Pripetljaj

Andrej Lutman

Takole se lahko pripeti. Štiri so: Prva, Druga, Tretja in Zadnja.

Prva zasede prostor ob oknu v smeri vožnje. Že na postaji se ji mota po glavi, da bo pa morda sama na prostornih sediščih, pa se bo lahko zleknila, celo zadremala. A jo vstop in namestitev Druge zapelje v vse drugačna razmišljanja. Takoj namreč začne primerjati pohodniške čevlje. Kakor lahko najprej presodi, so njeni precej bolj shojeni, a še vedno lepo ohranjeni. Druga ima skoraj nove. Tudi sicer deluje nekako manj izkušeno, skoraj začetniško. Nahrbtnik namreč krepko drži v naročju. Sopotnici se bežno vljudno nasmehne, ko se sesede poleg. Prva jo z obrobnimi pogledi poskuša uvrstiti v določeno skupino ljudi, ki le za konec tedna sedejo in se odpeljejo na skrbno načrtovano pohodništvo. Prepričana je, da se le stežka odloči zapustiti družino in se gre pustolovko. Sebe šteje med utrjene pohodnice, saj ima pripetljajev, ki jih z veseljem deli z občasnim poslušalstvom, za zajetno popoldne.

Druga prične z oziranjem, ki daje vedeti, da se pa morda želi tudi ona udobneje namesti. Nahrbtnik dvigne k najvišji polici. Prva hipoma vstane in ji ponudi pomoč. Druga namig vljudno s kretnjo zavrne. Prva se znova usede, si dvigne zdrselo nogavico, prekriža nogi in se zazre skozi okno. Druga se še udobneje zlekne in zazre predse. Radovednost glede sopotnice jo mine, ko vstopi Tretja in jo nameni njej.

Debeluška z vrečko jima sede nasproti, na še prazen sedež. Je prava paša za oči. Okrogel rdečkast klobuček ji poudarja obline, ki jih tudi sicer ne skuša kakor koli skriti. Ohlapen pleten modrikast pulover ima skoraj nemarno razpuščen čez trebušček in zadnjico, dojki izstopata izmed jermenov, na katerih je čutara in lična usnjena torbica. Na prstih nosi lepo število prstanov kar najrazličnejših barv, skoraj na vsakem enega, in to na obeh rokah. Ogrlica, ki jo ima nameščeno čez pulover, se svetlika v črnikastih odtenkih sajevca. Oprijete sive hlače, odrezane nekje na stegnih, pripomorejo k vtisu, da jih ima za potovanja najrajši. Udobno športno obutev si takoj po odložitvi vrečke sezuje in si prične v nogi vtirati dišečo mažo. Prva se nad tem početjem namrdne, Druga pa iz torbe vzame zavitek s sadjem in prične jesti.

V tišino, popestreno z mlaskanjem, vstopi Zadnja. Je brez prtljage. Spogledljivo se zazre v vse tri. Prva ne trzne, drugi dve pa skoraj istočasno nekaj nerazločnega zamrmrata. Druga dokonča hranjenje, objedke odvrže v koš za odpadke in dopolni tišino, ki jo zmoti premik vlaka. Premakne se tudi Tretja, saj ji rahlo pospešena vožnja ni nudila posebne opore pri mazanju nog, pa posodico z mažo spretno zapre in jo spusti v vrečko pred seboj.

Zadnja strmi predse, v čevlja, ki ne puščata vtisa, da je izletnica. Sta kar prelepa za vsakdanjo hojo, s tanko polpeto, usnjena in s polakiranimi trakovi, kar ji poudari vitki nogi, saj ima oblečene tudi ohlapne kratke hlače z naramnicama. Oprijeta bluza in dolga kita las ji dajata vtis najstnice, a zguban obraz, skoraj skrit v robec, ki ga tišči k očesoma, ta vtis zabriše. Prva pri sebi zaključi, da je Zadnja potnica na kratki razdalji, pa se nameni, da jo kot prvo nagovori. Debeluška, predzadnja vstopivša, ji namero nekako prepreči, ko vstane in spusti okno na polovico, da svežina sobotnega ranega dopoldneva z vetrom vedno hitreje premikajočega se vlaka pospešeno vstopi. Tudi vonj njene maže Prvo deloma odvrne od pogovora. Pa Druga zavzdihne, nameni odobravajoč pogled Tretji, spodvije nogi podse in prične mrmrati znan napev domače poskočnice. Tretja in Zadnja se spogledata s skoraj dogovorjenim gibom glave, Prva pa se mrmranju pridruži in prične z nogo udarjati ob tla. Drdranje vlaka, mrmranje in udarjanje noge ob tla ne naredil vzdušja, primernega za pogovor. Tako obsedijo pri ogledovanjih, primerjanjih oblačil in lastnih mislih.

In tako bi tudi ostalo, če se vlak ne bi hrupno in sunkovito zaustavil. Prva in Tretja, sedeči pri oknu, skočita pokonci. Zadnja se tudi na hitro dvigne in se že skoraj namenil na hodnik, a ji Druga s padcem na očitno spolzka tla to nehote prepreči. Sesedeta se. Prva in Tretja pri oknu bruhneta v smeh, se spogledata in hiteči pomagata na tleh sedečima. Že skoraj vse stojijo pokonci, ko se vlak spet strese, da se nagonsko vsaka po svoje oprime rešetk za prtljago. Spet presenečeni spogledi, pa se skoraj hkrati sesedejo na sedeže. Vlak obstoji in miruje.

Slišijo se glasovi, šibki in nerazumljivi. Prva potegne čutaro, jo poda Tretji z gibom, da naj jo podeli naokoli. Tretja jo krepko nagne, naredi dolge požirke, jo poda Zadnji, ki pa ne pije, pač pa čutaro ponudi Drugi. Preprime jo, vstane in nagne: pije je počasi, kar precej časa, ki se v mirujočem vlaku vleče še počasneje, in izpije. Prva jo očitajoče pogleda, izustila medmet ogorčenja in poprime za prazno čutaro. Vidno razočarana jo spusti, skoraj stisne v naročje in se zastrmi skozi prašno in od mastnih rok zapackano okno. Zadnja vstane in zakorači skozi vrata na hodnik. Tam se pretegne ter spusti okno, da rahel prepih zaveje skozi in razgiba še zaspano dopoldansko ozračje. Nastaja tišina. Glasovi potihnejo. Vse čaka, vse miruje, je na preži. Da se vendar kaj premakne, vsaj vlak.

Premakne se Druga in iz vrečke potegne maslene štručke ter jih ponudi. Obe hitro posežeta po ponujenem, štručke poneseta k ustom in krepko zagrizeta. Mlaskanje ust skoraj odmeva po hodniku k Zadnji.

Vlak trzne in se premakne. Da se zaznati, da mu hitrost prav počasi narašča, kar lahko pomeni le, da se premaknejo, spet začno potovati. Pa ne za dolgo, ko se vlak spet sunkovito zaustavi. Druga, še stoječa, se majavih korakov pridruži Zadnji na hodniku.

Lihi in sodi ženski par tako čakata na pripetljaj.

O avtorju. Andrej Lutman je samozaposlen v kulturi in avtor 13 knjig različnih žanrov, predvsem poezije. Piše tudi kritike/recenzije. Drugo dopolni po lastni presoji.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kresničke

    Liu Zakrajšek

    Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.

  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

Izdelava: Pika vejica