medsvetovi

Jana Rajh Plohl

Družilo jih je le to, da so se njihove noge bojevale za poslednje korake. Pred njimi se je odpiral kos zemlje, prežet s sladkobo neznanega sveta. Ob zahrbtnem bobnenju je njihova telesa pričela preraščati groza, ki bi jih ob popolni prevladi okamnila. S prahom in kamenjem ranjena stopala so sedaj tekla naprej le še po prstih.

Za hip se je ozrla naokrog: nekaj znancev, preostalo novi obrazi. Bila je med prvimi, ki so prišli do pobočja. Izčrpana se je stisnila skozi naravna kamnita vrata in nadaljevala vzpon. Sproti se je skrivala za večjimi drevesi, ob postanku si je obraz premazala z blatom. Izgubljeno je upala na pravo pot; ko je tretjič prišla do enakega gozdnega razpotja, se je odločila hoditi le v eno smer. In tako jih je našla.

Nedotaknjene, v dolgih belih oblekah in z golimi glavami. Prepovedano jih je bilo raniti, saj so verjeli, da z njihovimi mislimi raste in živi konec. Do njih je upajoče stopila z zaprtimi očmi in rokami kvišku. Čutila je, kako so se njenih dlani dotaknile druge, jih nežno znižale in vanje položile haljo. Za njo je prišlo še nekaj ljudi, vsem so podali oblačila, vendar različna navodila za nadaljevanje poti.

»Vi pojdite na sever, ko se boste dodobra utrudili, bo pred vami vlak. Ne hitite, saj čaka le vas in vaše ljudi.«

Prišla je do vlaka, vendar ni vedela, po kolikšnem času, saj se je ukrivljeno krajšal in daljšal. Morda je trajalo večnost, morda le nekaj minut. Šele ko je stopila nanj, je ugotovila, kako prostrani so njegovi vagoni. Bili so prave sobane, ob pogledu v strop jo je zamajala omotica, tako nepredstavljivo drobna je bila v njih. Za njo je stopila še peščica v enakih haljah, nekatere je prepoznala. Sedla je, spokojno zaprla oči, in prisluhnila pogovoru. Zdrznila se je, ko so rekli, da je na vlaku tudi krvnik. Pridružila se je skupini, saj je bilo ključnega pomena, da si razdelijo naloge. Dodeljeno ji je bilo, da preveri zadnji dostopen vagon na vlaku. Strinjali so se, da ob kakršnemkoli kriku priskočijo na pomoč.

Zadnji vagon je bil skupinska kopalnica. Zanimiva konstrukcija je bila nedvomno prirejena množičnemu čiščenju, ob stranici je samevala edina zastrta kabina s tušem. Spila je malo vode in se razgledala po vratih naslednjega vagona, ki je bil zaklenjen. Skozi stekleno okence je videla le temo, slišala pa je trušč prekladanja večjih objektov. Čakanje in pazljivo raziskovanje je spremljalo posamično padanje kapljic iz pipe, tik-tik-tik … Vlak se je premikal hitro, vendar zunanjosti, mimo katere so švigali, ni videla. Njena kupola ni imela oken.

»Pazi!«

Proti njej je zlonamerno bežala starejša ženska brez bele halje. K sreči ji jo je uspelo treščiti ob tla, vendar ne smrtno. Nezavestno telo je zvlekla v kabino, vključila vrelo vodo in čakala. Razjedajoče opekline so se pričele razširjati, curek vroče vode jo je zdramil, vendar ni bila dovolj pri moči, da bi vstala. Prej zaklenjena vrata so izginila in pojavil se je prehod do resnično poslednjega vagona.

V njem je v popolni črnini zaudarjalo po razkrajajočem se mesu. Slepo je splezala po železni strukturi, ki jo je zatipala z rokami. Nihanju predmetov v vagonu se je pridružil zvok drobencljavih korakov. Prižgala se je šibka luč. Bila je deklica, ki je v rokah držala neprepoznavno odsekano glavo. Mirno jo je odložila, iz žepa izvlekla nepopisano etiketo, jo opremila s številko in zalepila na lice. Zavezala jo je za močno vrv, ki je visela z železnih tramov. Otrpnila je in ona z njo. S pogledom v praznino, ki je napolnila mrtvašnico tisočerih iznakaženih visečih udov in preostankov teles, je tanko zašepetala:

»Lahko prideš dol, ne boj se.«

Sedaj je stala pred njo. Bila je le otrok, vendar … Za očmi je skrivala metuzalemsko skrivnost. Pogledala je naokrog, se ob pogledu na zbirko žalostno nasmehnila, nato pa z nezemeljsko očarljivim občutkom spregovorila:

»Rada skrbim zanje. Vse sem zložila po številkah, tako je najlaže. Saj, sprva sem poznala imena, nato pa zaradi števila ni imelo smisla … Ne gre za razčlovečenje, vsakemu dam možnost, da se ohrani. Brez mene bi ostali, od koder si zbežala …«

»Kam pa gremo?«

»Oh, gremo tja, kjer rože še cveto …«

Sprevidela je, da hrbtno stran dekličine glave krasi perje, med katerim je slutila pogled.

O avtorju. Jana Rajh Plohl (2000) je pretežno nerodno bitje z otroškim, a hkrati nekoliko otožnim srcem. Kot študentka in fotografinja skozi humanistiko raziskuje lastno definicijo lepote, kritično presoja družbene pojave, se navdušuje nad zanimivimi ljudmi in kraji ter globoko ceni po polžje počasne dni. Ključni koščki sestavljanke: radovednost, zgodbe, poezija, fotografija, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Izgon

    Nataša Skušek

    Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov.

  • Težke odločitve v času korone

    Anže Voh Boštic

    Jah, vsi so doma. Pa so pričeli kuhati. Palični mešalniki, multipraktiki, vage, tisti termometri za merjenje temperature vode, ti so zdaj sploh moderni … Pa kavni aparati, zdaj ko je vse zaprto … Za trakom ne morejo tako hitro sestavljati, kot mi prodajamo.

  • Ultrafine

    Karmen Petric

    Avgustovsko jutro je bilo tako soparno, da so se Daši na poti v službo oblačila zalepila ob telo. Nevajeno tekačico v zbledelih espadrilah, a tudi zvesto zamudnico, je začelo zbadati med rebri. Že po prvi polovici prečkanja čez rdečo bi najraje odnehala, a jo je prepodilo hupanje jeznih voznikov.

Izdelava: Pika vejica