Model

Helena Šuklje

»Mi boš malo sedela?« reče pričakujoče.

Visoko poletje je, jutro, ne zelo zgodnje, a vendar še ni sredi dopoldneva. Mala podstrešna soba diha z odprtimi okni, ogretim lesom in belim ometom. Sedim na stolu s črnimi naslonjali za roke. Stol je gladek, zlizan od desetletij. Sedalo je kostanjevo rjavo, naslonjala za roke pa črna kot ebenovina. Okrogle palice naslonjala so vpete v zaključni rob s presenetljivo udobno krivino. Roke mi počivajo v naročju. Vem, da mi gledaš čez ramo, za mojim hrbtom si s svojim blagim smehljajem. Gledava jo, slikarko, ki ji pozirava, oba jo gledava, skozi strešno okno nama pada svetloba naravnost v oči, drugo okno pa z leve osvetljuje le moj profil.

Rahlo pihlja in kobilice (ali pa so morda črički) neumorno strižejo. Nihče ne zganja hrupa – kot bi bila nedelja, ne vem, kateri dan je, počitnice so, vsak dan je nedelja.

Mija dvigne platno in na spodnji strani oživi svetlobni zajček. Nemiren je, zaniha sem ter tja, poblisne in se zaziba z živosrebrnim leskom. Ostri smolnati vonj terpentina lebdi nad čopiči, oljnate barve čakajo, da pridejo na vrsto. Mija išče pravo lego. Z ogljem skicira prve poteze in vozliči platna ji odgovarjajo z raskavim baritonom. Sedim zelo mirno, zelo vzravnano in jo gledam v oči, tako kot gledaš ti, v oči, pa vendar nekoliko skozi, nekoliko onkraj. Če bi stopila na levo, bi šel tvoj pogled za mano, tvoje oči me spremljajo, kamorkoli grem, čeprav jih nikoli ne premakneš, priprte so od smehljaja, rahlo v senci, tako da se zenic ne vidi čisto razločno, a vem, da govorijo svojo modrino.

Vroče je, bosa sem, oblečeno imam samo lahko poletno obleko brez rokavov z ozkimi naramnicami. Naramnic ne bo na sliki. Na sliki bodo tvoje rame, moške rame, mlade rame, prav tako zagorele kot moje. Poskusim se nevidno presesti, kar se da majhen in neopazen premik. Gledam Mijo, tvojo Mijo. Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej.

Skozi sončni pramen zaplava metulj (morda so ga privabile barve), pristane na robu mize in brezšumno pregiba krilca.

»A težko sediš?« zazna Mija moj premik, vendar se ne da motiti in vizira naprej. S palcem drži svinčnik in ga postavlja zdaj navpično, zdaj vodoravno, zamiži na eno oko, odmerja nevidne črte po mojem obrazu in jih prenaša na platno. Vsa je potopljena v podobo, ki čudežno vznika iz bele praznine; pogleda dol, pogleda gor, dol in spet gor, platno in model, z naglimi, zgoščenimi pobliski pušča v zraku zožen cikcak. Vsa je osredotočena na prava razmerja in razdalje, na linije, na sence in svetlobe, ki jo držijo v risu z nastajajočo sliko. Motri me čisto drugače, kot sem navajena, opazuje me in si me ogleduje na poseben način, z raziskujočim odmikom, skoraj hudomušno drsi po mojih potezah in jih primerja s tvojimi z radovednostjo profesionalke, in tako se tudi moj pogled ustali in se ne umika v zadregi, da bi si odpočil na knjižni polici ali vsaj na robu okvirja, ampak obmiruje v njeni punčici in se prepusti drugačni harmoniji. Poskušam sedeti čisto pri miru, urim se v negibnosti, gledam že skoraj sproščeno, sonce mi sveti na čelo in po hrbtu mi spolzi kaplja, droben slankast potoček.

Poldan se dviga, bleščeč dan prši iskre svetlobe in v zvoniku se zgane glasno zvonjenje. Pomislim na mačehe, nežne, občutljive sadike, ki so vzklile iz skrbno izbrane lanske minljivosti. Vem, da ti bodo všeč, pazila sem, da niso preveč blede, pa tudi tistim globoko violetnim, že skoraj črnim, sem se izognila. Te bodo ravno prave, nebesno modre z azurno globino. Si jih videl, male rastlinice, ki so zrasle iz semena, prestavila sem jih iz lončkov na gredico? Do konca septembra bodo ravno prav velike, da jih bom lahko posadila k tebi. Pogled mi uhaja ven, na vrt, zjutraj sem jih zalila, ampak pozabila sem jih zastreti. Zaskrbi me, da jim bo sonce vžgalo rjave opekline. Spet se presedem. Vem, da ti potrpežljivo in čisto mirno čakaš, vedno enako, z blagim nasmehom, z rahlim nagibom glave in z nežno močjo glicinije, te neuničljive plezalke, ki zacveti na golih steblih, še preden razvije zelene liste in ne preživi le polovice človeškega življenja ali ene, morda dveh generacij, ampak kljubuje stoletjem.

Iz šopka kresničevja se na okensko polico usipa pelod. Čmrlji ga opiti in dremotni od sladke teže opotekaje stresajo in puščajo za sabo lesketajoče se kaplje nektarja.

Moje gole rame so svetlo rjave, moje beločnice so bele in čiste, moj nasmeh je tvoj nasmeh, samo moje gubice se zdijo gostejše in segajo dlje. Visoko poletje je, lipa pod oknom zašelesti in blag vetrc privzdigne liste Mijine skicirke. Naglo jih ukroti z dolgim ročajem čopiča, ki poblisne s prozorno konico. Odsev svetlobe se rdeče odcepi, kot kaplja sveže, živo rdeče krvi. Spominja na madež na belih hlačkah, madež, ko Mija s štirimesečnim trebuščkom pade na smučanju v Dolomitih. S toplo roko si vso noč varoval moj svet, da bi lahko prišla v vajin svet. Si mislil na punčko, punčko, s katero boš lahko nekoč smučal?

Mija zopet vizira, zre v sliko in zre v naju. Ali razmišlja, kako zelo sem ti podobna, kako sem prevzela celo rahel nagib glave natančno po tebi? Nekoliko se odmakne in se spet približa, opazuje naju, išče pravo barvo, dodaja in odvzema, spremlja linije, resno in zbrano, namršči se, nekoliko zastane, morda ji ta podrobnost ni uspela in ta odtenek morda ni pravi. Mija pozna tvoje oči, pozna njihovo barvo, jaz si jo samo predstavljam. Take so kot moje, pravi, le da še bolj modre. Ne vidim slike, sedim na drugi strani, vidim samo njeno potrpežljivo roko, ki nanaša plast za plastjo, njen razmišljeni smehljaj, ki zre nekaj, česar ne vidim, neki drug čas, neki drug prostor, v katerem se ji morda razkriva prihodnost, ki bi lahko prišla, a se je tako nenadoma prelomila; tvoj obraz, bolj podoben mojemu, ki te je presegel in v katerega so se že vtisnile sledi, ki se tvojega ne bodo nikoli dotaknile. S hitro kretnjo si popravi lase s čela in na pramenu ji ostane sled modre barve.

»A lahko še malo?« prosi Mija. Hrbet postaja mravljinčast, koničasti zobki negibnosti grizljajo nedejavne mišice. Čas se je sploščil, ne vem, koliko ga je že preteklo, desna noga nekako gluho počiva čez levo. Vseeno se prepričujem, da bom še zdržala. Čmrlji brenčijo, nektar diši, čutim te za svojo ramo, mirno vztrajaš in se smehljaš, še malo, saj ni tako težko. Ne, saj ni … samo zaspana postajam, tako strašansko zaspana, veke se samovoljno spuščajo in s težavo jih ohranjam dvignjene. Vem, da mi zenica zaplava v prazno, in poskušam jo ukrotiti, vem, da za stotinko sekunde zaspim, zdrznem se, to je hipen, nepremagljiv spanec. Zahrbten in usoden spanec. Držati oči odprte je strahovit napor … si ti vedel, da je Peter zaspan? Neubranljivo zaspan, čeprav bi ga morala budnega ohranjati misel na tri otroke, ki so brezskrbno spali doma. »Ti vozi,« mu je nekdo zaupal, »ti boš najbolj pazil.« Kot da tri šteje več kot ena, ena, ki prihaja, ena, ki je na poti prav zdaj in bo vsak hip tu. Vem, da si sedel zadaj, to so mi povedali, ampak tisti, ki je sedel poleg Petra, je morda zaznal gosto tišino, kako se poglablja, morda je opazil, da veke počasi drsijo in predolgo ostajajo spuščene (sekunde, ki kapljajo – ena, dve in tri), morda je videl, da so kolesa skrenila (štiri, pet in šest), lahko bi zgrabil volan … je spal tudi on? Ti nisi spal, vem, da nisi, čeprav ste delali več dni zapored pozno v noč. Ti bi ukrepal, če bi lahko, vem, da bi.

Čez lino strešnega okna huškne senca. Morda je bil skobec. V kotu leži srebrna vešča z odščipnjenim krilcem.

Spet me doseže Mijin glas. Uščipnem se v stegno, pomaga … oči se široko odprejo. Vem, da si blizu. Za mojim hrbtom si s svojim blagim smehljajem, jasnim čelom in neskončno milim pogledom. S pogledom, v katerega se spuščam in ga odkrivam, kadar v stekleni vazi sestavljam šopek ali brišem prah s police, s pogledom, v katerega se obračam v samotnih urah, s pogledom, ki ga motrim čisto od blizu, da bi preniknila vanj, da bi morda videla onkraj stvari, ki se jih da videti, da bi razumela, česar se ne da razumeti, in da bi se dotaknila tistega, česar se ne morem dotakniti. A zdaj se ne dotikam in se ne obračam. Sedim na stolu s črnimi naslonjali za roke. Stol je gladek, zlizan od desetletij. Zaključni rob ima presenetljivo udobno krivino.

Skozi strešno okno pada svetloba, pada nama naravnost v oči, drugo okno osvetljuje le moj profil. Gledam Mijo, skupaj jo gledava, kako mirno in zbrano stiska tubo azurno modre in jo meša z belo, vsa je potopljena v podobo, ki vznika s platna, vzame pariško modro in ji doda še več bele, s spretnimi krožnimi gibi vrti čopič po paleti in slika … tebe, v razpihanem slankastem zraku na ozadju skrilnate gladine, tebe, na ozadju neba s prividnimi galebi, ki zanosno jadrajo in nenadoma (zdi se da za šalo) pikirajo kot strmoglavljena letala. Kot letala v fantovskih sobah, ki se brezskrbno gugajo spod stropa, dokler jih vihrave dlani ne zgrabijo za trup in poženejo v drzne akcije, v vratolomne akrobacije, da se raztreščijo, a vendar vedno znova čudežno sestavijo in poletijo v novo življenje. V mlado življenje, ki prekipeva od načrtov in velikih pričakovanj, od vsega neznanega in veličastnega, čemur hiti nasproti, in si nikoli ne predstavlja padca, sulice in trka in ne sluti bitke, ki je ni moč izbojevati, in sunka, ki vrže življenje s tečajev, da se nikdar več ne sestavi v ples dvojine.

Sedim na stolu. Sonce mi sveti na čelo. Diham kot od daleč, previdno in počasi, da ne bi vznemirila duše, ki vstaja. Obrnem se. Tvoje oči so rahlo v senci, zenic ne vidim razločno. Ne premakneš se, zreš vame s svoje črno-bele fotografije na steni in tvoj pogled mi razpira vse barve življenja. Le tvoj glas, očka, in njegov zven sta zame skrivnost.

O avtorju. Helena Šuklje piše kratke zgodbe. Sodelovala je na literarnih delavnicah pod mentorstvom Vlada Žabota in Andreja Blatnika v okviru Beletrine, revije Literatura in JSKD. Njene kratke zgodbe so izšle na spletnem portalu AirBeletrina in v revijah Sodobnost in Mentor. S svojimi deli se je nekajkrat uvrstila v ožji izbor na … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kresničke

    Liu Zakrajšek

    Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.

  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

Izdelava: Pika vejica