Pošast

Neža Ambrožič

Tistega dne je padal dež in nebo je bilo umazano rjave barve. Ljudje so imeli namrgodene obraze, nesramne pripombe in pogovarjali so se o tem, kaj vse imajo, da bi prikrili, česa vsega nimajo. Še psi so hodili poklapanih glav in repov po ulicah, spremljajoči godrnjajoče starčke in starke, gospodične s čipkastimi dežniki v visokih petkah, katerih frizure so se mršile zaradi vse vlage v zraku, in nejevoljne mamice, ki so čez vozičke napenjale ogabne plastične ponjave, da bi svoje kričeče zakladke obvarovale pred vsako kapljico dežja. Še luže na tleh so bile umazane in motne, pomešane s smogom in svinjarijo, za katero se je zdelo, da je dež ne izpira iz obličja zemlje, temveč jo nanjo prinaša. Otroci, ki so tistega dne blodili po ulicah in cestah v pikčastih, raznobarvnih škorenjcih z razposajeno kičastimi dežniki, niso skakali v luže, in nobenega čudaka, ki bi se z veseljem nastavljal gosti brozgi, ki je padala z neba, ni bilo na spregled.

Kratko malo, bil je grozen, obupno umazan dan. Avtomobili so se zaletavali, kjer se je bilo zaletavati mogoče, in namrgodeni ljudje so čakali v kolonah, medtem ko so se lastniki opraskanih in skrivljenih statusnih simbolov med seboj prepirali, kdo je prevozil rdečo luč in kdo bo plačal davek temu obupnemu dnevu.

Bila je jesen; a ne tista čudovita zlata jesen, v kateri bi vetrič igrivo nosil rumeno, rjavo in rdeče listje po zraku in rdečil mladenkam lica in ustnice, ni bila tista čudovita jesen, v kateri bi se mladeniči oblačili v plašče z visokim ovratnikom in elegantne šale, ni bila tista čudovita jesen, v kateri bi starčki in starke držeč se za roke obujali spomine ob vonju pečenega kostanja.

Ne, bil je eden izmed tistih groznih jesenskih dni, za katere si točno vedel, da jim bo sledilo še nešteto podobnih, meglenih, hladnih, umazanih dni, v katerih bodo zadnji listi, ki se bodo še držali dreves, z vej viseli kot obešenci. Turistične agencije bodo brezupno oglaševale potovanja v tropske kraje na orjaških panojih, slike turkiznega morja, palm, gradičkov na slikovitih hribčkih in luksuznih hotelov pa bodo pred vsemi mimoidočimi paradirale kot žalostna satira realnosti namesto obljuba oddiha, ki bi zameglil spomin na takšne grozne mokre jesenske turobne dni.

Jaz sem se tistega dne odpravljal na kraj, kamor hodijo ljudje umirat.

Nič dobrega ni nikoli prišlo s tistega kraja, sploh pa ne na dneve, kot je bil tisti. Smrt si lahko zavohal, še preden si stopil skozi vhodna vrata. Kot težka tančica se je spustila nate, kot gosta megla zlezla skozi vse špranjice na oblekah. Vedel sem, da tega občutka ne bom izmil s sebe še dolgo potem, ko bom kraj, kjer ljudje umirajo, že zdavnaj zapustil. Imel sem občutek, da ima še zrak na tistih hodnikih okus po kislem mleku in vonj po strohnelih upih in sanjah vseh ljudi, ki so točno vedeli, zakaj so tam. Tistih, ki so umirali, tistih, ki so skrbeli in tistih, ki so umiranje prišli opazovat.

Jaz sem vsakič obiskal nekoga drugega. Nihče od njih ni bil v sorodu z mano, nikogar od njih nisem niti poznal. Nič dobrodelnega ni na mojih dejanjih, nič človekoljubnega. Nič samovšečnega, čeprav je morda na prvi pogled tako videti. Tja ne hodim iz kakih patetičnih vzrokov, kot je lajšanje bolečine, polepšanje dneva ali kaj podobnega. Tja hodim preprosto zato, ker sem izprijen. Izprijen do dna.

Lahko si je nadeti prijazen obraz in kakemu obnemoglemu, dementnemu starčku, ki na tem svetu nima nikogar, prav nikogar več, stisniti dlan. Poslušati nesmiselno blebetanje neke stare gospe, ki ji žarijo oči, medtem ko ji telo trza v sunkih bolečine. Se pogovarjati z medicinsko sestro, da mi pove, kdo je tisti dan najbolj osamljen; kdo je tisti dan najbolj obupan in stopiti do njegove postelje, odpreti knjigo in mu brati. Igrati šah z mladim rakavim pacientom, ki nima več upanja, da bo doživel še en božič, novo leto, rojstni dan. Prinesti obupanim otrokom plišasto igračko in jim povedati pravljico o nebesih.

Vse to počnem, a ne iz ljubečih vzrokov, kot je morda sprva videti. Vse to počnem, a ne zato, ker bi bil dober človek. Dobrih ljudi na tem svetu ni, v to sem prepričan, in dnevi, ki jih preživljam na kraju, kamor hodijo ljudje umirat, mi to samo dokazujejo. Nešteto sem jih že dobil, priznanj iz ust ljudi, ki jih imajo druga človeška bitja za nepopravljivo dobre, priznanj, ki so jih ljudje zašepetali z zadnjimi besedami na ustnicah, priznanj o bolečini in težkih, težkih skrivnostih, ki jih ne bi smela slišati ušesa nikogar. Veliko sem že dobil blodnjavih resnic, izrečenih pod prisilo bolečine in trpljenja in obupanosti.

Jaz sem porodničar in na tem kraju se nekaj rojeva. Med vsemi injekcijskimi iglami, polnimi omamljajočih snovi, sterilno belo posteljnino, ki je takoj zamazana z bolehnimi človeškimi izločki, posteljami, ki se jih nenehno drži esenca brezupnosti, steklenimi očmi tistih, ki se zavedajo, da se njihov čas izteka. Nekaj se rojeva na tem kraju in jaz pomagam tistemu na plano. Perverzen, kot sem, izrojen, kot sem, sem nekdo, ki se hrani na tistem, kar se tu rojeva.

Nekaj še bolj izprijenega pa je na tem, da ljudi, ki umirajo, zapiramo na take kraje. Večina ljudi je strahopetnih, preveč navezanih na spomine tistih ljudi, kar so nekoč bile te umirajoče gmote mesa, krvi, kosti in telesnih izločkov, da bi jih kot take sprejeli. Nekaj izprijenega je na tem, kako se izogibamo sedanjosti in neizbežno prihajajoči prihodnosti, kako se ne soočamo s tistim, kar ima priti, s tistim, kar je in s tistim, kar nas vse slejkoprej čaka. Nekaj izprijenega je na tem, nekaj, kar samo še oddaljuje trenutke neizbežnega srečanja, kar ga, ko se končno zgodi, na kraju, kot je tale, naredi samo še neskončno hujše.

In jaz, izrojen, kot sem, se hranim s to šibkostjo ljudi. Tistega dne sem se šel hranit z najbolj žalostnim dekletom.

Njeno zgodbo so mi povedali, še preden sem jo prvič videl. Bila je mlada in neumna, bila je željna novih dogodivščin in premalo preudarna, da bi si dogodivščine skrbno izbirala. Preveč si je želela občudovanja in oboževanja, dokler naposled z njim ni postala zasvojena. Z občudovanjem in s snovmi, ki jih je v svoje telo vbrizgavala z iglo. Nikoli ne bo izvedela, ali je bolezen staknila zaradi noči, ki jih je preživela omamljena z enim ali drugim moškim, za užitek ali za naslednjo dozo, ali pa je bolezen staknila, ker si je v nekem živalsko hotečem trenutku iglo izposodila od nekoga, ki je bil okužen. Bolezen je nekaj časa spala in opazovala njeno življenje. Ženska se je naposled le zamislila nad svojim početjem, ugotovila, da ji nič na tistem izprijenem življenjskem slogu ne prinaša sreče in zbrala še zadnje trohice moči, da je premagala peklensko močno željo po novi dozi vsega, s čimer je bila zasvojena. Peklensko močno željo po ograzmu, po izprijenih starih moških, ki so se slinili po njenem telesu, medtem ko je bila ona slepa za vse drugo, razen za občudovanje, ki jim je neprestano sijalo iz oči, ne glede na to, kako perverzen odtenek je imelo, peklensko močno željo po novi dozi svinjarije, peklensko močno željo po pobegu iz sveta nečloveških ljudi.

Bila je vojna, ki jo je zmagala. A žal ni vedela, da je pred tem že izgubila vojno z nečim veliko hujšim, ki je mirno spalo in opazovalo. Če bi imelo čustva, bi se ves čas najverjetneje peklensko režalo njenim upajočim očem, ko se je iz svojega stanovanja dan za dnem odpravljala novemu življenju naproti, ko je končno stisnila dlan nekoga, ki jo je občudoval najbolj iskreno, kot je pač mogoče in ko je nekega dne izčrpana, prepotena in krvava v naročju držala majhno jokajočo, kričečo, zgubano stvar, ki ji je pomenila največ na svetu.

In potem naslednji dan izvedela težko resnico, da je obe osebi, ki ju je imela najraje na svetu, okužila z boleznijo, ki ji ni bilo zdravila.

In potem je sledil bes in dekadenca. Dekadenca prave vrste, dekadenca na nivoju, ki mu niti živalski ne bi mogli več reči, dekadenca na stopnjo čistega zla. Prekinitev stikov z vsemi, ki jih je ljubila, večno preizpraševanje, v kakšnih mukah bodo umirali, hkrati pa doza za dozo. Ni je brigalo, kdo bo naslednji, ni je brigalo, da bo zaradi njene peklenske sle po maščevanju le še razširila tisto, kar je latentno čakalo v njej, da se prebudi in izbruhne.

Končala je tam, na kraju, kamor hodijo ljudje umirat in skozi okno opazovala sluzasto žalobne dni. Nikogar ni bilo več, ki bi jo obiskal, ki bi ji stisnil dlan. Zapravila je bila vse priložnosti, ki jih je imela, da bi bila vredna vsaj iluzije tega, čemur ljudje pravijo ljubezen.

»Samo, prosim, ne daj ji vedeti, da sem ti povedala vse to,« je zaskrbljeno rekla sestra, ko mi je kazala pot do njene sobe. »Dva poskusa samomora ima že za sabo, to je že tretji kraj, kamor so jo preselili in tokrat mora to, da ljudje vedo njeno zgodbo, zares ostati skrivnost. Nihče si ne zasluži smrti, za katero bi vsi pritajeno šepetali, da je kazen.«

Pokimal sem, kot po navadi, niti se je nisem trudil popravljati, jo opozoriti, da je to še bolj izrojeno kot tisto, kar sem počel sam. »Ljudje morajo umirati natančno takrat, ko jim je usojeno,« je med vrsticami šepetala tiha izjava, ki se je kot duh vlekla po hodnikih tistega kraja. »Ljudje morajo umirati v mukah in bolečini, četudi na koncu od njih ne ostane niti trohica nečesa, kar bi bilo še človeško.«

»Brez skrbi,« sem ji rekel. »Hvala, da ste mi vse to povedali,« sem še dodal šepetaje, ko sem vstopal v sobo, komaj upirajoč se smehljaju, ki se mi je hotel razpotegniti čez obraz.

Soba je bila polna starčkov in stark, shiranih do kosti, krvavih oči. Enemu je manjkala noga, drugi se je valjal v luži lastne sline. Ena starka je neprestano mrmrala ime »Marija,« medtem ko je v rokah držala ogrlico iz kroglic, malih in velikih kroglic, na kateri je viselo tudi razpelo.

V najbolj temnem kotu, najdlje od okna, je bila postelja, na kateri je ležala ženska mastnih las in krastavega obraza, ki je nepremično strmela v strop.

»Živjo,« sem jo pozdravil. S pogledom ni niti trznila v mojo smer, še naprej ga je imela prilepljenega na strop.

»Danes ne bom jedla,« so suho priletele besede skozi razpokane ustnice.

»Nisem tu, da bi ti dal jesti,« sem ji rekel. »Bi se rada o čem pogovarjala? Lahko prisedem?«

Po teh besedah je le pogledala v mojo smer.

»Kdo si?« me je vprašala.

»Nekdo, ki te je prišel obiskat,« sem ji rekel, »ni pomembno, kdo sem. Tu sem zato, da ti bo laže.«

Zaprhala je, najverjetneje je bil to poskus histeričnega hihitanja, prhanje pa je kmalu prešlo v kašelj, ki jo je prisilil, da se je dvignila v sedeč položaj in iz ust izpljunila rdečkasto-rjavo sluz in jo obrisala v robček, ki ga je bila že cel čas stiskala v roki.

»Dolgčas?« je naposled izdavila. »Meni pa dolgčas? Preveč sem zaposlena z umiranjem. Pojdi h komu, ki se tega še ne zaveda.«

Presenetila me je. Bila je veliko pametnejša, kot sem pričakoval. Po navadi ljudje s takimi zgodbami in na taki stopnji životarjenja niso več tako zelo inteligentni; degradirajo na stopnjo strojev, ki se poskušajo izogibati bolečini, najbrž zato, ker stroj teže razmišlja o neizbežnem.

»Bi se potem pogovarjala o umiranju?« sem jo vprašal, še vedno vzdržujoč krinko prijaznega, človekoljubnega človeka. Spet me je pogledala s kančkom posmeha v očeh.

»O tem se tu ne govori,« je z nasmeškom na ustnicah hripavo zašepetala.

»Lahko greva tudi kam drugam,« sem vztrajal. »Morda se boš po tem počutila nekoliko bolje.«

Brez besed se je dvignila in pomignila na stojalo na koleščkih, na katero so bile priključene različne vrečke, od katerih in do katerih so vodile cevke in cevčice, priklopljene na različne dele njenega telesa.

V tišini sva se sprehodila do zunanjosti, kjer je bil majhen, lepo urejen parkec. Seveda v tako umazano groznem dnevu, kot je bil tisti, ni bil videti niti malo lepo; kepe blata so se lepile na razmočeno listje in drevesa so bila videti, kot da se jih počasi prijemlje vonj po plesni. Sedla je na edini stol, ki je bil pod nadstreškom, in iz žepa na halji potegnila škatlico cigaret in vžigalnik.

»Če bi me rad res razveselil, mi greš lahko potem po škatlico čikov,« je rekla, »zmanjkuje mi jih.«

»Morda ni najbolj pametno, da kadiš v takem stanju,« sem jo z narejeno zaskrbljenostjo pokroviteljsko skušal posvariti.

»Če misliš preveč pametovati, bom naredila kaj trapastega,« je rekla. »Moja kri je biohazard.«

Te besede so me utišale, tako da sem jo v tišini opazoval, kako si je počasi prižigala cigareto. Ko je dvakrat vdihnila dim in ponovno izkašljala neko ogabno sluz, tokrat sivo-zelene barve, me je spet pogledala.

»Torej,« je rekla, ko me je natančno premerila s pogledom, »ti si eden izmed tistih samovšečnežev, ki se pretvarjajo, da so zelo dobri po srcu in tavajo tukaj po teh hodnikih, upajoč, da bodo vsakič s seboj odnesli še eno izkušnjo, ki bo ljudi okrog njih prepričala, da so dobri. Najverjetneje hočeš z mano postati najboljši prijatelj, se slikati z mano tik preden bom umrla, potem pa na kako trapasto socialno omrežje nalepiti sliko, na kateri bo moje umirajoče telo zgolj okrasek tvojemu egu, in zraven napisati nekaj v stilu, kako zelo navdihujoče je pomagati ljudem ali kako zelo umirajoči ljudje potrebujejo skrb in ljubezen, ki jim je nihče ne nudi ali kaj podobno trapastega. Morda boš še celo spal s kako žensko na ta račun.«

Te besede so mi spet zaprle usta.

»Ne skrbi,« se je spet hripavo in kašljavo zasmejala, ko je videla, da nimam nobenih besed, s katerimi bi spremenil njeno mnenje o sebi. »Če res hočeš, se lahko potem slikava skupaj in obljubim, da bom izgledala najbolj trapasto srečno, kot lahko izgledam.«

Spet se je posvetila cigareti in neenakomerno, skoraj hlipajoče, vase potegnila dim.

»Nisem zato tu,« sem ji povedal tiho.

»Zakaj pa si? Si res eden izmed tistih trapastih ljudi, ki mislijo, da kaj pomaga, da takole nadleguješ neznance na njihovi smrtni postelji?«

Spet me je presenetila. Bila je še veliko pametnejša, kot je bila videti sprva. Pri njej sploh nisem imel možnosti, da bi dobil to, kar sem hotel. Resnica je puhtela nekje med nama. Hitro me je razkrinkala, prehitro.

»Tudi zato nisem tu,« sem rekel in jo pogledal izpod čela, kolikor sem jo pač lahko, ker je ona sedela, jaz pa sem stal.

»Nek razlog že mora biti,« je odvrnila malomarno. Mislim, da se takrat še vedno ni popolnoma zavedala, s kom ima opravka. Morda se ji je svitalo, a glede na njeno obnašanje in zgodbo, ki sem jo izvedel o njej, se ni imelo več smisla pretvarjati. Ona je bila poraženka bitke, ki je nihče ne more zmagati, in od tistega trenutka dalje je lahko zmagala v vsem, kar si je vpičila v glavo. Odločil sem se, da ji tokrat pustim. Nobenega razloga ni imela, da bi za to povedala komu drugemu. Bil sem prepričan, da bi morda še celo cenila mojo genialnost.

»Pošast sem, ki žre žalostne zgodbe,« sem ji povedal preprosto in jo pozorno spremljal.

»Živjo, me veseli,« je sarkastično rekla. »Jaz sem pošast, ki ustvarja žalostne zgodbe.«

Ko sem odhajal, je bil še vedno obupno grozen dan, tokrat s pridihom bližanja noči. Ulice so bile še vedno oljnato umazane, ljudje so bili še vedno nejevoljni, jaz pa sem bil tisti čudak, ki je po svetu hodil brez dežnika, zanemarjeno poln mokrih madežev in razmršenih las. In na obrazu sem imel tisti neverjetno trapasti nasmeh, ki ga imajo naivni zaljubljeni ljudje. Nisem si mogel pomagati, kajti končno sem spoznal nekoga svoje vrste.

O avtorju. Neža Ambrožič je članica generacije ’92. Študira filozofijo, primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Piše kratko prozo. Leta 2014 je prejela nagrado Slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

  • Iz hleva na cesto

    Aljaž Krivec

    Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.