Potovanje

Mateja Polona Wallas

Če bi Vanja kdaj zares odpotovala, sedla na letalo, če bi vzela s seboj tudi tistega črnega psa, ki vedno čaka nanjo, ko mu pred stopnišče stavbe, v kateri je najemala sobo, postavi ostanke malice, bi ji morda uspelo prepričati samo sebe, da drži življenje v svojih rokah, da bo še vse dobro z njo, z njenim življenjem, in da s to črno mrcino v resnici pripadata druga drugi, tako naključno, a povsem brezpogojno. 

Vendar ni odpotovala, ni kupila karte zase ali za psa, pogum, da postane njen spremljevalec, je dobila le ob večernem dežju, ko je bila prepričana, da ne bo zunaj nikogar drugega, tudi tistih z drugimi psi ne, in je obula platnene superge, pripela psa na vrvico in se z njim odpravila na dolg sprehod. V popolni temi, stran od osvetljenih ulic, so bile njene roke v barve svetlikajočega se morja, in dež, ki je zamolklo padal po njeni jopici in čevljih, je ustvarjal prav poseben zvok, vendar šele zatem, ko se je tkanina napila vode. Ni je zeblo, grel jo je spomin nanj, ki je prav tako oboževal jesenske kaplje, tudi spomladanske, le poletnega dežja ne, češ da je premehak in ne greje navznoter. Psa je pobožala po mokrem kožuščku in ta jo je z jezikom oplazil po svetleči se roki. 

 

***

 

»Preveč kadiš« je rekel, potem pa si še sam prižgal novo cigareto. V prostoru je bilo zakajeno, ležala sta na divanu v dnevni sobi. Stanovanje je pestovalo sledove ljubezni; njene hlačne nogavice na tleh, njegove spodnjice na eni izmed luči, ženska majica vržena čez kuhinjsko mizo, prevrnjen kozarec z razlitim vinom.

»Se ti zdi?« je rekla zdaj ona, mu zlezla na trebuh in mu puhnila dim v obraz. 

Njegov obraz se je zresnil. »Definitivno. Pozno je. Moral bom oditi.«

Vzel ji je cigareto iz rok ter jo ugasnil v pepelniku. Zunaj je rahlo naletaval sneg. 

»Kdaj ji boš povedal?« 

»Povedal sem ti, da se po Italiji nisva več ljubila. Samo tehnično je moja žena.«

»Manja mi je povedala, da je potovanje v Ameriko en sam dolg sončni zahod. Nisem vedela, da ga lahko zasleduješ, potuješ za njim in ga skušaš ujeti, celo prehiteti. Skoraj tako, kot bi čas premikal nazaj. Nekje sem prebrala, da je potovanje edino zatočišče, da nas lahko reši le odhod pred odhodom.«

»Kako to misliš?«

»Želim, da greš in ji poveš. Da je tvoj odhod obljuba za povratek.«

»Povedal ji bom. Danes. Potem te pokličem.«

Poljubila ga je na čelo in vstala, se ogrnila z rjuho, ki je ležala nedaleč stran. Odšla je v kuhinjo. 

»Frik, naaaa, Frik,« je poklicala psa, ki se je takoj odzval na ponujeno skodelo s hrano. 

»Pravijo, da bo danes ponoči jezero zmrznilo,« je rekla psu in ga pobožala, »glej, da ne boš šel lačen od tu.« 

Ni je poklical. Ne tisti večer ne večer za njim. Sprva je jokala v blazine, njegovo odsotnost je dojemala kot izdajo, nato pa jo je popadel bes in jezno je kupila karto za Ameriko. Tretji dan je v službi napovedala bolniško. Četrti dan jo je poklical njegov brat. 

 

***

 

V žepu ji zazvoni telefon.

»Skrbi me zate,« ji namesto vprašanja navrže Manja.

»V redu sem, ne skrbi. V službo sem začela hoditi. Sprehajam se.«

»Kako pa ponoči? Spiš?«

»Kadar spim, ga vidim. Pripoveduje mi, da je bila cesta ob jezeru pomrznjena in kako mu je nenadno pred avto skočila srna. Ni je videl, vse naokoli je bilo belo, le senca je švignila pred njim. Da jo je zadel s sprednjim odbijačem in je avto nekaj časa drsel, a se je varno ustavil. Da je bila srna negibna, le kri ji je curljala iz gobca in iz njene sape se je kadil dim. Hropla je iz pljuč, a ni bila mrtva. Da je Frik kot zmešan lajal nanjo in ga je moral zapreti v avtomobil. Vzel jo je v naročje, to zbito srno, njeno ogromno toplo telo, in jo božal, dokler ni njen drget pojenjal, se umiril. To sanjam, Manja, vsakič znova, eno in isto. Vse vidim, kot da bi bila tam. Srna umre, on preživi.« 

Nastopi tišina. 

»Pa Frik še prihaja pred stanovanje?« vpraša Manja.

»Vsak dan.«

»Zakaj psa ne vzameš k sebi?«

»Na sprehode hodiva. Kadar je vreme,« reče tiho. 

»Pa veš, da je popolnoma izgubljen?« ne odneha Manja.

»Mar nismo vsi?« 

Kaplje so zdaj padale s težkim votlim zvokom, druga za drugo, na njena ramena, na njen obraz, na lase, čelo, vrat, čutila je, kako ji polzijo navzdol po notranjosti telesa. Frik veselo maha z repom in z gobcem ovohava vsako lužo na tleh. Vanja pomisli, da med spanjem in budnostjo ne opaža več razlike, njeno potovanje se je začelo kot na silo, prehitro sprožen porod. Pomisli, da včasih ni razlike med človekom in njegovo žalostjo. Morda bi morala oditi v Ameriko in potovati toliko časa, dokler ne bi nazaj premaknila ne ur, temveč dni. 

O avtorju. Mateja Polona Wallas (1974)  po izobrazbi je sociologinja, dela pa na področju korporativnega komuniciranja v Ljubljani. Začelo se je ljubiteljsko, s pisanjem za radio in tiskane medije. Želja po pisanju je bila vseskozi prisotna, udejanja jo tudi skozi svoj poklic.  Leta 2012 je bila v Delovih Poletnih zgodbah objavljena njena Sladkost … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dionizovi prašički

    Mirana Likar Bajželj

    Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

  • Postoj, trenutek

    Maja Drolec

    Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

  • Lezbijka in Rozamunda 3

    Katarina Majerhold

    So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

Izdelava: Pika vejica