Prva ljubezen

Zgodba iz knjige Zapuščanje morja (zbirka Stopinje)

Ben Marcus

Dokler se nisem predelal skozi standardno poželenjsko vlogo, odigrano z gibom, gestiko in jezikotočnikom, nisem mogel zaspati. Za disciplino ni bilo ne scenarija ne plesnega koraka. Izvajal sem ji jo ne glede na to, ali je bila doma v svoji glavi ali ne, ne glede na rezultat med njenim srcem in svetom, ne glede na to, ali je, ko sem jo objel, medlela ali se izmikala, in naj je zrla v prazno ali se delala, da spi.

Mojo vlogo je sprejela s kratkimi, zasoplimi toni, ki jih je ustvarjala z lastnim dihanjem. Toni so bili morda ukradeni iz kakšne skladbe. Vsak glas, ki ga je dala od sebe, je bil izposojen iz tega, čemur se je svojčas reklo glasba. Ni bilo jasno, ali naj bi se odzval z lastnimi glasovi, s katerimi sem svojčas druge pritegoval bliže svojemu telesu, ali morda z zvoki, kakršnimikoli že, s katerimi bi njen hrup harmoniziral v kaj, kar bi spominjalo na govor, ki bi nama morda potem povedal, kaj morava storiti. Njeni glasovi so prihajali najbolj silovito, ko je bilo gibanje mojega poželenja batno, ko se je moja oseba pogosto pela nad njeno, kot bi letela na mestu, ona pa je bila prikovana pod mano in je venela v moji senci; ali ko sem bil za njo, kot bi vozil voz, medtem ko si je ona svoj prostor izdolbla med rjuhami.

Z udejanjanjem discipline sva se prebijala proti krču, ki se mu je reklo noč. Noč je obetala boljšo nevidnostno statistiko. To je bil primarni cilj najinega sodelovanja – priti nekam, kjer se naju ne bi videlo. Fantazirala sva o kraju, kjer bi bila lahko mokra in brez kosti, kjer si nama ne bi drznil nihče pripisati nobenega čustva. Najvarnejše, kar je mogoče reči o vodi, je, da nima kosti, razen če se je vanjo kdo ujel.

Svoj krč je navadno napovedala, nekaj sekund preden se je zgodil. Za to je uporabila ameriške glasove, ki se jim reče fraze. Rekla je: Prihajam; in: Ljubi bog. Domišljam si, da so glasovi, ki jih je proizvajala, svojčas veljali za besede. Ko sem sam napovedal svoj krč, dostikrat tako, da sem izrekel njeno ime, me je prijela za roko. Sonce je bilo za kratek čas izpodbito in dokopal sem se do temnega območja. V takih trenutkih sem naju lahko videl, kako se sprehajava po vrtu, gledava v svet, kot bi ga gledala prvič, verjameva, da se žareče, bleščeče ovire, ki nama onemogočajo pogled globoko v zemljo, v resnici imenujejo zgolj rože.

V svetlobi dneva je nosila gibanje omejujoče uteži, imenovane čevlji. V prsih je imela zakopan moker spodrsljaj. Ta se nikoli ne bi smel znajti tam. Nekdo je skril orožje, in to ji je pomagalo izkazati rano. Izpotiti ga je skušala z udejanjanjem funkcije, imenovane jok. Petim nožem njene dlani se je svojčas reklo prsti. Vsakič ko je skušala jesti, se je zbodla v obraz; iz ureznin so zapihali drobni sunki čistega zraka, zaradi katerih se je dan zazdel hladnejši. Zastavi žalosti, ki je zakrivala njene roke, se je reklo rokav. Zastava je bila v barvah njenega telesa, za katero ni več nobenega drugega imena. Beseda telo je svojčas pomenila sledove, ki so dokazovali, da je nekdo umrl.

Prvo srečanje s potencialnim partnerjem je priložnost, ki ne pride nikoli več, priložnost, da z njim rokuješ, kakor hočeš, da vonjaš dele njegovega telesa, da ga razodeneš ali morda razstaviš, da ga zajahaš od zadaj, zalajaš nanj, da ga vlečeš za lase ali zgrabiš za kožo na tilniku in zahrzaš, da ga privežeš na kol, da vstaviš žico v njegov hrbet in ga upravljaš po radiu, da veslaš ali jadraš znotraj njegovega oboda, da ga nežno poljubiš, da primeš njegovo glavo in ga poljubiš na lica in jih s svojim širokim, trdim telesom zaščitiš pred vetrom.

Pri pridobitvi takšnega dostopa do nekoga novega igrata pomembno vlogo videz in vedenjska strategija, zato je bistvenega pomena, da skrbiš, da je tvoja oseba čista in da so njegovi rezervoar in udi polni ustrezne tekočine, primerne letnemu času in bogate s čustvi, da so njegovi čevlji zgoraj trdi in dovolj trpežni za dolgo pot, da paziš, da je drža tvoje osebe pravilna, da lahko dobro nameri svoje telo, upoštevajoč ob tem mogoče refrakcije svetlobe, do kakršnih prihaja med današnjimi ljudmi, ki se jim reče tudi novi volkovi.

Lopatam, s katerimi sekamo zrak na dvoje – in s tem morda razkrijemo osebo, ob kateri nam spodleti –, se je svojčas na kratko reklo dlani. To je bilo, ko je imel vsakdo še po dve lopati, ki smo jih bojda uporabljali za zajemanje predmetov, za katere smo menili, da jih potrebujemo, in odmetavanje tistih, ki nam niso bili v veselje. Ko smo se soočili z drugim, je zven trkanja štirih lopat ustvaril ščit iz tihega, brezvetrnega zraka, ki se mu je reklo dom. To je bilo, ko se je bilo mogoče vesti le na dva načina, prižgano ali ugasnjeno. Takrat smo nekatere predmete menda vstavljali vsak v svoj tunel spodrsljajev, ki je bil še vedno glavna odprtina v obrazu, in tunel se je okrog njih krčil in jih pognal globoko v grob telesa, ki se mu je tedaj, če se ne motim, reklo trebuh. Tunel se je pogosto navlažil, toda na njegovem začetku so bile suhe palice, ki se jim je reklo zobje in ki so poskrbele za poslednjo refleksijo o vsakem predmetu, ki smo ga pokopali v svojih telesih. Tisti, ki so nas hoteli použiti, so tako inventar naše lastnine napravili s preprostim pogledom v naša usta ali – še toliko bolj očitno – tako, da so svoja usta položili na naša in izvedli preiskavo, ki se ji je reklo poljubljanje. Kadarkoli me je poljubila, je kopala po mojih skrivnostih.

Moja skrivnost je bila moja srečna kost, ki sem jo nosil za obrazom, da bi mi prinašala srečo. Bila je odlična zaščita pred žalostjo. Dandanes redko ugledano, vsaj podnevi, se je to kost svojčas nosilo nad vratom kot amulet, ki naj bi zagotovil človeški videz. Brez nje bi lahko posameznika imeli za naključen rezultat svetlobe. Srečna kost je kost, ki raste sočasno s telesom in zadobi okroglo obliko, takšno, ki lahko najbolje nosi obraz. V nekaterih kulturah jo imenujejo »glava« in jo krasijo z barvami ali kamni ali jo pokrivajo s tančicami, geli, maskami in čeladami.

V Ameriki iz glave poganjajo lasje, bodisi mehki bodisi grobi, in na njej so drobna opravičila, ki se jim reče oči, in okrogel tunel spodrsljajev, ki se mu reče usta. Usta prosijo za pomoč tako, da iz vetra klešejo kratke prekinitve tišine, ki se jim reče jezikotočnik. Med ubežnimi manevri, kot je hoja, glava prehiteva posameznika in lažno naznanja njegovo razpoloženje ter napoveduje, kaj bo morda izrekel. Ena njenih funkcij je izvajanje slepilnega manevra, ki se mu reče nasmeh. Glavi se pogosteje reče signalna raketa za težave. Na nekaterih območjih, ki se jim reče mesta, visi v višini oči na milijone teh raket, in učinek je zaslepljujoč. Španska beseda za to je množica. V Ameriki obstaja besedna zveza – Dati glavo v pesek –, ki izvira iz nizozemščine in se lahko prevede približno kot: poročiti se.

Na nekaterih koncih Amerike verjamejo, da je mala kost nad človekovim vratom zmožna shranjevati bolečino in snovati ubežne strategije; kost visi nad človekom kot amulet, ki naj ga varuje pred drugimi, ki bi sicer prevzeli njegovo telo in se vlili vanj s samoskrivno žrtvijo, ki se ji reče odnos. Drugi pa uporabljajo malo kost tudi kot bojo, ki se ji je prepovedano približevati, saj bo v območju, ki ga pokriva, nekoč nekdo umrl. Če se boji preveč približaš, se ujameš v žalovanje. Kroženje okoli glave se imenuje dvorjenje. Dvorjenje je kot obris s kredo, napravljen okrog telesa, še preden je umrlo. Lebdi pri miru in se zdi pripeta na pipico strahu, ki se ji je svojčas reklo vrat. V resnici je telo vsakega človeka napoved prihodnjega izginotja. Že zgolj s tem, da sem bil z njo v isti sobi, sem prerokoval najino ločitev. Moja glava je bila zgolj točka, na kateri naj bi prišlo do tega izginotja. Če bi radi v kateremkoli trenutku vedeli, česa kmalu ne bo več, moramo zgolj pogledati človeka. Kogarkoli.

Izginotje je včasih sledljivo. Ko skrijemo del sveta, se temu reče požiranje. Številni izmed najboljših predmetov, vključno s prvim motorjem sveta, okvaro, imenovano srce, so skriti v telesu. Tekmujemo, kdo bo skril največ, in to je napihovanje, o katerem v nekaterih jezikih verjamejo, da nas naredi privlačnejše. Rečemo, da nekoga ljubimo, kar pomeni, da si želimo zaklada, ki ga morda skriva v svojem telesu. Ko ta nekdo spi, posegamo po njegovem zakladu z rokami, in temu izkopavanju se običajno reče božanje. Zato zaljubljenci drug drugemu pogosto pravijo: X označuje kraj, Ujemi me, če me moreš, Skrivnost imam. Imeti skrivnost pomeni: pogoltnil sem del tebe, zato se počutiš nepopolnega. Še en način iskanja skrivnega prehoda je masiranje kože. Kakšna škoda, da večina ni opremljena z zemljevidom in orodjem za rezanje. Koliko časa bi lahko s tem prihranili. Namesto da bi rekli »Veseli me, da sva se spoznala«, bi lahko napravili drobno ureznino v prsni koš, široko le toliko, da bi lahko smuknili noter, kadar zrak ne bi več trpel naše prisotnosti, kadar bi populacija v prostoru zahtevala zgolj naš izbris.

V naših časih moški zbiralci zakladov za skladiščenje svojega plena uporabljajo druge, če bi slučajno kdo, medtem ko spijo, izropal njihovo lastno telo, in tej skrunitvi nekateri Američani še vedno pravijo sanjanje. Tako torej obstajajo telesa, ki nosijo njegovo premoženje, premoženje takšnega moškega, tudi po tem, ko je že razkrinkan. Takim skupinam se je svojčas reklo družine. Ljudje so ustvarjali družine, da bi razpršili svoje zaklade in da ostrostrelec, ki so ga svojčas imeli za ptico, ne bi vedel, koga ustreliti. V nekaterih ameriških narečjih beseda družina pomeni »razkropiti«. Z družino se število tarč poveča in očetovo tveganje torej zniža. Ker je ostrostrelcu na voljo več tarč, ima oče boljše možnosti za preživetje. Njegovi žena in otroci funkcionirajo kot njegovi telesni stražarji. To je najverjetneje tudi razlog, zakaj se odnosom reče »neprebojni jopiči«.

Oblasti so mi nasvetovale, da bo z ritualom na začetku najine zveze nastal odnos, ki je tedaj veljal za zaželeno stanje. Zato sem ji torej poslal del vode, ki sem jo blagoslovil za posvetitev najinega odnosa, in ji rekel, naj je nekaj spije, nekaj pa kot losjon nanese na tisto mesto, za katero bi najraje videla, da ga ne bi odkril, pri čemer mora biti to mesto na njenem telesu ali v njegovi bližini. Voda jo bo morda zaščitila, tudi če se je bom spet in spet dotikal ali jo spet in spet pogledoval, kar je bil, to moram priznati, spočetka moj načrt. Če pa bi z vodo polila svojega očeta, bi obstajala možnost, da bi ga ubil. S tem, da sem jo opozoril na najslabše izmed mojih namenov, sem ji naredil uslugo. Hotel sem ji pokazati tisto svojo plat, ki je ni mogoče zadovoljiti, že spočetka opraviti z najslabšim, vendar se je izkazalo, da je nezadovoljiva ne le neka moja plat, temveč moje celotno telo in celo prostor okoli njega. Kamorkoli sem položil svoje telo, so za mano ostala nepopravljiva območja. V odnosu vsakdo nekaj podari, običajno s tem, da nekaj zamolči. Najbolje in najdragoceneje je, če ji podariš prvi signal, zakaj bi bilo dobro, da začne načrtovati svoj pobeg.

Obstajajo moški, blagoslovljeni z vodo, moški, ki jih ženske ne vidijo. To je edina usluga, ki nam jo voda lahko nakloni: da priskrbi naši koži odsevno plast in tako zakrinka naše spodrsljaje, kar drugim pomaga prevzemati več odgovornosti za nas, ko enkrat vidijo, kako ogaben je lahko njihov odsev. Vodna telesa, ki jim pravimo tudi spodletela kopna, imamo zato, da nam kažejo, kje prihaja do spodrsljajev, kajti voda se nabira v bližini napak, jih povečuje in vsem skupaj vzbuja občutek odgovornosti. Ta povsem naravni atmosferični proces so svojčas razumeli kot občutek krivde. Opravičujoči se moški plosko ležijo in se sramujejo, da so končali kot zrcala drugim moškim. Suhi moški niso naredili nobene napake. Pogledati v vodo pomeni priznati možnost napake. Nekaterim moškim je v bližini vode še danes nerodno.

Verjela je, da ji bo voda, uporabljena kot pijača, priskrbela dovolj balasta, da bo lahko ostala z mano. Toda Američani verjamejo, da pitje vode prinaša nesrečo, saj tisti, ki jo pijejo, preživijo. Njihova telesa se razcvetajo in rastejo; in rast, zlasti v angleščini, implicira gibanje stran od drugih. Prva beseda zanjo je bila pobeg.

Zvestoba je po drugi strani okrajšava za nezmožnost gibanja in razlog, zakaj pari skupaj pogosto postanejo težki, togi in počasni, zakaj zauživajo kupe hrane, da bi si zagotovili negibnost drugega. Ko partnerko hraniš, je, kot bi jo pripravil do tega, da pogoltne sidro. Zaradi tega se poroka opisuje kot požiranje železa. O poročanju se nikoli ne govori kot o »odmetavanju«, a po drugi strani se zanjo včasih uporablja besedna zveza »vzeti potnika na krov«.

Odnos spodleti, kadar so usta premajhna ali zavračajo hrano. Dotik lastnih ust je prvi gib samozadovoljevanja, saj izrecno razglaša samozadostnost. Moški si tako puščajo brke in brade, da bi postali manj privlačni samim sebi, da bi zmanjšali verjetnost, da bodo svoje partnerje naredili zastarele. Kulture, v katerih jedo z rokami, se pogosto hvalijo z erotičnimi spretnostmi.

Upal sem, da bom našel kraj, ki ga je hotela skriti, in sumil, da je bil ta njen kraj skrit na telesu neke druge ženske, ženske, ki se je skrivala v njeni senci in se klicala drugače. Tako je prišlo do preiskave, v okviru katere sem v iskanju njenega skrivnega kraja živobarven sondiral različne kože, kateri dejavnosti se s tehničnim izrazom reče občevanje, ker pri njej moški s celotnim telesom prisluškuje koži drugega. Pogosto sem moral vlagati poželenjske vloge tem gostiteljskim telesom, ki bi morda lahko hranila njen misterij. Ker sem bil trdno odločen, da udejanjim prihodnost, sem njene primere iskal vsepovsod. Telesa, ki so gostila moje občevanje, so pogosto sovpadala s telesi oseb, ki jim je rekla prijateljice. Proizvajala so povsem drugačne zvoke in besede, in z nobeno nisem mogel ustvariti glasu, ki bi ga bilo, vsaj v Ameriki, mogoče imeti za njeno ime.

Del vode, ki jo je pogoltnila, mi je poslala nazaj, in jasno je bilo, da se je s tem, da jo je spustila po grlu, z vodo povezala. To je bila voda, ki se je skoz njeno osebo pritrgovala do kraja, ki mi ga ni bilo dopuščeno videti. Voda je smela, kamor sam nisem. Ljubosumen sem bil na vse, kar je pojedla in popila. Voda, ki mi jo je poslala nazaj, je prišla v obliki dežja. To je bilo, ko se je spremembam v zraku reklo vreme, ko se je nizko letečim kroglam še vedno reklo prijatelji in so bila obdobja trpljenja razlomljena na intervale, imenovane dnevi. V tistih časih je sonce predmetom sveta še vedno izkazovalo čast in jim dopuščalo, da so površju sveta tu in tam dali kako senco. Vsak dan je kaj padlo name in moja temperatura se je spremenila. Temperatura je bila zgolj še en opomin, da človek ne umira dovolj hitro; zaradi nje sem se počutil prebrutalno živega. Tem temperaturnim spremembam se je reklo razpoloženja in imele so zanimiva tuja imena, a se jih ne spomnim več. Ničesar si ne zapomnim, kar se zgodi zunaj mojega telesa.

Ne spomnim se točnih besed besedne zveze: »Žal mi je.«

Ko se teh besed znova naučim, jih ne bom nikoli več nehal izrekati.

Prevod: Jernej Županič

O avtorju. Ben Marcus (1967) je ameriški prozaist srednje generacije, eden pomembnejših oziroma bolj uveljavljenih glasov na področju eksperimentalne proze. Je poseben avtor, ki se upira enostavni kategorizaciji. Preizkuša različna jezikovna sredstva in zgodbene strukture, med avtorji, ki so nanj vplivali, pa navaja predvsem klasične moderniste, kot sta Virginia Woolf in Franz … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • ❤ ❤ ❤

    Etgar Keret

    Visoka vročina, suh kašelj in nenadzorovano pošiljanje rdečih srčkov po WhatsAppu

  • O neki opombi v zapiskih s predavanj o staroindijski književnosti 

    Martin Justin

    Vlaga in zvok drobnih, peščenih delcev nista bila sladka, le bila sta, ne dobra, ne zares slaba in dovolj zanimiva, da bi prsti v usta kmalu prinesli nov zalogaj hladno-vlažnega drobljenja, če jih ne bi ustavila druga roka, roka babice, ki je sicer prišla po plastično posodico in povedat, da so cmoki, juha in pečenka gotovi.

  • Nekoč, ko bodo paglavci leteli

    Timotej Žvanut

    Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi, in potem ti jedo iz roke.

Izdelava: Pika vejica