Potaknjenci

Odlomek iz romana

Maja Gal Štromar

Razširim oči, začutim utripanje v senceh. Potim se. Sredi grla se je zagozdil dih. Roke bi se same stegnile proti vrečki, a me lepa vzgojenost prestolonaslednika opozarja, da lahko prvo besedo in prvo gesto izrazi le kralj, oziroma kraljica. Tako čakam. Poskušam zadrževati globoko dihanje. Prestavljam ga v grlo. Dviga se, oža, skeli. Zapleta se v naelektreni osir sredi požiralnika. V ustih skomine, slina pa se nabira, kopiči, polni ustno votlino. Utrip v senceh. Trzanje očesa. Potresava v ritmu bitja srca. Zdaj levo oko, zdaj desno. Ničesar ne rečem. Babica se nasmehne in pred mojim nosom večkrat potežka vrečko. Centimeter do škrtoca. Od blizu, od daleč. Da cinglja. Škrta. Okruški sladkorja mamijo in se votlo zaletavajo v krhkost papirnate preperele vrečke. Ogleduje si jo, jo ovohava in mi lepko govori:

»Ostani hladen, pretvarjaj se, da te vrečke ni. Dobro, gut, dobro! Hervorragend, mali, ni je! Du bist ein braver Junge! Sprosti oči, sprosti napetost v licih! Pozabi na trzanje rok, upočasni dihanje! Jasno in ostro me poglej v oči, direktno v zenice, zbudi se in si ponavljaj: ‘Ta vrečka je nepomembna, nočem je, ker jih imam že preveč. To, kar mi ponujaš, je pod mojim nivojem.’ No, dajva! Schnell, schnell!«

Stisnem pesti, poskušam izdaviti jasen glas. Ne gre. Kako naj lažem? Kako naj se pretvarjam, da imam, ko pa nimam? Nimam! Grgram nekaj, kar bi lahko bilo podobno besedam. Odhrkavam se. Narediti preskok od rženega kruha s svinjsko mastjo do bombonov, hej, in to bombonov iz Trsta!, lepo prosim, ki sem jih videl le ob praznikih, je silno težaven. In potem pade name še teža dodatne krivde … izdajalski lahovski bomboni! Tisti, ki jih delajo onkraj. Preko. Drugačni in sovražni. Napadalci naše integritete. Drugovi i drugarice, kako ćemo? Pa valjda nećemo! Dvojna prepoved. Bomboni in sveta hostija. Dodatna glazura krivde in skrivnostnosti. In seveda občutka, da delam nekaj, kar je prepovedano. Kar se ne sme. Napada me občutek sovraštva kot odtenek samognušenja. Samognušenja, ker si želim nekaj, česar ne smem. V kosteh začutim napadalnost kot odliv krivde. In hkrati tako neizmerno veliko željo po prepovedanem sadu. V.D.U. Šverkomerc. Ne, seveda, ne, vrečka bombonov ni bila samo vrečka bombonov. Njena teža se ni omejila na puhlih deset dekagramov. Vidim želvo, kako izmučenemu Ahilu ponuja zeleni odrešujoči gumbek. Bo dec in ji bo rekel ne? Bo dec? Ali pa bo navaden ušivi izdajalec slovenskega naroda?

»No, mach schon, verdammt, Du hast ja auch mein Gehn in dier, mein liebes Kind!

»Ta vrečka je nepomembna, nočem je …« razpotegnjeno zamrmram in že mi slina zalije usta. Ne morem… Ne gre. Poskusim še enkrat. Steče po vratu, po hrbtu. Čutim, da bo kaplja potu dosegla ritno režo, da bo zlezla pod spodnjice in potem bo zaščemelo. Občutek je skrajno neprijeten, če se ne moreš obrisati. In pred babico si prešvicanih in usranih gat iz riti ne vlečemo. Nikakor ne. Krucenfiksfrdamanmularija! Spodbode me, tanek curek potu, da trznem, premaknem nožice in izdavim:

»Ta vrečka je nepomembna, nočem je, ker jih imam že …«

Klof!, prileti z leve, nenadoma, nenapovedano. Začutim pljusk vročine, kot bi me odvrgli v jarek pekoče koprive. Konec je. Ni mi uspelo. Zavrgli so me. Ne zmorem.

»Kopriva, Urtica. Rastlinski hormoni koprivinih korenin ugodno vplivajo na začetno stanje povečane prostate. In sicer tako, da se zmanjša koncentracija globulina, ki veže nase spolne hormone«, je pravil oče. Vem, vem. Saj sem vendarle diplomirani biolog, vse sem natanko preštudiral.

Peklo je kot bi me porinili v grmovje Urticaceae. Golega, olupljenega, celega. Po hrbtu me spreletava. Peče. Gorim. Gorim kot stari panj. Ne vidim več. Solze so zalile oči. Klof, klof!, prileti z desne. Boli, babičine prste krasijo veliki težki prstani. Zgodovinski zakladi. Dediščine zlata na mojih licih. Kot reaktivci so, ki so se domenili, strateško po vojnem planu, napadati nedolžno žrtev. Klof, nepolitična leva. Klof!, rafali zlatih strelov, bleščavih okrasnih kamnov, mineralov, ki težko padajo na moje pegasto lice in za seboj puščajo rdeče sledi. Pekoče srage. In potem se babičine težke zlate dlani pojavijo na mojih ramenih. Njene modre, plemenito hladne in strokovne oči, ki me gledajo pedagoško od blizu, tako od blizu, da zasmrdi po postanih čikih 57. V tišini zasikajo:

»Ta vrečka je nepomembna, nočem je, ker jih imam že preveč. To, kar mi ponujaš, je pod mojim nivojem.«

»Aber babi…« zajecljam. In pomislim na Ahila. Bi se Ahil lahko uprl? Bi se? No, a bi se?

Klof!, prileti še ena.

»Rekla sem ti, da nisem nobena babi. Marianne Von Schellez, verstehst Du?«

»Ja, natürlich, gospa Marianne Von Schellez, entschuldigen Sie bitte!«

»Sehr gut, meine liebes Kind

Gleda me, gledam jo. Molčiva. Začutim hlad in mir, ki počasi naseljujeta praznino mojega telesa. Kot bi iz babičinih dlani začele poganjati drobne koreninice in prodirati v moja ramena, se širiti v pljuča med mehurčaste vršičke. Jasno, močvirnate rastline hitro in pospešeno poganjajo na razmočenih tleh. Prepoten sem in ušlo mi je. Poskušal sem zadržati. A ni šlo. Nič več me ne trese, potresava moj petletni životek. Oči se ožijo, solze so se posušile. Začutim hlad, odmik, odpor. Kljubovanje. A mirno in preračunljivo. Tedaj bi jo ubil, lahko bi jo ubil. Prisežem, zagrabilo me je. Prišlo je samo po sebi. Naravno. Danes bi rekli, organsko.

Zaželel sem si, tako iznenada, da bi skočil nanjo. Ji z nogo stisnil vrat, da bi zahlipala, zakokodakala kot kura pred zakolom. V njeni vili Čira Čara, ki je postala glasbena šola. Kakšna krivica! »Ich bin hier, na tem usranem pokopališču nunskih dojenceljnov, mojo plemenito vilo Čira Čara pa so nacionalizirali, trotli! In zdaj v njej razvajenci fušajo in cigumigajo Hej brigade, kje so meje pregrade po strunah gor in dol!« Davil bi jo, da bi kokodakala, ne kot Jakob Petelin Gallus, temveč kot Gallus Gallus Domesticus. Da bi odprla usta, na široko, loveča sape. Jaz pa bi vanjo usul zdrobljene metine bombone. Ah nein, nein! Še raje tiste bele okrogle naftalinske mottenkuglice, ki so tako nenavadno zaudarjale in s sladkobnostjo premeteno preganjale molje. Da, aromatski ogljikovodik bi ji usul v goltanec, da bi se stara vešča zadavila. Najprej bi nastopil glavobol, za tem prebavne motnje, drhtavica, krči, sprememba krvne slike, paraliza dihanja. Tako to gre pri podganah. In potem bi vanjo usul še vrečko metinih bombonov, tistih tržaških. Tuji so boljši, učinkovitejši, nihče jih ne razume, parlano, parlano, parlano! Da bi se sladki in trdi okruški zadrli v njeno mehko in postarano žrelo. Aiuto, aiuto, aiuto. Skuza ijo non kapire italiano! Crkni! Bastard! Brez prevoda, crkni! Da bi se zarili v vlažno, s čiki prekajeno babičino sluznico in jo porezali do obisti. Do konca. Nema više ljubavi, draga Von Babi, lakše se diše, alles kaputt! Da bi izkrvavela, kar tam, na njeni plemeniti perzijski preprogi. Da bi se davila, dolgo. Dolgo in počasi, s stilom, kot se za plemenite ljudi z modro krvjo spodobi. Lepo, torej, con gusto. Alla menta. Brava, brava! Bis! Še malo, loss, loss, ein bisschen, babi!

In gledala bi me, njenega prestolonaslednika. Skozi zaveso popokanih očesnih kapilar bi gledala, kako prevzemam oblast. Gledala, kako njena cvetoča velikocvetna magnolija, Magnolia grandiflora, z rožnatimi mesnatimi tulipanovimi cvetovi za oknom usiha. Kako se slika življenja seseda v bele lise, v droben svetlikajoči se pesek. Kot televizijski ekran pozno v noč, ko izklopijo prenose. Nobenega prenosa več. Nobenih prenašanj več. In potem bi izdihnila. Aufwiedersehen, aufwiedersehen, mein lieber Augustin, Gute Reisse, Bon voyage! Frau Von Schellez! 

Doživljal sem zmago, zmago nad njo, nad skušnjavo, nad sabo. Premagal sem se. Zadržal sem se. Zdržal sem.

Ubil sem željo.

Jaz, Ahil.

Babi pa se je smehljala. V mojih očeh si je ogledala neskončno dovršeni umor. Na platna beločnic mojih otroških modrih zrkel, ki so morala prezgodaj odrasti, je projicirala svoj veleumni film zmagovitega pohoda. Poletna noč in kino na odprtem. Kakšno rahločutno razkošje. Hahljala se je in si oblizovala zgornjo režasto ustnico, ki si jo je kot vedno našminkala z rosso carmino. Našminkala kar preko robov, da je dajala videz polnosti in privlačnosti. Babi in njena plemenita občutljiva koža, ki je prenašala samo lekarniški borogal. Protiglivično in protibakterijsko plemenita koža. Kot modras je z jezikom ošvrknila spodnjo ustnico. Previdno, da se krvava rdečina njene grofovske pohote ne bi razmazala. Tako namreč kače pritrdijo svojemu zločinskemu načrtu.

»Du bist mein Schatzi Mausie! Das must Du wissen! Einmahl wird Aus Dier noch was!« je ponosno siknila, mi potisnila vrečko bombonov v nepolitično desnico, me še enkrat potrepljala po rami, lahko frcnila s suhljatim členkom kazalca po licu, da sem se predramil iz sladkobne morilske omotice in mi ostro zabičala:

»Tvoji mali smrkavi in zavaljeni sestri Liviji pa niti enega, jasno?! To vašo plebejsko tamalo bi morala mati že v štartu odtrgati od dojk! Mater, ko bi vsaj požrla te svoje mušnice, ki jih vztrajno barva! Ali pa bi jo morala tvoja mati splaviti v mojo podsobano, v chumnatto, k pokojnemu dedku, da bi v njej prebudila naše gene. Tako pa imaš copatarsko nakazo s pobarvanko, ki jo boš celo življenje šlepal nase. Namesto, da bi se ukvarjal s svojim poslanstvom… Aber, mein lieber Patrick, tudi temu bova naredila konec. Še preden crknem, obljubim, iz tebe povlečem najboljše!«

Prikimal sem, brigalo me je za njene arhimetagenealoške plane, malo mi je bilo mar za njene rodovnike in drevesa. Za njene mavčne grbe. Že sem letel v park, ki je krasil notranje dvorišče. Da, prav tja, natanko tja, na sredo vrta, pod Magnolio grandifloro. Imel se bombone! Tiste, italijanske!

Plemenita kura nosnica me je gledala s ponosom. Imela je plan. Počasi in načrtno ga je gojila. Jaz pa, pitovni piščanec, brojler, po domače, slovenski komercialni križanec, namenjen pitanju in zakolu, sem letel prestolonaslednikovi sreči naproti.

Sedel sem pod veličastno magnolijo in počasi odpiral vrečko. Počasi, da je pod prsti zašumelo in v prsih zaskelelo od pričakovanja. Osir. Pod jezik sem previdno deval okrogle zelene gumbe. Enega za drugim. Počasi so se topili, počasi. Vsak zase. Con gusto. Alla menta. V levici sem potežkal vrečko, bila je še polna, obilna, kar me je čudežno pomirjalo. A ko sem z desnico segel v njeno notranjost, da bi zagrabil za nov priboljšek, je zaščemelo v ušesih. Nekje v moji notranjosti se je razplamtel zadušljivi občutek prepovedane zmage. Tako se je moja levica nemudoma in samodejno stisnila v pest. Zadušila in preprečila je napad desnice, ki se je morala dolgo, dolgo boriti, potiskati prste skozi ozko špranjo, da bi si lahko privoščila nov sladkobni kovanček.

Tedaj sem uvidel, ali bolje zaslutil, da bo bitka dolga. Da bo moralo preteči nekaj let. Nekaj dolgih let temnih noči, preden bi se vrečka lahko izpraznila. Bil sem varen, a le do tedaj, ko sem si herojsko odrekal priboljšek. Babici je očitno uspelo. V meni je zaplodila kleni bojevniški odnos do skušnjave.

Skušnjava … Kako lepa beseda. Sliši se kot planjava, daljava, širjava. Kot omamna načipkana meglica se sprehaja po naših ustih in kljuje naše misli. Kot trepetavi šušteči glas se zaganja v vresje naših šibkosti.

Dolgo in počasi, kot zeleni sladkobni kovanec v podzemlju, ki odpira vrata onkraj.

Samo Ein bisschen preko.

O avtorju. Maja Gal Štromar je vsestranska umetnica: igralka, pesnica in pisateljica, prevajalka, gledališki pedagog. Sicer diplomirana romanistka, je diplomantka Mednarodne šole za gledališče Jacquesa Lecoqa v Parizu. V gledališču je tako doma kot v tujini odigrala več kot 34 vlog, posnela več kot 23 filmov. Izdala je 9 avtorskih knjig, od … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Intimnost

    Gabriela Babnik

    Prva oseba, ki jo je Janina v Ljubljani predstavila Fadulu, niso bili njeni starši, temveč ženska, ki jo je Janina spoznala na enem izmed uredništev, s katerim je … →

  • Ris

    Andraž Jež

    Noč in slišal sem za novico o izpuščenem risu; spomnim se glinenih besed in slik, ki so se v meni prekopicevale, ko sem hodil po … →

  • Voluhar

    Zarja Vršič

    Naslednje vstanem že ob petih. Manca je še v postelji, kot otrok zvita v dve gubi mirno diha. Tako spi že od nekdaj. Nekaj časa jo gledam. Potem se tiho oblečem in zapustim sobo.