji nisem mogel zares uživati. Piščančja prsa. Debela jajca za zajtrk. Veliko, veliko proteinov.

Hitro postajam plešast; posledica hormonskega koktejla. Na čisto novih prsih so mi začele poganjati dlake. Dlačice.

Spreminjam se.

Kaj se bo zgodilo z mano?

Medtem folk postaja nevzdržen. Prijateljice …, koke, kokice, kokoši. Frendi? Saj veste; čikni, piščanci. A niso sami krivi. Vse nas strumno šopajo; in to imamo radi. Poznamo življenje in mu pritrjujemo, če ne že celo odobravamo.

Nič ne pomaga, tudi frendom so zrasli joški. Na začetku jim je bilo malo všeč, toda niso mogli bili sigurni v svojo novo podobo – zato, seveda, v tem niso celostno uživali. Joške prijateljic so se še dodatno povečale, zrasle so v gore in nas pokrile s svojo vse prežemajočo mehkobo.

Topla plima. Prajuha. Hormonski koktejl.

Zvečer nam vsem obrijejo prsi in nas v belih brisačkah okoli pasu postavijo na počasni tekoči trak. Zmerni napredek. Drug za drugim nam kljunčke podrsajo po razbeljenem železu. Zdaj imam raztopljen keratin razmazan čez pol face in po traku tiho drsim v temo. Nikoli več ne bom čivkal.

Mir je. Po svoje je lepo. V temi gnetemo lastne prsi. Pri tem smo pogumnejši kot kdajkoli prej, saj prvič ne moremo gledati drug drugega. Cenimo diskretnost in intimo.

Kljunčka ne pogrešam. Odločim se, da bom v bodoče vso svojo pozornost posvečal joškam. Sledeč zakonom sugestije vem, da jim bodo pozornost posvečali tudi drugi.

O, ja.

Ko me kasneje dlani, oblečene v lateks, dvigajo v višave, mi je jasen cel ustroj vesolja.

Lahko bi ga tu in zdaj vsega zapisal, pa mi zmanjkuje časa. Piščanci smo krivi. Ampak zdaj ko imamo joške, nam to v resnici ni več mar.

Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.

O avtorju. Iztok Vrenčur je svoje otroštvo preživel v Velenju in hriboviti okolici, kasneje pa je dalj časa živel v Ljubljani, Zagrebu in Berlinu. Nekega dne bo končal podiplomski študij arheologije. Bere in piše predvsem poezijo pa tudi kratke zgodbe, pred kratkim je objavil roman z naslovom Odrekanje svetlobi (2013).

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica