Mirno življenje z zlato ribico

Nataša Sedej

Katarina je divjala po stanovanju kot furija in me zmerjala s prascem. Mirno sem prenašal ves ta kraval, dokler ni s stene zletel matisse. 

»A bi prosim zaprla gofljo!« sem takrat rekel. 

Ona je krvavela iz prsta na desni roki; mahala je z njim kot Ivana Orleanska z mečem in bevskala name, spotoma je še parkrat pohodila matissa. Zgrabil sem jo za krvavi kazalec in zvlekel iz dnevne na hodnik pred vhodna vrata. 

»Pozno je že, Katarina,« sem rekel, »in čas je, da se posloviš.« 

S komolcem sem pritisnil na kljuko, se ritensko odmaknil, odprl vrata na stežaj in jo potisnil ven. »Zbogom, Katarina,« sem rekel, »pa fajn se imej.« 

Zaprl in zaklenil sem vrata. Še nekaj časa je pritiskala na zvonec; ko je začela s pestmi udarjati po vratih, so se odprla vrata sosednjega stanovanja in moj nevrotični sosed je začel kričati nanjo. Udarci so prenehali, zaslišal sem Katarinine korake, ki so se naglo oddaljevali, zaloputnila so vhodna vrata v blok in oddahnil sem si. Katarina me je že dolgo predolgo morila. Postala je tečna in zbadljiva. Hotela se je poročiti in živeti normalno življenje. Jaz sem si želel samo miru. Da bi lahko v miru živel in v miru delal. Bal sem se, da se bo vrnila in težila, pa je k sreči ni bilo nikoli nazaj. Pometel sem črepinje, matissa sem zvil v rolico in ga položil na omaro v dnevni sobi. Naslednji dan, na sprehodu, sem zavil v trgovino z živalmi, kupil zlato ribico in okroglo stekleno posodo. Stekleno posodo z zlato ribico sem postavil na okroglo mizico in poustvaril ozadje Matissove slike. 

Oddahnil sem si. 

Uredil sem si življenje, sem pomislil. Končno je uspelo tudi meni. Tako sva živela z zlato ribico mirno življenje, ki je trajalo natančno tri mesece in dva dni. Tretjega dne zjutraj je bila zlata ribica mrtva. Ležala je na hrbtu v stekleni posodi in strmela v strop. Bilo mi je hudo, dolgo sem žaloval za svojo Zlatko. Pokopal sem jo pod rožmarinom v velikem lončenem loncu na balkonu. Zaobljubil sem se, da ne bom nikoli več jedel rib. Naslednje jutro zgodaj zjutraj je zazvonil telefon. Dvignil sem slušalko starinskega telefona, ki ni zvonil že najmanj mesec dni. 

»Dobro jutro, gospod. Ste vi gospod Ribič?« je začivkalo na drugi strani. Mrko sem potrdil. »Ja, jaz sem.«

»O, gospod Ribič, je žvrgolelo naprej, »vi ste naš milijonti kupec in zadeli ste sanjsko potovanje.« 

 »A je to kakšna prvoaprilska šala?« sem jo prekinil. 

»Ne, vse je res, gospod Ribič, čestitam vam v imenu našega podjetja. Odpotovali boste na konec sveta. Čestitam.« 

Naslonil sem se na steno in prebledel. Pred par dnevi sem si zaželel prav to potovanje. Pregledoval sem enega od reklamnih katalogov, ki so prišli z jutranjo pošto, se zagledal v sanjske plaže in glasno vzdihnil: »O, kako si želim na Mauritius!«

Ko sem ugotovil, da je zmanjkalo hrane za Zlatko, sem šel ponjo v ta hipermarket, iz katerega so me zdajle klicali, in postal njihov milijonti kupec.

»Oh, Zlatka,« sem pomislil, »če ne bi bilo tebe …«

»Gospod,« je zažgolelo v slušalki in poskušal sem mirno reči prosim?

»A poznate našo nagrado?«

»Ne,« sem se po kratkem premolku zlagal in si pustil še enkrat opisati vse krasote, ki so me čakale. Nepremično sem stal in poslušal, najraje pa bi rjul od veselja. 

»Kdaj nameravate izkoristiti potovanje?« je vprašala. 

»Takoj!« sem rekel. Bil sem v svobodnem poklicu brez nujnih naročil. Nič me ni vezalo na Ljubljano. Čez tri dni sem se že izkrcal na Mauritiusu. Čez tri tedne sem se vrnil domov. Stanovanje je bilo boleče prazno. Matisse je bil še vedno zvit v rolico. Steklena posoda je zaprašena samevala na okrogli mizici. Naslednjega dne sem ponovno zavil v trgovino z živalmi. Domov sem se vrnil z zlato ribico. Umil sem stekleno posodo, jo napolnil z vodo in spustil vanjo zlato ribico. Veselo je plavala sem ter tja in dan je nekako oranžno zažarel. Spet sem bil pomirjen, v harmoniji sam s sabo in z okolico. Tako so nama tekli dnevi. Jaz sem prevajal, zlata ribica pa je plavala za mojim hrbtom. Nekega jutra sem kot po navadi prišel v dnevno, da bi pozdravil Zlatoustko, ona pa je ležala na hrbtu in se srebrno svetlikala. Pokopal sem Zlatoustko poleg Zlatke in zajokal. Dan je kar naenkrat posivel, prekladal sem prazno stekleno posodo s police na polico in jo nazadnje postavil na najvišjo v shrambi, da je ne bi več videval. Potem sem se spravil k računalniku in se prisilil k prevajanju. Pozno ponoči sem dokončal prevod in ga po elektronski pošti poslal uredniku. Upihnil sem svečko pod rožmarinom na balkonu in se odpravil spat. 

Znašel sem se v čudnih sanjah. Zlate ribice so plavale okrog moje glave in mahljale z repki. Zjutraj sem se ves pobit in brezvoljen prekladal po stanovanju. Kava se mi je shladila v neužitno brozgo. Žaloval sem za Zlatoustko, spominjal sem se njenih ljubkih gibov in bistrih okroglih očesc, ki so me ves čas spremljale. Iz plastificirane lepenke sem naredil dve obeležji, pod imeni ribic sem napisal datum, ko sem ju prinesel domov in datum njune smrti. Obeležji sem zapičil v lončeno posodo pod cvetoči rožmarin in nekoliko mi je odleglo. Odločil sem se, da preberem elektronsko pošto in ugotovil, da mi je urednik zaupal nalogo, ki sem si jo že dolgo želel. Ko sem prevajal pofl, sem si potihoma zaželel, da bi naslednjič prevajal pravo literaturo. In zdaj me je doletelo. 

Spraševal me je, če bi hotel prevesti pesmi slavnega španskega pesnika. Bil sem vzhičen. 

»Claro!« sem takoj odpisal, »z največjim veseljem.« In potem so minevali meseci; pomlad je prešla v poletje, poletje v jesen, jaz pa nisem ničesar opazil, živel sem v svojem notranjem svetu, v dialogu s pesnikom. Na sprehodih sem iskal prave besede, z ustreznim ritmom in glasovno podobo in nisem slišal ptic in nisem opazil cvetočih dreves. Šele ko se je prevajanje bližalo koncu, sem se zalotil, da brodim po jesenskem listju. Začutil sem žalost in tesnobo. Moje druženje s pesnikom se bo kmalu končalo in spet bom ostal sam. Sedel sem pod neko drevo in pobral odpadli list. Zlatooranžno je žarel v moji dlani. S konicami prstov sem ga pobožal po žilicah in ga odložil v travo. Začutil sem, da je prišel čas za novo zlato ribico. 

Naslednji dan se je že vselila v staro stekleno posodo in radostno zaplavala v krogu. 

Zaradi zlate pikice na nosku sem jo poimenoval Zlatonoska. Ure in ure je lebdela v vodi, z usteci se je dotikala steklene posode in me pozorno opazovala. 

Miren in skladen sem vzravnano hodil po stanovanju. Včasih sem zamrmral napev kake pesmi ali na glas deklamiral v španščini. Vedel sem, da je Zlatonoska srečna, ker je živahno migljala z repkom in plavutkami. Bila je kot kakšen vedno vesel kužek. Prostore, v katerih sem živel, je ponovno naselila sreča. Ob večerih sva z Zlatonosko gledala filme na devedeju, pogosto sem ji na glas prebiral odlomke iz knjig, ki sem jih bral. Ob sobotah sem očistil njeno posodo in ji zamenjal vodo. Zlatonoska me je opazovala iz velike steklene sklede za solato, ki je za pol ure postala njen zasilni dom. Tako sva mirno živela. Dnevi so se obračali v tedne, tedni v mesece, skoraj je minilo leto. V deželo je spet prihajala jesen. In takrat sem si zaželel hiško na samem. Z vrtom in s podstrešno sobico z razgledom na gozd, v kateri bi pisal in prevajal. Naveličal sem se hrupnega mesta, avtomobilov, sosedov in dvigala. Naslednji dan sem v časopisu naletel na oglas. Nekdo je prodajal ali zamenjal vseljivo hišico z vrtom na obrobju gozda za stanovanje v Ljubljani. Zastal mi je dih. »Zlatonoska,« sem rekel razburjeno, »preselila se bova na deželo!« Ampak Zlatonoska me ni slišala. Negibno je ležala na hrbtu in strmela v strop. Pokril sem si obraz z dlanmi in zaihtel. Zlatonosko sem imel zelo rad. Njen zlati nosek mi je prirasel k srcu. Pod rožmarinom sem izkopal grobek zanjo. Izdelal sem obeležje iz plastificirane lepenke, nanj sem napisal njeno ime in pod ime njen najljubši verz. Vedno se je od veselja prekopicnila, ko sem ji ga recitiral v španščini. Pod verz sem napisal datum, ko sem jo prinesel domov in datum smrti. Zavil sem jo v zlatorumen javorjev list in jo zakopal poleg Zlatke in Zlatoustke. 

Naslednje jutro sem poklical številko iz oglasa, oglasil se je neki Janez in takoj sva se zmenila. Preselil sem se na rob vasi, na jaso, obkroženo z gozdom, v hiško s podstrešno sobico in verando, na kateri sem zvečer posedal in opazoval sončne zahode in glineni lonec z rožmarinom, ki je modro cvetel in vabil čebele. Razmišljal sem o svojih ribicah in njihovih nenadnih smrtih. Mogoče je kriva voda, sem pomislil. Bogve, kaj so spustili vanjo?!

Ampak tukaj imam vodnjak, sem se spomnil. Mogoče bi v tej vodi …, mogoče v njej ne bi umrle, sem si rekel in se odločil, da se zjutraj odpeljem v mesto po novo ribico. 

Moja četrta je bila nekaj posebnega. Imela je veliko zlato liso na vrhu glave in šobasta usteca. Dal sem ji ime Zlatakapica. Zlatakapica je rada poslušala pravljice. In ravno takrat sem prevajal pravljice neke španske pisateljice, ki so mi bile zelo všeč. Pisateljice nisem nikoli videl in včasih sem si zamišljal, kakšna je. Videl sem jo, kako sedi pri mizi, grizlja svinčnik in si izmišlja zgodbe. Zlatokapico je moje fantaziranje zabavalo. Živahno je krožila po posodi in skakala iz vode. Tako sva mirno živela v najini hiški pod gozdom. Včasih sem pomislil na Katarino in razglabljal, zakaj nama ni šlo. Kakšno normalno življenje si je ona želela živeti z mano?! Spomnil sem se, kako sva se nekoč, še preden je zbila matissa s stene, sprla zaradi zlatih ribic. Jaz sem si želel ribice, ona pa je rekla, da je to brez zveze. Da z ribo nimam kaj početi. Da samo plava gor in dol in neumno bulji vate. Pojma ni imela, sem rekel Zlatikapici. Sploh ni vedela, o čem govori. Potem je rekla, da če že moramo imeti kakšno žival, naj si rajši omislim ptiča. Ptič vsaj poje, ribe pa so mutaste. Meni pa je bilo pri ribicah všeč prav to, da ne čivkajo, da ne lajajo, da ne zganjajo kravala, da samo so in plavajo.

Z Zlatokapico sva se včasih gledala po uro in več. Opazoval sem jo, kako strmi vame z našobljenimi usteci ali vedro plava po svojem malem vesolju. 

Zadnja pravljica španske pisateljice, ki sem jo prevajal, je govorila o deklici in zlati ribici. Deklica je imela zlato ribico nadvse rada. Torej tudi ona živi z zlatimi ribicami, sem pomislil.

Kako rad bi jo spoznal! sem si zaželel in zasanjaril o njej. Knjigo sem odložil na mizo. Mogoče sva ustvarjena drug za drugega. Ljubezen do zlatih ribic, to zagotovo nekaj pomeni. Bral sem dalje njeno pravljico, ki je postajala vedno bolj žalostna. Tudi tej deklici so zlate ribice kar naprej umirale. In ko sem prebral še zadnjo stran, sem odložil knjigo, zakopal sem obraz v dlani in zaihtel. . Na koncu pravljice se je razjasnilo, zakaj je deklici vsaka zlata ribica nenadoma umrla.
Naslednji dan me je poklical urednik. »Te lahko prosim za uslugo?« je vprašal. 

»A je povezana s špansko pisateljico?« sem rekel.

»Ja,« je rekel, »kako si vedel?« 

»Šesti čut,« sem rekel vznemirjeno in žalostno obenem.

»Prihaja v Slovenijo kot gostja naše založbe. A bi ti hotel, a bi hotel preživeti nekaj dni z njo in ji razkazati našo lepo domovino?«

»Seveda,« sem rekel. »Z veseljem.«

»Hvala,« je rekel, »o podrobnostih se bova še pogovorila.«

»Velja,« sem rekel in odložil slušalko. 

Hvala ti Zlatakapica, sem ji napisal na spomenik in jo pokopal poleg Zlatke, Zlatoustke in Zlatonoske. 

Alisa je prišla naslednji dan. Razkazal sem ji hišo, na terasi sva pila leden metin čaj, čebelice so krožile okrog cvetočega rožmarina. Alisa je opazila štiri obeležja, vstala je in se približala glinenemu loncu. Počepnila je in preučevala napise. Potem se je obrnila k meni. 

»Zlate ribice?« je sočutno vprašala. Žalostno sem pokimal. Ostala je pri meni ta večer in naslednji in …, ostala sva skupaj in kupila sva si psa. 

O avtorju. Svobodnjakinja z obrobja, po srcu in statusu. Končala študij primerjalne književnosti in slovenistike na Filozofski v Ljubljani, potem pa zavila med kiparje in besede so glina postale. Dolga leta raziskovala keramiko v različnih ateljejih doma in v tujini,   obzorja sem si najraje odmikala sama, za nenadne uvide pa so zaslužni ogledi razstav in filmov in seveda branje, ki me definira od malega.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →