Lunapark

Tina Mlakar Grandošek

Vzelo mu je sapo, ko je slišal sam sebe. Besede so mu padle iz ust na tista razdrapana makadamska tla in se mu odbile naravnost v obraz, kot bi sam sebe na gobec.

Najbrž so bili krivi ves tisti hrup in živžav in vse tiste utripajoče lučke. Najprej mu je bilo všeč, spomnilo ga je na otroštvo. Gost vonj po sladkorni peni in pokovki, pa avtomobilčki, spodaj obdani z gumo, pa utica s staro ciganko, ki je zdolgočaseno prodajala kupone za vožnje. Pa vedno isti zagoreli, žilavi in škrbasti skrbniki teh mašin, tako zelo oguljenih, tako zdelanih. Vprašanje, ali bi pri nas prestali inšpekcijo, tu je to nekako še šlo. Ta vonj po soli in sivki, ki se je mešal z dvajset ali trideset let staro glasbo, na katero se vsako poletje znova pozibavajo različne generacije in ki se je samo tu, in nikjer drugje, zdela prav primerna.

Ko so prišli prvič, se je počutil odlično. Kot bi si oddahnil, da je v svetu, tako obsedenem z zagotavljanjem varnosti, reda in urejenosti, v tem polikanem, poštirkanem svetu še prostor za trampoline z natrganim robom, za zdelane, zarjavele vrtiljake, stokajoča podvozja in načeta ogrodja, nezaščitene kable in drugo sumljivo mašinerijo, za glasbo, ki je nihče več ne posluša, pa za zmahane šotore in razpadajoče ute, v katerih sedijo umazane, neurejene obilne ženske in brezizrazno pobirajo denar, ki izginja v globokih žepih njihovih dolgih nagubanih kril. Že kar eksotično se mu je zdelo vse skupaj. Tako dolgo že ni bil na takem kraju. Prihajal je iz tako zelo urejenega sveta. Je mislil.

 

Sedela sta tam, nad njima je svetila zelo velika, zelo okrog-la in zelo svetla luna. Onadva pa na razmajani klopci, ki je stala pred največjim vrtiljakom z navadnimi, lesenimi, nič oblazinjenimi sedeži brez varnostnega zatiča, samo preprosto pripetimi na tankih verigah. Deset ali petnajst gugalnic se je rahlo po-zibavalo v krogu, žvenketalo in čakalo, da se v naslednji vožnji napnejo, malo privzdignejo in zavrtijo. On je bil sključen naprej, z rokami na stegnih, glavo navzdol, pogledom navzdol. Ona, nasprotno, naslonjena nazaj, na zmajano naslon-jalo, s prekrižanimi rokami in prekrižanimi nogami, zakrčeno če-ljust-jo in pogledom, ki je begal po obzorju, tja daleč, čez, čez, čez in stran, stran, stran od vsega tega hrupa in bliskanja.

 

»No, pa si končno rekel,« pravi ona in zavzdihne.

On molči, še vedno je malo omotičen od surove moči last-nih besed.

»Najbrž bo tako res bolje,« nadaljuje ona. »Še na dopustu ne zdrživa več.«

 

Včasih se mu zdi, da se prepirata že toliko časa. Toliko let. Desetletij. Neskončno dolgo. Da ne znata drugače. Ta zajedljivost, cinične pripombe enega in drugega, nenehni komentarji, nenehno drezanje v občutljive točke.

»A veš, da mi je skoraj odleglo? Ko si to rekel,« pravi ona.

On se vpraša, ali ona zdaj to resno ali je to spet ena od nje-nih igric. Tistih, v katerih v resnici hoče nekaj drugega, v ve-liki večini primerov samo milo kot kakšen otrok prosi za pozornost, za to, da bi jo opazil, se ji posvetil, jo razumel, ji prišel naproti. Njega ta njena igra bega. Pozna jo, pozna njena pravila. Dovolj časa je imel, jasne so mu vse njene podrobnosti in pasti. Pa vendar ga bega, no, odkrito rečeno, ga pošteno razpizdi. Ženska je sredi štiridesetih, porkamadona, a ne zna jasno povedat, kaj hoče, on bi ji moral videt v glavo in tekat okoli nje in ji prihajat naproti še takrat, ko jasno in glasno pravi, da tega noče, ker v resnici pa hoče ravno to, ma ne me jebat, koliko smo stari, a se lahko pogovarjamo odkrito, ali zdaj res v vsakem dialogu rabiva podnapise, sva prišla že tako daleč? No? Očitno sva.

»Vedno sem si mislila, da to pa ne gre. Da tega pa ne moreva. Saj veš, da je še nekaj med nama. Da se sicer dosti prepirava, ampak si želiva ostati skupaj. Ampak zdaj, zdaj se je vse skupaj sprevrglo v eno tako, v eno tako … Navado? Je to prava beseda? Grozno, ne? Sploh ne znava več drugače …«

Torej misli resno, pomisli on in stisne pesti in še kar gleda v tisti kurčevi makadam. Pa spet ta jebena klopca, čudno zaniha, če se on premakne, očitno ne stoji na ravni podlagi. Kar nekam so jo vrgli, postavili na to kamenje, tako počez, briga jih, ali stoji ali ne, samo da je tam.

»Seveda sem si vedno rekla, da se morava potruditi. Zaradi naju, zaradi dolgoletne zveze, pa zaradi vsakega posebej, tako nekako. Pa seveda zaradi otrok. Ne vem, no, če tako pomislim nazaj … Nikoli si nisem mislila, da si bom v zakonu tolikokrat rekla, da moram zdržati zaradi otrok. Tudi zaradi njih, saj pravim. Tiste ženske, ki vztrajajo zaradi otrok, so se mi včasih zdele slabotne, brez hrbtenice. Zdaj gledam drugače. Nekaterim bi postavila spomenik. Hecno, ne … Kako se perspektiva zamenja, kako hitro in presenetljivo in
neusmiljeno.«

Resno misli, resno misli, resno misli, mu kljuva v glavi.

»Seveda se zgodijo stvari, ki bi jih človek rad pozabil in odpustil, pa preprosto ne gre,« nadaljuje ona.

Spet bo začela s tem, spet, spet, spet, vedno znova se vrneva k temu, pomisli on. Je mogoče, da ga bo ena, ena, ena, pizda, ena sama nepremišljena poteza, koliko je trajalo?, dvajset minut?, ne, deset, je možno, da ga bo to tako drago stalo? Bo zaradi ene neumnosti polagal račune celo življenje? – Pa kako ne more, ne more in ne more čez to, kolikokrat bo še moral na kolena in reči, da mu je žal. Zabliska s pogledom, ko išče stojnico s pijačo.

»Najbrž je to stvar karakterja. Najbrž bo to,« zavzdihne ona.

Kako sovraži te njene vzdihe. Tako polni so podtonov. Tako polni, tako glasni. Kričijo, kako naporno ji je z njim, kričijo, da ima veliko, veliko, veliko za povedat, ogromno, pravzaprav, naporni so u božjo mater. Prav mučeniški. Kot bi jokala, kot bi hlipala zraven, čeprav ne, samo tako se zdi, tako globoko in naporno zna zavzdihniti. Ja, kar žejen postane, ko jo takole posluša.

 

»Mami, ati, mami, ati, žetonov mi je zmanjkalo,« priteče zadihani osemletnik.

»A že?« pravi ona.

»Ja, veš, so podražili, sem dobil samo tri vožnje,« pravi mali. Glasba v ozadju je glasna, zato skoraj kriči.

»Ampak zmenili smo se za določen znesek, več pa ne,« pravi ona in pogleda njega.

Pa kaj zdaj pričakuje od njega? Da bo po takem pogovoru ostal načelen in dosleden v vzgoji? Ne me jebat, dol mi visi zdaj za to, si misli, ko potegne na plan denarnico in potisne fantu v roko nekaj bankovcev.

»Tu imaš, pa pol daj sestri. Da vaju ne vidim pol ure,« pravi. Mali navdušeno pokima, in že ga ni več.

Ona samo zamahne z roko. »Vidim, da si se res čisto vdal.«

»Vdal? A misliš, da se bom med takim pogovorom šel neke hude vzgojne prijeme? Prosim te.«

»No, ti že veš.«

Spet bo zavzdihnila. Ne, ne bo. Najbrž bo še kakšnega prihranila za kasneje.

»Ja, vem. Vem, da imam dovolj tega, da si nenehno na preži, kje bom kaj naredil narobe. Ja, enkrat v življenju, enkrat, enkrat, enkrat sem naredil napako in ti si me zato takrat obsodila na vice in se me ne boš usmilila, nikoli, nikoli, nikoli. Če bi bila poštena, bi že takrat rekla, da imaš dost, da tega ne moreš požret, in bi šla takrat narazen, ne pa da se moram leta in leta matrat okoli tebe, okoli otrok in vsega skupaj, pa še vedno nimam nobenih šans, da bi kaj popravil. Kdo tu zdaj koga muči, te vprašam. Kdo je krut, kdo ne misli na nikogar drugega ko nase, te vprašam. Kdo je v resnici mučenik? Pizda ti materna, saj nisem nikogar ubil! Ampak saj vem, saj vem, ti imaš odgovor, ti, ti si mučenica, ti trpiš, ker te je tisto takooo prizadelo, da se ne moreš pobrati, o, jebemti. Veš kaj se meni zdi? Veš kaj se meni zdi? Da si se skozi vsa ta leta prav lepo udobno namestila v tej svoji poziciji uboge prevarane žene, ki je tako zelo popolna – vsaj ti tako misliš o sebi –, pa jo je mož vseeno prevaral, ker je pač kreten, ne? Nima pojma, kaj ima doma, pa je šel malo probat naokol, bedak neumni, pofukelj potrebni. In potem mi boš rekla, kot si mi že stokrat, da je to reakcija nezrelega moškega, da se obnašam kot otrok. Sama pa ne vidiš, da si se zataknila v svoji veličastni in velepomembni poziciji materinstva in tega, kako znaš samo ti in ti in ti in nihče drug poskrbeti za otroka in samo ti in ti in ti podpiraš vse vogale pri hiši, ma ne me jebat, podpiraš tiste vogale, ki pašejo tebi, nisi pa nikoli videla tega, da sem ti jaz pomagal, jaz sem ti omogočil, da sva hišo sploh postavila! Da stoji! Ker če bi delala tako, kot misliš ti, bi še zdaj zbirala parcelo za hišo, pa se s strokovnjaki posvetovala okoli gradbenega materiala za bajto, kaj je najboljše in najbolj trpežno in sploh dovolj dobro za tvojo fino rit, in potem te naše hiše sploh ne bi bilo, a ti to vidiš? A vidiš? Veš to?! Pizda! A štekaš to? Ne, ne štekaš, ne?! Da sem jaz – ja, saj si pomagala, nič ne rečem, nekaj že – ampak ta najina hiša je stala toliko časa, ker sem jo najprej, najprej postavil jaz! Ti, ti, ti si bila nenehno v dvomih, v strahu, nič ni bilo dovolj dobro zate in za otroke, ne? In potem si človek privošči eno neumnost, eno sprostitev, eno bedarijo, pa mora zato polagat račune več kot deset let. Ma ne me jebat. Pa ti bi me še vedno najraje poslala v zapor zaradi
tistega.«

»Ena neumnost, ena sprostitev, kako pomenljivo ti to poimenuješ. Res. Kako primerno tvojemu razmišljanju,« pravi ona.

Takrat se mimo primaje stara ciganka, se ustavi, najprej je videti, da bi rada sedla, si odpočila, potem seže po njeni roki:

»Hajde, pokažite mi ruku, djeco moja, da vidim što vas čeka … Ovdje, ovdje je sve zapisano, sva vaša budućnost.«

»Daj, spizdi!« zakriči on nanjo, da se ljudje v bližini pričnejo ozirati. Starka najprej debelo, potem pa strmo in zlobno pogleda. Vsa užaljena se med besnim zaklinjanjem umakne in izgubi med množico.

(Se nadaljuje. V knjigi z naslovom VSE JE V REDU. Izide aprila.) 

O avtorju. Rojena v Mariboru (1979), živi v Ljubljani. Diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Krajše obdobje se je preizkušala v prevajanju iz nemščine in literarni kritiki. Daljše obdobje prodaja knjige kot copywriter pri Mladinski knjigi. Večkrat se je udeležila delavnic kreativnega pisanja pod okriljem LUD Literatura. Uspešno je sodelovala na … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Silvo says:

    Star sem 61 let in ne verjamem v družino, no v njeno zidealizirano podobo!
    Grozno je, da je ljubezen namesto v seksu, v kreditih in zidovih!

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →

Izdelava: Pika vejica