Njegova fotografija

Aljaž Krivec

»Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno menjali klimo? Nemogoče je tu …« mu je odgovoril z zamudo. Aleš se je nagnil k njegovemu ekranu, da bi videl, kako napreduje, in samo skomignil z rameni, čeprav ga Vid ob tem ni mogel videti, bilo je skoraj nekako samoumevno.

»A to še kr naprej ta svoj dokumentarec urejaš ali kaj?« je nato nadaljeval. Vid je ponovno molčal, kakor da bi nekaj skrival. »A to še kr naprej ta svoj dokumentarec urejaš ali kaj?« ga je ponovno vprašal, kakor da izsiljuje odgovor, kakor da se je tista sekunda, v kateri je poved izgovoril, ponovila.

»Kako pa je bilo v Afriki?« mu kar ni nehal težiti. »Dobro, v redu je bilo, dovolj materiala … kdaj nam bodo končno menjali klimo?« »Ne vem … bog ve.«

Vid se ni mogel zbrati in je Aleša prosil, če zapusti prostor. Čudno. Ampak dobro, če tako želi. Ko montira, je vedno nadrkan, proti temu ni kaj. »Okej, grem, saj boš hitro ne?« »Ja, ja …«

Vid je ostal sam, pomiril se je, naenkrat ni bilo več tako peklensko vroče. »Ti greš semmmmm, ti pa greš semmmmm, pa odjavno špico moram pustit tam ob robu,« si je mrmral. Imel je za približno 500 ur posnetkov, popolnoma neurejenih, za kakšnih 80 % se mu ni niti svitalo, kaj točno bi naj predstavljali. Ti bodo čudoviti, takole prosto po francoskem novem valu jih bo namontiral noter, dobil bo čisto nove podobe. Pa saj jim je vseeno, tam na upravi, kaj bo naklamfal, samo da nekaj bo. Ampak če že imaš možnost … pa se lahko tudi potrudiš. Saj tudi čas ima.

»Posnetek pogreba,« si zamrmra in začne preletavati bržkone najbolj morbidno od serij. Hladnokrvno premetava posnetke. Pregleda seznam, še enih 380 ur ostane. »Ready-made,« si zamrmra, »bolje, da jih niti ne poznam, če sem čisto iskren, najboljše delo je takšno, ki preseneti vse, tudi ustvarjalca«.

Pomislil je, kako je vesel, da ima to možnost montiranja. »Umetniška svoboda,« bi lahko rekel vsakemu, ki bi vprašal, kako da teh posnetkov itak ni snemal on. »Jaz sem samo opazovalec,« »Naj bo posnetek in bil je posnetek,« »Sploh pa ne vem, če bi oni lahko takole zmontirali, da bi jih kdo razumel … vsakodnevno življenje neke družine, pa kdo bo štekal to njihovo skakanje,« je zaključil sam pri sebi ter nastavljal intenzivnost fejdinov in fejdautov.

Aleševo čakanje tam pred vrati ga je živciralo. Njemu ne bi mogel reči, da gre za umetniško svobodo. Preveč vprašanj bi mu postavljal. Saj bi mu znal odgovoriti, ampak v bistvu niti ni vredno, brezveze.

Slika na zaslonu je začela skakati, pa ravno sredi pogreba. Krsto so spuščali v zemljo. Naprej in nazaj, naprej in nazaj … zdaj je krsta pod zemljo, zdaj ni, pa spet je in spet ni. In končno je. Vid je trzal z očmi, od nekod se mu je prikradel tik v zaradi katerega zateguje vrat, tega ni imel priložnosti občutiti že od osnovne šole, ko je sošolcu ukradel sendvič s tunino. Prav takšnega je pojedel deset minut nazaj. Ko mu je to padlo na pamet, je skoraj kozlal.

Spomnil se je, kako se je zgodba nadaljevala. Tip je šel … in hvalabogu je šla še ona. To je dalo zgodbi, ki se mu je sestavljala v dokumentarec, neki twist. Trzal je s prsti.

Nekdo je potolkel po vratih. Pa kaj nekdo … seveda je bil Aleš. »A boš kmalu?« »Jezus, hitro je minilo,« si je zašepetal, »Ja, takoj!«

Razmišljal je, kaj drugega bi pa naj sploh naredil. Potreboval je tragično zgodbo iz Afrike, juhuhu. Poslali so ga tja, češ da bo samo stal s kamero nekje sredi Kameruna in snemal mrtve. Pa ni šlo, ni jih bilo … klinc. Časopis pa mora narediti, kar mora narediti. Dovolj za danes. Ven bo treba, Aleš čaka, to bo sumljivo.

Zaključil je še zadnjega od posnetkov, za katere je danes imel čas. Konec šihta je pač konec šihta. »A zdaj si?« ga je vprašal Aleš. »Ja, pa sem, ja …« »In?« »Jah, nič, to je to, naredil sem, kar sem moral,« je povedal in potisnil roke v žep, kjer je občutil fotografijo, ki jo je že ves ta čas nosil s sabo. Občutil je, da ni povsem ravna, zgornji desni kot je odstranil z nožem. Kam je dal ostanek,  je že pozabil. Nikoli ga ne bo nihče našel.

(Tekst je bil na pisan na Urnih zgodbah, vendar se ni uvrstil v naslednji krog. Tukaj je objavljen je na predlog uredništva.)

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

  • Ouagadougou, 1987

    Zarja Vršič

    Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je … →

  • Ukana

    Iztok Vrenčur

    V petdesetih in delno še v šestdesetih so v nekaterih predelih Afrike družinske fotografije postale neznosno popularne. Vsak si jih je želel imeti, dan fotografiranja … →