Prstan

Luna J. Šribar

Lokal je poln, zato prisedeva k znancu, velikemu tipu težke kategorije v kotu. Zraven njega zapeljivo sedi kratkolasa lepotica v visokih petah, v črnem usnjenem miniču in močno namazana. Nočni mejkap, pomislim.

Majhna luknja v Šiški. Beznica z okusom, bi se reklo. Pravzaprav je samo v velikosti beznice in ima veliko preveč stila, da bi šlo zares za beznico. Ampak sama imam rada majhne temačne luknje, po katerih se počasi vije cigaretni dim, kot davno pozabljeni duhovi. To me pomirja, počutim se domače. V pozdrav pokimam upokojenemu zapitemu profesorju, ki sedi ob dva deci rdečega, nad glavo mu visi plakat Cobaina v tisti znošeni zeleni jopici. Smešno, tudi profesor nosi svojo zguljeno jopico. Stari mi je ljub, ko sem bila še v gimnaziji, me je ob mnogih dopoldnevih tule učil matematiko. Naša matematičarka si nikakor ni dala dopovedati, da manjkam na njenih urah, ker se matematike veliko bolje učim v svojem najljubšem kafiču. Popoldne pač ni šlo, saj je bil ta stari že veliko preveč pod gasom, da bi ga lahko še kaj razumela oziroma je takrat veliko raje kot o matematiki razpravljal o življenju. »No, pod katerim kotom potem potegnem tole daljico?« sem ga malo preveč ruknila, ker je polil za en šluk rdečega. »Ja, veš Ninočka ljuba, mi mislimo, da je življenje daljica. Ne, ne, življenje je premica, ha! In smrt po mojem ni noben oklepaj. No, no povej, čigav je zadnji stavek?« Nisem imela pojma. »Manjka ti splošne izobrazbe deklič! e. e. cummings!« se je usajal profesor. S tem se nikakor nisem strinjala, saj je bila že takrat moja gostilniška izobrazba vsekakor na nivoju.

Naročim kavo, moj Zvezdano pa že dopoldne pivo. Pa dobro. Pravzaprav se tako veliko bolje vklopiva med barsko klientelo. Moški po imenu Vito nama predstavi gospodično, moj Zvezdano jo požira z očmi, jaz pa tudi. Kaj bi, lep človek je lep človek. »Lili,« reče in stegne roko proti Zvezdanu kot princeska. Moj runkelj jo robato strese, Lili pa se zahihita in pomežikne proti meni. Navadno se v svojih pošvedranih supergah, strganih kavbojkah in srajci počutim odlično, to pa je eden tistih trenutkov, ko se ne. »Katjuša za prijatelje,« se nagne bliže in v nosnice mi priplava vonj njenega močnega, sladkega parfuma. Tale je bolj nočni, pomislim. In kot bi brala moje misli, se začne opravičevati, da danes po neprespani noči sploh še ni utegnila domov in se preobleči. Srkam svojo kavo in opazujem. Vito in Lili se ves čas nagibata drug k drugemu, se hihitata, vsake toliko jo potreplja po stegnu, krilo ji leze vedno više, na videz sramežljivo si ga vleče spet nazaj čez stegna v mrežastih najlonkah. Vito naroči še eno rundo šnopčka zase, za gospodično štok in kolo in za naju karkoližepijeva. Ona postaja vse bolj okajena. Hihita se in se oprijema svojega moškega občudovalca, da ne bi padla s stola. Družba postaja vedno glasnejša, ostali gostje se najprej prikrito, nato pa že brez zadržkov obračajo k nam. Lili zapeljivo mežika z dolgimi, namazanimi trepalnicami in se spogleduje z občudovalci. Na videz neprizadeto opazujem, v resnici pa me začne zbadati ljubosumje. Tudi jaz sem hotela biti femme fatale, pomislim. Pa sem preveč jebivetrska za kaj takega. Hitro se potolažim, Lili tudi meni sem pa tja nakloni drobec svoje pozornosti, pomežik, objemček. Vseke toliko na njeni roki poblisne droben vijoličast diamant v prstanu, ki ga neprikrito občudujem. Lili in Vito vse bolj grabita en po drugem in vzbujata pozornost ostalih. Natakarica sramežljivo pristopi s plastificiranim črnim seznamom hišnega reda in s kazalcem potegne pod točko 3a, se pravi: »Gostje lokala si naj medsebojno ne izkazujejo pretirane naklonjenosti, ki bi utegnila vznemirjati ostale goste.« Čas je, da zamenjamo prizorišče, ker nas niti najmanj ne zanima kaj bi se utegnilo skrivati pod zapovedjo 3b. Lili seže z roko v svoje kratke lase, jih razmrši in vzklikne: »Ja, potem pa k meni!« Kot generalka uperi prst v vrata, Vito takoj poskoči in ji uslužno umakne stol, ki se ji znajde na poti.

In že maširamo proti bližnjemu opečnatemu bloku, kjer je Lili očitno doma. Z Zvezdanom stopicava malo za njima, zraven bi bilo težko hoditi, ker ne moreva dobro predvideti kdaj in v katero stran ju bo zaneslo. Na videz vsekakor vesela in pisana druščina. Povzpnemo se po stopnicah v prvo nadstropje. Lili gre seveda prva, da lahko občudujemo njen perfektno zaobljen zadek, ki kljub njeni pijanosti vzdržuje popolno, estetsko dovršeno nagibanje v levo in desno. Prispemo pred vrata, Lili s hitro, izgleda vajeno kretnjo odtrga bel, počečkan na vrata nalepljeni listek. Vse, kar utegnem videti, preden ga zmečka, je veliko klicajev. »Eh, spet sosedje in njihova fovšarija,« pojasni, ko vidi, da jo z zanimanjem opazujem. »Eni pač nimajo družabnega življenja in mislijo, da ga ne sme imeti tudi nihče drug. Kaj sploh mislijo s tem, preveč moške družbe, a imajo kakšen merilec ali kaj?« Vstopimo v stanovanje, kjer se presenečeno oziram naokoli. Prej sem mislila, da bom vstopila v prijetno in udobno urejeno gnezdo mlade ženske. Ne, stanovanje je opustelo, brez kakršnegakoli osebnega pridiha. Gole, od cigaretnega dima porumenele stene, gola tla. Pogled skozi odprta vrata sobe na desni razkrije samo dvojni jogi na tleh, prekrit z rožnato rjuho s cigaretnimi zažganinami, ob blazini pa zguljen, plišast medvedek, ki deluje nekako osamljeno. V zraku je mešanica Lilijinega močnega parfuma in postanega vonja po cigaretah.

Gostiteljica nas povabi v kuhinjo in posede okrog zložljive, plastične mize. Iz neke na videz prazne omarice pričara šampanjec in ga teatralno postavi med nas, na sredo mize. Dobimo samo plastične kozarčke, ki so namenjeni rojstnodnevnim piknikom. »Tako!« prešerno zavpije Lili, »Danes pijemo na mojo ločitev. Srečno ločena!« Izkaže se, da je potrebovala kar nekaj let za ločitev od moža, ki je živel v drugi državi. Lili v enem šluke pogoltne šampanjec in si že toči novo rundo. Sname vijoličasti prstan in ga vrže na mizo. Vzamem ga in si ga ogledujem. Kmalu mi ga vzame iz rok in si ga spet natakne.

Iznenada vstane, pograbi metlo in smetišnico in začne pometati iztrebke, ki so se nabrali okrog kletke morskega prašička v kotu. Lili se sklanja in pometa kakce v smetišnico, Vito in Zvezdano buljita v njeno zadnjico, jaz buljim v Zvezdana. Odpre kletko in strese kakce nazaj s pojasnilom, da so smeti polne. Vzame morskega prašička, se usede nazaj k mizi in ga začne čohati. Vmes rukne šampanjec. »Ti prasec mali,« se začne na vsa usta smejati razkuštrani živalci, »kje drugje bi te imeli za kosilo!« Vsi se režimo, nenadoma Lilijin visok, zvonki smeh preide v jok. Udrejo se ji solze in začnejo puščati črne sledi po licih. Med hlipanjem začne govoriti o svoji Varjuški, o svoji punčki, ki je mož noče vrniti. Rekel ji je, da take razmere niso za otroka. Lili bo Varjuško dobila nazaj. Zagotovo! In ji potem podarila tega malega prašička, vsi trije bodo enkrat živeli skupaj.

Še naprej hlipa, si s hrbtno stranjo roke briše razmazan obraz in se začne privijati k mojemu Zvezdanu, rekoč, da jo bo takle mlad svež dečko že znal potolažiti. Vito samo ravnodušno opazuje, izgleda, da mu ihteča ženska ni več v tako veselje. Zvezdanu je nerodno, ne ve, kam bi se obrnil, kam položil roke. Še najbolje, da jih zaposli. Prižge še en čik in pusti, da Lili sloni na njegovi rami, medtem ko ga z roko treplja po stegnu. Potem iznenada vstane od njega in se opraviči, saj je že čas, da smukne v kaj bolj udobnega. Odmaje se v spalnico. Tudi zame je čas, da se počasi poslovim. Nerada sicer, ker me zanima, kakšno zapeljivo opravo si bo zdaj nadela Lili, ampak danes delam popoldan.

Pomignem Zvezdanu, da odhajam, on, pravi, bo ostal. Na videz brezbrižbo skomignem z rameni, čeprav mi to niti slučajno ni všeč. Odpravim se proti vhodnim vratom in zakličem v pozdrav. »Čakaj, čakaj,« se iz sobe oglasi Lili in že prfrfota do mene v prosojni haljici, ki jo je ogrnila čez spodnje perilo. Še zmeraj je v čevljih s petami. Zgrabi me za roko in stisne. Potem si začne mrzlično vleči dol vijolični prstan: »Na, na, vzemi, vem, da ti je všeč. Itak je od tistega mojega bivšega prasca, ne rabim ga več.« Debelo pogledam, prstan je lep, ampak iz vljudnosti se upiram. Lili me zgrabi za roko in mi ga natakne. Potem pograbi svojo majhno bleščečo torbico, ki visi na obešalniku, vzame denarnico in mi pod nos pomoli šop bankovcev. »Tudi to vzemi, tuja valuta, jaz nimam kaj z njimi.« Še bolj osuplo jo pogledam, pravim, da jih lahko zamenja v menjalnici. »Ne, ne, ti boš to bolje znala. Potisne mi bankovce v žep, me obrne in porine skozi vrata. Še preden utegnem karkoli bevskniti, že zaloputne za mano. »Lepo se imej ljubica, lepo se imej!« jo še slišim zavpiti izza vrat. »Kaj za vraga je bilo zdaj to?« zmedeno premišljujem, ko se spuščam po stopnicah. No ja, mudi se mi, denar ji bom pač vrnila kasneje, prstan bi rada obdržala.

»Kaj se je še potem dogajalo?« povprašam svojega Zvezdana zvečer, ko sedim ob postelji in si lakiram nohte. »Ma, nič posebnega,« nezainteresirano zamomlja. Naslednje jutro me kliče nekdo z neznane telefonske: »Coprnica mala!« se v slapu usujejo name vreščeče besede. Zdi se mi, da je Lili spet pijana. »Z Zvezdanom ni bilo nič, gotovo si ga začarala! A nisva imeli dogovora?« Prekinem in obsedim za mizo. Zamišljeno si ogledujem prstan, ki se zalesketa vsakič, ko premaknem roko. Zvezdano ga komaj zdaj opazi in vpraša, od kje ga imam. Pojasnim, da mi ga je dala Lili. »A kar tako?« se pozanima. »Ne, ne kar tako,« zamomljam.

O avtorju. Luna Jurančič Šribar (1981), etnologinja in kulturna antropologinja, deluje v polju socialne ekonomije in je delno zaposlena na Društvu Kralji ulice, kjer skupaj z brezdomnimi ustvarja različne projekte. Je dolgoletna članica uredništva cestnega časopisa Kralji ulice. Zanima jo predvsem ustvarjanje človeku prijaznih sistemov, je ljubiteljica živalic, rastlin, včasih tudi ljudi. Obožuje dobro prozo in poezijo, piše … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Biba pravi:

    Tako me je prevzel tekst, da sem se danes ponovno vrnila k branju…malo je takih slučajev. Že Čajanka je bila všečna, ampak Prstan…Prstan pa je “samo eden” 🙂

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →