Pri sosedovih

Maja Čehovin Korsika

Pogled na ulico v jutru. Pek izstopi iz starega črnega mercedesa, oblečen v bele hlače in cenene, malce zamazane bele plastične čevlje. Pred zgodnjim hladom ga ščiti usnjena jakna kao Armani. Mimo se sprehodi gospa z maltežanom, odetim v posebno palerinico, z zlato ketnico na vratu. Kuža opravi potrebo pred vrati pekarnice in se radostno brezbrižen odpravi po znani poti. Izgineta za staro stavbo, ki med bloki deluje malce strašljivo. Nekoč je imela prekrasno verando, ki se je zdaj sesedala sama vase, skozi zaraščeno okno pa lahko v notranjosti uzreš starega fička, ki ga je tam zapustil čas.

Kot po tekočem traku se začno v sosednjem bloku prižigati luči. Prvi na francoski balkon v dvignjenem pritličju stopi gospod pri štiridesetih. Goli obilni trebuh prisloni na ograjo, tako da se salo zarine skozi kovinske rešetke. K ustnicam prižema prvo cigareto. Pod balkonček je posadil pet sončnic, ki mu dajejo lažni občutek intime. Tip se mi gabi. Le od kod mu ta strašna samozavest, da sonči svoje salo vsem na očeh, brez vsakega sramu. Nekoč sem mu v nabiralnik potisnila letak enega od tistih centrov, ki ti zagotavljajo, da se boš malodane fizično razpolovil. Predstavljala sem si, da bo dobrodušno sprejel namig. In ga spremljala. Par mesecev kasneje je bila njegova masa še vedno enaka, rešetke še vedno enako zamaščene.

Dve okni bolj desno se še nekoliko okajen preteguje glasbenik. Pije vino in prav tako kadi, zvitek, ne navadne cigarete. Ko ga nosi k ustom, njegovo telo valuje. Natanko nad njim mlada mati pestuje novorojenčka. Kljub razdalji na njenem obrazu razločno vidim globoke podočnjake, ki ne izražajo ravno radosti nove družinske situacije. Poletim na balkon poleg glasbenika. Ponudi mi zvitek. Povlečem sladkast dim, sprejmem vase kristalčke opoja. Nato se skupaj zlekneva na kavč, glasbenik na računalniku naredi nabor kakšne neprecenljivo kul indie glasbe. V vsaki skladbi iščeva prispodobe in se smejiva neumnim ugotovitvam, medtem ko otročaj še bolj vpije. Mati nebogljeno štručko vse bolj nervozno pestuje in, ne da bi se zavedala, v ritmu glasbe z nogo udriha ob tla.

Takšna sem. V varnem zavetju kuhinje rada opazujem jutranja gibanja pri sosedovih. Prostor sem primerno priredila, da me ne bi nihče opazil. Stol sem primaknila čisto k steni in skrivališče zavarovala s temno modro, težko zaveso, da svetloba tudi čez dan le z muko pronica skoznjo. Do potankosti sem naštudirala pot sonca nad našim blokom in kote žarkov, ki me odzunaj zabrišejo. Imam tudi daljnogled. No, pravzaprav dva, če lahko prištejemo v to kategorijo še tisto pozlačeno kukalo. Življenja drugih, pa si mislite, kar hočete, so moja sprostitev. Odprava v službo ali po opravkih pa definitivno največja mora. K tlom me pritiska občutek, da bom nekaj izgubila, ker nisem v njihovi bližini. Nekaj njihovega in veliko sebe.

Naj vam predstavim enega od favoritov. Bival je v vrhnjem nadstropju. Z očetom sta uživala luksuz terase, ne usranega francoskega balkona, kot večina nas ostalih. Stari je bil hudo bolan, to sem vedela, ker je za seboj po stanovanju vlačil kisik. Vsak večer je imel enak ritual. S težavo je sloko kovinsko napravo, na kateri je visela plastična maska, postavil ob rjavkast, precej zgonjen kavč. Vajenih gibov se je zleknil nanj, v beli spodnji majici in pisanih gatah, v katerih je deloval nespodobno kot le malokdo. Nato je ugasnil luč in se prepustil modrikastemu siju ekrana.

S sinom sta bila, po moji strokovni presoji, popolnoma odtujena. Zakaj? Recimo. Nikoli nista skupaj gledala televizije. To je ja jasen namig! Zdelo se mi je, da ima sin bolj vlogo bolničarja, kot pa vrlega potomca. Je pa imel vedno kaj zanimivega opraviti. Najbolj zabavno je bilo ob polni luni. Vselej je počakal, da ura odbije enajst in smo po njegovih predvidevanjih sosedje povečini spali. Na teraso je tedaj stopil popolnoma nag, oborožen s polaroidom in slikal luno. Z udom je opletal naokoli kot razposajeni najstnik, medtem ko so mu pod noge padale instant fotografije prav tako gole lune. Nasmihal se ji je in jo zapeljeval s hecnimi krožnimi gibi v pasu. Včasih se mi je dozdevalo, da je bil njen dvorni norček. Da je za te svoje seanse nekaj dobil v zameno. Bil mi je še posebej drag …

Nekoč sva se srečala v trgovini. Seveda, izza polic sem ga opazovala. Jasno. Kaj pa naj bi? Tako blizu sem mu bila. Kot da ne bi bilo nič, sem v voziček nabutala nekaj naključnih stvari in na blagajni slučajno pristala za njim. Temeljito sem poskenirala njegovo nakupovalno košarico. Srce mi je utripalo kot noro. Kupil je zgolj kruh, sir, C-vitamin in dnevnik. Hitra analiza: Torej je skromen, brez denarja, malce bolehen … no, ali pa so tablete za starega, in ja, četudi z zamikom, sledi dogajanju. Naenkrat se je obrnil proti meni. Začutila sem rdečico. Film mi je zbežal: ogovoril me bo in skupaj se bova odpravila domov!

On pa: »Mi lahko, prosim, podate vrečko?«

Izbuljim oči.

»Vrečko, vrečko sem pozabil.«

Sklonim se, Malce poklečim med tistimi z rožami poslikanimi plastičnimi in anemičnimi papirnatimi vrečkami. Odločim se za plastiko, mu jo podam in ga bebavo pogledam.

Hvaležno se mi nasmehne, jaz pa kot kamena. Nato hitro pospravi svoje stvari in izgine za avtomatskimi vrati.

Na poti domov sem sledila silhueti suhljatega fanta v daljavi. V spomin se mi je vtisnil njegov obraz, ki je bil tokrat tako blizu mojega, da bi ga lahko slastno poljubila. Ti njegovi močni naočniki ga delajo strašno inteligentnega. Res je, da so zataknjeni za prevelika ušesa, ki jih deloma zakrivajo zanemarjeni, doma pristriženi lasje. Ja, nič kaj prida, boste pomislili. Ampak veste, to je fant, ki ima veliko skrivnost. To čutim. O njem sem razmišljala še ves popoldan. Je morda kupil tako malo stvari, ker daje denar na stran za nekaj velikega? Morda za vesoljski trening ali polet na luno?

Polna novih dognanj sem tistega večera težko pričakala mrak. Sedla sem na zmajani kuhinjski stol in tokrat opazovala samo njega. Takoj sem opazila, da se od popoldneva ni preoblekel. Skozi karirasti flanel in žametne hlače sem jasno razločila njegovo moškost, kako se najprej lahkotno pozibava, potem pa kot raketa šine v nebo. Nisem več zdržala. Segla sem si pod majico in z roko objela malo otrdelo dojko. On pa je s pogledom, uprtim v neomejene črnine tam zgoraj, nekaj govoričil. Deloval je zaskrbljeno. Sedel je za mizo, glasno bral in ob tem manifestativno krilil z rokami. Je kaj narobe? So se zvezde postavile v kakšno čudno konstelacijo. Bodo prekrile njegovo ljubljeno luno? Se bo ona razjezila. Odločno je nekaj zavpil in izginil iz mojega vidnega polja.

Ko sem legla, je bilo že skoraj jutro. Počutila sem se, kot da sem z nečem vezana na budnost. Spomnila sem se srečanja v trgovini. Lahko bi zmogla vsaj neko vljudnostno frazo. Saj tako ljudje delamo, kajne? Tako se zaljubljamo … Najprej preko čisto banalnih fraz, ki ne napovedujejo pravzaprav ničesar. Recimo: »Zelo si lepa danes.« (»A jutri pa ne bom več?«), »Nikoli te še nisem videl tukaj.« (»Ja, živim v drugem mestu.«) ali »Greš na kavo?« (»Je ne pijem.«). Ko pa dodamo tisti veliki nasmešek … in dodatno frazo, po možnosti na frekvenci duhovitosti sogovornika … ohoho … tu pa se že začnejo kresati bolj ali manj srečni zakoni. No, s svojim molkom sem pogrnila že v predprostoru nekega začetka. Ko bi bila vsaj sposobna osnov socializacije. Morda bi ga lahko po srečanju in prijetnem klepetu na poti domov kdaj poklicala, ga povabila na topel čaj, prinesla staremu kolač? Lahko bi ga obiskala, listala vse tiste pametne knjige. Če bo nastopila nova priložnost, se bom bolj potrudila! Prisegla sem s prekrižanima rokama, v katerih sem držala daljnogled in kukalo.

Potem pa tista katastrofa! Po prihodu domov sem na kuhinjsko mizo ravno odložila svojo ogromno torbo, ko sem zaslišala detonacijo. Si predstavljate? Blok se je stresel, kot bi stal na lesenih kolih. Zatočišče sem v hipu poiskala pod mizo, z rokama objela glavo in čakala, da se bo vse skupaj sesedlo. V prostor je udrla močna svetloba, ki ji je sledila mučna tišina. Držala sem se za glavo, lovila sapo in čakala. Slišala sem krike in lajež sosedinega maltežana. Joj … še tisti cucek bo del mojega posmrtnega življenja. Pa daj … Ne, ne … to so najbrž same blodnje … Prisolila sem si klofuto. Bolečina je bila nedvomno pristna. Ok. Še sem tu. Prešinila me je genialnost. Zagotovo je bila plinska jeklenka. Tista soseda v tretjem je ponovno v navalu depresije! To bo. Navdušena nad dognanjem sem se z zmagoslavnim nasmehom dvignila iz zatočišča in se približala oknu. Ljudje so z balkonov zrli v staro vilo. No, na mesto, kjer naj bi bila. Mimo obrazov se je valil prašni dim. Skozi drobce v zraku sem ga zagledala, kako na terasi skaklja naokoli in krili z rokama. Uho sem prislonila na hladno šipo, da bi razbrala, kaj se dogaja. V svoja od detonacije ranjena ušesa sem uspela ujeti zmaličeni preplet glasov, ki so spominjali na podivjani roj čebel. Zaskrbelo me je zanj. Skrajno nevrotično si je mršil lase in vpil tja nekam gor v nebo. Kljub čudni sceni sem ga občudovala. Bil je moj junak. Kar pred vsemi je počel tisto, za kar sva vedela zgolj midva. Odločila sem se, da se podam na ulico. Solidarna bom! Nato sem naredila par korakov do kuhinjskih vrat in se vrnila k oknu. Izgubil se je iz mojega vidnega polja. Kaj naj storim?

Pripeljali so se gasilci in posebna enota policije. Ljudi, ki so se zbrali na pogorišču, so na hitro odslovili in okoli ruševin raztegnili tisti beli trak. Preiskava v teku ali nekaj podobnega. Stari je stal na balkonu in si na obraz z vso silo tlačil kisikovo masko. Tedaj sem ga ponovno zagledala. Zagnal se je v odhajajočo množico kot los proti toku, krilil z rokami in še vedno vpil. Kot blazen. Stopil je do policista in si na glavo poveznil očala. Kljub vzhičenosti se mu je trudil nekaj čimbolj mirno in natančno dopovedati. Mož v modrem je vidno izgubljal potrpljenje. Z roko je trkal ob desni žep. Nenadoma je zgrabil pendrek in zamahnil z njim, v slogu: »Spokaj se mi!«

Bila sem živčna, zaradi križanja zvokov. Ves ta kaos tam zunaj, povrhu vsega pa še usrani protihrupni naokenski set. Policistu je vrnil opominjajoč pogled. V njem sem zasledila razočaranje nad nerazumevanjem. Sklonjenih ramen se je odpravil proti domu.

Čakala sem ga vso noč, preučevala vsako najmanjšo senco, ki bi lahko nakazovala sled življenja. A nič. Pek v zmahanem mercedesu, usnjeni jakni kao Armani, oprijetih kavbojkah in kavbojskih škornjih je ob dveh zjutraj v pekarnico pripeljal najstnico z globokim dekoltejem in prekratkim krilom, da bi se mu še sploh lahko tako reklo. V notranjosti je zasvetila luč. Videla sem obrise dveh teles, ki sta postali ogromni senčni stvor s štirimi nogami in rokami. Nista opazila, da stare začarane vile ni več. Ni ju moglo manj brigati.

Zjutraj sem poklicala v službo in vzela bolniško. Tak čustven pretres je upravičen državnega denarja. Zagotovo! Dokler se ne prepričam, da je z njim vse dobro, z mano ne bo. Vseeno pa sem morala potešiti radovednost. Na hitro sem skočila do nabiralnika. Bila sem naročena na vse možno. Rada sem prebirala o svetu tam zunaj med gledanjem resničnostnih zgodb svojih sosedov. Moja mala uličica je polnila prve strani. Kako razburljivo! S svežnjem časnikov sem stekla po stopnicah in med vrsticami razbrala: stara vila zravnana v prah, nobenih žrtev, nobenega sledu eksploziva, storilca še iščejo, sosedje zgroženi, preiskava poteka. Kako je to mogoče? Ulica se je tresla kot na sodni dan, oni pa ne vedo nič. Amaterji! Časnike sem zalučala v koš. Pogled skozi okno mi je zbujal nelagodje. Med blokom in pekarnico je zevala strašljiva praznina. Bilo je, kot da nikoli ničesar ni bilo tam. Niti njega.

Dozdevala se je cela večnost, ko sem zaznala, da se na terasi njegovega bloka, s čudnimi gibi, premikata človeški podlasici, ki prežita na plen. Dovolj je tega! Odprla sem balkonska vrata in stopila na svojega francoza.

»Akcija,« sem zaslišala.

Startal je moj mali vlakec smrti. Z rokama sem se trdno oprijela ograjice. Eden od maskiranih moških je z močno brco podrl vrata, drugi mu je kril hrbet, po terasi pa je kar naenkrat mrgolelo oboroženih postav. Čez hip so pripeljali na svetlo … njega. Roke je imel nad glavo, pogled usmerjen v tla.

Kriknila sem: »Spustite ga!«

Členki so spustili oporo, roke brezkrvno omahnile ob telo. Obiskala me je tista znana, hladna nemoč. Odpeljali so mi najljubšega soseda, jaz pa sem ponovno stoično spremljala ves ta direndaj. Saj v resnici ničesar nisem vedela o njem. Še en čudak, pa kaj, sem se tolažila. Naenkrat sem začutila na sebi par oči. Snajper? Počepnila sem za ograjo in skozi režo v zeleni plastiki pokukala navzgor, proti sovražnemu taboru. Izza zavese v dnevni sobi sem uzrla starega. Pomahal mi je, se na vse zobe zasmejal in potegnil globok vdih kisika.

O avtorju. Maja Čehovin Korsika (1981) je diplomirana sociologinja, ki jo je želja po pisanju popeljala v novinarske vode. V svojih zgodbah se rada sprehaja po robu med resničnostjo in sanjami ali zgolj sanjarjenji. Veliko si da opraviti tudi z vprašanjem normalnosti. Dvakrat je obiskovala Literaturine kratkozgodbarske delavnice pod vodstvom Andreja Blatnika, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →