Ne povem

Tina Mlakar Grandošek

Sandra ne vpraša Simone, kako je kaj.

In Simona ne vpraša Sandre, kako kaj gre.

Sandra je videti dobro.

Simona prav tako.

Simona ne pomisli, da ima Sandra kak problem.

Sandri ne pade na pamet, da Simona morda kaj skriva.

Vse je v redu. Vsakič znova. Vsako srečanje znova.

 

Sedita, srkata kavico in počasi počasi, košček za koščkom, grizljata vsaka svojo presno tortico, elegantno stegujeta dolga vratova, kot dve veliki, pisani eksotični ptici, da bi slišali, kaj govori ena, pa druga, usta se šobijo kot v kljun, oči se priprejo kot ptici med letom. Njuna krila so sicer poklopljena, zadržano spravljena pod fino obleko, nakitom in drugim okrasjem.

Sandra ne vpraša Simone, kako je kaj.

In Simona ne vpraša Sandre, kako kaj gre.

 

Sedita in ob ustreznem trenutku dvigujeta pogled, privzdigujeta obrvi, ko to sodi zraven, se odkašljata in preverita mobilna telefona, ko pride do premora, večinoma pa zavzeto kimata, nagibata glavo najprej v desno, potem v levo, pa spet desno, da bi bolje slišali ali da bi bilo tako vsaj videti. Klepetata o vsem mogočem, na hitro o službah, pa malo več o cunjah, o filmih, ki sta jih videli, pa bežno o partnerjih, oba sta sicer seveda čisto v redu, »pač, moški«, saj veš, »imajo svoje štose«, moški so pač moški, ne moreš brez in ne moreš z njimi, ali kako že gre tista. Pa o taščah, kdo bi jih razumel, pa o zoprnih sodelavcih, prismuknjenih sosedih, ja, ja, ampak, ampak nič določenega ne povesta, nič prav konkretnega.

Največ, pravzaprav, povesta o otrocih, Sandra ima sina v prvem razredu, Simona hči v tretjem. To daje Simoni nekaj prednosti, poznan teren, nasveti se kar vrstijo, Simona ve, kako je v prvem razredu, ja, vse ji je jasno, »ja, jaz sem to že dala skozi«, ja, »tu pa ti svetujem, da pristopiš tako,« in tako, veš, jaz vem, »meni se je to že vse dogajalo«, pravi, ne preveč pokroviteljsko, ne bi želela tako zveneti, ne, ne, samo čisto malo izpade tako, čeprav tega noče, saj gre vendar za nasvet prijateljici. Simona govori in govori, kako je v prvem razredu, kot bi šolske klopi žulila ona in ne njena hči, tako govori, to s šolo, to se je vse zgodilo njej, tako je slišati, in ne njeni hčeri. Nenavadno, pomisli Sandra, mame živimo dvojna življenja, skupaj z otroci, če se da, nehote, pa vendar, namesto otrok, kako hitro se ujamemo v to past, ja, ja, a tega ne reče naglas, Simona bo že vedela, ona ima izkušnje. Pa spet te učiteljice, »ah, ja, saj veš, kakšne so«, pa koliko stvari imajo tamali v šoli, joj, s kakšnimi bedarijami jih mučijo, kdo to potrebuje, »s tamalo se ne vidiva ven iz domačih nalog, pa nastopov, pa vseh mogočih projektov«, lepo te prosim. Čisto mimogrede, tako zelo nevsiljivo, pa vendar Simona omeni še, da je hči izjemno nadarjena praktično za vse predmete, ja, seveda, kako pa kaj Sandrin sine, kako kaže?, »veš, ne sekiraj se, fantki so bolj počasni, oni kasneje dozorijo, naš šolski sistem je naštiman za punce, tu smo v prednosti, vsaj nekje, a ne?« pravi Simona, še preden Sandra odgovori. In Sandra prikimava, ko po ustih prestavlja lepljivi grižljaj presne torte, lepi se ji na zobe, uh, zoprnija, ampak Simoni so očitno te torte všeč, tako da se ne bo preveč pritoževala, Simona pač ve, kaj je dobro. No in tako, če jo je Simona že vprašala, vendarle omeni, da je sin med najboljšimi, čeprav je šele v prvem razredu. Veš, so ga opazili že v vrtcu, je šel leto dni prej v šolo, in tako, kako je vse super, res, hvalabogu, nobenih težav, res, ja, še dobro, da imamo tako krasne otroke, sonca našega življenja, otroci so v redu, kaj v redu, super so, najina princeska in angel, vila in vitez in kaj je še takih super nadnaravnih nadčloveških odličnih plemenitih hvalevrednih bitij, ugotavljata obe skupaj, vsi veseli, da se tako močno strinjata v tem in sploh v vsem.

No, potem si povesta še kaj o službi, ja, ja, tudi v bolj varnih službah ni več vse tako, kot je bilo, kar nekaj pritiskajo na nas, »a veš, da na nas tudi«, čisto so ponoreli s temi plani pa rezultati, za katerimi se pehajo, lepo te prosim, pa grožnje, da nas bodo kar zaprli, znižali plače in še kaj, medtem ko si šefi vse povprek delijo nagrade in bonuse, ja, taki pritiski so se pojavili, pa naj nas zaprejo, ukinejo, zaradi mene, jaz se bom že nekako znašla, bodo že videli, da ne morejo brez nas, boš videla, ja.

Pa stanovanja, hm, ja, ja, Simona je predčasno odplačala kredit za luksuzno stanovanje v centru, Sandra si ne upa vprašati, kako, od kod, čeprav jo pošteno kljuva, kako je to šlo, saj ve, dobro ve, da ima Simona dobro službo, njen mož še boljšo, pa vseeno, v teh časih, niti pomisliti ne upa, za kakšen znesek je šlo, sumljivo je, zelo sumljivo se ji zdi, ampak tega seveda ne more reči, seveda ne, zato pa na hitro le pove, da pa so oni kupili čoln na morju, »veš kako je lep, čudovit je, morate priti poleti kaj k nam na morje, da vas zapeljemo do otokov, do najlepših zalivčkov, boš videla«, pravi Sandra, povabilo ji gre z jezika s presenetljivo lahkoto, ah, kar zdrsne, ob tem se sicer malo zdrzne, ampak, saj ve, da se Simona vabilu ne bo nikoli odzvala, ne, ne bo prišla z družino dol na morje, ne bo je poklicala in rekla, ej, mi bi pa zdaj prišli. Simona zdaj spet kima, nagiba glavo malo levo in malo desno in se zraven nasmiha, v resnici ne mara čolnov, boji se vode, zelo zelo slaba plavalka je, nekoč je to Sandri že povedala, pa je ta pozabila, nič hudega, se zgodi, ja, ja, tako gre to, tako hitro teče čas, tako smo zaposleni, otroci, pa mož, pa služba in vse ostale obveznosti, kdo bi vse to držal v glavi, joj, kako je težko včasih, kajne?, ja, ja.

 

Se tako pogovarjata in pogovarjata, ščebetata tam v svojem separejčku na oblazinjenih sedežih, kot dva posebej lepa in bleščeča primerka kakšne posebej lepe in posebej redke vrste ptic v razkošni zlati kletki, besede jima letijo iz lepo našminkanih ust, pobliskavata s pobeljenimi zobmi, da se vse blešči, frizuri sta brezhibni, obleka prav tako. Zelo lepo je vse, v tejle fini in lepi mestni slaščičarni, zato govorita in ščebetata o vsem in o ničemer, vse si povesta, pa vendar si ne povesta ničesar, nič bistvenega, nič tako zelo in čisto in pristno in tako zares. Vse tisto ostane nekje zunaj, kdove kje, mogoče na ulici, pred vrati slaščičarne, nekje zunaj tega lepega, posvečenega ambienta, polnega blišča in malih sladkosti.

 

Sandra zdaj na tenke in elegantne vilice nabode zadnji košček presne torte, tiste, ki se ji lepi na zobe. Ne pove, da je že pol leta brez službe. Da je, potem ko so jo odpustili, doživela živčni zlom. Bila na psihiatriji, ker si je rezala žile, jedla tablete in še kaj. Ne pove, da se še vedno pobira, da so rane še vedno sveže in boleče. Ne pove, da jo je pred tremi meseci zapustil mož, šel je z drugo, »eno, ki ni nič posebnega, ima pa v glavi stvari poštimane, samo to«, ji je rekel, preden je zaloputnil vrata. Sandra ne pove, da ima njen sin v resnici v šoli težave, da se zapira pred svetom, ne sodeluje. Sandra si ne upa priznati, da je to zaradi nje. Trudi se vzdrževati videz uspešne in urejene ženske, ob tem pa troši sinovo preživnino za dragega frizerja in boljše cunje. Ne pove, da je nadomestilo že pošlo, ona pa še kar ni našla nove zaposlitve. Pa saj se trudi, res se trudi. Pa je tako težko, ni si mislila, da bo tako težko.

Sandra zato na tihem upa, da bo torti in kavici plačala Simona. »Joj, ampak, ne, ne, ne morem, zadnjič si plačala ti, a res, ne spomnim se, daj, bom jaz, lepo te prosim, nehaj, nehaj, dovoli meni, čakaj, samo da najdem kartico, daj no, ah, dobro, hvala, hvala«, pa »prihodnjič sem res jaz na vrsti, si boš zapomnila, ker jaz si ne bom,« se nerodno nasmiha Sandra in jo opazuje, to, nekoč drago prijateljico, s katero sta bili v srednji šoli in potem še na fakulteti nerazdružljivi, ves čas, nenehno sta tičali skupaj, kako lepo je bilo, kolikokrat sta skupaj pili, kadili, vse sta si povedali, čisto vse. Zdaj pa, zdaj pa … Recimo, da vzdržujeta stike. Dobita se približno enkrat na leto. Ampak, ne, to ne gre tako, daleč od oči, daleč od srca, ja, saj vemo, kako gre to, ne moreš se z nekom dobiti enkrat na leto in mu izliti srca, res, tako ne gre, zato Sandra molči, ko gleda Simono, ki je še vedno lepa, se ji zdi, zelo je lepa, res, zna se urediti, skrbeti zase, si misli, pa vendar vidi, šele zdaj opazi, Simona in ne Sandra, Simona zdaj vidi, da se je Sandra od zadnjega srečanja čisto malo postarala. Podočnjaki so globlji, gubi ob ustih bolj vidni, Sandra malo izmika pogled, blesk v očeh ima nek odtenek, pridih nečesa težkega, barvo otožnega, si misli Simona.

 

Odžene spomin na takrat daleč daleč nazaj, ko sta se po neki zabavi na fakulteti poljubili, tako čisto zares, ja, res, lepo, zelo lepo je bilo, si misli Simona. Ampak ne more ji vendar zdaj, po vseh teh letih povedati takih stvari, ne more ji reči: »Poslušaj, Sandra, a ti veš, da sem vate zaljubljena že skoraj petindvajset let?« Da to nosim s sabo toliko časa, da sem se vmes poročila, rodila otroka, živim na videz urejeno življenje, sem uspešna ženska, razen tega, da imam pač nekaj težav v zakonu, seveda rešujeva zadevo pri terapevtu, jasno, ampak nobenemu se še sanja ne, da me moški sploh ne ganejo, nikoli me niso, ja, kaj hočeš, trudiva se z možem, ne reci, prosim, ne reci, da mu lažem, da mu ves ta čas lažem, boš videla, mogoče pa bo, mogoče pa nama bo z možem le uspelo, ne morem zdaj po vsem tem času narediti tega njemu, pa hčeri, lepo te prosim, ne, ne morem tako. Zato zdaj živim za te kavice s tortico v tej lepi kavarni, ki je moja najljubša ravno zato, ker jo vedno znova izbereš ti, zato sem tukaj skoraj vsak teden, upam, da te bom srečala. A nekaj mi pravi, da zadnje čase ne hodiš na tortice in kave v take lokale, način, kako si naročila, kako pozorno si proučila cenik, kako nerodno si pomešala kavo in odložila žličko, da je padla s krožnička, taka nevajena kretnja, to, to te je izdalo, ja, kaj vem, kaj se je spremenilo, nočeš povedati, kdo pa sem jaz, da bi te zato gledala postrani, ti očitala, da imaš skrivnosti pred mano? Pa saj, to sploh niso skrivnosti, pač živiš svoje življenje, praviš, da je lepo, da si srečna, vesela sem zate, vsaj mislim tako, dopovedujem si tako, da drugače pač ni šlo in tudi ne bi šlo.

 

In Simona poravna račun in Sandra pogleda na uro, skomigne z rameni in se ji nasmehne. »Ah, škoda, da imaš vedno tako malo časa za malico,« pravi Simona, Sandra pa prikimava in za hip jo prešine, da bi ji kljub vsemu morala povedati, kako je, kako stvari stojijo oziroma ne stojijo. Že dolgo več ne stojijo, vse se ji je podrlo, bil je strašen potres, ki je pod sabo zrušil vse, najbolj se boji, da je usodno ranil njo in otroka, tako zelo, da še nista okrevala, najbrž še nekaj časa ne bosta. Sandra pomisli, da bi Simoni povedala in jo vprašala, če ji lahko kako pomaga, če koga pozna, za službo in tako, Simona je bila vedno dobro situirana, zveze in poznanstva povsod, kamor se je obrnila, njej, prav njej bi morala reči, gotovo bi ji lahko pomagala, ja.

A že vstaneta, vse se odvrti tako hitro, da Sandra komaj zajame sapo, gleda Simono in si pravi, ne morem, ne morem, ne morem tega reči zdaj in tukaj in ravno njej, slika bi se uničila, ne bi bilo več te kratke ure s kavo in torto, ko sem lahko tako dobra, tako lepa in tako uspešna, tako zdrava in čisto normalna, ko imam urejeno družino in vse teče tako, kot bi moralo. Ne bom zdaj sama sebi tega uničila, saj sem uničila že vse drugo, ni vredno, da bi zdaj to razdrla, ne ne ne, si misli Sandra, ko zapenja plašč in s Simono stopita ven.

 

Pred vrati slaščičarne čisto malo postojita, si izmenjata pozdrave za moža in otroka, se zadržano objameta in pomahata v slovo. Vsaka gre na svoj konec.

Simona ne pomisli, da ima Sandra kak problem.

Sandri ne pade na pamet, da Simona morda kaj skriva.

Vse je v redu. Vsakič znova. Vsako srečanje znova.

 

O avtorju. Rojena v Mariboru (1979), živi v Ljubljani. Diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Krajše obdobje se je preizkušala v prevajanju iz nemščine in literarni kritiki. Daljše obdobje prodaja knjige kot copywriter pri Mladinski knjigi. Večkrat se je udeležila delavnic kreativnega pisanja pod okriljem LUD Literatura. Uspešno je sodelovala na … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →