Ouagadougou, 1987

Zarja Vršič

Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je vsaj dve uri pustila namakati rožne cvetove. Vsakič, ko se je zasmejala, je pokazala bele in ravne zobe, ki so se svetlikali pod ostrim ouagadougoujškim soncem. Pri desetih letih so jo starši poslali v šolo, znala je tekoče francosko, skorajda brez naglasa, spretna je bila pri šivanju. Nobenega razloga ni bilo, da Hamadiju Asu ne bi bila všeč že, ko jo je prvič zagledal na ouagadougoujški tržnici. Kupovala je melone, ena ji je iz naročja spolzela na tla. Hamadi Aso je pristopil in jo pobral. Takrat je prvič videl Dadoujine biserne zobe med polnimi ustnicami. Mesec dni kasneje sta se poročila, Dadou se je preselila v hišo njegovih staršev in začela poučevati francoščino v eni izmed šol v prestolnici.

Ko je jeseni Hamadi Aso spet odšel v vojsko – bil je namreč vojaški poročnik –, je Dadou ostala sama z njegovo družino. Šola se še ni začela, vroče popoldneve je po navadi preživljala na vrtu ob knjigi ali ob klepetu s svakom Ibrahimom. Med tem ko je šivala, ji je pripovedoval zgodbe, zgodbe iz daljnih dežel. Dvakrat je bil v Franciji in enkrat v Avstriji, v suh burkinski zrak je slikal podobe oddaljenih mest in pokrajin. Ko se je čez slabo leto rodila Nyasha, Dadou ni vedela, kdo je pravzaprav njen oče. Svoje skrbi je zaupala Hamadiju Asu, ki pa jo je pomiril, da to pravzaprav sploh ni važno. Brata je ljubil še bolj kot samega sebe.

Preden je Nyasha pri osmih umrla zaradi hude vročice in je bil Hamadi Aso po nemarnosti ubit na strelskih vajah, so se vsi štirje odločili, da bodo skupaj odšli k fotografu. Takrat je bilo to izredno v modi. Hamadi Aso si je prav za to priložnost izposodil vojaško uniformo za brata, saj je poudarila njegova široka ramena, Dadou pa je sebe in malčico oblekla v novi obleki, ki ju je kupila en teden prej na tržnici.

Klik. Bliskavica.

* * *

Jean-Pierre si otre potno čelo in zavzdihne. To afriško sonce ga ubija, komaj diha. Bolj kot kadarkoli prej pogreša pariški zrak, da, celo smog pogreša. O Afriki ne bi mogel reči nič natančnega, ni slabo, ni dobro, je le drugače. Celo francoščina, njegov materni jezik, tukaj zveni čudno, popačeno. V Burkino Faso, natančneje v njeno prestolnico Ouagadougou, je prišel po službeni novinarski dolžnosti. Mislil je, da bo to sprostitev, a sonce ne neha pripekati, savana grozeče objema njegove misli in telo, da je ves okoren in otopel. Včeraj, ko se je potikal po mestu, je v neki pozabljeni starinarnici staknil neko prastaro francosko slovnico iz osemdesetih. Po imenu sodeč je pripadala neki ženski, imena ni znal prebrati. Med listanjem je naletel na fotografijo, ki jo zdaj drži v roki. Štirje ljudje. Bolj ali manj resni. Leto 1987. Spomni se, da mu je prijatelj pripovedoval, da je bilo to takrat v francoskih kolonijah izredno moderno. Za hip pomisli, kakšno zgodbo govorijo njihovi obrazi – so imeli lepo življenje? So se smejali? Zakaj imata moška isti uniformi? Med razmišljanjem ga zmoti siten komar, z živčno kretnjo ga odpodi. Piš vetra štiri življenja odnese skozi okno.

Tekst je bil na pisan na Urnih zgodbah

Afriški portret

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

  • Ukana

    Iztok Vrenčur

    V petdesetih in delno še v šestdesetih so v nekaterih predelih Afrike družinske fotografije postale neznosno popularne. Vsak si jih je želel imeti, dan fotografiranja … →