Otročarije

iz zbirke Po dežju (LUD Literatura, 2019, zbirka Stopinje)

William Trevor

Gerard in Rebecca sta postala brat in sestra po viharju gorja. Vsak ga je izkusil po svoje, Gerard v eni in Rebecca v drugi hiši. Dve leti srditih prepirov, sporov in sporazumov, novih začetkov, polomij in pobotanj, sklepnih žalitev in zavrnitev sta bili žgečkljiva predstava, ki sta jo pritajeno spremljala.

V nobenem od propadlih zakonov ni bilo drugih otrok in po zadnjih žolčnih prepirih je prišlo pri delitvi potomcev do presenetljivega soglasja. Gerardov nič krivi oče je iz praktičnih razlogov privolil, da bo Gerard živel pri mami. Rebeccina mama, prav tako nič kriva, je naznanila, da se ne čuti sposobno vzgajati otroka iz odvratnega propadlega zakona in da se ne more prisiliti, da bi še naprej živela v nekdanjem zakonskem domovanju. Trdila je, da ima samomorilne težnje, ki jih poznano okolje le še stopnjuje; hčerki se bo odrekla v njeno lastno dobro. »Blefira,« je vztrajala druga ženska, toda nazadnje se je izkazalo, da misli resno, in dogovor je bil sklenjen.

Nekega toplega sredinega popoldneva, na dan, ko je na epsomskem derbiju zmagala Ambicija, se je Gerardova mama poročila z Rebeccinim očetom. Pozneje so vsi štirje skupaj mežikali v močno sonce, medtem ko jih je nekdo fotografiral. Otroka sta bila vrstnika; Gerard je imel deset let, Rebecca devet. Gerard je bil temnolas, izrazito suh, z očali. Rebecci so se rdečkasti lasje pri okroglih licih vihali navznoter. Njene oči so bile sijoče in temnomodre. Gerardove rjave bile resnobne. 

Drug do drugega sta bila ravnodušna, brez občutkov naklonjenosti ali odpora, kajti nista se dobro poznala. Gerard se je priselil v hišo, ki je bila nekoč samo Rebeccina, vendar jo je to prizadelo precej manj od materinega odhoda.

»Se bosta že navadila,« je v čajnici, kamor so šli po obredu, zamrmral Rebeccin oče.

Ob pogledu na otroka, ki sta molče sedela drug poleg drugega, je njegova nova žena odvrnila, da upa, da se bosta res.

Res sta se navadila. Kot nemočna udeleženca v mirovnem sporazumu sta pristala skupaj in postala zaveznika. Tožilo se jima je po preteklosti; njune zamere in prikrajšanost so ju zbližale. Pogovarjala sta se o starših, h katerim sta hodila na nedeljske obiske, in o tem, kako sta človeka, ki sta bila nekoč v središču dogajanja, zdaj poražena in izpodrinjena.

Podstrešni prostor hiše je bil predelan v eno samo sobo z nizkim stropom, okni do tal in novim parketom, ki se je na videz raztezal v neskončnost. Stene so bile sprane svetlorumene barve in v sončni svetlobi je bil bledosivi parket videti skoraj bel. Pohištva ni bilo. Z dolgega poševnega stropa sta viseli goli žarnici. Na tem nikogaršnjem ozemlju sta se Gerard in Rebecca igrala poroke in ločitve. To je postala njuna skrivna igra; kadarkoli je kdo vstopil, so jima besede zamrle na ustnicah in z vljudnostjo sta prikrila svoje izdajstvo. 

Rebecca se je spominjala, kako se je mama pri kosilu razjokala; kako se je, medtem ko ji je na krožnik nalagala grah, na lepem sesedla v strahotni stiski. »Kaj pa je?« je vprašala Rebecca, ko je mama stekla iz sobe. Oče ni odgovoril, temveč je še sam zapustil prostor in čez nekaj trenutkov se je zaslišal prepir. »Dosegel si, da sem te zasovražila!« je mama tako predirljivo vpila, da se je Rebecci zdelo, da jo bodo slišali sosedje. »Kako si lahko dosegel, da sem te zasovražila?«

Gerard je vstopil v sobo in zagledal mamo z obrazom v dlaneh. Oče je stal pri oknu in gledal ven. Za hrbtom si je z eno roko stiskal drugo, kot bi se hotel zadržati. Gerard se je prestrašil in odšel, ne da bi kdo opazil njegovo bežno navzočnost. 

»Pomisli na otroka,« je Rebeccina mama moledovala moža, ko je bila drugačne volje. »Ostani z nama, čeprav samo zaradi otroka.«

»Prasica pokvarjena!« To srdito obtožbo je s čudnim glasom izjecljal Gerardov oče in ustnice so mu drhtele v nenadzorovani grimasi.

Tovrstne prizore, ki so se jima takrat zdeli kot konec vsega, kar je v življenju pomembno, sta si pozneje ogledala iz nepristranskega zavetja novega prijateljstva. Izgnala sta obžalovanje, ozdravila boleča mesta; neizprosnost je bila blagodejna. Iz zgodb s televizije sta v prazni podstrešni sobi pričarala svet greha in skrivnih ljubezni. »Pomisli na otroka!« se je spakovala Rebecca, Gerard pa se je kremžil kot njegov oče, ko je mamo ozmerjal s pokvarjeno prasico. Bilo je zabavno, saj je bil nekdanji nezvesti par zdaj tako kreposten.

»Sploh ne vem, kako se je zgodilo.« Gerardovo posnemanje prešuštnikovega glasu je bilo neprepričljivo, a dovolj dobro za njune potrebe. »Sploh ne vem, kako sem bil lahko tako neumen, da sem se poročil z njo.«

»Uboga reva, saj ni ona kriva.«

»Zato se pa jaz šibim pod težo krivde.« Zadnji stavek sta si izposodila iz nekega starega črno-belega filma in sta ga pogosto uporabljala, ker jima je bilo všeč, kako zveni.

Ko je bil čas za ljubimkanje, sta šepetala in spuščala mrmrajoče zvoke, kadar nista vedela, kaj bi rekla. Na podstrešju sta vadila plesne korake in se pretvarjala, da sta v plesni dvorani z imenom Rubinasta dvorana ali v nočnem klubu z imenom Kresnička, ki sta ga nekje videla izpisanega z neonskimi črkami. Baru sta rekla Hulahup; poimenovanje se je Rebecci zdelo primerno za bar, čeprav je prvotno pripadalo neki trgovini z nogavicami. Hotelu sta rekla Nobel Grand.

»Sta šla v kakšen beden hotel?« je zaničljivo siknil Gerardov oče. »V beden hotel, kjer plačaš vnaprej in greš na beden seks za eno noč?«

»Sploh ne,« se je glasil odgovor. »V bistvu je bil precej nobel.«

Spodaj sta gledala televizijsko nadaljevanko, v kateri sta rogonosca zganjala točno tak cirkus, kot sta mu bila nekoč priča Gerard in Rebecca. Nezvesta dva sta se navsezgodaj sestajala na parkiriščih ali zapuščenih zemljiščih.

»Madonca!« je vzkliknila Rebecca, rahlo osupla nad dogajanjem na zaslonu. »Jezik ji je vtaknil v usta. Stoprocentno.«

»V bistvu mu ona žveči ustnice.«

»Ampak jezik –«

»Vem.«

»Tako grozen in velik je bil.«

»Daj, boš ti gospa Edwina, Rebecca.«

Izključila sta televizor in se brez besed povzpela na podstrešje. Za seboj sta zaprla vrata. 

»Prav,« je rekla Rebecca. »Jaz sem gospa Edwina.«

Gerard je posnemal zvok zvonca.

»Joj, pojdite stran!« Rebecca je napeto strmela v prazno, dokler ni spet pozvonilo. Zavzdihnila je in se skobacala na noge. Godrnjaje je stopicala na mestu, kot bi se spuščala po stopnicah. 

»Da, želite?«

»Gospa Edwina?«

»Da, to sem jaz.«

»Vaš oglas sem videl v izložbi tiste trafike … kako se ji že reče? Dobra novica, kajne?«

»Kaj bi radi, prosim?«

»Piše, da oddajate sobo.«

»In? Ravno gledam Dallas

»Ojej, oprostite, gospa Edwina.«

»Bi radi najeli sobo?«

»Prav bi mi prišla, da.«

»Potem pa kar noter.«

»Kako je nocoj mrzlo, gospa Edwina.«

»Upam, da ne načrtujete kakšnega ljubezenskega gnezda. V hiši nočem nobene nesnage.«

»Joj, kakšna krasna sobica!«

»Če bo ljubezensko gnezdo, vas bo stala dodatnih deset funtov na teden. Pa še deset, če mislite vabiti dekleta na poziv.«

»Zagotavljam vam, da ne, gospa Edwina.«

»Dandanes v časopisih prebereš grozne reči. Lepotna kraljica – dekle na poziv, je pisalo zadnjič. Nameravate gostiti lepotne kraljice?«

»Ne, ne, nič takega. S prijateljico sva doslej hodila v Nobel Grand, ampak to je čisto nekaj drugega.«

»Ste poročeni?«

»Da.«

»Že razumem.«

Rebeccina mama je hotela vedeti, kje se je razvrat dogajal. Ko je isto vprašanje doletelo Gerardovo mamo, je ta razkrila, da so se prepovedana srečanja odvijala na različnih prizoriščih – enkrat ali dvakrat po koncu delovnega časa v ljubimčevi pisarni, v času kosila ali na pijači ob pol šestih zvečer. Omenila je hotel in nazadnje najeto sobo. »Kako nizkotno!« je vzkliknila Rebeccina mama, potem pa jo je premagal jok in Rebecca se je odkradla stran. Gerard pa je ob podobni priložnosti ostal. Poročal je o neverjetnih pogovorih, ki so sledili, o silnem pomenu, ki je bil pripisan posebej za ta namen najeti sobi, o silni užaljenosti.

»Sita sem te bedne luknje.« Rebecca je znala iz glasu izvabiti jokavost, zvok sitnega, razvajenega otroka, ki ga je pred leti nekajkrat preizkusila v resničnem življenju, a so ji odločno zapovedali, naj takoj preneha.

»Joj, saj ni tako hudo, ljubica!«

»Skrajno zoprna je. Predvsem je umazana. Samo poglej si te rjuhe. Še nikoli nisem videla tako nesnažnih rjuh. Pa tudi gospa Edwina je umazana. Na vratu se ji vidi. Baba je neverjetna packa.«

»Joj, saj ni tako slaba.«

»Na hodniku zaudarja po mesu. Nikoli ne prezrači.«

»Ljubica –«

»Rada bi živela v hiši. Rada bi, da se ločiva in potem spet poročiva.«

»Vem. Vem. A tu sta še otroka. In tako grozen občutek krivde, da mi gre na jok.«

»Meni gre pa na bruhanje. Vsakič, ko stopim skozi tale vrata. Vsakič, ko zagledam te popackane tapete, se mi obrne želodec.«

»Sobo bi lahko prepleskala.«

»Pojdiva v Hulahup na koktajle. Nikoli več se ne vrniva sem.«

»Ampak, angel moj –«

»Najina ljubezen ni več kot nekoč. Ni kot takrat, ko sva šla plesat v Rubinasto dvorano. Že eno leto nisva bila v Kresnički. Niti v Nobel Grandu –«

»Saj si hotela bolj domače okolje.«

»Mislim, da me ne ljubiš več.«

»Seveda te.«

»Potem pa povej gospe Edwini, kam si lahko vtakne svojo grozno kamro, midva pa pojdiva živet v hišo.«

»Ampak dragica, otroka

»Pamža lahko utopiš v vedru. Zaradi mene ju lahko šenkaš gospe Edwini. Ju zacementiraš v steno.«

»Pojdiva v posteljo, samo za pet minut –«

»Danes nočem v posteljo. Pri takihle rjuhah že ne.«

»Prav. Potem pa pojdiva na hruškovo penino.«

»To pa z veseljem.«

Najbolje je bilo takrat, ko ni bilo v hiši nikogar razen njiju. Hiša je bila prazna zgodaj popoldan, potem ko je ženska, ki jim je hodila pospravljat, odšla, Gerardova mama pa je zunaj opravljala prostovoljno delo, ki se mu je začela posvečati pred kratkim. Takrat sta se potikala po sobah in vse prebrskala. Med zanimivimi stvarmi, ki sta jih našla, so bila pisma, nekaj tistih, ki jih je Gerardova mama napisala Rebeccinemu očetu, in druga, ki jih je on napisal njej. Shranjena so bila v predalu toaletne mizice v nizki kartonski škatli, speta z elastiko. Ljubezensko razmerje sta dvakrat prekinila. Dvakrat sta se poslovila, dvakrat priznala, da drug brez drugega ne moreta živeti. Nista si mogla pomagati. Morala sta se spet sestati.

»Opa!« se je zagrela Rebecca. »Tole je pa vroča roba.«

Ob nedeljah zvečer, potem ko sta konec tedna preživela pri prevaranih zakoncih, sta Gerard in Rebecca drug drugemu poročala, kako je bilo. Gerardov oče je kuhal, uporabljal pralni stroj, sesal, sam si je likal srajce, postiljal posteljo in plel gredice. Rebeccina mama je stanovala v garsonjeri in ob pogledu nanjo se ti je milo storilo. Čepela je pred televizorjem ter jedla oreščke in čokolado, češ da se ji samo za enega ne splača kuhati, poleg tega je to sploh ni motilo. Trdila je, da tako prispeva svoj delež. »A zdaj razumeš, zakaj se mi je zdelo bolje, da ne skrbim zate, ljubica? Ne zato, ker te ne bi marala. Samo ti si mi še ostala. Samo zate še živim, ljuba moja.«

Rebecci je bilo to več kot jasno. Garsonjera je bila neudobna. V enem kotu divana, ki ga je mama podnevi nerodno zložila skupaj, je bila pod zamazanim rožnatim pregrinjalom nagrmadena posteljnina. Sobica je bil natrpana s predmeti, ki se jih je Rebecca spominjala, čeprav takrat ni vedela, da pripadajo prav mami: tu so bili okraski in čajni servis, dve sliki srednjeveških jezdecev, namizna svetilka, stoli in preproge ter, povsem po nepotrebnem, gong. Mamina šminka je bila nanešena površno. Obleke, ki jih je nekoč nosila in so bile takrat elegantne, so bile zdaj videti kot podarjene cunje. Sprejeti ni hotela niti penija preživnine, češ da se mora, če hoče nekoč prispevati svoj delež, postaviti na lastne noge. Našla si je službo v neki gledališki kavarni ter na široko razpredala o igralcih in igralkah, ki so pri njej naročili skodelico čaja ali kave. Vse to nakladanje o gledališču je dolgočasno, je v nedeljo zvečer poročala Rebecca, ampak njena mama ni bila prej nikoli dolgočasna.

Niti Gerardov oče, ki je hitro končal gospodinjska opravila, da bi se lahko potem v celoti posvetil sinu, ni bil več tak kot včasih. Bil je bolj resen. Ni več razkrečen posedal na kavču kot včasih, z nerodno iztegnjenimi nogami, da so se ljudje spotikali obnje. Neki fant je Gerardu nekoč pokazal, kako naj očetu, ko ne bo pozoren, razveže vezalke in jih zveže skupaj. Njegov oče po navadi ni imel nič proti, če so se mu smejali, toda Gerard ni bil prepričan, da je še tako.

»Rekla je, da je imela tri splave,« je poročala Rebecca. »Tega nisem vedela.«

Gerard ni čisto dobro vedel, kaj je splav, zato mu je Rebecca, ki tudi ni prav dobro vedela, pojasnila, da je to takrat, ko otrok pride na svet prezgodaj, menda kot ena sama godlja.

»Da nisem slučajno posvojen,« je tuhtal Gerard.

Naslednji teden je o tem povprašal očeta in ta mu je zagotovil, da ni. Povedal mu je, da si je Gerardova mama želela več kot enega otroka, a iz tona njegovega glasu je Gerard razbral, da si sam ni želel niti enega. »Nastal sem po nesreči,« je izjavil, ko sta bila z Rebecco spet sama.

Rebecca je menila, da bo to verjetno kar držalo. Pomislila je, da bi morala biti najbrž vesela, da se ni rodila kot godlja. »Ti boš detektiv,« je odločila.

Gerard je s členki potrkal na parket, Rebecca pa je odprla in zaprla vrata.

»Kaj bi radi?«

»Hotelski detektiv sem, gospa.«

»Pa kaj potem.«

»Povedal vam bom, kaj potem. Imam razlog za domnevo, da vi in vaš spremljevalec nista gospod in gospa Smith, kot je zapisano v knjigi gostov.«

»Seveda sva gospod in gospa Smith.«

»Rad bi se pogovoril z gospodom Smithom, gospa.«

»Gospod Smith je na stranišču.«

»Ali kategorično trdite, da se pišete gospa Smith? Ali kategorično trdite, da sta z osebo na stranišču poročena?«

»Vsekakor.«

»Ali kategorično trdite, da se ne ukvarjate s prostitucijo?«

»Kaj takega!«

»Torej gre za primer zamenjane identitete. Prosim, sprejmite moje opravičilo, gospa. Danes prihajajo v Nobel Grand vse sorte ljudje.«

»Nič hudega, gospod policist. Javnost ima pravico do zaščite.«

»Svojčas so v Nobel Grandu stanovali samo člani kraljevih družin. Osebno sem poznal grškega kralja, veste.«

»Kdo bi si mislil.«

»Pa kako radodaren je bil. O, najlepša hvala, lejdi.«

»Bi kakšen koktajl, gospod policist? Morda hruškovo penino z ledom?«

»To pa že. Joj, samo še nekaj, gospa.«

»Da, gospod policist?«

»Vi kar ponujajte svoje usluge.«

»Bratca,« ju je obvestila Gerardova mama. »Ali pa sestrico.«

Gerard ni vprašal, ali je tudi ta otrok nastal po nesreči, saj je iz radosti v maminih očeh razbral, da ni. Mogoče bo za njim prišlo še več dojenčkov, je razmišljala Rebecca, ko sta bila spet sama. Ni ji bilo do tega, da bi v hišo prišli novi otroci. »Oni bodo tisto pravo,« je rekla.

Zgodilo pa se je še nekaj: po nekem koncu tedna se je Gerard vrnil domov in povedal, da je bila v očetovi hiši neka črnolasa Francozinja. Po kuhinji se je sprehajala v najlonkah in pripravljala hrano. Njen prihod je med drugim povzročil to, da se Gerardu oče ni več tako smilil. Zdelo se mu je, da bo zdaj z njim vse v redu, tako kot je bilo vse v redu z njegovo mamo in Rebeccinim očetom.

»Vesela sem zate,« je kislo pripomnila Rebeccina mama, ko ji je hči sporočila novico o prihajajočem dojenčku. »Zate in za Gerarda.«

Ko ji je Rebecca povedala za Francozinjo, ji je rekla, da je vesela tudi tega. To je bilo edino, kar je pripomnila, je Rebecca pozneje poročala Gerardu. Da bi prispevala kaj svojega, je mama začela pripovedovati razvlečeno zgodbo o slavnem igralcu, za katerega ni sama še nikoli slišala. Poleg tega je ves čas ponavljala, da je zgodba smešna, s čimer se Rebecca ni mogla strinjati.

»Dajva zdaj tisto, ko ju je zasačila,« je Rebecca predlagala, potem ko je Gerardu povedala vso zgodbo. 

»Prav.«

Gerard se je ulegel na parket, Rebecca pa je zapustila prostor. Gerard se je šobil, kot da se poljublja. Jezik mu je štrlel iz ust.

»Kako nagnusno!« je zavpila Rebecca, ko je planila v sobo.

Gerard se je usedel. Vprašal jo je, kaj počne tukaj. 

»Čistilka me je spustila noter. Rekla je, da te bom našla na tleh pisarne.«

»Raje odidi,« je Gerard zamomljal namišljeni spremljevalki in se skobacal na noge.

»Že dolgo vse vem.« Rebeccina okrogla lica so zalile pristne solze. Posrečil se ji je prav spodoben tok. Pristne solze so ji šle od nekdaj dobro od rok.

»Žal mi je.«

»Žal, pa še kaj!«

»Saj vem.«

»Pozabila je hlačke. Ko jo je popihala, je pri košu za smeti pozabila hlačke.«

»Veš kaj –«

»Po ulici hodi brez hlačk. Na podzemni jo bo kdo –«

»Veš kaj, ne bodi zagrenjena.«

»Zakaj pa ne? Zakaj ne bi bila vse, kar mi srce poželi? Ali nimam te pravice? Po tleh se valjaš z drugorazredno kurbo, od mene pa pričakuješ, da bom kot Devica Marija?«

»Od tebe ne pričakujem ničesar.«

»Bi rad, da si te deliva, kaj? O, radost in veselje!«

»Veš kaj –«

»Nehaj s tem veš kaj.«

Pristne solze so ji zdaj drle po licih, ji kapljale na sivo jopico in ji rdeče obarvale oči. 

»Rajši grem za njo,« je rekel Gerard in s kretnjo ponazoril pobiranje hlačk.

Dojenček se je rodil, bila je deklica. Črnolasa Francozinja se je priselila h Gerardovemu očetu. Nekega nedeljskega večera je Rebecca oznanila:

»Hoče, da pridem živet k njej.«

Vso nedeljo sta lazili po stanovanjih za oddajanje. Vsakič, ko sta kam vstopili, je Rebeccina mama tistemu, ki ju je sprejel, razlagala, da dela v gledališču, ter naštevala imena igralk in igralcev. Pozneje, ko sta se vrnili v garsonjero, je izjavila, da ji je novo življenje v gledališču pomagalo, da se je znova postavila na noge. Rekla je, da čuti, da se ji vračajo moči. Nameravala je sprejeti preživnino. Zdaj je na to gledala drugače: preživnina ji pripada.

»Ti pa tudi, ljubica,« je dodala. V primeru težav bi na sodišču vse uredili, o tem ni dvoma: otroka zmeraj dodelijo mami, če je ta zdrava in sposobna.

»In kaj si rekla na to?« je vprašal Gerard.

»Nič.«

»Nisi rekla, da bi raje ostala tukaj?«

»Ne.«

»Pa bi raje ostala tukaj, Rebecca?«

»Ja.«

Gerard je obmolknil. Umaknil je pogled.

»Tega nisem mogla reči,« je rekla Rebecca.

»Jasno, da nisi.«

»Moja mama je,« je še dodala.

»Saj vem.«

Pred enim tednom sta se skupaj hudovala, ker je bila Rebeccina mama tako nesrečna, da so se ji skisali možgani. Pred enim tednom je Gerard povedal, da je njegov oče spet skoraj tak kot nekoč in da že izteguje noge, medtem ko prebira časopis. A stvari še zdaleč niso bile take kot prej. Očetovo prebiranje časopisa je bilo samo spomin na nekdanje čase.

Rebecci so se spet ulile pristne solze, in ko je ihtenje ponehalo, je v sobi, ki sta jo vzela za svojo, zavladala tišina. Gerard jo je hotel potolažiti, kot je njegov oče nekoč tolažil njegovo mamo, rekoč, da ji je odpustil in da bosta poskusila znova. Toda njuna igra ni segla tako daleč.

Sedela sta na brezhibnem parketu, malce oddaljena drug od drugega, medtem ko so beli snopi sončne svetlobe bledeli in je sprana rumena z zidov ponikala v temo. Vedela sta, da sta istih misli. Hiša, ki je bila nekoč Rebeccina, bo zdaj Gerardova, kajti tako je bilo odločeno. Rebecca bo k očetu prihajala ob koncih tedna, vendar s sabo ne bo prinašala maminih klavrnih zgodb o gledališču, pa tudi Gerard je ne bo zalagal z novicami o očetovem novem razmerju. Spontano zavezništvo, po zaslugi katerega sta srkala koktajle in se podpisovala v knjigo gostov Nobel Granda, se jima je zgodilo po naključju, kot darilo, kot stranski produkt tujih usod. Nebogljenost je bila njuno naravno stanje. 

Prevod: Ana Barič Moder

O avtorju. Irski pisatelj William Trevor (1928–2016), ki ga pogosto primerjajo s Čehovom in Joyceom, velja za enega največjih mojstrov kratke proze dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. V svoji dolgi karieri je objavil okoli dvajset romanov in prav toliko kratkoproznih zbirk. Za svoje delo je prejel številne ugledne nagrade, med drugim trikrat nagrado … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • ❤ ❤ ❤

    Etgar Keret

    Visoka vročina, suh kašelj in nenadzorovano pošiljanje rdečih srčkov po WhatsAppu

  • O neki opombi v zapiskih s predavanj o staroindijski književnosti 

    Martin Justin

    Vlaga in zvok drobnih, peščenih delcev nista bila sladka, le bila sta, ne dobra, ne zares slaba in dovolj zanimiva, da bi prsti v usta kmalu prinesli nov zalogaj hladno-vlažnega drobljenja, če jih ne bi ustavila druga roka, roka babice, ki je sicer prišla po plastično posodico in povedat, da so cmoki, juha in pečenka gotovi.

  • Nekoč, ko bodo paglavci leteli

    Timotej Žvanut

    Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi, in potem ti jedo iz roke.

Izdelava: Pika vejica