Mara snahe ni marala

Grozljiva melodramatična povest

Janez Grm

Lepa in krepka Kusova Barbara je pri osemnajstih letih stopila v zakonski stan. Njen novi dom je postala Príbančeva domačija, njen ženin pa šest let starejši Pribančev Jurko. Barbara je bila mladenka trdne volje in krepkega značaja, a pred rohnenjem in udarci svojega od močeradovca zamaknjenega očeta se ni mogla uspešno obraniti. In tako je pri osemnajstih letih prestopila prag svoje nove domačije, kjer jo je odprtih rok pričakal njen šest let starejši ženin, Pribančev Jurko.

Jurkovo ime pa je bilo skoraj vse, kar je bilo ljubkega pri tem ogromnem, robatem kmetiču. V domači in okoliških vaseh je slovel po svojem velikem teku, tako po kračah in štrukljih kot tudi po vinu in ženskah. Zapeljeval je vsako tretje neporočeno dekle, in če se mu ni samo vdalo, si je postregel kar sam. Njegova mama, Pribančeva vdova Mara, se je zbala, da ji na vrata ne bi prišel kak oče in zahteval zadoščenja, zato je sinu zabičala, naj si izbere eno deklino in se z njo zabava, da ne bo njen vnuk rojen izven zakonskega stanu.

Veliki, a butasti Jurko ni imel rad, da mu ljudje govorijo, kako in kaj, toda svojo mater je ljubil do dna srca in se je njeni prošnji uklonil. Nekega žetvenega dne se je sprehajal mimo Kusove hiše in zapazil Barbaro pri obglavljanju kokoši. Njen okrvavljen predpasnik je izpostavil belino njenih rok, njena zasoplost pa rdečico njenih lic. Jurko, ravno na poti iz krčme, je dobro pogledal polnoletno dekle in rekel: »To je deklica zame. Oča Kusov, dajte mi jo!« Odkar se je staremu Kusovcu gangrena zajedla v nogo, je počasi pričela propadati tako njegova domačija kot tudi njegova osebnost. Komaj je čakal, da omoži svojo edinko in se preseli na njen novi dom. Kusovec je svatbo še dočakal, a čez mesec dni ga je pobralo – od gangrene ali od močeradovca, o tem so si bili vaščani različnega mnenja.

Barbara se je tega zakona branila kot kuge – komaj je dobro pričela rasti v žensko, pa je že bila prepuščena tej robati pijanduri. Na koncu delovnega dne je morala biti, rada ali ne, pripravljena na lopataste objeme in krepelasti ud tega pohotnega medveda. Okornemu Pribancu ni privoščila potomca, zato je stopila k padarici Frani po seme divjega korenja in ga žvečila, medtem ko je Jurko kot vol sopihal nad njo. Tako je izprala njegovo seme iz svojega telesa. Padarica ji je tudi prišepnila, naj se varuje Marinega zlobnega pogleda. V vasi je že tako polovica stark veljala za coprnice, a samo Pribančevi Mari so pripisovali zlobni pogled. Barbara tega sicer ni opazila, zaznala pa je kopico drugih Marinih značilnosti: nenehno nerganje, negodovanje, oštevanje in zbadanje. Spremljala jo je v hiši in na polju in ji oponašala vsak storjeni korak.

Ko je Barbara po nekaj mesecih zakona že mislila, da se ji bo zmešalo, so v vas prišli moški z vojaškim bobnom: nastopila je velika vojska, ki naj bi končala vse vojske. Vpoklican je bil tudi Jurko. Nič ni bežal ali se izmikal, dišalo mu je po borbi in tujih deklinah. Mari je pokalo srce, saj je izgubljala sina. Barbarini polti pa se je vrnil deviški lesk. Sedaj je domačiji zagospodarila s svojo nekdanjo odločnostjo. Za Marino besedičenje se je menila vse manj in nazadnje je sploh ni več jemala v poštev. Stara Pribančeva je slednjič le umolknila. Snahi pomagala pri vseh delih, a ji ni privoščila več kot ducat besed na teden. Svoje dobre misli je hranila le za sina.

Drugače se je do Barbare vedel mladi hlapec Martin. Ob vpoklicu še ni imel enaindvajset let, zato je, skupaj z dvema deklama, ostal doma. A za njiju se ni zanimal – oči je imel le za pomlajeno zalo Barbaro. Ona je opazila njegov čedni, vedri obraz in tople, rjave oči, a ga je pustila; bil je vendar zgolj hlapec. Leta so minevala, Barbari se je oglasila pritajena poltenost in nekega vročega dne, ko so pobirali krompir izpod prsti, se je Martinova dlan znašla pod njenim bosim stopalom. In tako sta se, ko sta bilo čisto sama, zatekala za hišo ali v bližnjo dobravo in sklepala telesi. Vsa segreta od dela in prepotena od sonca si je Barbara vzela hlapca kdaj tudi sredi zorane njive.

Mladi gospodinji sta se tako povrnili bujnost in prešernost, Mara pa je pred njo molčala, se zase držala in v svoji kočuri, nekaj sežnjev od hiše, svoje kolomonovske molitve žebrala. Te pa so se ji nekega dne izpolnile: vojske je bilo konec, nekaj fantov se je vrnilo domov in med njimi Jurko. Na fronti je postal izkušen soldat, povišan v častnika in s svetlo sabljico se je vrnil na dom. Ob vesti, da se njen soprog vrača v vas, je Barbaro zmrazilo. Tako je tuhtala, dokler se ji ni porodila zlobna misel. Ko se je Jurko približal domačemu pragu, je odsunila Maro in Jurka krepko objela, stari pa dejala: »Ti si ga pestovala dovolj časa, zdaj je moj.« Mara je sprva zamrznila in zazijala, nato pa se je uklonila snahini volji – kdo ve, morda pa je le vzljubila njenega zlatega sina?

Barbara je od borne vojaške čorbe izstradanega Jurka nemudoma povedla v hišo in ves dan predenj nosila široke pladnje, ki so se šibili pod težo potic in krvavic, štrukljev in gnjati. Naročila je goslaču, naj gode do mraka, ponoči pa se je do amena pijani soprog zvrnil na posteljo in pustil soprogo pri miru. In naslednje jutro znova: litri močeradovca in vivodina, posode praženca in krožniki šunke. Mara se kar ni mogla načuditi, kako se je Barbara zavrtela njenemu sinu v veselje. Jurku sta se v lica vrnila zdrava rdečica in mladeniška vedrina. Tudi to noč je Barbara legla k nasičenemu in smrdečemu dedcu. Naslednje jutro pa se je zbudila ob truplu.

Zdravnik iz sosednje vasi je ugotovil: »Žalostno, vendar očitno: želodec mu je počil.« Trkanje zvona navčka je Jurka pospremilo v grob, migotanje v Barbarinem trebuhu pa je naznanilo prihod novega življenja. Mara se je skoraj prelomila na dvoje, z nohti si je razpraskala prsi, z Jurkovo sabljo odrezala lase: vnovič je izgubila sina. Ko pa je snahin trebuh pričel rasti, ji je nekoliko odleglo – celo spregovorila je z Barbaro in skušala prevzeti del njenih opravil. Barbari za taščino pozornost ni bilo dosti mar, je bila pa vesela njene pomoči. Martin pa je začel brezsramno deliti posteljo z gospodinjo in celo uveljavljati svojo voljo. Mari je šlo vse to malo v nos, a si je mislila, dokler bo Pribančev otrok pri hiši, imam tudi jaz nekaj moči.

Neko opoldne, ko sta Barbara in Martin počivala med oranjem na polju, jima je Mara prinesla jerbas štrukljev. Martin je polagal roko na trebuh nosečnice in ji potihem ljubeče pel: »Še mesec, dva, pa na dan moj sinko priskaklja.« Mari je počilo v možganih, videla je resnico tako jasno kot evangelist Janez jagnje božje na prestolu. Barbara se je ozrla in jo pozdravila, ona pa ji je v oči vrgla zlobni pogled, oster in blaten, od vraga poslan.

Gospodinjo je zmrazilo po vsem životu. Odtlej je vsak dan iz cerkve nosila stekleničko blagoslovljene vode in kropila z njo po prostorih. In kar je Mara skuhala, je Barbara skrivaj izbljuvala. Marino obnašanje pa se ni dosti spremenilo: še vedno je molčala, še vedno pridno pomagala. Se je pa začel od njene kočure širit čuden vonj, nekako kisel in žarek. Sprva ga je Barbara pripisovala starkinim letom, ko pa jo je smrad neke noči vrgel iz spanja, je vstala iz Martinovega objema in v sami beli srajci in bosih pet stopila iz hiše.

Kočura je bila brez oken, zato je potihem odškrnila vrata. To, kar je videla tedaj, jo je prikovalo na mestu: za mizo, ob svetlobi lojenke, je sedela starka in z razgaljenimi prsmi dojila pred sabo klečečega razpadajočega mrliča, nekoč Jurko imenovanega. A mrlič je deloval še kako živ. Z obema čeljustma je pulil za nagubano, povešeno dojko, po rebrih in gnijočih okončinah pa se mu je pocejalo njeno krvavo mleko.

Mara je kljub šibki svetlobi uzrla snaho in ji namenila nov zloben pogled, v podzemlju spočet. Dejala je sinu: »Poglej jo, moj zlati sin. Poglej svojo morilko.« Lobanja, tu in tam pokrita s krpo mesa, se je zazijala v Barbaro s svojimi votlimi očmi. Ona se je že obrnila, toda mrlič je bil hitrejši – že je stal za njo, s svojimi dolgimi, koščenimi prsti preko njenega obraza. S peklensko močjo je zavihtel nosečnico na mizo, da so se ji zatresla vretenca v hrbtenici. Še vedno sedeča in razgaljena Mara ji je položila dlan na trebuh: »Zrela je. Vzemi ga zdaj in zaživi znova!«

Jurko je v odgovor nekaj zagolčal, odvihal soprogi srajco in ji zarezal svoje dolge, ostre, napokane nohte pod oprsje. Ob spremljavi Barbarinega vreščanja je šel z njimi preko izbokline vse do ledij, kot z nožem po površini vzhajanega hlebca kruha. Nato je razprl obe polovici in ven izbezal za zrakom hlastajoči plod. Iz trebuha ga je posrkal kot rumenjak iz jajčne lupine. Mrličevo gnijoče drobovje je komaj začelo prebavljati nesrečni, kričeči sad, kar se je na vratih pojavil Martin z Jurkovo sabljo v roki. Ne bodi len je odrobil od jedače omamljenemu mrliču glavo od vratu in mu preprečil preporod.

Mara je zakričala od žalosti in jeze. Skočila je na noge in zalučala Jurkovo glavo v Martina. Mrličevo zobovje se je oklenilo Martinovega sapnika in mladenič se je sesul po tleh. Mara je stala ob mizi, še vedno razgaljenih prsi, poleg svoje krvaveče snahe. Barbara jo je prijela za roko: »Prosim … pomagaj …« Mara ji je izmaknila roko in pljunila krvavo slino v razparani trebuh. Nato je dvignila Jurkovo glavo in jo ljubkujoče pestovala.

Zadnjič je izgubila sina.

O avtorju. Janez Grm je po duši pisatelj, po telesu ilustrator, živeč v primestju prestolnice. Privolil v objavo zgodbe, da lahko širi vest o svoji prvi objavljeni knjigi, izdani pri JSKD. Knjigi je naslov Sinice Sablje Sladoled in ponuja obilico humorja, žalosti ter žanrskih eksperimentacij. Skoraj je bila tudi nominirana za literarni … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kovček iz Moskve

    Teja Močnik

    Prišla je samo s tem kovčkom. Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila … →

  • Zakajčki

    Tatjana Knapp

    Oma ima na dvorišču psico in fuksije. Jaz se smejim, ker imajo fuksije smešno ime. Oma se spozna na fuksije. Psica jih voha in glasno … →

  • Terasa v Rimu štiri stoletja pozneje

    Teja Močnik

    (Kratka zgodba udeleženke Literaturine delavnice kreativnega pisanja.)

    Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.