* * *

Mirjam Lan

Nikoli ni tako, kot je videti! si reče. Nikoli.

Ljudje odhajajo z britofa, mimo nje gredo malo naokoli in malo se obdrsnejo obnjo, da ne bi bilo videti, da se ji hočejo izogniti. Kdo jo prime za roko, nagne obraz malo proti njej in malo vstran in reče iskreno sožalje in ali je hudo, je že bolje, da je umrl, kot da bi se matral, ane? Stara mama jo drži za komolec, nagiba se k njej, da jo lahko zavoha – diši kot postan zmlet poper skupaj s kamilicami in z uležano moko v kredenci.

Moški poleg nje odloži klobuk na bližnji nagrobnik, vzame lopato in jo vpraša, ali lahko začne. Hoče reči, da ja, kar, pa ne more spraviti iz sebe glasu. Samo malo kimne z glavo.

»Pejd zdej,« ji reče stara mama, »pejd zdej domov, da se ne prehladiš! Pejd zdej, ni nobenga več, pejd. Ne bodi taka kot tvoj oče, vsaj zdaj ubogaj – pejd.«

Otrese se je.

»Pejd, pejd, ne morem te gledati, kako se matraš,« reče stara mama, »jest bom tud šla, ne morem te gledat tu, sej bodo oni vse naredili, bodo zagrebli – boste luč dali na vrh, ane?«

Moški rečejo, da ja, vse bodo naredili, onidve naj kar gresta.

»Vidiš, sem ti rekla!«

Prime njeno roko, hladno in žilnato, in jo strese s svojega komolca, prime to žensko za ramena in jo potisne proč od sebe, ko je za laket od nje, jo pogleda v vodeno zelene oči in reče: »Ne. Ti pejd. Takoj.«

Še več, obrne jo, staro mamo, proč od jame in jo potisne.

Stara mama najprej obstane, dvigne nogo, malo se že zasuka, hoče se obrniti, pa potem kar odide proti zidcu, gre skozi vrata in naprej mimo cerkve in gre po klančku navzdol in ona zasope od čudnega olajšanja, jok zdaj gre po njej od kolen navzgor, raste ji v trebuhu in potem plane iz grla zamolkel in močan.

Moški pa kar čakajo, z orodjem v rokah. Ona joče.

»Se tako dobro spomnim tvojega očeta,« reče eden od treh moških z lopato v roki. »Je bil tako fajn, prej kot je šel v Ljubljano. Je bil res fajn, oja.«

Prikima, je bil res fajn. Potem zaropota zemlja po krsti.

Moški mečejo grude z lopato počasi in zaporedoma, prvi, drugi, tretji, jama se zasipa in udarci prsti so zdaj pridušeni. Potem je jama izravnana in počasi zraste gomila. Starejša dva jo poravnata, da je lepo somerna, dasta spredaj nanjo svečo, pobereta vse lopate in gresta proti mrliški vežici. Tretji prime rože in jih začne razvrščati po gomili.

»Dobro si se držala,« se potem zravna in jo stisne k sebi. »Dobro si se držala. Preveč dobro … preveč dobro se drživa.«

Oprime se ga, z nosom se zarije v njegovo ramo in se trese. Čuti zgodnje marčevsko sonce na svojih laseh, čuti veter, ki gre čez britof, voha njega in reče: »Ne mi rečt, da je bolje tako. Samo tega mi ne rečt, ker ti pa ja veš, da ni bolje tako.«

»Ni,« se strese on, »ni. Ne bi smel umreti. Ne on. Ne. Čeprav se je tako matral.«

Ga prime okrog vratu in se nagne čisto k njegovemu ušesu in šepne: »In ne mi rečt, da bova imela pa še enega otroka, ne, ne mi tega rečt!«

(Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah)

 

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica