Modrožametni princ

Rok Vilčnik rokgre

V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo. Še dolgo si lahko videl valove njegovih las.

Tat je ljubil neko deklico. In njeno srce je bilo edina reč, ki je ni znal ukrasti.

Deklica je imela očeta, ki je razpiral plašč v temnih hodnikih, da so osnovnošolke v jatah kričale po mestu. Ko ga je množica raztrgala, si je vsak iz njega naredil obesek in ti amuleti so potem varovali pred slabim.

Deklica je odtlej živela sama s svojim srcem. Ves čas se je igrala z njim. 

Srce v nobeni igri ni zmagalo.

Ko je bil oče še živ, je srce zmagovalo, sedaj pa ne več. Sploh ne več.

Na obronku mesta je bila hiša iz modrega žameta, tako mehka, da so oblaki počivali na njej. Tu je živel princ, ki so ga klicali Modrožametni princ zaradi njegovih rož. Imel je grbastega vrtnarja, ki je imel dva kosa očes, ki sta se na mestnem trgu ljubila, kadar so ljudje rabili zgražanje.

Modrožametni princ je na splošno skrbel, da so ljudje v mestu dobili dovolj zgražanja.

Tat mu je nekoč ukradel predivo za njegove rože in princ od takrat ni šel več iz hiše. Niti vrtnarja ni pustil k sebi. Igral se je le s svojim srcem in tudi njegovo srce ni nikoli zmagalo.

O, saj so bili v tem mestu ljudje, katerih srce je ves čas zmagovalo v njihovih igrah, a tega niso vedeli.

Bil je mož, ki je zbral velik kup denarja in rekel: »To je banka«. Nato ga je razdal ljudem.

Njegovo srce je vriskalo od veselja.

Bila je žena, ki ni mogla imeti starcev, zato je zbrala okoli sebe cel kup otrok in jim rekla: »Vi ste semena človeštva – razkropite se!«

In njeno srce je vedno znova začenjalo to igro in v njej postalo nepremagljivo.

Na dan pogreba očeta, ki je razpiral plašč v temnih hodnikih, je princ s svojega okna zagledal deklico prav v trenutku, ko je tat že držal njeno srce, da ga spravi v svojo globoko malho, kjer so znale izginiti še vse drugačne stvari.

Vsi so se obrnili k hiši iz modrega žameta in pogledali tistega, ki je zakričal. Tat je hitro umaknil roke in se skril za senco potepuškega psa. Tudi ta je gledala gor. In tudi deklica.

Njeno srce se je zdrznilo …

Modrožametni princ pa je obstal odprtih ust in ni vedel, kaj. 

Vsi so čakali njegove besede. In ko je padel mrak, so na ulici zakurili ognje, postavili nadnje lonce, da je skozi mesto prijetno zabrbotalo, in čakali njegovo besedo.

V krsti je že večkrat nestrpno potrkalo. A nihče se ni odzval.

Deklica je gledala Modrožametnega princa in on njo.

Tat je gospe, ki ni mogla imeti starcev, ukradel že dva otroka. Ta dan je bil sila marljiv. Povsod so švigale njegove hodulje. Deklici je pred noge nanosil vse sorte reči v zameno za njeno srce.

A ona ni tega niti opazila. Gledala je princa in Modrožametni njo.

Tat se je prikradel za njen hrbet in pričel iz nje rezati srce. In tudi tega ni opazila. 

Namesto srca ji je v praznino položil kumarico.

Deklici je postalo tako grenko tam notri, da je nehote povesila pogled.

Princ je zakričal: »Ne!« In ugasnili so ognje.

Pogreb se je nadaljeval.

 

Ko sem bil mlad novinar pri časopisu Jutranja kronika, sem dobil nalogo raziskati resničnost te zgodbe. Prav tiste čase je raziskovalno novinarstvo postalo moja najljubša obsesija, zato sem nalogo z veseljem sprejel.

Imel sem srečo, da sem pred tem kot popoln novinec zelo uspešno končal članek o dihajočih poslopjih tovarne za predelavo sape, tako da me je moj urednik poslal v ulico Nobene nove lepe hiše, da napišem še kaj o tem.

Minilo je več kot dvajset let, toda vsi v mestu so se še dobro spomnili deklice brez srca, vendar nihče ni vedel ničesar več o Modrožametnem princu.

Tatov je bilo v mestu veliko in skoraj sem se izgubil med hoduljami. Vsi so se ukvarjali s krajo vloženih kumaric iz steklenih teglov ter živeli pri materah z eno ušeso. Naletel sem na pravo slepo ulico. Če je bil kdo izmed njih lastnik dekličinega srca, mi tega z ničimer ni pokazal. Pa sem vse podrobno izprašal.

Oprijel sem se zadnje bilke – detektorja za iskanje izgubljenih src. Takrat smo se v hiši še komaj privajali na to novo tehnologijo, a prav je, da nekdo s tem že enkrat začne – so bile besede mojega urednika. Rekel je: »Vi mladi.«

Ni bilo tako lahko (kot sem sprva mislil) prekopati se skozi vsa tista navodila.

Najprej sem detektor preizkusil na svojem mačku in že čez eno uro sva bila na grobu neke muce, ki jo je pred tremi leti pomendral pristajajoči cepelin.

Zdelo se mi je, da deluje.

Naslednjih deset let sem iskal dekličino srce in Modrožametnega princa.

 

Če bi že takoj vedel, da sem to jaz, se ne bi nikoli podal v dogodivščino te vrste.

A bilo je sila prijazno od gospoda urednika, da je pri časopisu uredil, da so me ves čas držali na plači, čeprav je propadel in ga je zamenjalo ustno izročilo.

 

Ko sem tako končno ugotovil, za kaj pravzaprav gre, sem poiskal strokovno pomoč. Psihiater je rekel, da sem zaradi lastne bolečine potlačil vso preteklost, ni pa znal razložiti, zakaj sem sedaj mlajši kot takrat.

»Najbrž zaradi ukradenega srca,« je rekel in skrbno odvzel vzorec moje psihe za nadaljnje raziskave.

 

Moram pa povedati, da je bilo teh deset let v marsičem zelo koristnih zame. Spoznal sem gibanje plime in oseke, zakon težnosti in tiste rumeno-črne drobne ptičice, ki nabirajo med. Spomnim se samo, da se njihovi hiši reče panj.

O avtorju. Rok Vilčnik rokgre je avtor pesniških zbirk Sanje (samozaložba, 1994), Pogrešanke (Locutio, 2004) in Zdravilo za Ano (Litera, 2015), sicer pa priznan sodobni slovenski dramatik. Nazadnje so tri njegove drame izšle pod naslovom Ameriška trilogija (Litera, 2013), je avtor številnih radijskih iger ter prozaist; izdal je roman Mali ali Kdo si je živlenje zmislo? … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tudi jaz

    Nejc Rožman Ivančič

    Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače.

  • Umazana igra

    Primož Sturman

    »Svet je toliko napredoval, da bo vam, babam, prav kmalu še zrastel kurac. Potem pa bomo na konju,« je rekel polglasno in takoj zaspal.

  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.